Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Naravovarstvo je poslanstvo
Profesor Stanislav oziroma Stane Peterlin, biolog raziskovalec, sodi med slovenske strokovnjake za varstvo naravne dediščine, ki so pomembno zaznamovali to področje. Zato ni presenetljiv tale zapis:
»Stane Peterlin je doživljal varstvo narave v družbeno zelo vznemirljivem času, na prehodu iz državno urejevanega sistema v kapitalistični sistem. Prehod je z denacionalizacijo vnesel v prostor nove lastninske odnose, ki so vplivali na varstvo narave. Začela so se nesoglasja med varstvom narave in družbenogospodarskimi, pa tudi drobnimi egoističnimi interesi posameznikov. Številne neskladnosti je znal Stane Peterlin kot nesporna avtoriteta na področju varstva narave reševati z vzdržnimi kompromisi med ekološkimi načeli in potrebami družbe.«
Tako je lani ob njegovi 80-letnici med drugim zapisal prof. dr. Kazimir Tarman v reviji Proteus. Profesorja Stanislava Peterlina bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.
Profesor Stanislav Peterlin je človek, ki te že ob prvem stiku navduši s svojo iskrivostjo, pozitivnostjo in energijo, ki zaznamuje vsako izrečeno besedo. Ko začneš z njim pogovor in odpreš teme, v katerih ima glavno vlogo narava, začutiš njegovo prevzetost nad njeno enkratnostjo, božanskostjo, pa tudi krutostjo. Sogovorniku seveda niso tuje dandanašnje napetosti v odnosih med tistimi, ki želijo naravo ohranjati, in tistimi, ki vidijo v njej samo zaslužek. Ta pohlep ga skrbi, kritičen pa je tudi do številnih birokratskih ovir, ki mečejo temno senco na naravovarstvena prizadevanja za skupno bivanje v času in prostoru.
Po stroki je biolog, strokovnjak za varstvo naravne dediščine je postal po naključju, kot sam pravi. Bil je gimnazijec, potem je končal študij na biološkem oddelku Biotehniške fakultete v Ljubljani in ko je iskal možnosti za zaposlitev, so mu svetovali, naj poskusi pri dr. Angeli Piskernik – naravovarstvenici, ki je iskala naslednika.
Dr. Angela Piskernik, 1966.
foto: Wikipedia.org
V letih 1981-1991 je bil svetovalec direktorja Zavoda SRS za varstvo naravne in kulturne dediščine. Po letu 1963 je med drugim sodeloval pri pripravi prvega zakona o varstvu narave (1970), zakonov o Triglavskem narodnem parku in Spominskem parku Trebče (1981) ter zakona o naravni in kulturni dediščini (1981), zatem pa pri razvoju strokovne službe za varstvo naravne dediščine.
Organiziral, vodil delo ali sodeloval je pri nekaterih obsežnejših projektih in izvirnih strokovnih analizah kot so bili Naravovarstveno ovrednotenje soške doline v Bovški kotlini (1964) ter v soteski med Trnovim in Kobaridom (1970), ureditev Muzeja v naravi ob Divjem jezeru (1972).
Organiziral in vodil je ovrednotenje slovenskih rek, predvidenih za HE (1972), Avtocesta in živali (1974), Ovrednotenje območja predvidene HE Solkan (1976) in Inventariziranje soteske Zarica zaradi HE Mavčiče (1980), pri nastajanju Krajinskega parka Lahinja (1988) itd.
Zasnoval in uredil je prvi Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije (1976), pri nadaljnjih izdajah (1988 in 1991) pa je bil soavtor.
Med leti 1963 do 1990 je uredil 16 zvezkov strokovnega zbornika Varstvo narave.
V času od 1983 do 1993 je predaval o varstvu naravne dediščine na Oddelku za krajinsko arhitekturo, od 1995 do 1999 pa tudi na Oddelku za gozdarstvo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Leta 1991 je kot svetovalec ministra prešel na Ministrstvo za kulturo, kjer je ostal do leta 1994. Leto in pol je bil na Centru šolskih in obšolskih dejavnosti, leta 1996 pa je bil povabljen na Ministrstvo za okolje in prostor in tam opravljal naloge svetovalca vlade do upokojitve konec leta 2000.
