Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nataša Petrešin Bachelez je s 1. septembrom postala nova umetniška vodja Mednarodnega kulturnega centra v Parizu. Kot kuratorka je delovala mnogo širše od Francije, poneslo jo je, kot v šali doda Nina Zagoričnik, vse do Avstralije. Teme intervjuja bodo delo kustusov, vprašanja preživetja skozi umetnost, rezidenčni centrer Cité internationale des arts in beseda 'cité' kot bivanjski enoti za umetnosti.
Nova umetniška vodja kulturnega programa Cité internationale des arts Nataša Petrešin Bachelez o kustosih svobodnjakih, pomenu rezidenčnega centra in vprašanjih preživetja znotraj umetnosti
Nataša Petrešin Bachelez je nova umetniška vodja kulturnega programa Cité internationale des arts. Gre za največji rezidenčni center na svetu, ki ima 325 ateljejev, v katerih lahko bivajo umetniki z vsega sveta. Ideja, ki je bila zasnovana pred 60 leti, je privatna fundacija, ki se je začela kot zelo utopičen in vizionarski projekt združitve mozaika svetovnih umetnikov in vseh njihovih raznovrstnih disciplin. Kot kustosinjo v sodobni umetnosti jo je zanimalo, koga umetnik nagovarja. To ostaja še danes eno ključnih vprašanj, na katero išče odgovor prek potovanj, srečanj, branj in pogovorov. "Kustosi kot svobodnjaki nikoli niso neodvisni, ampak vedno soodvisni." Kako pa izkušnja covida vpliva na umetniško produkcijo in položaj umetnika in umetnice v družbi?
"V nekem območju, kot je Francija, ki ima dolgo tradicijo podpiranja umetnosti, se kaže, da bo imela epidemija negativne posledice na kulturo. Denar se bo preusmeril po eni strani v zdravstvo, po drugi strani pa v militarne note."
V Pariz je prišla leta 2005 in povsod delovala kot neodvisna kustosinja. "Bila sem izobražena v obdobju, ko je bila pozicija neodvisne kustosinje poklic prihodnosti, v smislu, da je bilo veliko možnosti in infrastrukture, da takšni profili delujejo, delajo in vzpostavljajo mreže. Te so tukaj še danes in so zelo pomembne, a ta poklic potrebuje določeno samokritiko, kjer se gleda, k čemu določeno delovanje sploh prispeva."
"Kapitalistični in kolonialistični strukturi sta tisti, ki sta zadnjih nekaj stoletij izjemno prispevali k današnjemu stanju, ko se sprašujemo, kako bodo preživeli naši otroci ali njihovi otroci. Tu vidim ključno možnost, da se začnejo umetnice in umetniki spraševati o načinu preživetja. To je tudi vprašanje, ki bi ga rada tudi sama še naprej raziskovala skozi umetnost. Navdihujejo me dela Marjetice Potrč, Marka Pelhana, tudi raziskovanje mojega očeta znanstvenika, ki dolga desetletja raziskuje vodo, in moje sestre, ki raziskuje odnose med umetnostjo in znanostjo."
Rezidenčni center je postavljen tako, da ima približno 150 partnerskih institucij, s katerimi sodelujejo in ustvarjajo rezidenčne programe. To so različna ministrstva za kulturo in fundacije. Z vsakim partnerjem strukturirajo profil obiskovalk in obiskovalcev centra. Ker izbiranje deluje pod pokroviteljstvom žirije, je celoten postopek zelo transparenten.
"Rezidence so odgovor na to, kako bi se lahko spopadli s krizo, ki prihaja po epidemiji. V rezidenčnem centru se ustavi čas. Imamo občutek, da sta čas in prostor končno na naši strani, zato se lahko posvetimo vprašanjem, ki jih drugače ne moremo zastaviti, ker nas ves čas prežema vsakdan."
Kljub velikemu in varnemu zaledju za umetnice in umetnike, ki jim ga ponuja Pariz, pa še vedno prevladuje diktatura privatnega trga, ki umetnike vidi kot individualne genije, njihova ramena pa kot gojišče za rast kapitala. Natašo Petrešin Bachelez zanimajo dela, ki se informirajo v feministični teoriji in se sprašujejo o nepomembnosti tekmovanja ter večji poudarek dajejo skupnemu delovanju. "Zanima me, kako bi ob pomoči drugačnih načinov dela prestrukturirali strukturo umetniškega trga in vrednotenja. To je velik zalogaj, ki ga ne bomo mogli doseči zelo hitro, a po drugi strani niti nimamo veliko časa."
