Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Te dni minevata dve desetletji, odkar je zemeljski plaz nekaj minut po polnoči zravnal zgornji del vasi Log pod Mangartom, povzročil veliko škode in pod seboj pokopal sedem domačinov
Te dni minevata dve desetletji, odkar je plaz Stože nekaj minut po polnoči zravnal zgornji del vasi Log pod Mangartom, povzročil ogromno škode in pod seboj pokopal sedem domačinov. Ena najhujših naravnih nesreč na Slovenskem v zadnjih nekaj sto letih je bila preizkušnja na številnih področjih, kot že velikokrat pa se je tudi takrat pokazala človeška solidarnost. Po 20 letih so spomini še vedno živi, a domačini raje kot v preteklost zrejo v prihodnost.
Te dni je bilo vreme v Logu pod Mangartom popolno nasprotje tistemu novembra leta 2000. Okoli 11. ure je sonce pokukalo izza Rombona in obsijalo dolino, ki jo objema 15 dvatisočakov – Mangart, Jalovec, Jerebica in drugi. Spokojen mir, ki ga sem in tja prekineta le zvok motorne žage in traktorja marljivih domačinov. Povsem drugačna je bila slika pred dvema desetletjema. Poleti so predvsem južno in vzhodno Slovenijo zajele suše, primanjkovalo je pitne vode in se vnelo več kot 5000 požarov, je pa narava jeseni udarila na drugem koncu. Oktobra in novembra so v Posočju nastopile najhujše padavine v zadnjem stoletju. Gmota se je prvič utrgala prav na današnji dan, drugi, tragični plaz pa je v dolino zgrmel 17. novembra nekaj minut čez polnoč. Še preden so iz opazovalnic sporočili, kaj se dogaja, je bilo prepozno. Blatni tok, pomešan s kamenjem in drevjem, je prihrumel s silovito hitrostjo 30 km/h. V dolino je prigrmelo milijon in pol kubičnih metrov materiala in povzročilo pravo razdejanje. Večina domačinov je prejšnjo noč poiskala varno prenočišče, naslednjo pa so – kljub drugačnim navodilom – nekateri v ogroženih hišah ostali v svojih domovih, kar je bilo zanje usodno. Med njimi sta bila tudi Viktor in Marija, oče in mama Igorja Černute, ki se je slabe pol ure prej odpravil proti Bovcu.
"Dvajset let je dolga doba, spomin je pa še vedno živ, kot da bi bilo včeraj. Slišali smo se 20 minut pred plazom. To je bil zadnji pogovor z mamo. Moje zadnje besede so bile spodbudne, naj gre na varno, ampak ni poslušala … Glede na to, da je nikoli nismo našli, je bila takrat verjetno zunaj. Vsaka stvar prinese slabe in dobre stvari. Dobre so, da smo dobili čistilno, nov vodovod in vse, za kar bi se morali sami boriti še 20, 30 let, je prinesel plaz. Dolina se je iz prepoznavnosti po plazu obrnila v prepoznavnost po turizmu." – Igor Černuta, danes predsednik Krajevne skupnosti Log pod Mangartom, je v plazu izgubil starše.
Zjutraj si zaradi megle razmer na več kot 20 hektarjev velikem plazišču niso mogli ogledati s helikopterjem. Plaz Stože je porušil šest hiš in gospodarskih poslopij, poškodoval še 23 drugih, odnesel mostove, del ceste in s tem pomembno povezavo s Predelom in italijansko stranjo, električne in telefonske napeljave, kmetijska zemljišča in gozdove, a najhuje – pod seboj je pokopal sedem domačinov: poleg že omenjenega Viktorja in Marije še najmlajšo, 36-letno Zlatico, Marjana, Antonijo - Tončko, Ido in Elizabeto - Lizo, ki je ravno praznovala 96 let. Nečakinja Breda, ki sicer že 40 let živi v Novi Gorici, se je živo spominja: "Vsakokrat ko pridem domov, mislim, da bom videla teto dol v tisti stavbi. Obujati take spomine je žalostno. To je moj dom. Tudi če sem šla proč, se počutim tu doma."