V Prirodoslovnem društvu Slovenije je dejaven od leta 1963. V tem okviru je dal pobudo in vodil Teden varstva narave na Slovenskem (1967), pripravljal je republiške in državne projekte prvega Evropskega leta varstva narave 1970, bil glavni urednik Zelene knjige o ogroženosti okolja v Sloveniji (1972) in vodil več društvenih projektov s področja varstva narave, zlasti v sodelovanju s šolami.
Z njegovim malim vodnikom Triglavski narodni park (1965) je urednica Helena Menaše začela zbirko Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Bil je pobudnik in glavni avtor brošure Triglavski narodni park (1983) in sourednik velikega vodnika Triglavski narodni park (1985). Pri velikem Atlas Slovenije (1985, več izdaj) je bil glavni pisec spremnega besedila, ki je leta 1992 izšlo kot samostojna knjiga Pozdravljena Slovenija (več izdaj).
V strokovnih in poljudnoznanstvenih revijah (Proteus, Pionir, Pionirski list, Moj mali svet idr.) je objavil okrog 200 člankov in krajših prispevkov. Od leta 1995 do 1999 je bil glavni in odgovorni urednik naravoslovnega mesečnika Proteus, zatem pa do leta 2002 še odgovorni urednik glasila.
Sodeloval je aktivnostih za vpis Škocjanskih jam na seznam UNESCO-ve dediščine.
Stane Peterlin je ob spodnji sliki zapisal: "Oktobra 1993 je naš bavarski prijatelj dr. Adolf Eichenseer (drugi z leve) omogočil desetdnevno promocijsko kulturno in gospodarsko predstavitev naše mlade države Slovenije "Slovenija danes - Slowenien heute" v novem nakupovalnem centru DEZ v Regensburgu . V ospredju slike so še (od leve): Marjana Peterlin, dr. Adolf Eichenseer, Stane Peterlin, Erika Eichenseer in Franci Zidar (tedanji direktor Kozjanskega parka)."
Stane Peterlin: "Dr. Robert Schloeth, direktor Švicarskega narodnega parka ( in midva z Marjano) na zasedanju CIPRA (Mednarodna alpska komisija) leta 1969 v Innsbrucku."
Za delo v Prirodoslovnem društvu Slovenije je bil leta 1974 odlikovan z redom dela s srebrnim vencem, za strokovno in organizacijsko naravovarstveno delo je leta 1992 prejel Steletovo nagrado, za življenjsko delo na področju varstva narave pa je bil leta 2001 odlikovan s častnim znakom svobode Republike Slovenije.
Po upokojitvi je bil vrsto let dejaven pri nastajanju Krajinskega parka Radensko polje in leta 2007 zanj napisal naravoslovni in domoznanski vodnik Radensko polje (izdala Občina Grosuplje leta 2008).
891 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Naravovarstvo je poslanstvo
Profesor Stanislav oziroma Stane Peterlin, biolog raziskovalec, sodi med slovenske strokovnjake za varstvo naravne dediščine, ki so pomembno zaznamovali to področje. Zato ni presenetljiv tale zapis:
»Stane Peterlin je doživljal varstvo narave v družbeno zelo vznemirljivem času, na prehodu iz državno urejevanega sistema v kapitalistični sistem. Prehod je z denacionalizacijo vnesel v prostor nove lastninske odnose, ki so vplivali na varstvo narave. Začela so se nesoglasja med varstvom narave in družbenogospodarskimi, pa tudi drobnimi egoističnimi interesi posameznikov. Številne neskladnosti je znal Stane Peterlin kot nesporna avtoriteta na področju varstva narave reševati z vzdržnimi kompromisi med ekološkimi načeli in potrebami družbe.«
Tako je lani ob njegovi 80-letnici med drugim zapisal prof. dr. Kazimir Tarman v reviji Proteus. Profesorja Stanislava Peterlina bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.