"Vidimo, kakšna količina denarja se steka v komunikacijo in v umetniške programe. Na drugi strani pogledamo zneske, s katerimi operirajo kulturni centri. Celoletni proračun takšnega centra bo predstavljal proračun ene razstave v borzi. Ko smo pred takim nasprotjem, se ne moremo nehati čuditi. Treba je delovati za vnovično uveljavljanje javnega interesa znotraj umetnosti in tega, kaj ta tudi predstavlja."
727 epizod
Nina Zagoričnik in Borja Močnik razvajata z glasbo in intervjujem, ki rad odmeva.
Nataša Petrešin Bachelez je s 1. septembrom postala nova umetniška vodja Mednarodnega kulturnega centra v Parizu. Kot kuratorka je delovala mnogo širše od Francije, poneslo jo je, kot v šali doda Nina Zagoričnik, vse do Avstralije. Teme intervjuja bodo delo kustusov, vprašanja preživetja skozi umetnost, rezidenčni centrer Cité internationale des arts in beseda 'cité' kot bivanjski enoti za umetnosti.
Nova umetniška vodja kulturnega programa Cité internationale des arts Nataša Petrešin Bachelez o kustosih svobodnjakih, pomenu rezidenčnega centra in vprašanjih preživetja znotraj umetnosti
Nataša Petrešin Bachelez je nova umetniška vodja kulturnega programa Cité internationale des arts. Gre za največji rezidenčni center na svetu, ki ima 325 ateljejev, v katerih lahko bivajo umetniki z vsega sveta. Ideja, ki je bila zasnovana pred 60 leti, je privatna fundacija, ki se je začela kot zelo utopičen in vizionarski projekt združitve mozaika svetovnih umetnikov in vseh njihovih raznovrstnih disciplin. Kot kustosinjo v sodobni umetnosti jo je zanimalo, koga umetnik nagovarja. To ostaja še danes eno ključnih vprašanj, na katero išče odgovor prek potovanj, srečanj, branj in pogovorov. "Kustosi kot svobodnjaki nikoli niso neodvisni, ampak vedno soodvisni." Kako pa izkušnja covida vpliva na umetniško produkcijo in položaj umetnika in umetnice v družbi?
"V nekem območju, kot je Francija, ki ima dolgo tradicijo podpiranja umetnosti, se kaže, da bo imela epidemija negativne posledice na kulturo. Denar se bo preusmeril po eni strani v zdravstvo, po drugi strani pa v militarne note."
V Pariz je prišla leta 2005 in povsod delovala kot neodvisna kustosinja. "Bila sem izobražena v obdobju, ko je bila pozicija neodvisne kustosinje poklic prihodnosti, v smislu, da je bilo veliko možnosti in infrastrukture, da takšni profili delujejo, delajo in vzpostavljajo mreže. Te so tukaj še danes in so zelo pomembne, a ta poklic potrebuje določeno samokritiko, kjer se gleda, k čemu določeno delovanje sploh prispeva."
"Kapitalistični in kolonialistični strukturi sta tisti, ki sta zadnjih nekaj stoletij izjemno prispevali k današnjemu stanju, ko se sprašujemo, kako bodo preživeli naši otroci ali njihovi otroci. Tu vidim ključno možnost, da se začnejo umetnice in umetniki spraševati o načinu preživetja. To je tudi vprašanje, ki bi ga rada tudi sama še naprej raziskovala skozi umetnost. Navdihujejo me dela Marjetice Potrč, Marka Pelhana, tudi raziskovanje mojega očeta znanstvenika, ki dolga desetletja raziskuje vodo, in moje sestre, ki raziskuje odnose med umetnostjo in znanostjo."
Rezidenčni center je postavljen tako, da ima približno 150 partnerskih institucij, s katerimi sodelujejo in ustvarjajo rezidenčne programe. To so različna ministrstva za kulturo in fundacije. Z vsakim partnerjem strukturirajo profil obiskovalk in obiskovalcev centra. Ker izbiranje deluje pod pokroviteljstvom žirije, je celoten postopek zelo transparenten.
"Rezidence so odgovor na to, kako bi se lahko spopadli s krizo, ki prihaja po epidemiji. V rezidenčnem centru se ustavi čas. Imamo občutek, da sta čas in prostor končno na naši strani, zato se lahko posvetimo vprašanjem, ki jih drugače ne moremo zastaviti, ker nas ves čas prežema vsakdan."
