Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nataša Petrešin Bachelez je s 1. septembrom postala nova umetniška vodja Mednarodnega kulturnega centra v Parizu. Kot kuratorka je delovala mnogo širše od Francije, poneslo jo je, kot v šali doda Nina Zagoričnik, vse do Avstralije. Teme intervjuja bodo delo kustusov, vprašanja preživetja skozi umetnost, rezidenčni centrer Cité internationale des arts in beseda 'cité' kot bivanjski enoti za umetnosti.
Nova umetniška vodja kulturnega programa Cité internationale des arts Nataša Petrešin Bachelez o kustosih svobodnjakih, pomenu rezidenčnega centra in vprašanjih preživetja znotraj umetnosti
Nataša Petrešin Bachelez je nova umetniška vodja kulturnega programa Cité internationale des arts. Gre za največji rezidenčni center na svetu, ki ima 325 ateljejev, v katerih lahko bivajo umetniki z vsega sveta. Ideja, ki je bila zasnovana pred 60 leti, je privatna fundacija, ki se je začela kot zelo utopičen in vizionarski projekt združitve mozaika svetovnih umetnikov in vseh njihovih raznovrstnih disciplin. Kot kustosinjo v sodobni umetnosti jo je zanimalo, koga umetnik nagovarja. To ostaja še danes eno ključnih vprašanj, na katero išče odgovor prek potovanj, srečanj, branj in pogovorov. "Kustosi kot svobodnjaki nikoli niso neodvisni, ampak vedno soodvisni." Kako pa izkušnja covida vpliva na umetniško produkcijo in položaj umetnika in umetnice v družbi?
"V nekem območju, kot je Francija, ki ima dolgo tradicijo podpiranja umetnosti, se kaže, da bo imela epidemija negativne posledice na kulturo. Denar se bo preusmeril po eni strani v zdravstvo, po drugi strani pa v militarne note."
V Pariz je prišla leta 2005 in povsod delovala kot neodvisna kustosinja. "Bila sem izobražena v obdobju, ko je bila pozicija neodvisne kustosinje poklic prihodnosti, v smislu, da je bilo veliko možnosti in infrastrukture, da takšni profili delujejo, delajo in vzpostavljajo mreže. Te so tukaj še danes in so zelo pomembne, a ta poklic potrebuje določeno samokritiko, kjer se gleda, k čemu določeno delovanje sploh prispeva."
"Kapitalistični in kolonialistični strukturi sta tisti, ki sta zadnjih nekaj stoletij izjemno prispevali k današnjemu stanju, ko se sprašujemo, kako bodo preživeli naši otroci ali njihovi otroci. Tu vidim ključno možnost, da se začnejo umetnice in umetniki spraševati o načinu preživetja. To je tudi vprašanje, ki bi ga rada tudi sama še naprej raziskovala skozi umetnost. Navdihujejo me dela Marjetice Potrč, Marka Pelhana, tudi raziskovanje mojega očeta znanstvenika, ki dolga desetletja raziskuje vodo, in moje sestre, ki raziskuje odnose med umetnostjo in znanostjo."
Rezidenčni center je postavljen tako, da ima približno 150 partnerskih institucij, s katerimi sodelujejo in ustvarjajo rezidenčne programe. To so različna ministrstva za kulturo in fundacije. Z vsakim partnerjem strukturirajo profil obiskovalk in obiskovalcev centra. Ker izbiranje deluje pod pokroviteljstvom žirije, je celoten postopek zelo transparenten.
"Rezidence so odgovor na to, kako bi se lahko spopadli s krizo, ki prihaja po epidemiji. V rezidenčnem centru se ustavi čas. Imamo občutek, da sta čas in prostor končno na naši strani, zato se lahko posvetimo vprašanjem, ki jih drugače ne moremo zastaviti, ker nas ves čas prežema vsakdan."
Kljub velikemu in varnemu zaledju za umetnice in umetnike, ki jim ga ponuja Pariz, pa še vedno prevladuje diktatura privatnega trga, ki umetnike vidi kot individualne genije, njihova ramena pa kot gojišče za rast kapitala. Natašo Petrešin Bachelez zanimajo dela, ki se informirajo v feministični teoriji in se sprašujejo o nepomembnosti tekmovanja ter večji poudarek dajejo skupnemu delovanju. "Zanima me, kako bi ob pomoči drugačnih načinov dela prestrukturirali strukturo umetniškega trga in vrednotenja. To je velik zalogaj, ki ga ne bomo mogli doseči zelo hitro, a po drugi strani niti nimamo veliko časa."
"Vidimo, kakšna količina denarja se steka v komunikacijo in v umetniške programe. Na drugi strani pogledamo zneske, s katerimi operirajo kulturni centri. Celoletni proračun takšnega centra bo predstavljal proračun ene razstave v borzi. Ko smo pred takim nasprotjem, se ne moremo nehati čuditi. Treba je delovati za vnovično uveljavljanje javnega interesa znotraj umetnosti in tega, kaj ta tudi predstavlja."