Tudi strokovnjaki so po dogodku skušali najti razlage. Nekateri menijo, da so k nesrečnemu razpletu pripomogli tudi potresni sunki, ki so Posočje stresli 14. novembra. Aleš Horvat, vodja ekspertne skupine za področje hidrotehnike in hudourništva, je takrat povedal:
"Prvo so geološke razmere, drugo huda namočenost, tretje posledice potresov in premikov, zelo neugodna kombinacija. Zajedal je globinsko, obremenil naprej – videti je tako, kot bi se odprla nova dolina."
A domačini danes ne pogledujejo proti Mangartu v strahu. Življenje se je v tisti sekundi resda ustavilo, a potem tudi hitro steklo naprej, poudarja Domen Černuta:
"Ne moremo živeti vedno s to mislijo na plaz, z zanko okrog vratu in kdaj se bo to zategnilo. Življenje je teklo naprej. Naredili so se hiše, infrastruktura, alarmni sistem, razbijač drobirskega toka, vas je narejena, kot je treba. Problem je pa drugi – demografski, tako kot povsod."
Od leta 2000 se je število ljudi s 140 zmanjšalo na 90 ljudi, ki tu živijo stalno in priložnost zdaj vidijo predvsem v turizmu. Skupaj s kočo na mangartskem sedlu imajo na voljo približno 170 turističnih postelj. Center doživetij, pozimi Razvojna zadruga Mangart ureja manjše družinsko smučišče in tekaške proge, številne zgodovinske zanimivosti, kot je Štoln – predor z rudnikom v Rajblu, poleti so možnosti – tudi z novo Julijano Trail, ki gre skozi vas – neomejene. "Midva sva videla priložnost, da ostaneva na podeželju. To je privilegij, to ni sila razmer. Zdaj živimo tu enajst let, uredila sva apartmaje, prva leta smo leta polepšali nonotu. Ni bolj idealnega kraja za vzgojo otrok, ob koncih tedna gremo v hribe in sploh se ne počutim, da bi bili prikrajšani ali daleč od nečesa," pove Urška Mlekuž Vončina. Povedo pa domačini, da je še nekaj mladih družin, ki bi se rade preselile, a zemljišča ali hiše ni enostavno dobiti, saj se velikokrat proda za počitniško hišo – tako Slovencem kot tudi tujcem.
Vrnimo se v leto 2000. Škodo po plazu so ocenili na 31,7 milijona evrov. Državni zbor je po hitrem postopku 21. decembra sprejel interventni zakon. Plaz je udaril le dve leti po velikonočnem potresu, zato so sanacijo prepustili takrat ustanovljeni državni tehnični pisarni, ki jo je vodil Stanislav Beguš.
"Država se je sorazmerno hitro odločila. Že prej smo imeli predvideno, da bomo obnovil 23 objektov, po plazu pa so prišli novi objekti – 16 oz. eno nadomestno stanovanje v Bovcu. Najprej je bilo treba dobiti primerno in varno lokacijo, zgraditi vso pripadajočo infrastrukturo s čistilno napravo in preostalim. Prve štiri objekte smo končali leta 2003, počasi smo preostalo končevali do leta 2009. Sanacijo mostu čez Predelico, razbijač murastega toka, monitoring, alarmni sistem je prevzela država, Ministrstvo za okolje."
