Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nataša Petrešin Bachelez je s 1. septembrom postala nova umetniška vodja Mednarodnega kulturnega centra v Parizu. Kot kuratorka je delovala mnogo širše od Francije, poneslo jo je, kot v šali doda Nina Zagoričnik, vse do Avstralije. Teme intervjuja bodo delo kustusov, vprašanja preživetja skozi umetnost, rezidenčni centrer Cité internationale des arts in beseda 'cité' kot bivanjski enoti za umetnosti.
Nova umetniška vodja kulturnega programa Cité internationale des arts Nataša Petrešin Bachelez o kustosih svobodnjakih, pomenu rezidenčnega centra in vprašanjih preživetja znotraj umetnosti
Nataša Petrešin Bachelez je nova umetniška vodja kulturnega programa Cité internationale des arts. Gre za največji rezidenčni center na svetu, ki ima 325 ateljejev, v katerih lahko bivajo umetniki z vsega sveta. Ideja, ki je bila zasnovana pred 60 leti, je privatna fundacija, ki se je začela kot zelo utopičen in vizionarski projekt združitve mozaika svetovnih umetnikov in vseh njihovih raznovrstnih disciplin. Kot kustosinjo v sodobni umetnosti jo je zanimalo, koga umetnik nagovarja. To ostaja še danes eno ključnih vprašanj, na katero išče odgovor prek potovanj, srečanj, branj in pogovorov. "Kustosi kot svobodnjaki nikoli niso neodvisni, ampak vedno soodvisni." Kako pa izkušnja covida vpliva na umetniško produkcijo in položaj umetnika in umetnice v družbi?
"V nekem območju, kot je Francija, ki ima dolgo tradicijo podpiranja umetnosti, se kaže, da bo imela epidemija negativne posledice na kulturo. Denar se bo preusmeril po eni strani v zdravstvo, po drugi strani pa v militarne note."
V Pariz je prišla leta 2005 in povsod delovala kot neodvisna kustosinja. "Bila sem izobražena v obdobju, ko je bila pozicija neodvisne kustosinje poklic prihodnosti, v smislu, da je bilo veliko možnosti in infrastrukture, da takšni profili delujejo, delajo in vzpostavljajo mreže. Te so tukaj še danes in so zelo pomembne, a ta poklic potrebuje določeno samokritiko, kjer se gleda, k čemu določeno delovanje sploh prispeva."
"Kapitalistični in kolonialistični strukturi sta tisti, ki sta zadnjih nekaj stoletij izjemno prispevali k današnjemu stanju, ko se sprašujemo, kako bodo preživeli naši otroci ali njihovi otroci. Tu vidim ključno možnost, da se začnejo umetnice in umetniki spraševati o načinu preživetja. To je tudi vprašanje, ki bi ga rada tudi sama še naprej raziskovala skozi umetnost. Navdihujejo me dela Marjetice Potrč, Marka Pelhana, tudi raziskovanje mojega očeta znanstvenika, ki dolga desetletja raziskuje vodo, in moje sestre, ki raziskuje odnose med umetnostjo in znanostjo."
Rezidenčni center je postavljen tako, da ima približno 150 partnerskih institucij, s katerimi sodelujejo in ustvarjajo rezidenčne programe. To so različna ministrstva za kulturo in fundacije. Z vsakim partnerjem strukturirajo profil obiskovalk in obiskovalcev centra. Ker izbiranje deluje pod pokroviteljstvom žirije, je celoten postopek zelo transparenten.
"Rezidence so odgovor na to, kako bi se lahko spopadli s krizo, ki prihaja po epidemiji. V rezidenčnem centru se ustavi čas. Imamo občutek, da sta čas in prostor končno na naši strani, zato se lahko posvetimo vprašanjem, ki jih drugače ne moremo zastaviti, ker nas ves čas prežema vsakdan."
Kljub velikemu in varnemu zaledju za umetnice in umetnike, ki jim ga ponuja Pariz, pa še vedno prevladuje diktatura privatnega trga, ki umetnike vidi kot individualne genije, njihova ramena pa kot gojišče za rast kapitala. Natašo Petrešin Bachelez zanimajo dela, ki se informirajo v feministični teoriji in se sprašujejo o nepomembnosti tekmovanja ter večji poudarek dajejo skupnemu delovanju. "Zanima me, kako bi ob pomoči drugačnih načinov dela prestrukturirali strukturo umetniškega trga in vrednotenja. To je velik zalogaj, ki ga ne bomo mogli doseči zelo hitro, a po drugi strani niti nimamo veliko časa."
"Vidimo, kakšna količina denarja se steka v komunikacijo in v umetniške programe. Na drugi strani pogledamo zneske, s katerimi operirajo kulturni centri. Celoletni proračun takšnega centra bo predstavljal proračun ene razstave v borzi. Ko smo pred takim nasprotjem, se ne moremo nehati čuditi. Treba je delovati za vnovično uveljavljanje javnega interesa znotraj umetnosti in tega, kaj ta tudi predstavlja."
727 epizod
Nina Zagoričnik in Borja Močnik razvajata z glasbo in intervjujem, ki rad odmeva.
Nataša Petrešin Bachelez je s 1. septembrom postala nova umetniška vodja Mednarodnega kulturnega centra v Parizu. Kot kuratorka je delovala mnogo širše od Francije, poneslo jo je, kot v šali doda Nina Zagoričnik, vse do Avstralije. Teme intervjuja bodo delo kustusov, vprašanja preživetja skozi umetnost, rezidenčni centrer Cité internationale des arts in beseda 'cité' kot bivanjski enoti za umetnosti.
Nova umetniška vodja kulturnega programa Cité internationale des arts Nataša Petrešin Bachelez o kustosih svobodnjakih, pomenu rezidenčnega centra in vprašanjih preživetja znotraj umetnosti
Nataša Petrešin Bachelez je nova umetniška vodja kulturnega programa Cité internationale des arts. Gre za največji rezidenčni center na svetu, ki ima 325 ateljejev, v katerih lahko bivajo umetniki z vsega sveta. Ideja, ki je bila zasnovana pred 60 leti, je privatna fundacija, ki se je začela kot zelo utopičen in vizionarski projekt združitve mozaika svetovnih umetnikov in vseh njihovih raznovrstnih disciplin. Kot kustosinjo v sodobni umetnosti jo je zanimalo, koga umetnik nagovarja. To ostaja še danes eno ključnih vprašanj, na katero išče odgovor prek potovanj, srečanj, branj in pogovorov. "Kustosi kot svobodnjaki nikoli niso neodvisni, ampak vedno soodvisni." Kako pa izkušnja covida vpliva na umetniško produkcijo in položaj umetnika in umetnice v družbi?
"V nekem območju, kot je Francija, ki ima dolgo tradicijo podpiranja umetnosti, se kaže, da bo imela epidemija negativne posledice na kulturo. Denar se bo preusmeril po eni strani v zdravstvo, po drugi strani pa v militarne note."
V Pariz je prišla leta 2005 in povsod delovala kot neodvisna kustosinja. "Bila sem izobražena v obdobju, ko je bila pozicija neodvisne kustosinje poklic prihodnosti, v smislu, da je bilo veliko možnosti in infrastrukture, da takšni profili delujejo, delajo in vzpostavljajo mreže. Te so tukaj še danes in so zelo pomembne, a ta poklic potrebuje določeno samokritiko, kjer se gleda, k čemu določeno delovanje sploh prispeva."
"Kapitalistični in kolonialistični strukturi sta tisti, ki sta zadnjih nekaj stoletij izjemno prispevali k današnjemu stanju, ko se sprašujemo, kako bodo preživeli naši otroci ali njihovi otroci. Tu vidim ključno možnost, da se začnejo umetnice in umetniki spraševati o načinu preživetja. To je tudi vprašanje, ki bi ga rada tudi sama še naprej raziskovala skozi umetnost. Navdihujejo me dela Marjetice Potrč, Marka Pelhana, tudi raziskovanje mojega očeta znanstvenika, ki dolga desetletja raziskuje vodo, in moje sestre, ki raziskuje odnose med umetnostjo in znanostjo."
Rezidenčni center je postavljen tako, da ima približno 150 partnerskih institucij, s katerimi sodelujejo in ustvarjajo rezidenčne programe. To so različna ministrstva za kulturo in fundacije. Z vsakim partnerjem strukturirajo profil obiskovalk in obiskovalcev centra. Ker izbiranje deluje pod pokroviteljstvom žirije, je celoten postopek zelo transparenten.
"Rezidence so odgovor na to, kako bi se lahko spopadli s krizo, ki prihaja po epidemiji. V rezidenčnem centru se ustavi čas. Imamo občutek, da sta čas in prostor končno na naši strani, zato se lahko posvetimo vprašanjem, ki jih drugače ne moremo zastaviti, ker nas ves čas prežema vsakdan."
Kljub velikemu in varnemu zaledju za umetnice in umetnike, ki jim ga ponuja Pariz, pa še vedno prevladuje diktatura privatnega trga, ki umetnike vidi kot individualne genije, njihova ramena pa kot gojišče za rast kapitala. Natašo Petrešin Bachelez zanimajo dela, ki se informirajo v feministični teoriji in se sprašujejo o nepomembnosti tekmovanja ter večji poudarek dajejo skupnemu delovanju. "Zanima me, kako bi ob pomoči drugačnih načinov dela prestrukturirali strukturo umetniškega trga in vrednotenja. To je velik zalogaj, ki ga ne bomo mogli doseči zelo hitro, a po drugi strani niti nimamo veliko časa."
"Vidimo, kakšna količina denarja se steka v komunikacijo in v umetniške programe. Na drugi strani pogledamo zneske, s katerimi operirajo kulturni centri. Celoletni proračun takšnega centra bo predstavljal proračun ene razstave v borzi. Ko smo pred takim nasprotjem, se ne moremo nehati čuditi. Treba je delovati za vnovično uveljavljanje javnega interesa znotraj umetnosti in tega, kaj ta tudi predstavlja."
Arhitekt Boštjan Vuga je eden od mentorjev Mednarodne arhitekturno-urbanistične delavnice “Športni park Stožice: Strategije razvoja.” Sodelovali so študentje ljubljanske Fakultete za arhitekturo, študentje z oddelka za Krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete v Ljubjani ter študentje s Fakultete za arhitekturo iz Munstra.
Andrej Rozman Roza avtor projekta ATL 220 ali Neznani Linhart, ki je nastal ob počastitvi 220 letnice Linhartovega rojstva, gost oddaje Proti etru.
Maruša Zorec, arhitektka in profesorica na Fakulteti za arhitekturo , gostja oddaje Proti etru spet ta dež.
“V lutkovno gledališče pa ja daš Ostrška”… pravi Mojca Redjko, direktorica in umetniška vodja Lutkovnega gledališča Maribor, kjer poteka 8.Bienale lutkovnih ustvarjalcev Slovenije.
Poletna noč je himna slovenske popevke. Besedilo zanjo je pred 51 leti napisala pesnica in pisateljica Elza Budau. Poletna noč je tudi naslov gala koncerta v Križankah, kjer bodo različni izvajalci interpretirali skladbe, za katere je Elza Budau napisala besedilo.
Varja Močnik je filmska selektorica festivala Kino otok, letos je postala urednica filmskega programa v Slovenski kinoteki, že od študija na AGRFT-u pa jo srečujemo kot filmsko in televizijsko režiserko kratkih in dokumentarnih filmov, scenaristko in filmsko publicistko.
Nina Zagoričnik gosti arhitektki, ki organizirata in vodita festival Odprte hiše Slovenije.
Nina Zagoričnik gosti arhitektki, ki organizirata in vodita festival Odprte hiše Slovenije.
Nina Zagoričnik in Borja Močnik razvajata z glasbo in intervjujem, ki rad odmeva.
K Nini Zagoričnik prihaja Marko Brdar, filmski snemalec in direktor fotografije filma Zvizdan.
Nina Zagoričnik gosti arhitektki, ki organizirata in vodita festival Odprte hiše Slovenije.
Sanja Neškovič Peršin je avtorica številnih koreografij, gledaliških plesnih predstav ter samostojnih projektov. Lansko leto je prevzela mesto umetniske vodje baleta v SNG opera in balet. Njena želja je vzpostaviti še en vzporedni program, neke vrste laboratorij za mlade, kjer b lahko uprizarjali manjše, komorne predstave za nove ideje, nekakšen preplet platforme ustvarjanja, improvizacije in plesnega akademizma.
Sanja Neškovič Peršin je avtorica številnih koreografij, gledaliških plesnih predstav ter samostojnih projektov. Lansko leto je prevzela mesto umetniske vodje baleta v SNG opera in balet. Njena želja je vzpostaviti še en vzporedni program, neke vrste laboratorij za mlade, kjer b lahko uprizarjali manjše, komorne predstave za nove ideje, nekakšen preplet platforme ustvarjanja, improvizacije in plesnega akademizma.
Za ilustracije v knjigi ‘Deček in hiša’ je Maja Kastelic prejela priznanje in plaketo Hinka Smrekarja, po razstavi v Bolonji pa že nekaj ponudb iz različnih evropskih založniških hiš.
Vita Mavrič je skupaj z Janijem Kovačičem pripravila koncert “Vitomil Zupan, šlagerji in pesmi iz zapora”, glasbeni projekt, ki je nastajal leto dni!
Matevž Čelik, direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje MAO, arhitekt, arhitekturni kritik, kurator in urednik.
Neveljaven email naslov