Profesor Stanislav Peterlin je človek, ki te že ob prvem stiku navduši s svojo iskrivostjo, pozitivnostjo in energijo, ki zaznamuje vsako izrečeno besedo. Ko začneš z njim pogovor in odpreš teme, v katerih ima glavno vlogo narava, začutiš njegovo prevzetost nad njeno enkratnostjo, božanskostjo, pa tudi krutostjo. Sogovorniku seveda niso tuje dandanašnje napetosti v odnosih med tistimi, ki želijo naravo ohranjati, in tistimi, ki vidijo v njej samo zaslužek. Ta pohlep ga skrbi, kritičen pa je tudi do številnih birokratskih ovir, ki mečejo temno senco na naravovarstvena prizadevanja za skupno bivanje v času in prostoru.
Po stroki je biolog, strokovnjak za varstvo naravne dediščine je postal po naključju, kot sam pravi. Bil je gimnazijec, potem je končal študij na biološkem oddelku Biotehniške fakultete v Ljubljani in ko je iskal možnosti za zaposlitev, so mu svetovali, naj poskusi pri dr. Angeli Piskernik – naravovarstvenici, ki je iskala naslednika.
Dr. Angela Piskernik, 1966.
foto: Wikipedia.org
V letih 1981-1991 je bil svetovalec direktorja Zavoda SRS za varstvo naravne in kulturne dediščine. Po letu 1963 je med drugim sodeloval pri pripravi prvega zakona o varstvu narave (1970), zakonov o Triglavskem narodnem parku in Spominskem parku Trebče (1981) ter zakona o naravni in kulturni dediščini (1981), zatem pa pri razvoju strokovne službe za varstvo naravne dediščine.
Organiziral, vodil delo ali sodeloval je pri nekaterih obsežnejših projektih in izvirnih strokovnih analizah kot so bili Naravovarstveno ovrednotenje soške doline v Bovški kotlini (1964) ter v soteski med Trnovim in Kobaridom (1970), ureditev Muzeja v naravi ob Divjem jezeru (1972).
Organiziral in vodil je ovrednotenje slovenskih rek, predvidenih za HE (1972), Avtocesta in živali (1974), Ovrednotenje območja predvidene HE Solkan (1976) in Inventariziranje soteske Zarica zaradi HE Mavčiče (1980), pri nastajanju Krajinskega parka Lahinja (1988) itd.
Zasnoval in uredil je prvi Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije (1976), pri nadaljnjih izdajah (1988 in 1991) pa je bil soavtor.
Med leti 1963 do 1990 je uredil 16 zvezkov strokovnega zbornika Varstvo narave.
V času od 1983 do 1993 je predaval o varstvu naravne dediščine na Oddelku za krajinsko arhitekturo, od 1995 do 1999 pa tudi na Oddelku za gozdarstvo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Leta 1991 je kot svetovalec ministra prešel na Ministrstvo za kulturo, kjer je ostal do leta 1994. Leto in pol je bil na Centru šolskih in obšolskih dejavnosti, leta 1996 pa je bil povabljen na Ministrstvo za okolje in prostor in tam opravljal naloge svetovalca vlade do upokojitve konec leta 2000.
V Prirodoslovnem društvu Slovenije je dejaven od leta 1963. V tem okviru je dal pobudo in vodil Teden varstva narave na Slovenskem (1967), pripravljal je republiške in državne projekte prvega Evropskega leta varstva narave 1970, bil glavni urednik Zelene knjige o ogroženosti okolja v Sloveniji (1972) in vodil več društvenih projektov s področja varstva narave, zlasti v sodelovanju s šolami.
Z njegovim malim vodnikom Triglavski narodni park (1965) je urednica Helena Menaše začela zbirko Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Bil je pobudnik in glavni avtor brošure Triglavski narodni park (1983) in sourednik velikega vodnika Triglavski narodni park (1985). Pri velikem Atlas Slovenije (1985, več izdaj) je bil glavni pisec spremnega besedila, ki je leta 1992 izšlo kot samostojna knjiga Pozdravljena Slovenija (več izdaj).
V strokovnih in poljudnoznanstvenih revijah (Proteus, Pionir, Pionirski list, Moj mali svet idr.) je objavil okrog 200 člankov in krajših prispevkov. Od leta 1995 do 1999 je bil glavni in odgovorni urednik naravoslovnega mesečnika Proteus, zatem pa do leta 2002 še odgovorni urednik glasila.
Sodeloval je aktivnostih za vpis Škocjanskih jam na seznam UNESCO-ve dediščine.
Stane Peterlin je ob spodnji sliki zapisal: "Oktobra 1993 je naš bavarski prijatelj dr. Adolf Eichenseer (drugi z leve) omogočil desetdnevno promocijsko kulturno in gospodarsko predstavitev naše mlade države Slovenije "Slovenija danes - Slowenien heute" v novem nakupovalnem centru DEZ v Regensburgu . V ospredju slike so še (od leve): Marjana Peterlin, dr. Adolf Eichenseer, Stane Peterlin, Erika Eichenseer in Franci Zidar (tedanji direktor Kozjanskega parka)."
Stane Peterlin: "Dr. Robert Schloeth, direktor Švicarskega narodnega parka ( in midva z Marjano) na zasedanju CIPRA (Mednarodna alpska komisija) leta 1969 v Innsbrucku."
Za delo v Prirodoslovnem društvu Slovenije je bil leta 1974 odlikovan z redom dela s srebrnim vencem, za strokovno in organizacijsko naravovarstveno delo je leta 1992 prejel Steletovo nagrado, za življenjsko delo na področju varstva narave pa je bil leta 2001 odlikovan s častnim znakom svobode Republike Slovenije.
Po upokojitvi je bil vrsto let dejaven pri nastajanju Krajinskega parka Radensko polje in leta 2007 zanj napisal naravoslovni in domoznanski vodnik Radensko polje (izdala Občina Grosuplje leta 2008).
»Feminizem je zagovor socialne pravičnosti in nekaj, kar zadeva vsakdanje življenje vsakega in vsake izmed nas,« pravi mag. Tea Hvala, letošnja prejemnica nagrade Mesta žensk. Komparativistka in sociologinja kulture z magisterijem iz antropologije spolov je opravljala različne poklice, katerih skupni imenovalec so feminizem, zavzemanje za enake možnosti ter opozarjanje na socialno neenakost, prekarizacijo dela in predsodke do žensk, spolnih manjšin in priseljencev. Tea Hvala je prevajalka, urednica, kritičarka in književnica, ki piše o feministični teoriji, aktivizmu in umetnosti ter prevaja strokovna in književna besedila. V preteklosti je soorganizirala festival Rdeče zore, na Radiu Študent je soustvarjala oddajo Sektor Ž in vodila delavnice skupinskega pisanja znanstvene fantastike Svetovi drugih. Od leta 2015 v Cerkljanskem mladinskem alternativnem klubu soorganizira festival Deuje babe. Skrbela je za knjižnico ter založniški in pedagoški program Mesta žensk. Je (so)avtorica številnih »zinov«, pedagoškega gradiva in knjige za otroke Skrivna bolnišnica (2017) ter urednica vodnika Po svoji poti: 25 izletov po zgodovini žensk (2021).
Večina ljudi, ki gredo študirat arheologijo, v študij poleg časa in truda vloži tudi precej strasti. Tudi pozneje ne gre le za osemurno profesionalno službo, temveč arheologija postane način življenja. Tako tudi zunaj delovnega časa razmišljaš o stvareh, ki jih odkrivaš, izkopavaš, ter iščeš medsebojne povezave z različnimi področji, v prostem času pa prebiraš knjige in drugo literaturo, ki je tako ali drugače povezana z arheologijo. Zato je arheologija več kot le poklic, pravi dr. Jure Krajšek, diplomirani arheolog, višji kustos v Pokrajinskem muzeju Celje, ki je gost oddaje Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.
Sinolog, ki je v mladosti prepotoval svet, se potem kot ekonomist zaposlil v izvršnem svetu socialistične republike Slovenije, nekaj tednov po Maovi smrti pa odšel živet na Kitajsko in na koncu postal eden od ustanoviteljev Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti
Čeprav se včasih zdi, da so partizanski boj zasenčile temne lise zgodovine, je jasno, da so se partizani in partizanke borili na pravi strani zgodovine. Vodili so jih pogum, tovarištvo in prepričanje, da je to pravičen boj. Partizanov, živih prič dogodkov, je vse manj. Imajo pa svoje naslednike, ki cenijo njihov trud in – kot je to le mogoče – ohranjajo spomin na dogodke. Tako se konec januarja številni pohodniki in drugi udeležijo spominske slovesnosti ob obletnici legendarnega igmanskega marša. Tudi letos se je slovesnosti udeležil edini še živeči borec, danes 93-letni Albin Pibernik, ki je bil v času marša star komaj enajst let. V Razkošju v glavi smo spoznali njegovo življenjsko zgodbo: kako so se z družino veliko selili, kako je spoznal Tita, kako je bilo pri - 30 stopinjah Celzija prehoditi Igman in kako je med vojno postal sirota.
