Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Te dni minevata dve desetletji, odkar je zemeljski plaz nekaj minut po polnoči zravnal zgornji del vasi Log pod Mangartom, povzročil veliko škode in pod seboj pokopal sedem domačinov
Te dni minevata dve desetletji, odkar je plaz Stože nekaj minut po polnoči zravnal zgornji del vasi Log pod Mangartom, povzročil ogromno škode in pod seboj pokopal sedem domačinov. Ena najhujših naravnih nesreč na Slovenskem v zadnjih nekaj sto letih je bila preizkušnja na številnih področjih, kot že velikokrat pa se je tudi takrat pokazala človeška solidarnost. Po 20 letih so spomini še vedno živi, a domačini raje kot v preteklost zrejo v prihodnost.
Te dni je bilo vreme v Logu pod Mangartom popolno nasprotje tistemu novembra leta 2000. Okoli 11. ure je sonce pokukalo izza Rombona in obsijalo dolino, ki jo objema 15 dvatisočakov – Mangart, Jalovec, Jerebica in drugi. Spokojen mir, ki ga sem in tja prekineta le zvok motorne žage in traktorja marljivih domačinov. Povsem drugačna je bila slika pred dvema desetletjema. Poleti so predvsem južno in vzhodno Slovenijo zajele suše, primanjkovalo je pitne vode in se vnelo več kot 5000 požarov, je pa narava jeseni udarila na drugem koncu. Oktobra in novembra so v Posočju nastopile najhujše padavine v zadnjem stoletju. Gmota se je prvič utrgala prav na današnji dan, drugi, tragični plaz pa je v dolino zgrmel 17. novembra nekaj minut čez polnoč. Še preden so iz opazovalnic sporočili, kaj se dogaja, je bilo prepozno. Blatni tok, pomešan s kamenjem in drevjem, je prihrumel s silovito hitrostjo 30 km/h. V dolino je prigrmelo milijon in pol kubičnih metrov materiala in povzročilo pravo razdejanje. Večina domačinov je prejšnjo noč poiskala varno prenočišče, naslednjo pa so – kljub drugačnim navodilom – nekateri v ogroženih hišah ostali v svojih domovih, kar je bilo zanje usodno. Med njimi sta bila tudi Viktor in Marija, oče in mama Igorja Černute, ki se je slabe pol ure prej odpravil proti Bovcu.
"Dvajset let je dolga doba, spomin je pa še vedno živ, kot da bi bilo včeraj. Slišali smo se 20 minut pred plazom. To je bil zadnji pogovor z mamo. Moje zadnje besede so bile spodbudne, naj gre na varno, ampak ni poslušala … Glede na to, da je nikoli nismo našli, je bila takrat verjetno zunaj. Vsaka stvar prinese slabe in dobre stvari. Dobre so, da smo dobili čistilno, nov vodovod in vse, za kar bi se morali sami boriti še 20, 30 let, je prinesel plaz. Dolina se je iz prepoznavnosti po plazu obrnila v prepoznavnost po turizmu." – Igor Černuta, danes predsednik Krajevne skupnosti Log pod Mangartom, je v plazu izgubil starše.
Zjutraj si zaradi megle razmer na več kot 20 hektarjev velikem plazišču niso mogli ogledati s helikopterjem. Plaz Stože je porušil šest hiš in gospodarskih poslopij, poškodoval še 23 drugih, odnesel mostove, del ceste in s tem pomembno povezavo s Predelom in italijansko stranjo, električne in telefonske napeljave, kmetijska zemljišča in gozdove, a najhuje – pod seboj je pokopal sedem domačinov: poleg že omenjenega Viktorja in Marije še najmlajšo, 36-letno Zlatico, Marjana, Antonijo - Tončko, Ido in Elizabeto - Lizo, ki je ravno praznovala 96 let. Nečakinja Breda, ki sicer že 40 let živi v Novi Gorici, se je živo spominja: "Vsakokrat ko pridem domov, mislim, da bom videla teto dol v tisti stavbi. Obujati take spomine je žalostno. To je moj dom. Tudi če sem šla proč, se počutim tu doma."
