Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Nataša Petrešin Bachelez

04.11.2021

Nataša Petrešin Bachelez je s 1. septembrom postala nova umetniška vodja Mednarodnega kulturnega centra v Parizu. Kot kuratorka je delovala mnogo širše od Francije, poneslo jo je, kot v šali doda Nina Zagoričnik, vse do Avstralije. Teme intervjuja bodo delo kustusov, vprašanja preživetja skozi umetnost, rezidenčni centrer Cité internationale des arts in beseda 'cité' kot bivanjski enoti za umetnosti.

Nova umetniška vodja kulturnega programa Cité internationale des arts Nataša Petrešin Bachelez o kustosih svobodnjakih, pomenu rezidenčnega centra in vprašanjih preživetja znotraj umetnosti

Nataša Petrešin Bachelez je nova umetniška vodja kulturnega programa Cité internationale des arts. Gre za največji rezidenčni center na svetu, ki ima 325 ateljejev, v katerih lahko bivajo umetniki z vsega sveta. Ideja, ki je bila zasnovana pred 60 leti, je privatna fundacija, ki se je začela kot zelo utopičen in vizionarski projekt združitve mozaika svetovnih umetnikov in vseh njihovih raznovrstnih disciplin. Kot kustosinjo v sodobni umetnosti jo je zanimalo, koga umetnik nagovarja. To ostaja še danes eno ključnih vprašanj, na katero išče odgovor prek potovanj, srečanj, branj in pogovorov. "Kustosi kot svobodnjaki nikoli niso neodvisni, ampak vedno soodvisni." Kako pa izkušnja covida vpliva na umetniško produkcijo in položaj umetnika in umetnice v družbi?

"V nekem območju, kot je Francija, ki ima dolgo tradicijo podpiranja umetnosti, se kaže, da bo imela epidemija negativne posledice na kulturo. Denar se bo preusmeril po eni strani v zdravstvo, po drugi strani pa v militarne note."

V Pariz je prišla leta 2005 in povsod delovala kot neodvisna kustosinja. "Bila sem izobražena v obdobju, ko je bila pozicija neodvisne kustosinje poklic prihodnosti, v smislu, da je bilo veliko možnosti in infrastrukture, da takšni profili delujejo, delajo in vzpostavljajo mreže. Te so tukaj še danes in so zelo pomembne, a ta poklic potrebuje določeno samokritiko, kjer se gleda, k čemu določeno delovanje sploh prispeva."

"Kapitalistični in kolonialistični strukturi sta tisti, ki sta zadnjih nekaj stoletij izjemno prispevali k današnjemu stanju, ko se sprašujemo, kako bodo preživeli naši otroci ali njihovi otroci. Tu vidim ključno možnost, da se začnejo umetnice in umetniki spraševati o načinu preživetja. To je tudi vprašanje, ki bi ga rada tudi sama še naprej raziskovala skozi umetnost. Navdihujejo me dela Marjetice Potrč, Marka Pelhana, tudi raziskovanje mojega očeta znanstvenika, ki dolga desetletja raziskuje vodo, in moje sestre, ki raziskuje odnose med umetnostjo in znanostjo."

Rezidenčni center je postavljen tako, da ima približno 150 partnerskih institucij, s katerimi sodelujejo in ustvarjajo rezidenčne programe. To so različna ministrstva za kulturo in fundacije. Z vsakim partnerjem strukturirajo profil obiskovalk in obiskovalcev centra. Ker izbiranje deluje pod pokroviteljstvom žirije, je celoten postopek zelo transparenten.

"Rezidence so odgovor na to, kako bi se lahko spopadli s krizo, ki prihaja po epidemiji. V rezidenčnem centru se ustavi čas. Imamo občutek, da sta čas in prostor končno na naši strani, zato se lahko posvetimo vprašanjem, ki jih drugače ne moremo zastaviti, ker nas ves čas prežema vsakdan."

Kljub velikemu in varnemu zaledju za umetnice in umetnike, ki jim ga ponuja Pariz, pa še vedno prevladuje diktatura privatnega trga, ki umetnike vidi kot individualne genije, njihova ramena pa kot gojišče za rast kapitala. Natašo Petrešin Bachelez zanimajo dela, ki se informirajo v feministični teoriji in se sprašujejo o nepomembnosti tekmovanja ter večji poudarek dajejo skupnemu delovanju. "Zanima me, kako bi ob pomoči drugačnih načinov dela prestrukturirali strukturo umetniškega trga in vrednotenja. To je velik zalogaj, ki ga ne bomo mogli doseči zelo hitro, a po drugi strani niti nimamo veliko časa." 