Po podatkih Ministrstva za okolje in prostor je država za odpravo posledic, alarmni sistem in druge ukrepe po plazu Stože namenila 26,4 milijona evrov, za dokončanje vseh nalog – med drugim jih čakata še dve brvi čez Koritnico ter dokončna ureditev plazišča in Mangartske planine – jih bo potrebovala še pet, saj se je z gospodarsko krizo po letu 2010 obseg denarja za sanacijo plazov bistveno zmanjšal. Ne pozabi pa tudi Stanislav Beguš poudariti solidarnosti ljudi, ki so ob tej tragični nesreči stopili skupaj in zbrali za skoraj pol milijona evrov. Takole je v dneh po plazu našemu novinarju Ediju Proštu pripovedoval Žarko Mlekuž: "Prihaja zelo veliko pomoči, solidarnost je izjemna. Pomagali si bomo med sabo. Mislim, da je ta vaška skupnost zdrava. Kar je zelo pomembno, ta vas nikoli ni bila zaprta. Je pomembna povezava z Italijo in Koroško, pomembne so zgodovinske povezave."
In tako je še danes, le da so zdaj te povezave okrepili turisti. Prav na dan, ko sem obiskala Log pod Mangartom, je nad njim tako kot takrat krožil helikopter. Le da si tokrat niso ogledovali plazišča, temveč menda spet snemajo oglase. Predvsem avtomobilska podjetja večkrat kot kuliso izberejo prav mangartsko cesto, priljubljeno med pohodniki, motoristi in kolesarji – mimogrede, na tradicionalnem vzponu na Mangartsko sedlo je avgusta 2012 zmagal – ja, prav ste uganili – Primož Roglič.
Foto: BoBo
582 epizod
Kam na izlet? In kako pogosto? Val 202 se odpravlja vsak teden, vse naše cilje pa smo vrisali na zemljevid, ki se odziva na vaše ukaze.
Te dni minevata dve desetletji, odkar je zemeljski plaz nekaj minut po polnoči zravnal zgornji del vasi Log pod Mangartom, povzročil veliko škode in pod seboj pokopal sedem domačinov
Te dni minevata dve desetletji, odkar je plaz Stože nekaj minut po polnoči zravnal zgornji del vasi Log pod Mangartom, povzročil ogromno škode in pod seboj pokopal sedem domačinov. Ena najhujših naravnih nesreč na Slovenskem v zadnjih nekaj sto letih je bila preizkušnja na številnih področjih, kot že velikokrat pa se je tudi takrat pokazala človeška solidarnost. Po 20 letih so spomini še vedno živi, a domačini raje kot v preteklost zrejo v prihodnost.
Te dni je bilo vreme v Logu pod Mangartom popolno nasprotje tistemu novembra leta 2000. Okoli 11. ure je sonce pokukalo izza Rombona in obsijalo dolino, ki jo objema 15 dvatisočakov – Mangart, Jalovec, Jerebica in drugi. Spokojen mir, ki ga sem in tja prekineta le zvok motorne žage in traktorja marljivih domačinov. Povsem drugačna je bila slika pred dvema desetletjema. Poleti so predvsem južno in vzhodno Slovenijo zajele suše, primanjkovalo je pitne vode in se vnelo več kot 5000 požarov, je pa narava jeseni udarila na drugem koncu. Oktobra in novembra so v Posočju nastopile najhujše padavine v zadnjem stoletju. Gmota se je prvič utrgala prav na današnji dan, drugi, tragični plaz pa je v dolino zgrmel 17. novembra nekaj minut čez polnoč. Še preden so iz opazovalnic sporočili, kaj se dogaja, je bilo prepozno. Blatni tok, pomešan s kamenjem in drevjem, je prihrumel s silovito hitrostjo 30 km/h. V dolino je prigrmelo milijon in pol kubičnih metrov materiala in povzročilo pravo razdejanje. Večina domačinov je prejšnjo noč poiskala varno prenočišče, naslednjo pa so – kljub drugačnim navodilom – nekateri v ogroženih hišah ostali v svojih domovih, kar je bilo zanje usodno. Med njimi sta bila tudi Viktor in Marija, oče in mama Igorja Černute, ki se je slabe pol ure prej odpravil proti Bovcu.