Tudi strokovnjaki so po dogodku skušali najti razlage. Nekateri menijo, da so k nesrečnemu razpletu pripomogli tudi potresni sunki, ki so Posočje stresli 14. novembra. Aleš Horvat, vodja ekspertne skupine za področje hidrotehnike in hudourništva, je takrat povedal:
"Prvo so geološke razmere, drugo huda namočenost, tretje posledice potresov in premikov, zelo neugodna kombinacija. Zajedal je globinsko, obremenil naprej – videti je tako, kot bi se odprla nova dolina."
A domačini danes ne pogledujejo proti Mangartu v strahu. Življenje se je v tisti sekundi resda ustavilo, a potem tudi hitro steklo naprej, poudarja Domen Černuta:
"Ne moremo živeti vedno s to mislijo na plaz, z zanko okrog vratu in kdaj se bo to zategnilo. Življenje je teklo naprej. Naredili so se hiše, infrastruktura, alarmni sistem, razbijač drobirskega toka, vas je narejena, kot je treba. Problem je pa drugi – demografski, tako kot povsod."
Od leta 2000 se je število ljudi s 140 zmanjšalo na 90 ljudi, ki tu živijo stalno in priložnost zdaj vidijo predvsem v turizmu. Skupaj s kočo na mangartskem sedlu imajo na voljo približno 170 turističnih postelj. Center doživetij, pozimi Razvojna zadruga Mangart ureja manjše družinsko smučišče in tekaške proge, številne zgodovinske zanimivosti, kot je Štoln – predor z rudnikom v Rajblu, poleti so možnosti – tudi z novo Julijano Trail, ki gre skozi vas – neomejene. "Midva sva videla priložnost, da ostaneva na podeželju. To je privilegij, to ni sila razmer. Zdaj živimo tu enajst let, uredila sva apartmaje, prva leta smo leta polepšali nonotu. Ni bolj idealnega kraja za vzgojo otrok, ob koncih tedna gremo v hribe in sploh se ne počutim, da bi bili prikrajšani ali daleč od nečesa," pove Urška Mlekuž Vončina. Povedo pa domačini, da je še nekaj mladih družin, ki bi se rade preselile, a zemljišča ali hiše ni enostavno dobiti, saj se velikokrat proda za počitniško hišo – tako Slovencem kot tudi tujcem.
Vrnimo se v leto 2000. Škodo po plazu so ocenili na 31,7 milijona evrov. Državni zbor je po hitrem postopku 21. decembra sprejel interventni zakon. Plaz je udaril le dve leti po velikonočnem potresu, zato so sanacijo prepustili takrat ustanovljeni državni tehnični pisarni, ki jo je vodil Stanislav Beguš.
"Država se je sorazmerno hitro odločila. Že prej smo imeli predvideno, da bomo obnovil 23 objektov, po plazu pa so prišli novi objekti – 16 oz. eno nadomestno stanovanje v Bovcu. Najprej je bilo treba dobiti primerno in varno lokacijo, zgraditi vso pripadajočo infrastrukturo s čistilno napravo in preostalim. Prve štiri objekte smo končali leta 2003, počasi smo preostalo končevali do leta 2009. Sanacijo mostu čez Predelico, razbijač murastega toka, monitoring, alarmni sistem je prevzela država, Ministrstvo za okolje."
Po podatkih Ministrstva za okolje in prostor je država za odpravo posledic, alarmni sistem in druge ukrepe po plazu Stože namenila 26,4 milijona evrov, za dokončanje vseh nalog – med drugim jih čakata še dve brvi čez Koritnico ter dokončna ureditev plazišča in Mangartske planine – jih bo potrebovala še pet, saj se je z gospodarsko krizo po letu 2010 obseg denarja za sanacijo plazov bistveno zmanjšal. Ne pozabi pa tudi Stanislav Beguš poudariti solidarnosti ljudi, ki so ob tej tragični nesreči stopili skupaj in zbrali za skoraj pol milijona evrov. Takole je v dneh po plazu našemu novinarju Ediju Proštu pripovedoval Žarko Mlekuž: "Prihaja zelo veliko pomoči, solidarnost je izjemna. Pomagali si bomo med sabo. Mislim, da je ta vaška skupnost zdrava. Kar je zelo pomembno, ta vas nikoli ni bila zaprta. Je pomembna povezava z Italijo in Koroško, pomembne so zgodovinske povezave."