Nagrajena scenaristka, režiserka dokumentarnih filmov, esejistka in dobra bralka z nami deli svoje poglede na umetnost, na razsežnosti jezika, na podobe sodobne družbe in na medčloveške odnose.
»Patriarhat je eden najhujših režimov, kar smo jih doživeli v človeštvu,« pravi predsednica Slovenskega centra PEN Tanja Tuma, ki je tudi članica upravnega odbora mednarodnega ženskega komiteja pri PEN ter mednarodnega odbora Pisatelji za mir. Po izobrazbi je profesorica francoščine, angleščine in nemščine, svoje življenje je zapisala knjigam in književnosti. Pisateljica, avtorica številnih člankov s področja založništva, pobudnica bralnih kampanj za mlade in ustanoviteljica založbe Tuma, pri kateri sta med drugim izšli pomembni knjigi Antologija slovenskih pesnic in Pozabljena polovica, je kritična opazovalka družbe, ki si upa kritiko povedati tudi naglas. O sebi pravi, da se od nekdaj bori za promocijo branja in za pravice žensk ter zapostavljenih skupin in opozarja, da je samo upor molku edina pot k resnični enakopravnosti. Tanjo Tumo je pred mikrofon povabila voditeljica Tita Mayer.
Kraški svet je zanimiv preplet naravoslovnih in družboslovnih pojavov. Če začnemo z geologijo, je tu apnenec, ki je razpokan in prepusten ‒ omogoča odtekanje vode. Na to se navezujeta rast na površju in prilagoditev živalstva. Tu nastajajo kraške jame in drugi pojavi in tako dobimo preplet dogajanja in bivanja nad površjem in pod njim. Vse to je svet, v katerem skoraj ni vode ali pa je je zelo malo; svet, v katerem je bolj malo prsti. Zato so ta območja revnejša, saj večje industrializacije ni, to pa pomeni, da so v naravoslovnem pomenu besede bolje ohranjena. S takim opisom začenja svoj pogled na svoje osrednje področje študijskega in raziskovalnega dela dr. Mitja Prelovšek, strokovni sodelavec Inštituta za raziskovanje krasa v Postojni, ki je gost v oddaji Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.
"Presihajoče Cerkniško jezero je zame zibelka življenja,« pravi Zoran Vidrih, naravoslovni fotograf, ki je tudi navdušen gornik, kolesar, kajakaš, turni deskar in ljubitelj nočnega neba. Na omenjenem jezeru so opazili že več kot 300 vrst ptic od stalnih do selivk in preletnikov. Tu je tudi cela vrsta drugih živali, od divjadi, zveri do glodalcev. Biotska raznovrstnost tega okolja je tako pestra, da tega ne moremo primerjati z nobenim podobnim območjem tako v Sloveniji kot drugje. Zorana Vidriha pa vse bolj privlačijo tudi zanimive in redke rastline ter nočno nebo, kot je zapisal: »V Cerknici in okolici imamo precej svetlobno neonesnaženo nočno nebo in dolga leta sem delal bolj ali manj uspešne širokokotne nočne posnetke neba kar z domačega hriba. Tako sem na Slivnici z daljnogledom prvič v življenju opazoval Orionovo meglico in bledi obris Andromede ..." Konec navedka. Zoran Vidrih je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Lahko rečemo, da je Andrej Šifrer vsem znano ime. Pevec in skladatelj zabavne glasbe je na slovenski glasbeni sceni prisoten od 70-ih let prejšnjega stoletja naprej. Je prejemnik velikega števila nagrad in priznanj, lastnik zlatih, srebrnih in platinastih LP plošč in avtor številnih glasbenih uspešnic, od katerih je veliko ponarodelih. V svoji bogati karieri je sodeloval s številnimi domačimi in tujimi glasbenimi imeni. Tudi danes ne počiva. Konec prejšnjega leta je objavil tudi knjigo, pop rock glasbeno kriminalko Volkovi. Andreja Šifrerja je pred mikrofon povabila Darja Groznik.
»Še vedno najbolj uživam v naravi,« pravi tokratna gostja oddaje Razkošje v glavi, dr. Blanka Ravnjak. Ko je končala študij biologije in dobila službo v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani, se ji je izpolnila želja, da bi narava postala tudi njeno službeno okolje. Ponosna je na svoje delo v botaničnem vrtu in različne projekte, v katere je vključena. Med njimi je tudi veliko dejavnosti pri tako imenovani zeleni infrastrukturi in ozelenjevanju mest, redno sodeluje pri pisanju knjig, ob vsem naštetem pa še vedno najde čas za nabiranje rastlin za zbirko in semensko banko. V tem res uživa. Vse svoje delo in dogodke v življenju vidi kot izziv, nikoli kot problem. Njeno vodilo je, da je s pozitivnim pristopom vse lažje in da je v vsaki stvari treba poiskati nekaj dobrega. Še več pa v današnjem pogovoru – z dr. Blanko Ravnjak se je pogovarjala Tadeja Bizilj.
Dr. Irene Mislej se je malo po drugi svetovni vojni v Buenos Airesu rodila primorskim staršem, ki so tja pobegnili pred fašizmom. V obratu zgodovine se je sama čez trideset let od tam zaradi vojaške diktature izselila v takrat še jugoslovansko republiko Slovenijo, kjer je večino svojega življenja posvetila raziskovanju in razstavam naših izseljenskih umetnikov ter zgodovini izseljenstva, skoraj 18 let pa je vodila Pilonovo galerijo v Ajdovščini, ki je postala znana ne le po svojih razstavah, ampak tudi po družabnih dogodkih, polnih dobrega vina in hrane. O svojem življenju - ki ga verjetno najbolj zaznamuje neuničljiva radovednost - Irene Mislej pripoveduje skoraj tako poglobljeno in napeto, kot pripoveduje mnogokrat izredno nenavadne zgodbe slovenskih izseljenih umetnikov in piscev, ki jih je tako vneto preučevala in ji ne dajo miru niti po upokojitvi. Razkošje v glavi je pripravila Alja Zore.
V teh dneh se z več oddajami na radiu spominjamo 40. obletnice zimskih olimpijskih iger, ki so od 8. do 19. februarja leta 1984 potekale v Sarajevu. Te olimpijske igre so za vedno zapisane tudi v spominu Iva Čarmana, tekača na smučeh z bogato športno kariero. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil najboljši smučarski tekač takratne Jugoslavije. Pripadla mu je čast, da je na stadion Koševo na odprtje iger prinesel, bolje rečeno, prismučal olimpijsko baklo.
Od preučevanja konkretnih poslov jugoslovanskih podjetij v deželah v razvoju do raziskav delovanja trancnacionalnih podjetij in mednarodne ekonomije nasploh
Aleš Lajovic se je rodil 1. aprila 1951 v Ljubljani. Kot pravi, je bilo menda nedeljsko dopoldne deževno, ob njegovem rojstvu pa je baje posijalo sonce. V družini je bilo šest otrok – štirje fantje in dve sestri. Oče je bil ekonomist in je hodil v službo, mama pa je imela veliko dela z otroki in gospodinjstvom. Osnovno šolo je obiskoval v Ljubljani za Bežigradom, nadaljeval pa v klasičnem razredu na osnovni šoli Prežihovega Voranca. Sledila je II. Gimnazija oziroma »Šubička«, kot so jo imenovali. Poleg splošnih predmetov so imeli še angleščino, francoščino in latinščino. Na gimnaziji je sodeloval tudi v pevskem zboru in francoskem dramskem krožku. Ob gimnaziji je obiskoval glasbeno šolo Franca Šturma za Bežigradom, teorijo in klavir, ter likovni krožek v Pionirskem domu. Njegova maturitetna naloga je imela naslov: Pretvorba vodne energije v mehanično pri Peltonovi turbini. Aleš Lajovic je strojnik, livar, bil je jamski potapljač, je jamar, z enim od pevskih zborov je pel v Tibetu, pred pozabo je rešil idrijsko železnico iz prve svetovne vojne, se poglobil v iskanje podatkov o avstro-ogrskem admiralu Antonu Hausu in še marsikaj drugega. Spoznali ga bomo v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Amelia Kraigher je predana umetnosti in humanizmu. Je izjemna poznavalka scenskih umetnosti, trenutno pa vse svoje moči usmerja v izdajanje vrhunskih knjig. Je odgovorna urednica mikro založbe /*cf, ki se posveča izdajanju humanistike in družboslovja, dve zbirki pa sta namenjeni tudi leposlovju. Amelia Kraihger pravi, da izdajajo knjige, ki so za ljudi pomembne. In čeprav so na knjižnih policah v knjigarnah pogosto izpostavljene slabe knjige, med katere sodijo tudi priročniki za osebno rast, Amelia Kraigher pove, da je najboljši priročnik za osebno rast dobra teoretska knjiga.
O Viki Potočnik vemo veliko. Nekdanja političarka, ki je bila v času demokratičnih sprememb gotovo eden najopaznejših obrazov, poslanka zvezne jugoslovanske skupščine, poslanka slovenskega parlamenta, županja Ljubljane, dolgoletna direktorica ljubljanskega Pionirskega doma v Ljubljani, ki je hiša ustvarjalnosti otrok in mladih, tudi v tretjem življenjskem obdobju ne počiva. Kdor jo bolje pozna, ni presenečen nad njenim likovnim in kiparskim ustvarjanjem. Pred nekaj dnevi so v Galeriji Lovrenčič v Ljubljani odprli razstavo njenih del z naslovom Izzivalke.
Marija Kos iz Ruperč pri Mariboru se je po diplomi iz agronomije zaposlila v vinarskem podjetju, ki pa je kmalu tranzicijsko ugasnilo. Danes jo redno srečujemo na osrednji mariborski tržnici, kjer prodaja svoje pridelke, nemalokrat pa tudi v pismih bralcev in na družbenih omrežjih, kjer kot aktivna državljanka opozarja na nepravilnosti, krivice in zgrešene poteze, ki praviloma zadenejo nemočne z obrobja. Z Marijo Kos se je pogovarjal Stane Kocutar.
Včasih je sanjala o arhaičnih staroselskih ljudstvih, oddaljenih in že izginulih kulturah, danes, ko jo še vedno vodi želja po reševanju ugank, se sprašuje, zakaj nismo ostali lovci in nabiralci.
Zgodba meksikajnarjev, slovenskih vojakov prostovoljcev, ki so se v Mehiki bojevali za širitev habsburške monarhije sredi 19. stoletja, je gotovo manj znana v splošnem poznavanju naše zgodovine. Takratnemu dogajanju in presunljivi, sicer fiktivni zgodbi enega izmed njih, Toneta Brusa, lahko sledimo v stripu, ki je doslej najobsežnejše delo stripovskega ustvarjalca Zorana Smiljanića – ob njem se kot avtor podpisuje tudi Marijan Pušavec. Kar nekaj je zgodovinskih, dobro znanih likov, ki so s Smiljanićevim stripom dobili svojo podobo: Ivan Cankar, Jože Plečnik in zadnji med njimi: Karel Destovnik - Kajuh. Ob koncu leta, ki je bilo tudi Kajuhovo leto, v oddaji Razkošje v glavi predstavljamo Zorana Smiljanića – ilustratorja, karikaturista, scenarista, publicista, predvsem pa striparja.
Urška Fartelj – mama, žena, blogerka, kuharica, pisateljica. Svoje recepte in kulinarične domislice že več let neutrudno snema in objavlja na blogu 220 stopinj poševno, zadnja leta pa jo poleg kuhanje zaposluje tudi pisanje kuharskih knjig. O njenih spominih na otroštvo, njenem ustvarjanju receptov, bolezni, ki jo je doletela in njenem pogledom na svet se je z Urško Fartelj za tokratno oddajo Razkošje v glavi pogovarjala Tadeja Bizilj.
Neveljaven email naslov