"Vidimo, kakšna količina denarja se steka v komunikacijo in v umetniške programe. Na drugi strani pogledamo zneske, s katerimi operirajo kulturni centri. Celoletni proračun takšnega centra bo predstavljal proračun ene razstave v borzi. Ko smo pred takim nasprotjem, se ne moremo nehati čuditi. Treba je delovati za vnovično uveljavljanje javnega interesa znotraj umetnosti in tega, kaj ta tudi predstavlja."


Proti etru

726 epizod


Nina Zagoričnik in Borja Močnik razvajata z glasbo in intervjujem, ki rad odmeva.

Nataša Petrešin Bachelez

04.11.2021

Nataša Petrešin Bachelez je s 1. septembrom postala nova umetniška vodja Mednarodnega kulturnega centra v Parizu. Kot kuratorka je delovala mnogo širše od Francije, poneslo jo je, kot v šali doda Nina Zagoričnik, vse do Avstralije. Teme intervjuja bodo delo kustusov, vprašanja preživetja skozi umetnost, rezidenčni centrer Cité internationale des arts in beseda 'cité' kot bivanjski enoti za umetnosti.

Nova umetniška vodja kulturnega programa Cité internationale des arts Nataša Petrešin Bachelez o kustosih svobodnjakih, pomenu rezidenčnega centra in vprašanjih preživetja znotraj umetnosti

Nataša Petrešin Bachelez je nova umetniška vodja kulturnega programa Cité internationale des arts. Gre za največji rezidenčni center na svetu, ki ima 325 ateljejev, v katerih lahko bivajo umetniki z vsega sveta. Ideja, ki je bila zasnovana pred 60 leti, je privatna fundacija, ki se je začela kot zelo utopičen in vizionarski projekt združitve mozaika svetovnih umetnikov in vseh njihovih raznovrstnih disciplin. Kot kustosinjo v sodobni umetnosti jo je zanimalo, koga umetnik nagovarja. To ostaja še danes eno ključnih vprašanj, na katero išče odgovor prek potovanj, srečanj, branj in pogovorov. "Kustosi kot svobodnjaki nikoli niso neodvisni, ampak vedno soodvisni." Kako pa izkušnja covida vpliva na umetniško produkcijo in položaj umetnika in umetnice v družbi?

"V nekem območju, kot je Francija, ki ima dolgo tradicijo podpiranja umetnosti, se kaže, da bo imela epidemija negativne posledice na kulturo. Denar se bo preusmeril po eni strani v zdravstvo, po drugi strani pa v militarne note."

V Pariz je prišla leta 2005 in povsod delovala kot neodvisna kustosinja. "Bila sem izobražena v obdobju, ko je bila pozicija neodvisne kustosinje poklic prihodnosti, v smislu, da je bilo veliko možnosti in infrastrukture, da takšni profili delujejo, delajo in vzpostavljajo mreže. Te so tukaj še danes in so zelo pomembne, a ta poklic potrebuje določeno samokritiko, kjer se gleda, k čemu določeno delovanje sploh prispeva."

"Kapitalistični in kolonialistični strukturi sta tisti, ki sta zadnjih nekaj stoletij izjemno prispevali k današnjemu stanju, ko se sprašujemo, kako bodo preživeli naši otroci ali njihovi otroci. Tu vidim ključno možnost, da se začnejo umetnice in umetniki spraševati o načinu preživetja. To je tudi vprašanje, ki bi ga rada tudi sama še naprej raziskovala skozi umetnost. Navdihujejo me dela Marjetice Potrč, Marka Pelhana, tudi raziskovanje mojega očeta znanstvenika, ki dolga desetletja raziskuje vodo, in moje sestre, ki raziskuje odnose med umetnostjo in znanostjo."

Rezidenčni center je postavljen tako, da ima približno 150 partnerskih institucij, s katerimi sodelujejo in ustvarjajo rezidenčne programe. To so različna ministrstva za kulturo in fundacije. Z vsakim partnerjem strukturirajo profil obiskovalk in obiskovalcev centra. Ker izbiranje deluje pod pokroviteljstvom žirije, je celoten postopek zelo transparenten.

"Rezidence so odgovor na to, kako bi se lahko spopadli s krizo, ki prihaja po epidemiji. V rezidenčnem centru se ustavi čas. Imamo občutek, da sta čas in prostor končno na naši strani, zato se lahko posvetimo vprašanjem, ki jih drugače ne moremo zastaviti, ker nas ves čas prežema vsakdan."

Kljub velikemu in varnemu zaledju za umetnice in umetnike, ki jim ga ponuja Pariz, pa še vedno prevladuje diktatura privatnega trga, ki umetnike vidi kot individualne genije, njihova ramena pa kot gojišče za rast kapitala. Natašo Petrešin Bachelez zanimajo dela, ki se informirajo v feministični teoriji in se sprašujejo o nepomembnosti tekmovanja ter večji poudarek dajejo skupnemu delovanju. "Zanima me, kako bi ob pomoči drugačnih načinov dela prestrukturirali strukturo umetniškega trga in vrednotenja. To je velik zalogaj, ki ga ne bomo mogli doseči zelo hitro, a po drugi strani niti nimamo veliko časa." 