"Dvajset let je dolga doba, spomin je pa še vedno živ, kot da bi bilo včeraj. Slišali smo se 20 minut pred plazom. To je bil zadnji pogovor z mamo. Moje zadnje besede so bile spodbudne, naj gre na varno, ampak ni poslušala … Glede na to, da je nikoli nismo našli, je bila takrat verjetno zunaj. Vsaka stvar prinese slabe in dobre stvari. Dobre so, da smo dobili čistilno, nov vodovod in vse, za kar bi se morali sami boriti še 20, 30 let, je prinesel plaz. Dolina se je iz prepoznavnosti po plazu obrnila v prepoznavnost po turizmu." – Igor Černuta, danes predsednik Krajevne skupnosti Log pod Mangartom, je v plazu izgubil starše.
Zjutraj si zaradi megle razmer na več kot 20 hektarjev velikem plazišču niso mogli ogledati s helikopterjem. Plaz Stože je porušil šest hiš in gospodarskih poslopij, poškodoval še 23 drugih, odnesel mostove, del ceste in s tem pomembno povezavo s Predelom in italijansko stranjo, električne in telefonske napeljave, kmetijska zemljišča in gozdove, a najhuje – pod seboj je pokopal sedem domačinov: poleg že omenjenega Viktorja in Marije še najmlajšo, 36-letno Zlatico, Marjana, Antonijo - Tončko, Ido in Elizabeto - Lizo, ki je ravno praznovala 96 let. Nečakinja Breda, ki sicer že 40 let živi v Novi Gorici, se je živo spominja: "Vsakokrat ko pridem domov, mislim, da bom videla teto dol v tisti stavbi. Obujati take spomine je žalostno. To je moj dom. Tudi če sem šla proč, se počutim tu doma."
Tudi strokovnjaki so po dogodku skušali najti razlage. Nekateri menijo, da so k nesrečnemu razpletu pripomogli tudi potresni sunki, ki so Posočje stresli 14. novembra. Aleš Horvat, vodja ekspertne skupine za področje hidrotehnike in hudourništva, je takrat povedal:
"Prvo so geološke razmere, drugo huda namočenost, tretje posledice potresov in premikov, zelo neugodna kombinacija. Zajedal je globinsko, obremenil naprej – videti je tako, kot bi se odprla nova dolina."
A domačini danes ne pogledujejo proti Mangartu v strahu. Življenje se je v tisti sekundi resda ustavilo, a potem tudi hitro steklo naprej, poudarja Domen Černuta:
"Ne moremo živeti vedno s to mislijo na plaz, z zanko okrog vratu in kdaj se bo to zategnilo. Življenje je teklo naprej. Naredili so se hiše, infrastruktura, alarmni sistem, razbijač drobirskega toka, vas je narejena, kot je treba. Problem je pa drugi – demografski, tako kot povsod."
Od leta 2000 se je število ljudi s 140 zmanjšalo na 90 ljudi, ki tu živijo stalno in priložnost zdaj vidijo predvsem v turizmu. Skupaj s kočo na mangartskem sedlu imajo na voljo približno 170 turističnih postelj. Center doživetij, pozimi Razvojna zadruga Mangart ureja manjše družinsko smučišče in tekaške proge, številne zgodovinske zanimivosti, kot je Štoln – predor z rudnikom v Rajblu, poleti so možnosti – tudi z novo Julijano Trail, ki gre skozi vas – neomejene. "Midva sva videla priložnost, da ostaneva na podeželju. To je privilegij, to ni sila razmer. Zdaj živimo tu enajst let, uredila sva apartmaje, prva leta smo leta polepšali nonotu. Ni bolj idealnega kraja za vzgojo otrok, ob koncih tedna gremo v hribe in sploh se ne počutim, da bi bili prikrajšani ali daleč od nečesa," pove Urška Mlekuž Vončina. Povedo pa domačini, da je še nekaj mladih družin, ki bi se rade preselile, a zemljišča ali hiše ni enostavno dobiti, saj se velikokrat proda za počitniško hišo – tako Slovencem kot tudi tujcem.