In tako je še danes, le da so zdaj te povezave okrepili turisti. Prav na dan, ko sem obiskala Log pod Mangartom, je nad njim tako kot takrat krožil helikopter. Le da si tokrat niso ogledovali plazišča, temveč menda spet snemajo oglase. Predvsem avtomobilska podjetja večkrat kot kuliso izberejo prav mangartsko cesto, priljubljeno med pohodniki, motoristi in kolesarji – mimogrede, na tradicionalnem vzponu na Mangartsko sedlo je avgusta 2012 zmagal – ja, prav ste uganili – Primož Roglič.
Foto: BoBo
582 epizod
Kam na izlet? In kako pogosto? Val 202 se odpravlja vsak teden, vse naše cilje pa smo vrisali na zemljevid, ki se odziva na vaše ukaze.
Te dni minevata dve desetletji, odkar je zemeljski plaz nekaj minut po polnoči zravnal zgornji del vasi Log pod Mangartom, povzročil veliko škode in pod seboj pokopal sedem domačinov
Te dni minevata dve desetletji, odkar je plaz Stože nekaj minut po polnoči zravnal zgornji del vasi Log pod Mangartom, povzročil ogromno škode in pod seboj pokopal sedem domačinov. Ena najhujših naravnih nesreč na Slovenskem v zadnjih nekaj sto letih je bila preizkušnja na številnih področjih, kot že velikokrat pa se je tudi takrat pokazala človeška solidarnost. Po 20 letih so spomini še vedno živi, a domačini raje kot v preteklost zrejo v prihodnost.
Te dni je bilo vreme v Logu pod Mangartom popolno nasprotje tistemu novembra leta 2000. Okoli 11. ure je sonce pokukalo izza Rombona in obsijalo dolino, ki jo objema 15 dvatisočakov – Mangart, Jalovec, Jerebica in drugi. Spokojen mir, ki ga sem in tja prekineta le zvok motorne žage in traktorja marljivih domačinov. Povsem drugačna je bila slika pred dvema desetletjema. Poleti so predvsem južno in vzhodno Slovenijo zajele suše, primanjkovalo je pitne vode in se vnelo več kot 5000 požarov, je pa narava jeseni udarila na drugem koncu. Oktobra in novembra so v Posočju nastopile najhujše padavine v zadnjem stoletju. Gmota se je prvič utrgala prav na današnji dan, drugi, tragični plaz pa je v dolino zgrmel 17. novembra nekaj minut čez polnoč. Še preden so iz opazovalnic sporočili, kaj se dogaja, je bilo prepozno. Blatni tok, pomešan s kamenjem in drevjem, je prihrumel s silovito hitrostjo 30 km/h. V dolino je prigrmelo milijon in pol kubičnih metrov materiala in povzročilo pravo razdejanje. Večina domačinov je prejšnjo noč poiskala varno prenočišče, naslednjo pa so – kljub drugačnim navodilom – nekateri v ogroženih hišah ostali v svojih domovih, kar je bilo zanje usodno. Med njimi sta bila tudi Viktor in Marija, oče in mama Igorja Černute, ki se je slabe pol ure prej odpravil proti Bovcu.
"Dvajset let je dolga doba, spomin je pa še vedno živ, kot da bi bilo včeraj. Slišali smo se 20 minut pred plazom. To je bil zadnji pogovor z mamo. Moje zadnje besede so bile spodbudne, naj gre na varno, ampak ni poslušala … Glede na to, da je nikoli nismo našli, je bila takrat verjetno zunaj. Vsaka stvar prinese slabe in dobre stvari. Dobre so, da smo dobili čistilno, nov vodovod in vse, za kar bi se morali sami boriti še 20, 30 let, je prinesel plaz. Dolina se je iz prepoznavnosti po plazu obrnila v prepoznavnost po turizmu." – Igor Černuta, danes predsednik Krajevne skupnosti Log pod Mangartom, je v plazu izgubil starše.
Zjutraj si zaradi megle razmer na več kot 20 hektarjev velikem plazišču niso mogli ogledati s helikopterjem. Plaz Stože je porušil šest hiš in gospodarskih poslopij, poškodoval še 23 drugih, odnesel mostove, del ceste in s tem pomembno povezavo s Predelom in italijansko stranjo, električne in telefonske napeljave, kmetijska zemljišča in gozdove, a najhuje – pod seboj je pokopal sedem domačinov: poleg že omenjenega Viktorja in Marije še najmlajšo, 36-letno Zlatico, Marjana, Antonijo - Tončko, Ido in Elizabeto - Lizo, ki je ravno praznovala 96 let. Nečakinja Breda, ki sicer že 40 let živi v Novi Gorici, se je živo spominja: "Vsakokrat ko pridem domov, mislim, da bom videla teto dol v tisti stavbi. Obujati take spomine je žalostno. To je moj dom. Tudi če sem šla proč, se počutim tu doma."
Tudi strokovnjaki so po dogodku skušali najti razlage. Nekateri menijo, da so k nesrečnemu razpletu pripomogli tudi potresni sunki, ki so Posočje stresli 14. novembra. Aleš Horvat, vodja ekspertne skupine za področje hidrotehnike in hudourništva, je takrat povedal:
"Prvo so geološke razmere, drugo huda namočenost, tretje posledice potresov in premikov, zelo neugodna kombinacija. Zajedal je globinsko, obremenil naprej – videti je tako, kot bi se odprla nova dolina."
A domačini danes ne pogledujejo proti Mangartu v strahu. Življenje se je v tisti sekundi resda ustavilo, a potem tudi hitro steklo naprej, poudarja Domen Černuta:
"Ne moremo živeti vedno s to mislijo na plaz, z zanko okrog vratu in kdaj se bo to zategnilo. Življenje je teklo naprej. Naredili so se hiše, infrastruktura, alarmni sistem, razbijač drobirskega toka, vas je narejena, kot je treba. Problem je pa drugi – demografski, tako kot povsod."
Od leta 2000 se je število ljudi s 140 zmanjšalo na 90 ljudi, ki tu živijo stalno in priložnost zdaj vidijo predvsem v turizmu. Skupaj s kočo na mangartskem sedlu imajo na voljo približno 170 turističnih postelj. Center doživetij, pozimi Razvojna zadruga Mangart ureja manjše družinsko smučišče in tekaške proge, številne zgodovinske zanimivosti, kot je Štoln – predor z rudnikom v Rajblu, poleti so možnosti – tudi z novo Julijano Trail, ki gre skozi vas – neomejene. "Midva sva videla priložnost, da ostaneva na podeželju. To je privilegij, to ni sila razmer. Zdaj živimo tu enajst let, uredila sva apartmaje, prva leta smo leta polepšali nonotu. Ni bolj idealnega kraja za vzgojo otrok, ob koncih tedna gremo v hribe in sploh se ne počutim, da bi bili prikrajšani ali daleč od nečesa," pove Urška Mlekuž Vončina. Povedo pa domačini, da je še nekaj mladih družin, ki bi se rade preselile, a zemljišča ali hiše ni enostavno dobiti, saj se velikokrat proda za počitniško hišo – tako Slovencem kot tudi tujcem.
Vrnimo se v leto 2000. Škodo po plazu so ocenili na 31,7 milijona evrov. Državni zbor je po hitrem postopku 21. decembra sprejel interventni zakon. Plaz je udaril le dve leti po velikonočnem potresu, zato so sanacijo prepustili takrat ustanovljeni državni tehnični pisarni, ki jo je vodil Stanislav Beguš.
"Država se je sorazmerno hitro odločila. Že prej smo imeli predvideno, da bomo obnovil 23 objektov, po plazu pa so prišli novi objekti – 16 oz. eno nadomestno stanovanje v Bovcu. Najprej je bilo treba dobiti primerno in varno lokacijo, zgraditi vso pripadajočo infrastrukturo s čistilno napravo in preostalim. Prve štiri objekte smo končali leta 2003, počasi smo preostalo končevali do leta 2009. Sanacijo mostu čez Predelico, razbijač murastega toka, monitoring, alarmni sistem je prevzela država, Ministrstvo za okolje."
Po podatkih Ministrstva za okolje in prostor je država za odpravo posledic, alarmni sistem in druge ukrepe po plazu Stože namenila 26,4 milijona evrov, za dokončanje vseh nalog – med drugim jih čakata še dve brvi čez Koritnico ter dokončna ureditev plazišča in Mangartske planine – jih bo potrebovala še pet, saj se je z gospodarsko krizo po letu 2010 obseg denarja za sanacijo plazov bistveno zmanjšal. Ne pozabi pa tudi Stanislav Beguš poudariti solidarnosti ljudi, ki so ob tej tragični nesreči stopili skupaj in zbrali za skoraj pol milijona evrov. Takole je v dneh po plazu našemu novinarju Ediju Proštu pripovedoval Žarko Mlekuž: "Prihaja zelo veliko pomoči, solidarnost je izjemna. Pomagali si bomo med sabo. Mislim, da je ta vaška skupnost zdrava. Kar je zelo pomembno, ta vas nikoli ni bila zaprta. Je pomembna povezava z Italijo in Koroško, pomembne so zgodovinske povezave."
In tako je še danes, le da so zdaj te povezave okrepili turisti. Prav na dan, ko sem obiskala Log pod Mangartom, je nad njim tako kot takrat krožil helikopter. Le da si tokrat niso ogledovali plazišča, temveč menda spet snemajo oglase. Predvsem avtomobilska podjetja večkrat kot kuliso izberejo prav mangartsko cesto, priljubljeno med pohodniki, motoristi in kolesarji – mimogrede, na tradicionalnem vzponu na Mangartsko sedlo je avgusta 2012 zmagal – ja, prav ste uganili – Primož Roglič.
Foto: BoBo
Velika Polana – prekmurska vasica obdana z nižinskimi travniki, močvirskimi logi, dobrimi ljudmi in štorkljinimi gnezdi – tako je rojstno Veliko Polano opisal pisatelj in urednik Miško Kranjec. V zadnjem nedeljskem “literarnem” izletu pred slovenskim kulturnim praznikom se bomo torej odpravili v slikovito prekmursko vasico, na domačijo trikratnega Prešernovega nagrajenca, ki je skrbno spremenjena v muzej. Velika Polana je zelo ponosna na Miška Kranjca, slišite lahko, da so nanj ponosni tudi domačini, tako stari kot mladi, zato bo letos v kraju, kjer je Kranjec tudi pokopan, 15. septembra še posebej veselo – takrat bodo praznovali 110 let od Miškovega rojstva. Tudi o tem v Nedeljskem izletu v Prekmurje, pa tudi o manj znanih plateh življenja pisatelja, ki je do smrti ohranjal stik s svojimi koreninami, tako profesionalno kot zasebno. Mogoče niste vedeli, da je bil tudi zelo spodoben slikar.
Obiskali smo spominsko hišo velikega Belokranjca, ki bi prav ta teden napolnil 140 let-če bi le človeško življenje bilo tako neskončno radodarno kot njegova poezija.
Nekdanja šola v Beli Cerkvi je poleg cerkvenega poslopja osrednja stavba v vasi. Umeščena na vrh grička na osrednjem trgu je bila že od svojih začetkov pred več kot 150 leti središče kulturnega in posvetnega življenja v vasi. Več kot 110 let so tamkajšnji prebivalci v za tiste čase precej veliki stavbi gulili šolske klopi. Nato pa je stavba več kot 40 let žalostno propadala, dokler se kmalu po ustanovitvi nove občine Šmarješke Toplice niso odločili, da ji vdahnejo novo življenje – tudi ob pomoči nepovratnih sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj.
V Šaleški dolini je kraj, ki ima v svojem imenu nemškega izvora pridevnik lep. Čeprav tega precej zanika tista novodobna termo zverina pred samim mestom, pa Šoštanj vsekakor ima svoje prikupne podrobnosti. Ena od teh je tudi Vila Mayer, občinski objekt, ki stoji sredi mesta ob Kajuhovi cesti, nekdanji glavni mestni vpadnici. Vilo je dal okrog leta 1900 postaviti doktor Fran Mayer. Šoštanjski odvetnik, ugleden meščan in pripadnik takratne šoštanjske elite, ki je bil tudi pobudnik ustanovitve meščanske šole, kot župan pa zaslužen, da je mesto dobilo prvi vodovod v Šaleški dolini. V svoji zgodovini je imela vila, vsaj po koncu precej kratke družinske dinastije Mayer, nekaj časa bolj klavrno usodo, zdaj pa, obnovljena po svoji prvotni podobi, predstavlja kulturni spomenik lokalnega pomena. V njem domuje tudi nekaj zbirk s področja kulturne dediščine, ki nekako povezujejo šoštanjsko življenje v prvi polovici 20. stoletja. Fotografije prikazujejo življenje družine Mayer, zbirka 60 kipov spomni na enega pomembnejših kiparjev v slovenskem umetniškem prostoru Ivana Napotnika, na ogled sta tudi domoznanska zbirka šoštanjskega zbiratelja Zvoneta Čebula in prav posebna hortikulturna zbirka vrtnarskega mojstra Alojza Kojca, ki velja za edinstveno v slovenskem in evropskem prostoru. Evropsko leto kulturne dediščine: zanjo smo v Sloveniji poskrbeli tudi ob pomoči Evropskih sredstev.
Pomlad se marsikomu zdi ta hip še zelo daleč, a v Goriških brdih jo bomo tudi v letu 2018 Slovenci dočakali najprej. Obnovljena Vila Vipolže v istoimenskem zaselku nudi poleg estetskih še druge užitke, saj je izrazito večnamenska. O kulturnem, zgodovinskem in kongresnem turizmu – s katerim je obogatila Brda, bomo še govorili; a med drugim jo lahko najamete za zasebno zabavo ali poroko. V njej so se celo zgodovinsko izpričano skrivali prepovedani ljubimci. Že pred 400 leti, ko je renesančna vila doživela svoj največji razcvet, sta pred nemilo usodo v njej našla gnezdece Raimond VI. Della Torre in Ludovica Hoffer. Evropsko leto kulturne dediščine: zanjo smo v Sloveniji poskrbeli tudi ob pomoči Evropskih sredstev.
Griči in sotočje Save in Krke pa meja med Štajersko in Dolenjsko, vinogradi in voda, vse to so Brežice – kraj, v katerem se stikajo svetovi. Vsi ti svetovi pa so na neki način zbrani na enem mestu: v starem mestnem jedru. Grad Brežice je bil zgrajen konec 16. stoletja in je nasledil tistega, ki je bil požgan med kmečkim puntom. V njem že vse od leta 1949 deluje muzej, ki z bogatimi zbirkami kulturne dediščine ponuja vpogled v dediščino Posavja in za celoten ogled bo tudi dobra ura premalo. Pri ogledu drugih razstav in zbirk izvemo več tudi o reformaciji in protestantizmu Posavja, pokukamo v intimnost nekdanje meščanke spalnice in se spomnimo, kaj vse se je tam zgodilo pod devetimi zastavami. Del muzeja pa je posvečen tudi spominu na ustanovitelja muzeja, zbiratelja, slikarja in dolgoletnega muzejskega ravnatelja Franja Stiplovška. Evropsko leto kulturne dediščine: zanjo smo v Sloveniji poskrbeli tudi ob pomoči Evropskih sredstev.
Nedeljski izlet nas pelje v Prekmurje, točneje na Goričko, v neposredno bližino največjega gradu pri nas. Ampak tokrat nas ne bo zanimal grad v vasi Grad pač pa bližnji mlin, v vasi Doljni Slaveči. Pütarov mlin je edini primer pri nas še redko ohranjene podeželske stavbne dediščine panonskih ravnin, povezane z mlinarstvom. Izvedeli smo tudi to, da je omenjeni mlin, ki je vse kaj drugega kot plavajoči mlin iz naših predstav o prekmurskih mlinih, zgrajen iz vulkanskega kamna. Zakaj ravno vulkanskega? Evropsko leto kulturne dediščine: zanjo smo v Sloveniji poskrbeli tudi ob pomoči Evropskih sredstev.
Elemente beneške, gotske in baročne arhitekturne dediščine boste lahko občudovali med obiskom veličastnega Lanthierijevega dvorca s pripadajočimi gospodarskimi stavbami, ki danes, obnovljen z vsemi funkcionalnimi modernimi pridobitvami, tako kot nekoč, predstavlja bistvo strogega središča Vipave. Če vsemu naštetemu dodamo še pripadajoči park z vhodnim portalom, si lahko zamislimo prvotno os, oziroma glavno trško vpadnico, v povsem drugačnih prometnih časih. Ne samo obsežna večletna obnova polovice hektarja notranjih površin, srečen konec je dočakala tudi njegova potencialna denacionalizacija. Vnuk zadnjega grofa Lanthierija namreč ni imel nobene želje po še eni strehi. Evropsko leto kulturne dediščine: zanjo smo v Sloveniji poskrbeli tudi ob pomoči Evropskih sredstev.
Na polici 60 metrov nad sotočjem potoka Brestanica in reke Save okolico že stoletja nadzoruje grad Rajhenburg. O njem se je dolgo govorilo, da je naš najstarejši grad, a se je ta podatek pozneje izkazal za lažnega. Brez dvoma pa gre za grajski objekt, ki je bil na to ozemlje – takrat je sodilo v Salzburško nadškofijo – postavljen okoli leta 1140. Spomenik srednjeveške grajske arhitekture, ki je danes kulturni spomenik državnega pomena, je bil najprej vojaška utrdba, pozneje pa bivališče. Stoletja so ga upravljali gospodje Rajhenburški, pozneje pa so v njem skromno in v tišini izdelovali sir, likerje in čokolado Imperial trapisti, ki svojih receptov niso zaupali nikomur. Menihi, ki so prišli iz Francije iskat nov dom, so najprej veljali za čudake, ki molčijo kot lipovi bogovi, kmalu pa so si s svojo naprednostjo pridobili veljavo. Bili so lastniki prvega traktorja v Posavju, prvi so škropili trto proti peronospori. V gradu je na ogled razstava o življenju trapistov, ena redkih muzejskih postavitev o zaprti skupnosti, ki jo zdaj lahko spozna vsak. Ob tej pa o zgodovini dogajanja na gradu in v Sloveniji govorita tudi razstavi o kazenskih ustanovah na gradu in o slovenskih izgnancih. To pa še zdaleč ni vse kar ponuja grad, a ker je po zadnji obnovi, ki se je končala leta 2012 in za katero so bila pridobljena tudi evropska sredstva, ogrevan, si človek za ogled gradu Rajhenburg brez težav vzame čas. Evropsko leto kulturne dediščine: zanjo smo v Sloveniji poskrbeli tudi ob pomoči Evropskih sredstev.
Zimska sezona se začenja brez večjih vidnih novosti na večini smučišč, ponekod so sicer poskrbeli za nadgradnjo sistemov zasneževanja, kupili nove teptalce in poskrbeli, da bo smuka prijetnejša. Le redka pa so smučišča, kjer vozovnic niso podražili. Na pragu zimske sezone se vsi večji smučarski centri lahko pohvalijo tudi z izjemno letošnjo poletno sezono – ponekod je poletni obisk presegel zimskega.
Pred 4 tedni so v dolini Rezije po 22 letih prizadevanj odprli etnografski Muzej Rezijanov. V strogem središču najbolj starosvetne vasi Solbica, tik za cerkvijo ga najdemo, v nekdanji Plocovi hiši.
Zakaj nekaterih priljubljenih dobrot avstrijske Štajerske ne najdemo povsod? Pravijo, da zaradi tega, ker jih domačini tudi sami radi uživajo. Če pa se boste odpravili v Gradec, jih je tam dovolj za vse.
Kaj nas, Evropejce, deli in kaj združuje in kako je nakup majice za pet evrov povezan z našim pogledom na zgodovinske dogodke?
Layerjeva hiša v starem mestnem jedru Kranja je stičišče kulturnega in družabnega dogajanja. V obnovljeni stavbi kulturne dediščine, poleg katere stoji tudi Stolp Škrlovec, se poleg ateljeja za delo mladih umetnikov, razstavnega prostora, glasbenega odra v staro-meščanski izbi na prostem, nahaja tudi kavarna z najlepšim razgledom v mestu. Poleg muzike in zgodovinskega prereza ponuja Layerjeva hiša predvsem s preteklostjo prepletene sodobne prijeme v ustvarjalnosti in umetnosti. Od ulice do sulice, ki zadene v srce prav vsakega mimoidočega, ki odpre vrata v širno kulturno gnezdo staromestnega dvorišča gorenjske Layerce.
Morda se je ob "kašastih" zagatah kaj podobnega spraševal že Prešeren, čeprav je svojčas sovražil ta del Tivolija. Maja letos prenovljena stavba je obdržala švicarsko alpski pridih, z novimi umetniškimi vsebinami in gostinsko ponudbo pa zdaj koketno mežika, da bi jo vzljubili tako meščani kot obiskovalci prestolnice. Včasih za dobro počutje in zanimivo nedeljo pač ni treba proč v naravo, čim dlje od mestnih središč.
V parku Forma viva na polotoku Seča pri Portorožu so na ogled kamnite skulpture, nastale na mednarodnih kiparskih simpozijih Forma viva, ki v tem prostoru bienalno potekajo od leta 1961. Bogato zbirko umetnin, ki je nastala v tem obdobju, sestavlja več kot 150 del, večina, več kot 100, jih je v parku Forma Viva v Seči pri Portorožu. Prav tam že od 13. septembra svoja nova dela z belim istrskim kamnom ustvarjajo trije umetniki letošnjega simpozija Forma viva Portorož 2017, ki jih je na razpisu izbrala žirija v Kostanjevici in Portorožu. Ti trije umetniki so: Slovenec Boštjan Kavčič iz Slovenije, Turek Çagdaş Sari in Makedonec Sašo Sazdovski. Predstavitev novih del bo 13. oktobra na slavnostnem koncu simpozija letošnjega mednarodnega kiparskega simpozija Forma viva Portorož v parku Forma Viva na Seči pri Portorožu. Nato bodo skulpture postavili v urbani prostor v Portorožu in Luciji: na krožišči in na novo urejeno zelenico ob kanalu Fazan.
Danijel Poslek priporoča obisk kina na Ptuju. Stavba v središču mesta praznuje že 120 let!
Tokrat smo se odpravili na eno izmed najbolj obiskanih kolesarskih poti v Sloveniji.
V Zgornjesavsko dolino, kjer od Jesenic do Rateč in naprej v Italijo teče kolesarska pot, ki ne brez razloga velja tudi za eno najlepših. Asfaltirana kolesarska pot poteka po naravnem okolju in je skoraj v celoti ločena od cestnega prometa, trasa je razgibana, ne pretežka, dobršen del je poteka po idiličnem okolju kjer je nekoč sopihala železnica. In če kdaj se je letos poleti, jasno pokazalo, kako Slovenija nujno potrebuje podobno kolesarsko infrastrukturo. Ni bilo namreč malo dni, ko je bila gneča na stezi že skoraj neobvladljiva.
Po enem letu in pol od uradnega odprtja smo preverili, kako je zaživela kolesarska pot med Solkanom in Plavami. Dobrih devet kilometrov bo povsem dovolj za začetnike in družine, tisti, ki imate za seboj dovolj prevoženih kilometrov in premaganih klancev, pa boste svoj izlet lahko podaljšali po Goriških Brdih in Kolovratu na eni strani spodnje doline Soče ter Banjški in Trnovski planoti na drugi. Prekolesarili smo samo eno od številnih možnih tras. Na pot se je podala iz Tolmina, lahko pa začnete tudi na Mostu na Soči, do koder se pripeljete z vlakom.
Neveljaven email naslov