Kljub velikemu in varnemu zaledju za umetnice in umetnike, ki jim ga ponuja Pariz, pa še vedno prevladuje diktatura privatnega trga, ki umetnike vidi kot individualne genije, njihova ramena pa kot gojišče za rast kapitala. Natašo Petrešin Bachelez zanimajo dela, ki se informirajo v feministični teoriji in se sprašujejo o nepomembnosti tekmovanja ter večji poudarek dajejo skupnemu delovanju. "Zanima me, kako bi ob pomoči drugačnih načinov dela prestrukturirali strukturo umetniškega trga in vrednotenja. To je velik zalogaj, ki ga ne bomo mogli doseči zelo hitro, a po drugi strani niti nimamo veliko časa."
"Vidimo, kakšna količina denarja se steka v komunikacijo in v umetniške programe. Na drugi strani pogledamo zneske, s katerimi operirajo kulturni centri. Celoletni proračun takšnega centra bo predstavljal proračun ene razstave v borzi. Ko smo pred takim nasprotjem, se ne moremo nehati čuditi. Treba je delovati za vnovično uveljavljanje javnega interesa znotraj umetnosti in tega, kaj ta tudi predstavlja."
Gost tokratne oddaje je bil Gorazd Vilhar, umetnostni zgodovinar in fotograf, ki živi in ustvarja na Japonskem. Borja Močnik pa med drugim vrti sladki soul kalifornijske zasedbe Moonchild ter svežo ploščo francoskega producenta Huga Kanta.
Barbara Cerar je stalna članica SNG Drama, ki bo prav nocoj doživela svoj operni debu, na velikem odru SNG opera in balet Ljubljana. V vlogi Fidelia bo nastopila v sloviti Beethovnovi operi Fidelio nemškega skladatelja Ludwiga van Beethovena. Trenutno jo gledamo v dveh predstavah, Lady Macbeth in v postmodernistični dramski utopiji Merlin ali Pusta dežela, nemškega avtorja Tamkreda Dorsta. Barbara Cerar je ustvarila številne gledališke in filmske vloge ter prejela veliko nagrad in priznanj kot so: Zlata paličica, Žlahtna komedijantka, nagrado ZDUS, Borštnikova nagrada, nagrada Prešernovega sklada za leto 2009 ter nagrade za filmske vloge
Robertina Šebjanič, intermedijska umetnica, ki prepleta umetnost, znanost in tehnologijo. S hidrofonom, posebnim podvodnim mikrofonom, snema podvodni živalski svet. Z umetnico smo se pogovarjali o dveh aktualnih projektih o projektu Aurelia 1+Hz (obravnava odos med meduzami, človekom in strojem) in Aqutocene (projekt o podvodnih zvočnih krajinah), ki je bil pred kratkim predstavljen v Šempasu.
Tomato Košir sooblikuje naslovno ilustracijo Objektiva, sobotno prilogo časopisa Dnevnik. Prvega aprila je za naslovno temo 'Nasilni otroci' uporabil tloris otroške igrice "Človek ne jezi se" ter znotraj pobarvanih krogov, ki z različnimi barvami zaznamujejo štiri polja, izrisal kljukasti križ. Nekateri so ga opazili, drugi ne … "Pri ilustraciji gre lahko za samostojni vizualni komentar ali interpretacijo člankov, ki so objavljeni v prilogi. Kadar si teme tedna zaslužijo samostojne obravnave, potem naslovnica postane povsem enakovredna pisanemu komentarju."
Nina Zagoričnik in Borja Močnik razvajata z glasbo in intervjujem, ki rad odmeva.
Marija Skočir, vodja galerije Jakopič in kustosinja razstave Damjan Gale, arhitekt svetlobe.
Milan Dekleva je izvrsten pesnik, prozaist, romanopisec, prevajalec in dramatik, njegov poseben svet je tudi svet glasbe, kjer uživa, ko piše libreto…ali kot izvrsten jazz pianist, skladatelj in dolgoletni član zasedbe Salamander. Za založbo Kud Sodobnost International je Dekleva mojstsko prevedel zbirko pesmi Brezvezne rime, bengalskega pesnika, pisatelja in dramatika Sukumar-a Ray-a, enega najvznemirljivejših indijskih ustvarjalcev za otroke in mladino. Sukumar Ray, sodobnik Lewisa Carrola in Edwarda Leara, velja za prvaka indijskega nonsensa.
Miloš Kosec je študij na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo končal leta 2013 z diplomsko nalogo Ruševina kot arhitekturni objekt, za katero je prejel študentsko Plečnikovo nagrado ter študentsko Prešernovo nagrado Fakultete za arhitekturo. Istoimenska knjiga je konec istega leta izšla pri založbi Praznine. Leta 2007 je sodeloval pri pripravi monografije o arhitektu Edvardu Ravnikarju ter pri pripravi razstave Ravnikarjevega dela v ljubljanski Jakopičevi galeriji. Ukvarja se s projektiranjem arhitekture, krajinske arhitekture in scenografije. Kot publicist s področja arhitekturne teorije in zgodovine sodeluje pri revijah Praznine, Arhitektov bilten in Outsider. Trenutno pripravlja doktorat v Londonu.
Mlada režiserka in dramaturginja je bila gostja pri Nini Zagoričnik v oddaji Proti etru spet ta dež.
Po vrnitvi iz ZDA sta se v studiu Vala 202 oglasila Žiga in Boštjan Virc.
Gost oddaje Proti etru: spet ta dež je filmski režiser Nemanja Kusturica, ki smo ga nekoč poznali kot bosanskega režiserja Emirja Kusturico, čeprav se pod svoje filme podpisuje kot Emir. Vmes se je svet temeljito spremenil – in to je najmanj, kar lahko rečemo tudi za Kusturico. Zaradi svojih stališč, predvsem neprikrite podpore Slobodanu Miloševiću, se je iz Sarajeva že med krvavo vojno preselil v Srbijo. Zaradi tistega obdobja je požel nemalo kritik, ampak to nista ne tema ne razlog za tokratni pogovor.
O čem razmišlja in kaj počne Maruša Majer, ena najbolj razpoznavnih in samosvojih slovenskih filmskih in gledaliških igralk, ki trenutno nastopa v številnih uprizoritvah na odru v novomeškem teatru APT, v Mladinskem gledališču, v Mestnem gledališču Ljubljana, v Gleju, v Mini teatru, v neodvisnih produkcijah in trenutno na vajah za novo predstavo v Prešernovem gledališču Kranj.
V oddaji Proti etru spet ta dež je Nina Zagoričnik gostila Andrée Lück-Gaye, francosko prevajalko slovenskih korenin, ki je prevedla številna slovenska literarna dela v francoščino: Vladimirja Bartola, Borisa Pahorja, Lojzeta Kovačiča, Andreja Blatnika, Aleša Debeljaka, Florjana Lipuša, Miška Kranjca, esej Matjaža Kmecla ter 5 romanov Draga Jančarja. Za svoje prevode je prejela najvišjo francosko in evropsko nagrado.
Tanja Petrič o tem, kaj je dobra in kaj slaba kritika? In kako opazuje mlado generacijo kritikov, ki je na pohodu v Sloveniji?
Mathias Rambaud, francoski pisatelj, kulturni ataše na Francoskem inštitutu v Ljubljani, lani je pri pariški založbi Arlea izdal svoj literarni prvenec Le livre des sejours et des lieux, v prevodu Luka Novaka pa je izšel pod naslovom “O bivanju in krajih” pri založbi Totaliteta.
Študirala je umetnost, radio jo je pritegnil med okrevanjem po prometni nesreči. Prineslo jo je na Val 202, kjer ima še danes oddajo Proti etru, spet ta dež, ki bi v resnici moral biti spet ta jazz. Živela je v New Yorku. Se izobraževala na tujih radijskih postajah, veliko potovala, ustvarjala seveda predvsem za radio, a tudi za televizijo in časopise. Za Tanjug je prebirala vremensko napoved in celo rezultate nogometnih tekem. Skoraj izključno v živo je intervjuvala številne tuje in domače kulturnike, na primer Vaclava Havla in Paula Coelha, pa tudi politike: nekje v Avstriji je tako presenetila Janeza Drnovška, ki je bil v družbi Vladimirja Putina neverjetno dobre volje. Pri prejemnici novinarske nagrade za življenjsko delo Nini Zagoričnik doma. Z mikrofonom med knjigami, katalogi, umetniškimi slikami bazenov. Ob spremljavi izbranega jazza in srkajoč gingerino. O radiu, glasu, zgodbah, potovanjih, filmskih festivalih, novinarstvu, Slavoju Žižku, umetnosti, vsem lepem. Proustovem vprašalniku. In o tistem hribu tam med Strunjanom in Izolo.
Neveljaven email naslov