Vrnimo se v leto 2000. Škodo po plazu so ocenili na 31,7 milijona evrov. Državni zbor je po hitrem postopku 21. decembra sprejel interventni zakon. Plaz je udaril le dve leti po velikonočnem potresu, zato so sanacijo prepustili takrat ustanovljeni državni tehnični pisarni, ki jo je vodil Stanislav Beguš.
"Država se je sorazmerno hitro odločila. Že prej smo imeli predvideno, da bomo obnovil 23 objektov, po plazu pa so prišli novi objekti – 16 oz. eno nadomestno stanovanje v Bovcu. Najprej je bilo treba dobiti primerno in varno lokacijo, zgraditi vso pripadajočo infrastrukturo s čistilno napravo in preostalim. Prve štiri objekte smo končali leta 2003, počasi smo preostalo končevali do leta 2009. Sanacijo mostu čez Predelico, razbijač murastega toka, monitoring, alarmni sistem je prevzela država, Ministrstvo za okolje."
Po podatkih Ministrstva za okolje in prostor je država za odpravo posledic, alarmni sistem in druge ukrepe po plazu Stože namenila 26,4 milijona evrov, za dokončanje vseh nalog – med drugim jih čakata še dve brvi čez Koritnico ter dokončna ureditev plazišča in Mangartske planine – jih bo potrebovala še pet, saj se je z gospodarsko krizo po letu 2010 obseg denarja za sanacijo plazov bistveno zmanjšal. Ne pozabi pa tudi Stanislav Beguš poudariti solidarnosti ljudi, ki so ob tej tragični nesreči stopili skupaj in zbrali za skoraj pol milijona evrov. Takole je v dneh po plazu našemu novinarju Ediju Proštu pripovedoval Žarko Mlekuž: "Prihaja zelo veliko pomoči, solidarnost je izjemna. Pomagali si bomo med sabo. Mislim, da je ta vaška skupnost zdrava. Kar je zelo pomembno, ta vas nikoli ni bila zaprta. Je pomembna povezava z Italijo in Koroško, pomembne so zgodovinske povezave."
In tako je še danes, le da so zdaj te povezave okrepili turisti. Prav na dan, ko sem obiskala Log pod Mangartom, je nad njim tako kot takrat krožil helikopter. Le da si tokrat niso ogledovali plazišča, temveč menda spet snemajo oglase. Predvsem avtomobilska podjetja večkrat kot kuliso izberejo prav mangartsko cesto, priljubljeno med pohodniki, motoristi in kolesarji – mimogrede, na tradicionalnem vzponu na Mangartsko sedlo je avgusta 2012 zmagal – ja, prav ste uganili – Primož Roglič.
Foto: BoBo
Med dolinami Kanomljice, Idrijce in Trebuše leži Vojskarska planota. In čeprav se je do najvišje ležeče vasi na primorskem mogoče podati iz vseh omenjenih smeri, bo za prvič verjetno najboljša pot iz Idrije, pa še ta je ponekod precej ozka. Malo naprej od same vasi, kjer idrijsko občino zamenja tolminska in kjer se Vojsko že prevesi v Trebušo, pa se začne soteska, ki naj bi bila v stari Avstro-Ogrski druga najhujša grapa. Gačnik je pravzaprav potok, ki izvira blizu vasi Vojsko, teče nekaj časa po planoti, potem pa se spremeni v sotesko s brzicami, tolmuni in kar 14 slapovi in se približno 800 metrov niže izlije v Trebušico. Soteska je bila od nekdaj zelo zahtevno brezpotje, po zadnjem žledu pa je ostala v svojem srednjem delu za večino neprehodna. Posebnost Gačnika in odmaknjenost kraja pa sta, kot kaže, očarali številne priseljence. Med njimi je tudi Valerija Verhovnik, nova direktorica Zavoda za turizem Idrija, ki nam je odprla vrata domačije Gačnik, poznane tudi kot kmetija NašRaj in nas skupaj z turističnim vodnikom Urbanom Šlabnikom in zgodovinarjem Matevžem Šlabnikom peljala na ogled slapov, ki so najlepši po dežju.