728 epizod
Nina Zagoričnik in Borja Močnik razvajata z glasbo in intervjujem, ki rad odmeva.
Nataša Petrešin Bachelez je s 1. septembrom postala nova umetniška vodja Mednarodnega kulturnega centra v Parizu. Kot kuratorka je delovala mnogo širše od Francije, poneslo jo je, kot v šali doda Nina Zagoričnik, vse do Avstralije. Teme intervjuja bodo delo kustusov, vprašanja preživetja skozi umetnost, rezidenčni centrer Cité internationale des arts in beseda 'cité' kot bivanjski enoti za umetnosti.
Nova umetniška vodja kulturnega programa Cité internationale des arts Nataša Petrešin Bachelez o kustosih svobodnjakih, pomenu rezidenčnega centra in vprašanjih preživetja znotraj umetnosti
Nataša Petrešin Bachelez je nova umetniška vodja kulturnega programa Cité internationale des arts. Gre za največji rezidenčni center na svetu, ki ima 325 ateljejev, v katerih lahko bivajo umetniki z vsega sveta. Ideja, ki je bila zasnovana pred 60 leti, je privatna fundacija, ki se je začela kot zelo utopičen in vizionarski projekt združitve mozaika svetovnih umetnikov in vseh njihovih raznovrstnih disciplin. Kot kustosinjo v sodobni umetnosti jo je zanimalo, koga umetnik nagovarja. To ostaja še danes eno ključnih vprašanj, na katero išče odgovor prek potovanj, srečanj, branj in pogovorov. "Kustosi kot svobodnjaki nikoli niso neodvisni, ampak vedno soodvisni." Kako pa izkušnja covida vpliva na umetniško produkcijo in položaj umetnika in umetnice v družbi?
"V nekem območju, kot je Francija, ki ima dolgo tradicijo podpiranja umetnosti, se kaže, da bo imela epidemija negativne posledice na kulturo. Denar se bo preusmeril po eni strani v zdravstvo, po drugi strani pa v militarne note."
V Pariz je prišla leta 2005 in povsod delovala kot neodvisna kustosinja. "Bila sem izobražena v obdobju, ko je bila pozicija neodvisne kustosinje poklic prihodnosti, v smislu, da je bilo veliko možnosti in infrastrukture, da takšni profili delujejo, delajo in vzpostavljajo mreže. Te so tukaj še danes in so zelo pomembne, a ta poklic potrebuje določeno samokritiko, kjer se gleda, k čemu določeno delovanje sploh prispeva."
"Kapitalistični in kolonialistični strukturi sta tisti, ki sta zadnjih nekaj stoletij izjemno prispevali k današnjemu stanju, ko se sprašujemo, kako bodo preživeli naši otroci ali njihovi otroci. Tu vidim ključno možnost, da se začnejo umetnice in umetniki spraševati o načinu preživetja. To je tudi vprašanje, ki bi ga rada tudi sama še naprej raziskovala skozi umetnost. Navdihujejo me dela Marjetice Potrč, Marka Pelhana, tudi raziskovanje mojega očeta znanstvenika, ki dolga desetletja raziskuje vodo, in moje sestre, ki raziskuje odnose med umetnostjo in znanostjo."
Rezidenčni center je postavljen tako, da ima približno 150 partnerskih institucij, s katerimi sodelujejo in ustvarjajo rezidenčne programe. To so različna ministrstva za kulturo in fundacije. Z vsakim partnerjem strukturirajo profil obiskovalk in obiskovalcev centra. Ker izbiranje deluje pod pokroviteljstvom žirije, je celoten postopek zelo transparenten.
"Rezidence so odgovor na to, kako bi se lahko spopadli s krizo, ki prihaja po epidemiji. V rezidenčnem centru se ustavi čas. Imamo občutek, da sta čas in prostor končno na naši strani, zato se lahko posvetimo vprašanjem, ki jih drugače ne moremo zastaviti, ker nas ves čas prežema vsakdan."
Kljub velikemu in varnemu zaledju za umetnice in umetnike, ki jim ga ponuja Pariz, pa še vedno prevladuje diktatura privatnega trga, ki umetnike vidi kot individualne genije, njihova ramena pa kot gojišče za rast kapitala. Natašo Petrešin Bachelez zanimajo dela, ki se informirajo v feministični teoriji in se sprašujejo o nepomembnosti tekmovanja ter večji poudarek dajejo skupnemu delovanju. "Zanima me, kako bi ob pomoči drugačnih načinov dela prestrukturirali strukturo umetniškega trga in vrednotenja. To je velik zalogaj, ki ga ne bomo mogli doseči zelo hitro, a po drugi strani niti nimamo veliko časa."
"Vidimo, kakšna količina denarja se steka v komunikacijo in v umetniške programe. Na drugi strani pogledamo zneske, s katerimi operirajo kulturni centri. Celoletni proračun takšnega centra bo predstavljal proračun ene razstave v borzi. Ko smo pred takim nasprotjem, se ne moremo nehati čuditi. Treba je delovati za vnovično uveljavljanje javnega interesa znotraj umetnosti in tega, kaj ta tudi predstavlja."
Igor Prassel, ki stoji takorekoč na čelu dveh filmskih festivalov v Sloveniji, kot vodja Festivala slovenskega filma ter programski direktor in ustanovitelj Animateke, mednarodnega festivala animiranega filma, v oddaji Proti etru.
V oddaji Proti etru spet ta dež bo Nina Zagoričnik gostila 29-letnega filmskega režiserja Blaža Završnika.
Nina Zagoričnik in Borja Močnik razvajata z glasbo in intervjujem, ki rad odmeva.
Borja Močnik v oddaji Proti etru spet ta dež ponuja novo ploščo nemške afro zasedbe Woima Collective.
Gostja oddaje Proti etru spet ta dež je gledališka in filmska igralka Tina Vrbnjak, avtorica idejne zasnove in igralka predstave Marie Curie – Hystérie je, ki je nastala po knjigi “Knjiga o Blanche in Marie”, švedskega pisatelja in dramatika Pera Olova Enquista.
Gostja oddaje Proti etru spet ta dež je gledališka in filmska igralka Tina Vrbnjak, avtorica idejne zasnove in igralka predstave Marie Curie – Hystérie je, ki je nastala po knjigi “Knjiga o Blanche in Marie”, švedskega pisatelja in dramatika Pera Olova Enquista.
Gostja oddaje Proti etru je bila Bernarda Županek, kustosinja za antiko v Mestnem muzeju Ljubljana in glavna kuratorka velike razstave “EMONA, Mesto v imperiju”, ene od ključnih dogodkov krovnega projekta “EMONA 2000”.
Sogovornik je bil Jožko Rutar, direktor Filmskega centra Slovenije.
Vizualna umetnica Huiqin Wang je avtorica slikanice “Hallerstein, Slovenec v prepovedanem mestu.”. Gre za prvo slovensko–kitajsko knjigo, ki skozi tekst in ilustracije govori o slovenski legendarni oseb/nosti Ferdinandu Avguštinu Hallersteinu – s kitajskim imenom Liu Songling, astronomu, matematiku, zgodovinarju, geografu in diplomatu, ki je bil v svojem času, zaradi znanstvenih odkritij, eden največjih učenjakov na svetu.
Livija Pandur je kot dramaturginja sodelovala pri vseh uprizoritvah režiserja in brata Tomaža Pandurja, ki ji je zaupal tudi vodenje njihovega gledališča Pandur Theaters.
“Slovenija ima kar 24 gastronomskih regij, kar marsikdo v Evropi ne more razumet, da pri toliko kvadratnih kilometrih imamo tolikšno različnost in bogastvo hkrati”, trdi etnolog Janez Bogataj, avtor 14 knjig o kulinariki in edini Slovenec, ki ga je britanska založba kulinaričnih knjig Anness Publishing povabila, da napiše knjigo o slovenskih jedeh. Knjiga v angleškem izvirniku The Food and Cooking of Slovenia je doživela celo ponatis!
Jera Ivanc je klasična filologinja in odlična prevajalka, dramatičarka in dramaturginja, in je velika poznavalka Evripideve in Senekeve Medeje. Slednjo je prevedla leta 2008 za založbo Modrian. Po njenem prevodu so jo pred kratkim premierno uprizorili na Velikem odru SNG Drama. Prevedla je tudi igro Plavtovih Dvojčkov in jo posvetila svojemu bratu dvojčku.
Marija Skočir, kustosinja in vodja Galerija Vžigalica in Galerije Jakopič, soavtorica retrospektivne razstave Labirinti časa in kataloga.
Nina Zagoričnik in Borja Močnik razvajata z glasbo in intervjujem, ki rad odmeva.
Nina Zagoričnik in Borja Močnik razvajata z glasbo in intervjujem, ki rad odmeva.
Rojen v Trstu leta 1982. Piše in riše že od osnovne šole dalje. Zelo ga fascinira tudi gledališče, čeprav ne ve zakaj……«podpišem to izjavo«, pravi Igor Pison, ki je zapisana na ovitku njegovega literarnega prvenca v slovenščini »Zasilni izhodi«. Igor Pison se te dni podpisuje tudi pod avtorsko priredbo in režijo krstne uprizoritve romana Angel pozabe, Maje Haderlap koroške slovenske pesnice in dramaturginje, na Malem odru SNG Drama. Igor Pison je doživel tudi gledališki krst v slovenskem gledališkem prostoru!
Marko Terseglav, etnolog, dolgoletni raziskovalec na Glasbenonarodopisnem inštitutu.
Nina Zagoričnik in Borja Močnik razvajata z glasbo in intervjujem, ki rad odmeva.
Medtem ko je Alica še vedno v Čudežni deželi, jo je Barbara Stupica po premieri morala zapustiti in se preseliti v svet Kaligule, v svet neizprosne in hladnokrvne volje do moči.
Neveljaven email naslov