"Vidimo, kakšna količina denarja se steka v komunikacijo in v umetniške programe. Na drugi strani pogledamo zneske, s katerimi operirajo kulturni centri. Celoletni proračun takšnega centra bo predstavljal proračun ene razstave v borzi. Ko smo pred takim nasprotjem, se ne moremo nehati čuditi. Treba je delovati za vnovično uveljavljanje javnega interesa znotraj umetnosti in tega, kaj ta tudi predstavlja."


07.12.2017

Juš A. Zidar

Juš Zidar že od 12 leta vstopa v gledališke prostore, pri petindvajsetih pa oder osvaja kot gledališki režiser! Pravkar je doživel svojo uprizoritev v Mestnem gledališču ljubljanskem, naslednja postaja je Slovensko stalno gledališče v Trstu. Na veliki oder Mestnega gledališča ljubljanskega je postavil črno komedijo 'Pijani', Ivana Viripajeva, enega najprodornejših ruskih in evropskih sodobnih dramatiko, v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, pa ga čaka Shakespearova Ukročena trmoglavka!.


30.11.2017

Nadja Šičarov

Nadja Šičarov, je mlada restavratorka filma, ki skupaj s sodelavci Arhivskega oddelka Slovenske kinoteke pripravlja akcijo zbiranja starih amaterskih filmov posnetih s kamerami na super osmičke ali 16 milimetrski filmski trak. Gre za projekt, ki ima mnogo širši pomen.


23.11.2017

Jure Ivanušič

Jure Ivanušič, igralec in glasbenik si bo leto 2017 zapomnil po dveh glavnih filmskih vlogah, upodobil je lik pohorskega rokerja Lovra v filmu Borisa Jurjaševiča "Stekle lisice" , v filmu Marka Naberšnika "Slovenija, Avstralija in jutri ves svet" pa igra Borisa, vzdrževalca strojev v eni od mariborskih tovarn. Slednji bo končno prišel v slovenske kinematografe 30.novembra 2017.


16.11.2017

Arne Hodalič

Arne Hodalič je eden najbolj prepoznavnih in v svetu uveljavljenih slovenskih fotografov. Letošnje leto spremljamo že njegovo tretjo avtorsko razstavo fotografij, naslednja bo na vrsti v mesecu decembru. V Slovenskem etnografskem muzeju so odprli fotografsko razstavo » Tihi ubijalci Afganistana«, ki prikazuje surovost minske problematike v sodobnem Afganistanu. Fotografije prikazujejo vsakdanje življenje žrtev min, deminerskih ekip in posledice, ki jih povzročajo eksplozivna sredstva. Afganistanci zaradi te situacije vsako minuto tvegajo svoja življenja.


09.11.2017

Kolja Saksida

Kolja Saksida, režiser, producent in pedagog, ki nas s svojimi animiranimi filmi navdušuje vse od leta 2001. V Kinodvoru smo doživeli predstavitev 6 na novo narejenih filmčkov o junaku Koyaa, v galeriji Kresija pa je na pregledna razstava 'KOYAA – Animirani junak na sceni!' Kolja Saksida je docent na Akademiji umetnosti Univerze v Novi Gorici ter direktor produkcijske hiše ZVVIKS.


02.11.2017

Jernej Lorenci

Gledališki režiser Jernej Lorenci je eden od petih avtorjev, ki bodo letos v začetku decembra v Rimu prejeli prestižno nagrado Premio Europa! Doslej so jo prejeli Peter Brook, Hainer Muller, Robert Wilson, Pina Bausch, Harold Pinter, Peter Stein in drugi. Gre za avtorje, ki s svojimi inovativnimi idejami premikajo evropsko gledališče. V petek zvečer smo na velikem odru Mestnega gledališča Ljubljana doživeli njegov novi avtorski projekt, romantično komedijo San kresne noči Williama Shakespeara.


26.10.2017

Aljoša Rebolj, fotograf in igralec

Aljoša Rebolj, fotograf in igralec, avtor razstave »Hommage a Pandur«, na promenadi Mariborskega parka, fotografski opus, ki ga je ustvaril od samega začetka sodelovanja z gledališkim režiserjem Tomažem Pandurjem.


19.10.2017

Katarina Gomboc

Katarina Gomboc, zmagovalka festivala Urška 2017, njena poezija je navdušila žirijo, saj se je za revijo Mentor prijavilo 116 mladih literatov, izbranih je bilo 22 nominirancev in na koncu je med petimi finalisti zmagala Katarina Gomboc.