Novi Sad je drugo največje mesto v Srbiji in prestolnica pokrajine Vojvodina. Leži ob reki Donavi, med Budimpešto in Beogradom, nad njim stoji mogočna Petrovaradinska trdnjava, ki je bila zgrajena med letoma 1692 in 1780 in jo nekateri imenujejo kar Gibraltar na Donavi. Edinstveno zanimivost trdnjave predstavljajo podzemni hodniki, ki obsegajo kar štiri nadstropja. Novi Sad postane v času festivala Exit začasni dom več kot 200 tisoč obiskovalcem. Mesto diha s festivalom, ob njem pa sopihajo tamkajšnji prebivalci. V času festivala se namreč močno dvignejo cene v restavracijah in lokalih, zanimivo pa je, da taksisti cen kljub večjemu obisku in prometu cen ne dvigujejo. Maja Stepančič in Uršula Zaletelj sta svoj izlet po Novem Sadu začeli v taksiju in se nato sprehodili po središču mesta. Preverili sta tudi, kako gredo sredi noči v promet lubenice.
Plečnik in sveto – takšen je naslov prve razstave kakšnega slovenskega umetnika v enem največjih razstavišč sveta – Vatikanskih muzejih. Izbor liturgičnega posodja, ki ga je oblikoval arhitekt Jože Plečnik, bo v tamkajšnji galeriji na ogled vse poletje. Razstavo, ki so jo pripravili v Mestnem muzeju Ljubljana ob sodelovanju slovenskega veleposlaništva pri Svetem sedežu, so odprli v četrtek, ko je bil na uradnem obisku v Vatikanu tudi premier Marjan Šarec. Že dan prej pa je Vatikan postal bogatejši za prvi doprsni kip papeža Frančiška: tudi ta spod slovenskih rok. Slovenski kulturni teden v Vatikanu je spremljal naš dopisnik Janko Petrovec. foto: Andrej Peunik/MGML
Narava je s svojo mističnostjo že od nekdaj postavljala človeški razum na preizkušnjo. Neobičajni dogodki, ki si jih ljudje niso znali razložiti, so bili idealno gorivo za nastanek zgodb in bajnih bitij. Ob njihovi pomoči smo skušali udomačiti skrivnostnost in razložiti tisto, kar se je zdelo nerazložljivo. Danes le še redki res verjamejo v bajeslovna bitja, zgodbe pa so se iz roda v rod vseeno ohranile. Projekt Živa coprnija s pomočjo lutkovnih predstav v naravi skrbi, da bi med ljudmi znova tudi zaživele. Na nedeljski izlet smo smo se po poteh Žive coprnije odpravili na Bistriško Pohorje.
Ker so se nam vremena končno nekoliko zjasnila, se boste strinjali, da smo pripravljeni tudi na kakšno daljšo, zahtevnejšo različico Nedeljskega izleta kot v hladnejšem in bolj namočenem obdobju. Sromeljska pešpot ali tudi Pot vina in sonca bo kot nalašč, saj nas po mehkih hribčkih južne Štajerske, nedaleč od levega brega Save, vodi v najmanj 4-5 urnem krogu. Pa še v tem primeru bi vedoželjni in radovedni prejkone prepustili vajeti specializiranim rekreativcem, ki jih zanima samo cilj. Damjan Zorc se je tja odpravil še v deževnem in hladnem maju.
Tokrat vabimo na izlet v Žir, kot Žirovci poimenujejo Žiri, ki jih zaznamujejo močni čevlji in močno gospodarstvo. Pa tudi kleklji in čipkarska šola, priznani slikarji in umetniki, publicisti,… Žiri, ki ležijo na stičišču treh slovenskih pokrajin, tik nad 46-im vzporednikom, te dni dobivajo tudi znamenit Žirovski besednjak. V njem je publicist Miha Naglič izbral 500 besed, tesno povezanih z Žirmi, Žirovci in žirovščino. Med njimi je tudi znamenita beseda ablak.
Navdušenci nad starim RImom so oblečeni v antična oblačila in s polno bojno opremo takratnih pešakov v štirih dneh zgodovinsko-arheološkega eksperimenta oz. doživetja premagali pot od nekdanjega rimskega naselja Ad Pirom do takratne Emone, skupaj okoli 80 kilometrov, zadnji del tudi po vodi.
Tematska krožna pot Strunjan v podobah morja, kot je uradno ime poti, je približno tri morske milje dolga pešpot znotraj in okrog Krajinskega parka Strunjan. Najmanj radovedni sprehajalci jo boste prehodili v slabi poldrugi uri, za najradovednejše bo celo ves dan premalo. Kar nekaj slovenskih “rekordov” boste našli med naravnimi, biološkimi in zgodovinskimi posebnostmi in si na primer ogledali, kje imajo ptice svojo lastno hitroprehransko restavracijo … Damjan Zorc si je vse to ogledal na najprimernejši in najpoučnejši način pod vodstvom višje naravovarstvene svetovalke Brine Knez.
Kdor se resno ukvarja s politično, gospodarsko, socialno in kulturno zgodovino Slovencev, je zagotovo že vstopil v knjižnico Inštituta za novejšo zgodovino. To je specialna knjižnica, ki zbira in hrani gradivo za raziskovalce in ljubitelje naše novejše zgodovine. Po knjižnici, ki zaenkrat še vedno domuje v ljubljanski Kazini, nas je vodil Igor Zemljič. Predstavil nam je njeno bogato zbirko, največje zaklade, ki jih hranijo v trezorju, pa tudi Direktorjev fond, posebnost te knjižnice.
Čez nekaj dni bo minilo natanko 500 let od smrti enega največjih umov vseh časov, Leonarda Da Vincija, kar letos med njegovim rojstnim dnem, ki bi ga imel 15. aprila ter 2. majem, intenzivno obeležujemo tudi na Valu 202. Čeprav se zdi, kot da o njem vemo že vse in da so po pol tisočletja od njegove smrti o njem dognali prav vse skrivnosti, še zdaleč ni tako. Na tisočih in tisočih straneh njegovih znamenitih beležnic se skriva še marsikaj, kar tudi zadnja leta odkrivajo raziskovalci njegove zapuščine. Eden od teh je tudi tokratni Nedeljski gost Alessandro Vezzosi, ki je pred leti obiskal Slovenjo in takrat razkril nova dejstva in dokaze povezane z Leonardovim obiskom območja, kjer je danes Slovenija. Odkril je namreč, da je Da Vincija, kot izvedenca za vojaške zadeve, leta 1500 v naše kraje poslala Beneška republika. V vlogi vojaškega inženirja je imel nalogo, da preuči možnosti kako ustaviti morebiten vpad Turkov prek Vipavske doline v nižine severne Italije.
Najbrž ni samo po sebi razumljivo, če ima mestece s 16 tisoč prebivalci, ki je v zgodovini že izgubilo tako svoj ribiški kot industrijski značaj, novega pa zlepa ne najde, še vedno največ duše izmed vseh krajev na naši Obali. Pevec, novinar, avtor glasbe in besedil ter kulturnik po dolgem in počez Drago Mislej Mef je Damjana Zorca na deževen, burjast in furjast dan sprejel tik pred svojimi vhodnimi vrati na cikcakasti Ljubljanski ulici v starem mestnem jedru Izole.
V dolenjski prestolnici se je rodila in odrasla operna pevka, glasbena pedagoginja, članica Copacabane in žena ustavitvenega člana nekoč najbolj razvpite glasbene skupine v mestu. Zato bomo z Ireno Yebuah Tiran njeno Novo mesto spoznali predvsem po glasbeni plati, saj nas bo popeljala od svojega zdajšnjega doma v Družinski vasi in Otočca do točk v mestu, ki so vse, brez izjeme, tako ali drugače povezane z njo in glasbo.
Kam na izlet? In kako pogosto? Val 202 se odpravlja vsak teden, vse naše cilje pa smo vrisali na zemljevid, ki se odziva na vaše ukaze.
Mesta in vasi so v teh dneh v znamenju pustnih rajanj in norčij. Tudi v Cerknem je vse pripravljeno za vrhunec Laufarije, 63. od obuditve te pustne tradicije leta 1956. Osrednje dogajanje – povorka laufarske družine in branje obtožnice pustu – bo danes ob 14h. Na pustni torek sledita obsodba in usmrtitev pusta. Letošnja posebnost Laufarije je ta, da se bo sprevodu pridružila tudi »ta mala« ali vrtčevska Laufarija. Iz Cerknega poroča Nina Brus.
Matej Fišer je znani prekmurski fotograf in kolumnist, ki veliko časa preživi na dunajski kulturni sceni. To pa mu ni zmanjšalo radovednosti do rojstne Murske Sobote, zato jo je za Val 202 prekrižaril po dolgem in počez ter našel neposredne povezave prekmurske prestolnice s Parizom, Corbusierom, Ravnikarjem, Prekmursko republiko … Pa tudi z Mikijem Musterjem kot kiparjem in skromnim gostilničarjem, ki z morskimi dobrotami opominja na Panonsko morje, zato še danes lahko streže tako kurbirjem kot kraljem.
Rubrika Zapeljani nas tokrat pelje v Vitanje, kraj, zažet pod južne obronke Pohorja. Po zanimivem prgišču hiš, ulic in cest, ki danes kljub odmaknjenosti še vedno pričajo o neki pomembni preteklosti, je našo novinarko Majo Ratej na sobotno popoldne zapeljal domačin, dramski igralec in član ansambla Slovenskega mladinskega gledališča Blaž Šef. »Če moram izbrati le eno karto, na katero bi stavil za teh nekaj kratkih reportažnih minut, potem naj bo to … Pavel,« je najavil še pred srečanjem. Kdo je Pavel in zakaj tako dobro pooseblja dušo teh odmaknjenih koncev pod Pohorjem?
Tokrat smo “oddrsali” po Jesenicah v družbi znanega hokejista Tonija Tišlarja.
Vasica Slapnik je edina vas v občini Brda, v kateri ne živi nihče več. Zadnji prebivalci so jo zapustili pred četrt in več stoletja. Nekatere hiše so se že skoraj podrle, druge je prerastel bršljan, tretje pa se počasi in žalostno posedajo same vase. Zdaj namerava vasico obnoviti zasebni investitor, britanska javna radiotelevizija BBC pa naj bi potek obnove snemala in tako pripravila dokumentarno izobraževalno serijo. V sedemnajstih hišah naj bi živelo sedemnajst parov iz 17-ih evropskih držav, ki bodo obdelovali zemljo in gojili pridelke podobno, kot so to počeli nekdanji prebivalci vasice.
Umetnostni zgodovinar Noah Charney, ki ga je v Sloveniji zasidrala ljubezen, živi z odprtmi očmi in ušesi, neprestano sprašuje in preizkuša. Nič čudnega torej, da o enem izmed najslikovitejših mest v državi ve povedati toliko zanimivega. Od degustiranja ruševca, prevažanja smodnika, zasipanih mestnih skrivnosti, Plečnikovega pečata do taščinih pečenih rebrc.
Akcija Šolar na smuči je slovenski projekt smučarskega ozaveščanja šolskih otrok, ki poteka na izbranih slovenskih smučiščih že vrsto let. V brezplačni akciji vsako leto sodeluje približno 2000 četrtošolcev, med njimi je kar polovica takih, ki se s tem športom srečajo prvič. Prvi dan akcije smo pospremili na Krvavcu.
Neveljaven email naslov