12.10.2017

Janez Pipan

Cankarjevi Hlapci so po 22 letih ponovno doživeli uprizoritev na Velikem odru SNG Drama. Predstava je posvečena 150 obletnici ustanovitve ljubljanskega Dramatičnega društva v Ljubljani in 100.obletnici smrti Ivana Cankarja, ki jo praznujemo prihodnje leto.. Nove režijske postavitve in priredbe Hlapcev se je lotil Janez Pipan.


05.10.2017

Dr. Boris Leskovec, arhitekt, raziskovalec in publicist

Dr. Boris Leskovec, arhitekt, raziskovalec in publicist, avtor monografije "Na brzicah življenja, življenjska pot arhitekta Ivana Vurnika in slikarke Helene Kottler Vurnik." Gre za prvo od šestih knjig večletnega projekta o življenju in delu zakoncev Vurnik.


28.09.2017

Hanna Slak, filmska režiserka in scenaristka

Hana Slak, filmska režiserka in scenaristka, avtorica filma Rudar, ki je nastal nastal po življenski zgodbi zasavskega rudarja Mehmedalije Aliča in njegovi avtobiografiji Nihče.


21.09.2017

Čedomir Kolar, filmski producent

Čedomir Kolar, mednarodno uveljavljeni filmski producent, z beneškim srebrnim levom v žepu za film Foxtrot izraelskega režiserja in scenarista Samuela Maoza, ki je prejel Veliko nagrado žirije. Za film Na nikogaršnji zemlji režiserja Danisa Tanoviča je kot koproducent prejel oskarja za tujejezični film, za film Pred dežjem režiserja Milčeta Milčevskega pa nominacijo.


07.09.2017

Silvan Omerzo, lutkar

lutkar in režiser premierne uprizoritve "Besede iz hiše Karlestein", na poezijo Berte Boetu v Lutkovnem gledališču Maribor.


12.08.2017

Dubravka Tomšič Srebotnjak

Srečanje z Dubravko Tomšič Srebotnjak, najbolj uspešno svetovno uveljavljeno slovensko koncertno pianistko.


05.08.2017

Dubrovniške poletne igre 2017

68. Dubrovniške poletne igre so zaradi množice turistov morale poiskati prostor za uprizarjanje izven legendarnega mestnega obzidja.


29.06.2017

Maruša Zorec

Maruša Zorec, izredna profesorica na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Kot arhitekt sodeluje pri vseh večjih prenovah stavb izjemnih kulturnih vrednot. Zadnja je prenova Švicarije, hiše na samem robu Šišenskega hriba, nekdanjega hotela Tivoli, ki z umetniškimi ateljeji nadaljuje tradicijo nekdanje popularne stavbe, danes predstavlja kulturni spomenik lokalnega pomena.


22.06.2017

Emil Kozole

Gost oddaje Proti etru je bil oblikovalec Emil Kozole, ki oblikovanje in tipografijo postavlja v družbenopolitični kontekst. Med magistrskim študijem oblikovanja na Central Saint Martins v Londonu se je ukvarjal z različnimi načini nadzora na spletu. Tako je nastal njegov projekt Seen, črkovna vrsta, ki omogoča samocenzuro, da lahko vsak izmed nas dobi v pogled, koliko informacij, ki jih delimo preko spleta je izpostavljenih nadzoru. Projekt je vzbudil veliko mednarodne pozornosti, o njem so pisali Le Monde, Der Spiegel, Wired, Vice, Design Taxi in Gizmodo, na 7. bienalu vidnih sporočil je prejel Brumnovo nagrado, kot član kolektiva Ljudje, pa še pet nagrad in tudi največjo nagrado za oblikovanje mobilne aplikacije Flaviar.


08.06.2017

Kaya Tokuhisa

Kaya Tokuhisa, gledališka in filmska režiserka, igralka, pevka in likovna umetnica, ob razstavi v NUK-u in klasičnem koncertu v Konservatoriju za glasbo in balet.


01.06.2017

Maša Ogrizek in Tanja Komadina

Pisateljica Maša Ogrizek in ilustratorka Tanja Komadina, avtorici knjige Gospa s klobukom. »Besedilo in slike vznemirjajo domišljijo in nas spravijo v smeh«, je zapisal Pavle Učakar, likovni urednik pri Mladinski knjigi, kjer je knjiga izšla v zbirki Deteljica.


25.05.2017

Gorazd Vilhar

Gost tokratne oddaje je bil Gorazd Vilhar, umetnostni zgodovinar in fotograf, ki živi in ustvarja na Japonskem. Borja Močnik pa med drugim vrti sladki soul kalifornijske zasedbe Moonchild ter svežo ploščo francoskega producenta Huga Kanta.


Stran 13 od 37
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov