Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Naravovarstvo je poslanstvo
Profesor Stanislav oziroma Stane Peterlin, biolog raziskovalec, sodi med slovenske strokovnjake za varstvo naravne dediščine, ki so pomembno zaznamovali to področje. Zato ni presenetljiv tale zapis:
»Stane Peterlin je doživljal varstvo narave v družbeno zelo vznemirljivem času, na prehodu iz državno urejevanega sistema v kapitalistični sistem. Prehod je z denacionalizacijo vnesel v prostor nove lastninske odnose, ki so vplivali na varstvo narave. Začela so se nesoglasja med varstvom narave in družbenogospodarskimi, pa tudi drobnimi egoističnimi interesi posameznikov. Številne neskladnosti je znal Stane Peterlin kot nesporna avtoriteta na področju varstva narave reševati z vzdržnimi kompromisi med ekološkimi načeli in potrebami družbe.«
Tako je lani ob njegovi 80-letnici med drugim zapisal prof. dr. Kazimir Tarman v reviji Proteus. Profesorja Stanislava Peterlina bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.
Profesor Stanislav Peterlin je človek, ki te že ob prvem stiku navduši s svojo iskrivostjo, pozitivnostjo in energijo, ki zaznamuje vsako izrečeno besedo. Ko začneš z njim pogovor in odpreš teme, v katerih ima glavno vlogo narava, začutiš njegovo prevzetost nad njeno enkratnostjo, božanskostjo, pa tudi krutostjo. Sogovorniku seveda niso tuje dandanašnje napetosti v odnosih med tistimi, ki želijo naravo ohranjati, in tistimi, ki vidijo v njej samo zaslužek. Ta pohlep ga skrbi, kritičen pa je tudi do številnih birokratskih ovir, ki mečejo temno senco na naravovarstvena prizadevanja za skupno bivanje v času in prostoru.
Po stroki je biolog, strokovnjak za varstvo naravne dediščine je postal po naključju, kot sam pravi. Bil je gimnazijec, potem je končal študij na biološkem oddelku Biotehniške fakultete v Ljubljani in ko je iskal možnosti za zaposlitev, so mu svetovali, naj poskusi pri dr. Angeli Piskernik – naravovarstvenici, ki je iskala naslednika.
Dr. Angela Piskernik, 1966.
foto: Wikipedia.org
V letih 1981-1991 je bil svetovalec direktorja Zavoda SRS za varstvo naravne in kulturne dediščine. Po letu 1963 je med drugim sodeloval pri pripravi prvega zakona o varstvu narave (1970), zakonov o Triglavskem narodnem parku in Spominskem parku Trebče (1981) ter zakona o naravni in kulturni dediščini (1981), zatem pa pri razvoju strokovne službe za varstvo naravne dediščine.
Organiziral, vodil delo ali sodeloval je pri nekaterih obsežnejših projektih in izvirnih strokovnih analizah kot so bili Naravovarstveno ovrednotenje soške doline v Bovški kotlini (1964) ter v soteski med Trnovim in Kobaridom (1970), ureditev Muzeja v naravi ob Divjem jezeru (1972).
Organiziral in vodil je ovrednotenje slovenskih rek, predvidenih za HE (1972), Avtocesta in živali (1974), Ovrednotenje območja predvidene HE Solkan (1976) in Inventariziranje soteske Zarica zaradi HE Mavčiče (1980), pri nastajanju Krajinskega parka Lahinja (1988) itd.
Zasnoval in uredil je prvi Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije (1976), pri nadaljnjih izdajah (1988 in 1991) pa je bil soavtor.
Med leti 1963 do 1990 je uredil 16 zvezkov strokovnega zbornika Varstvo narave.
V času od 1983 do 1993 je predaval o varstvu naravne dediščine na Oddelku za krajinsko arhitekturo, od 1995 do 1999 pa tudi na Oddelku za gozdarstvo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Leta 1991 je kot svetovalec ministra prešel na Ministrstvo za kulturo, kjer je ostal do leta 1994. Leto in pol je bil na Centru šolskih in obšolskih dejavnosti, leta 1996 pa je bil povabljen na Ministrstvo za okolje in prostor in tam opravljal naloge svetovalca vlade do upokojitve konec leta 2000.
V Prirodoslovnem društvu Slovenije je dejaven od leta 1963. V tem okviru je dal pobudo in vodil Teden varstva narave na Slovenskem (1967), pripravljal je republiške in državne projekte prvega Evropskega leta varstva narave 1970, bil glavni urednik Zelene knjige o ogroženosti okolja v Sloveniji (1972) in vodil več društvenih projektov s področja varstva narave, zlasti v sodelovanju s šolami.
Z njegovim malim vodnikom Triglavski narodni park (1965) je urednica Helena Menaše začela zbirko Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Bil je pobudnik in glavni avtor brošure Triglavski narodni park (1983) in sourednik velikega vodnika Triglavski narodni park (1985). Pri velikem Atlas Slovenije (1985, več izdaj) je bil glavni pisec spremnega besedila, ki je leta 1992 izšlo kot samostojna knjiga Pozdravljena Slovenija (več izdaj).
V strokovnih in poljudnoznanstvenih revijah (Proteus, Pionir, Pionirski list, Moj mali svet idr.) je objavil okrog 200 člankov in krajših prispevkov. Od leta 1995 do 1999 je bil glavni in odgovorni urednik naravoslovnega mesečnika Proteus, zatem pa do leta 2002 še odgovorni urednik glasila.
Sodeloval je aktivnostih za vpis Škocjanskih jam na seznam UNESCO-ve dediščine.
Stane Peterlin je ob spodnji sliki zapisal: "Oktobra 1993 je naš bavarski prijatelj dr. Adolf Eichenseer (drugi z leve) omogočil desetdnevno promocijsko kulturno in gospodarsko predstavitev naše mlade države Slovenije "Slovenija danes - Slowenien heute" v novem nakupovalnem centru DEZ v Regensburgu . V ospredju slike so še (od leve): Marjana Peterlin, dr. Adolf Eichenseer, Stane Peterlin, Erika Eichenseer in Franci Zidar (tedanji direktor Kozjanskega parka)."
Stane Peterlin: "Dr. Robert Schloeth, direktor Švicarskega narodnega parka ( in midva z Marjano) na zasedanju CIPRA (Mednarodna alpska komisija) leta 1969 v Innsbrucku."
Za delo v Prirodoslovnem društvu Slovenije je bil leta 1974 odlikovan z redom dela s srebrnim vencem, za strokovno in organizacijsko naravovarstveno delo je leta 1992 prejel Steletovo nagrado, za življenjsko delo na področju varstva narave pa je bil leta 2001 odlikovan s častnim znakom svobode Republike Slovenije.
Po upokojitvi je bil vrsto let dejaven pri nastajanju Krajinskega parka Radensko polje in leta 2007 zanj napisal naravoslovni in domoznanski vodnik Radensko polje (izdala Občina Grosuplje leta 2008).
894 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Naravovarstvo je poslanstvo
Profesor Stanislav oziroma Stane Peterlin, biolog raziskovalec, sodi med slovenske strokovnjake za varstvo naravne dediščine, ki so pomembno zaznamovali to področje. Zato ni presenetljiv tale zapis:
»Stane Peterlin je doživljal varstvo narave v družbeno zelo vznemirljivem času, na prehodu iz državno urejevanega sistema v kapitalistični sistem. Prehod je z denacionalizacijo vnesel v prostor nove lastninske odnose, ki so vplivali na varstvo narave. Začela so se nesoglasja med varstvom narave in družbenogospodarskimi, pa tudi drobnimi egoističnimi interesi posameznikov. Številne neskladnosti je znal Stane Peterlin kot nesporna avtoriteta na področju varstva narave reševati z vzdržnimi kompromisi med ekološkimi načeli in potrebami družbe.«
Tako je lani ob njegovi 80-letnici med drugim zapisal prof. dr. Kazimir Tarman v reviji Proteus. Profesorja Stanislava Peterlina bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.
Profesor Stanislav Peterlin je človek, ki te že ob prvem stiku navduši s svojo iskrivostjo, pozitivnostjo in energijo, ki zaznamuje vsako izrečeno besedo. Ko začneš z njim pogovor in odpreš teme, v katerih ima glavno vlogo narava, začutiš njegovo prevzetost nad njeno enkratnostjo, božanskostjo, pa tudi krutostjo. Sogovorniku seveda niso tuje dandanašnje napetosti v odnosih med tistimi, ki želijo naravo ohranjati, in tistimi, ki vidijo v njej samo zaslužek. Ta pohlep ga skrbi, kritičen pa je tudi do številnih birokratskih ovir, ki mečejo temno senco na naravovarstvena prizadevanja za skupno bivanje v času in prostoru.
Po stroki je biolog, strokovnjak za varstvo naravne dediščine je postal po naključju, kot sam pravi. Bil je gimnazijec, potem je končal študij na biološkem oddelku Biotehniške fakultete v Ljubljani in ko je iskal možnosti za zaposlitev, so mu svetovali, naj poskusi pri dr. Angeli Piskernik – naravovarstvenici, ki je iskala naslednika.
Dr. Angela Piskernik, 1966.
foto: Wikipedia.org
V letih 1981-1991 je bil svetovalec direktorja Zavoda SRS za varstvo naravne in kulturne dediščine. Po letu 1963 je med drugim sodeloval pri pripravi prvega zakona o varstvu narave (1970), zakonov o Triglavskem narodnem parku in Spominskem parku Trebče (1981) ter zakona o naravni in kulturni dediščini (1981), zatem pa pri razvoju strokovne službe za varstvo naravne dediščine.
Organiziral, vodil delo ali sodeloval je pri nekaterih obsežnejših projektih in izvirnih strokovnih analizah kot so bili Naravovarstveno ovrednotenje soške doline v Bovški kotlini (1964) ter v soteski med Trnovim in Kobaridom (1970), ureditev Muzeja v naravi ob Divjem jezeru (1972).
Organiziral in vodil je ovrednotenje slovenskih rek, predvidenih za HE (1972), Avtocesta in živali (1974), Ovrednotenje območja predvidene HE Solkan (1976) in Inventariziranje soteske Zarica zaradi HE Mavčiče (1980), pri nastajanju Krajinskega parka Lahinja (1988) itd.
Zasnoval in uredil je prvi Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije (1976), pri nadaljnjih izdajah (1988 in 1991) pa je bil soavtor.
Med leti 1963 do 1990 je uredil 16 zvezkov strokovnega zbornika Varstvo narave.
V času od 1983 do 1993 je predaval o varstvu naravne dediščine na Oddelku za krajinsko arhitekturo, od 1995 do 1999 pa tudi na Oddelku za gozdarstvo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Leta 1991 je kot svetovalec ministra prešel na Ministrstvo za kulturo, kjer je ostal do leta 1994. Leto in pol je bil na Centru šolskih in obšolskih dejavnosti, leta 1996 pa je bil povabljen na Ministrstvo za okolje in prostor in tam opravljal naloge svetovalca vlade do upokojitve konec leta 2000.
V Prirodoslovnem društvu Slovenije je dejaven od leta 1963. V tem okviru je dal pobudo in vodil Teden varstva narave na Slovenskem (1967), pripravljal je republiške in državne projekte prvega Evropskega leta varstva narave 1970, bil glavni urednik Zelene knjige o ogroženosti okolja v Sloveniji (1972) in vodil več društvenih projektov s področja varstva narave, zlasti v sodelovanju s šolami.
Z njegovim malim vodnikom Triglavski narodni park (1965) je urednica Helena Menaše začela zbirko Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Bil je pobudnik in glavni avtor brošure Triglavski narodni park (1983) in sourednik velikega vodnika Triglavski narodni park (1985). Pri velikem Atlas Slovenije (1985, več izdaj) je bil glavni pisec spremnega besedila, ki je leta 1992 izšlo kot samostojna knjiga Pozdravljena Slovenija (več izdaj).
V strokovnih in poljudnoznanstvenih revijah (Proteus, Pionir, Pionirski list, Moj mali svet idr.) je objavil okrog 200 člankov in krajših prispevkov. Od leta 1995 do 1999 je bil glavni in odgovorni urednik naravoslovnega mesečnika Proteus, zatem pa do leta 2002 še odgovorni urednik glasila.
Sodeloval je aktivnostih za vpis Škocjanskih jam na seznam UNESCO-ve dediščine.
Stane Peterlin je ob spodnji sliki zapisal: "Oktobra 1993 je naš bavarski prijatelj dr. Adolf Eichenseer (drugi z leve) omogočil desetdnevno promocijsko kulturno in gospodarsko predstavitev naše mlade države Slovenije "Slovenija danes - Slowenien heute" v novem nakupovalnem centru DEZ v Regensburgu . V ospredju slike so še (od leve): Marjana Peterlin, dr. Adolf Eichenseer, Stane Peterlin, Erika Eichenseer in Franci Zidar (tedanji direktor Kozjanskega parka)."
Stane Peterlin: "Dr. Robert Schloeth, direktor Švicarskega narodnega parka ( in midva z Marjano) na zasedanju CIPRA (Mednarodna alpska komisija) leta 1969 v Innsbrucku."
Za delo v Prirodoslovnem društvu Slovenije je bil leta 1974 odlikovan z redom dela s srebrnim vencem, za strokovno in organizacijsko naravovarstveno delo je leta 1992 prejel Steletovo nagrado, za življenjsko delo na področju varstva narave pa je bil leta 2001 odlikovan s častnim znakom svobode Republike Slovenije.
Po upokojitvi je bil vrsto let dejaven pri nastajanju Krajinskega parka Radensko polje in leta 2007 zanj napisal naravoslovni in domoznanski vodnik Radensko polje (izdala Občina Grosuplje leta 2008).
Tokrat boste lahko prisluhnili izjemno zanimivi, izobraženi in privlačni ženski, ki se ne le ukvarja z redkim poklicem v slovenskem prostoru, pač pa ima tudi svojo agencijo. Gre za Bernardo Škrabar, detektivko, ki pripravlja doktorat in je tudi v skupini, ki dopolnjuje zakon o detektivski dejavnosti pri nas. Ne dela le v državi, ampak se povezuje tudi s primeri iz mednarodnega okolja. Čeprav je najprej mislila, da bo veterinarka, pozneje se je odločala za policistko, je poklic začela kot medicinska sestra in ima uspešno kariero zdaj kot detektivka. O svoji strokovni in deloma zasebni plati življenja bo govorila v oddaji Razkošje v glavi.
Tone Hočevar se je v naš kolektivni spomin nemara najjasneje zapisal v času osamosvojitvene vojne, ko je v najbolj napetih trenutkih v televizijski studio prihitel vodit poročila oblečen skrajno neformalno – nepozabno se je pred kamero pojavil kar v trenirki. A njegova novinarska pot je bila tako bogata, pisana in raznolika, da je nikakor ni mogoče zvesti le na deset, pa čeprav za Slovenijo absolutno prelomnih dni. Desetletja je delal za različne medijske hiše, za RTV, Tanjug, Republiko in Delo. V sedemdesetih je bil zunanjepolitični dopisnik iz Latinske Amerike s sedežem v Mehiki. V osemdesetih je bil stalni poročevalec s Kube. Po osamosvojitvi je za dolgih 16 let odšel za korespondenta v Rim. Vmes je bil v Afriki, obiskal je prostranstva razpadajoče sovjetske države, snemal je dokumentarce ter pisal duhovite in lucidne komentarje. Vseskozi smo imeli občutek, da je strahovito dobro obveščen, da ve, o čem govori, in da zna ločevati zrnje od plev. Nič čudnega pravzaprav, ko pa je Hočevar ob svojem delu spoznal, tako se vsaj zdi, malodane vse, ki na tem svetu kaj štejejo – od kolumbijskega nobelovca, Gabriela Garcie Marqueza, do večkratnega italijanskega premierja Giulia Andreottija. Družil se je z visokimi cerkvenimi prelati in komunističnimi veljaki, z gverilci je blodil po džunglah Srednje Amerike in pil koktejle s starim ribičem, ki je Hemigwayu služil kot vzor pri oblikovanju glavnega lika v znameniti noveli Starec in morje. Vse to in še marsikaj drugega je zdaj popisal v knjigi Skušnjave, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Sodobnost. Ob tej priložnosti smo ga pred mikrofon Razkošja v glavi, zadnjega v letu 2019, povabili tudi mi …Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
»Božič v Podsaharski Afriki se ti že zaradi vremena in podnebja vtisne v spomin. Pri nas v Sloveniji takrat naravo največkrat že pobeli sneg, v Beninu in Togu, kjer sem kot misijonar preživel nepozabnih štirinajst let, pa na nebu praviloma žari decembrsko sonce,« pravi pater Jožef Pepi Lebreht in doda: »Sicer pa se Evropejci na črno celino že od nekdaj odpravljamo s kopico predsodkov in miselnih klišejev, potem pa nas Afrika na najrazličnejše načine preseneti. Pri tem gre tudi za dualizem med zahodno, na logiki in razumu utemeljeno kulturo, ki jo ponazarja ravna premica, ter afriško simboliko kače, ki predstavlja transcendenco, skrivnost, iracionalnost, ki se izmika racionalnim interpretacijam …«. Z njim se je pogovarjal Dušan Berne.
Čokolada najbrž v nas sproža take in drugačne odzive, spomine, okuse, čustva in še marsikaj. Mnogi jo kujejo v zvezde, za druge pa je nebodijetreba, zaradi katere podivjajo odčitki na tehtnici. Beseda čokolada ali »xocolatl« (izg. šokolatl) izvira iz jezika nahuatl, ki so ga govorili Azteki, in v prevodu pomeni penast napitek. Majevski izraz za isto zadevo je »cacaw«. Čokolada v prvotni obliki ni bila narejena v obliki tablic ali bonbonov, kot jo poznamo danes, temveč v obliki napitka. Po azteški legendi naj bi bila semena kakavovca na naš svet prinesena iz samega raja, zato so Azteki verjeli, da oseba, ki uživa čokolado oziroma ta božji napitek, raste v svoji modrosti in moči. Andraž Gavez pa je podjetniško pot začel prav s čokolado in je že pri 19 letih ustanovil, skupaj s sodelavci, svoje prvo podjetje, spletno trgovino Mojačokolada.si. Andraž Gavez je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Ljubezen do rastlin ga je zaznamovala že v zgodnjem otroštvu. Botanika ni samo njegovo delo, postala je njegov način življenja. Prof. dr. Nejca Jogana s katedre za botaniko in fiziologijo rastlin, Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani danes najbolj poznamo po preučevanju tujerodnih invazivnih vrst, kar je tudi zelo zaznamovalo njegovo nadaljnje delo in raziskovanje. Bil je ustanovni član Botaničnega društva Slovenije in tudi dva mandata njegov predsednik. Zdaj je dejaven pri pripravi nove izdaje Male flore Slovenije ter druge izdaje Atlasa flore Slovenije. Je tudi kustos največje herbarijske zbirke pri nas, ki jo hrani Biotehniška fakulteta. Prof. dr. Nejc Jogan bo gost oddaje Razkošje v glavi. Pred mikrofon ga je povabila Petra Medved.
V tokratnem Razkošju v glavi bomo gostili upokojenega tenorista Jurija Rejo, ki je vso kariero ostal zvest ljubljanski operi, a kljub temu veliko pel po številnih najimenitnejših evropskih odrih. Tudi danes kljub častitljivim letom ne miruje, saj svoje bogato znanje prenaša na mlade domače in tuje pevce. Poleg tega vrtnari, skrbi za svoj nasad oljk, še pred nedavnim je pri dobrih osemdesetih letih strastno kolesaril, še prej pa leta in leta pilotiral in imel celo svoje letalo. Danes je, tako kot vse življenje, še zaljubljen v glasbo in knjige, ima pa tudi zanimiv konjiček. Navdušen je nad streljanjem v premične tarče in to s svojo lastno pištolo počne vsak teden z odličnim rezultatom. Oddajo je pripravil Marjan Rogelj.
Rada ima burjo, ki ji je že kot deklici v Postojni mršila lase. Rada bere knjige in še zdaj jo peče vest, ker si je eno skrivaj »izposodila« v šolski knjižnici v Ljubljani. Matematika ji je bila že v osnovni šoli trn v peti, zato je lahko šele po popravnem izpitu prestopila prag »Šubičeve« gimnazije. S sprejemom na igralsko akademijo ni bilo težav, čeprav ji je pred komisijo iz glave izpuhtel del besedila, ki bi ga sicer doma stresla iz rokava. In še preden se je črnilo na njeni diplomi dodobra posušilo, je že postala članica stalne igralske ekipe Mestnega gledališča v Ljubljani … V oddajo Razkošje v glavi je filmsko in gledališko igralko Jožico Avbelj povabil Dušan Berne.
Ljudje imamo celo vrsto strahov, med njimi ima svoje mesto tudi strah pred različnimi živalmi in seveda tudi pred pajki. Pajki so tako že stoletja predmet strahov, mitologij in zgodb v različnih kulturah. Arahnofobija oziroma strah pred pajki je ena najpogostejših fobij in spada v širši kontekst odpora pred kosmatimi gomazečimi bitji z več nogami. Gre verjetno za psihološki potencirani instinktivni odziv na nevarnost, ki je v določeni meri tudi kulturno pogojen. Tako so zapisali na enem od spletnih portalov, dr. Matjaž Gregorič, arahnolog in evolucijski biolog, pa k temu dodaja, da je strah pred pajki evolucijsko pogojen in je kombinacija različnih vzrokov. Njega pajki navdušujejo, zato jim posveča vso raziskovalno pozornost, ki je poplačana z vedno novimi odkritij. Pa naj gre za novo skupino pajkov ali pa za njihovo nenavadno vedenje. Matjaž Gregorič je tudi eden tistih biologov, ki so že na začetku svoje izobraževalne poti natančno vedeli, kaj jih zanima. Ta presenetljivi svet pajkov, ki je jedro njegovega zanimanja, bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Sanja Mlinar Marin je vsestranska velenjska glasbenica, ki je zaradi pevskih nastopov na festivalskih odrih v drugi polovici osemdesetih let že kot deklica doživela izjemno prepoznavnost. Čeprav je svet estrade in popkulturni stroj nista obdržala zase, je ostala zavezana glasbi, saj danes veliko snema, nastopa, komponira in poučuje, kolegi glasbeniki pa z njo zelo radi sodelujejo.
V Mestnem gledališču ljubljanskem je prvič igral pred približno trinajstimi leti, še prej, že med študijem, pa se preizkušal v Drami, Gleju, Škucu in drugod, saj je kot zelo mlad igralec opozoril nase. Prejel je študijsko Severjevo nagrado, Borštnikovo nagrado za mladega igralca, letos pa tudi nagrado časopisa Dnevnik za najboljšega igralca sezone. Govorimo o Juretu Henigmanu, ki že vrsto let zapored v mestnem gledališču bogati nastope ansambla in mu daje poseben pečat. Igral je tudi v filmu in za to vlogo prejel laskava priznanja, na Berlinskem festivalu pa se je uvrstil med deset najperspektivnejših igralcev, prav zdaj je sredi novega filmskega snemanja. Jure Henigman je zelo zanimiv mladenič, ki bo v sobotni oddaji Razkošje v glavi odstrl marsikatero tančico iz svojega poklicnega in zasebnega življenja. Pripravil jo je Marjan Rogelj.
»Pred skokom te mora biti strah. Če te ni, potem s tabo nekaj ni v redu. Srečal sem že ljudi, ki takšnega strahu niso čutili, ampak potem tudi v zraku niso vedeli, kaj pravzaprav počnejo,« poudarja Stane Kranjc, konstruktor in začetnik zmajarstva pri nas, eden od pionirjev jadralnega padalstva v Sloveniji, starosta med peščico tistih, ki so na sončni strani Alp opravili tako imenovani BASE skok, in prvi, ki si je v »netopirskem kombinezonu s krili« s pticami delil naše nebo. »In prav prosto padanje je posebno doživetje. Užitek je, ko lahko vzamem nekaj metrov zaleta, jih pretečem, kolikor le zmorem hitro, se vržem v globino in potem občutim zrak, ki me obliva. Seveda se zavedaš, da počneš nekaj, kar za nas ljudi ni normalno, toda tisti hip, ko se odženeš, te preplavi blažen občutek …« Razkošje v glavi Staneta Kranjca predstavlja Dušan Berne.
Peter Gedei je bil rojen v Ljubljani, v kateri živi še danes. Svojo pot jamskega fotografa je začel kmalu po vključitvi v ljubljanski jamarski klub Železničar leta 1987. Sicer pa ga je za jamarstvo navdušil njegov brat in skupaj sta prvo obiskala jamo Mačkovica v bližini Laz na robu Planinskega polja. Potem ko si je nekaj let nabiral izkušnje predvsem kot raziskovalec podzemlja, se je v začetku devetdesetih začel posvečati jamski fotografiji. Z leti je izpopolnjeval tehniko osvetljevanja in svoj ustvarjalni pristop in bil za svoje delo večkrat nagrajen z najvišjimi priznanji domačih in mednarodnih natečajev. Na prvem natečaju Poslikajmo Slovenijo leta 2009 je njegova fotografija Kačne jame med 8500 prispelimi deli osvojila prvo mesto. Uveljavil se je kot eden najboljših svetovno znanih jamskih fotografov, loteva se tudi najzahtevnejših projektov. Fotografije redno objavlja v domačih in tujih tiskanih medijih, predstavlja zgodbe o obiskanih jamah, zadnja leta je dejaven tudi na družbenih omrežjih. Peter Gedei je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Ilustrator, stripar in karikaturist Ciril Horjak, ki se v javnosti predstavlja tudi z umetniškim psevdonimom dr. Horowitz, je že v rani mladosti natančno vedel, da bo njegova poklicna pot zaznamovana z risanjem, medtem ko je bil njegov brat dvojček Metod glede tega nekoliko bolj neodločen in omahljiv. Tako ima zdaj Ciril med množico risb, ki jim je doslej vtisnil svoj umetniški pečat, do tedna natančno izračunano, koliko objav njegovih del se je zvrstilo v zdaj že več kot desetletnem sodelovanju s časnikom Večer, samo pri natančni »kvadraturi« vse prej kot dovolj velikega stanovanja družine Horjak se mu rado zatakne … Kot zanimivega in zgovornega gosta, ki je znan tudi po tem, da »nima dlake na jeziku«, ga je na snemanje oddaje Razkošje v glavi povabil Dušan Berne.
Bil je kmečki fant v Dobrôvniku v Prekmurju in starši, ki so imeli dobro stoječo kmetijo, so pričakovali, da bo agronom. Po osnovni šoli in gimnaziji pa se je Evgen Car odločil, da bo igralec. In res je postal prvi Prekmurec, ki je končal igralsko akademijo v Ljubljani. A kljub temu je v njem ostala duša, naklonjena zemlji, zato zase pravi, da je nališpan kmet. Nališpan, ker si je velikokrat za vloge moral nadeti masko. In ni le to. Je tudi avtor dramskih besedil, pa zelo dober in uspešen vinogradnik. Za svoje igralske stvaritve je med drugim prejel nagrado Prešernovega sklada in vesno na našem filmskem festivalu. Danes vas bo v oddaji Razkošje v glavi po svojem življenju popeljal imeniten človek, igralec, oče, deda, mož in za prijatelje Jeni – igralec Evgen Car. Avtor oddaje je Marjan Rogelj.
Roboti, robotizacija sta izraza, ki nas seveda po eni strani zelo pritegneta, po drugi pa se tega področja kar malce bojimo. Prvič naj bi besedo robot leta 1920 uporabil češki pisatelj Karel Čapek v eni izmed svojih dram, raziskovalci njegovega življenja pa pravijo, da si je besedo robot izmislil pravzaprav njegov brat Josef. Torej je ta izraz znan že skoraj 100 let, vendar pa je bil prvi patent za industrijskega robota prijavljen leta 1961. Gre za sicer razmeroma staro področje industrije, do katerega pa imamo zelo mešane občutke. Spodbujeni od najrazličnejših teorij zarote in hollywoodskih znanstvenofantastičnih filmov se mnogi pravzaprav bojijo robotizacije in napovedi, da bodo roboti zavladali svetu. Da vse le ni tako črno, pa nam bo v Razkošju v glavi odkril prof. dr. Marko Munih, ki vodi laboratorij za robotiko na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani. Avtor oddaje je Milan Trobič.
Lahko bi rekli, da zna Blaž Šef s svojim glasom »prav prijetno pobožati ušesa«. In to »že vse od mladih nog«, bi k temu dodali ljudje. Zato so se njegovi vrstniki že v vrtcu velikokrat posedli okrog njega, ko jim pravljic ni samo bral, ampak tudi zelo doživeto pripovedoval. Že med študijem na AGRFT je lahko potem te svoje interpretativne sposobnosti dokazoval tudi na snemanjih radijskih iger in na odrih številnih gledališč, po diplomi leta 2010 pa ga je razveselilo povabilo, da lahko postane stalni član igralske ekipe Slovenskega mladinskega gledališča …
Biologinja doktorica Tinka Bačič je sogovornica z nalezljivo iskrico v očeh. Njeno raziskovalno delo v botaniki usmerja neizmerno čudenje nad naravo, ki ga v predavalnici in na terenu prenaša na svoje študente, prek vrstic svojih literarnih besedil pa na najmlajše. V oddaji pripoveduje o tem, kaj storiti, ko odkriješ novo rastlinsko vrsto, kakšen je odnos med literarno domišljijo in znanstveno natančnostjo ter zakaj so ljudje nekoč naravo okoli sebe poznali veliko bolje, kot jo poznamo danes. “Vse me zanima, kar tukaj pri nas raste. In še vedno se najdejo nove vrste za Slovenijo, torej vrste, ki so bile spregledane, ali pa tiste, ki prej tukaj niso uspevale, pa so se naselile na novo.”
Vsa Slovenija je pred dobrim tednom dni spremljala reševalno akcijo jamarjev, ki so po nekaj manj kot dveh dneh iz jame rešili poškodovanega kolega. Zgodba s srečnim koncem, ki ima celo vrsto junakov in eno junakinjo. Zdravnico Tino Bizjak, ki je bila ves čas ob ponesrečencu in ima največ zaslug, da se v jami njegovo stanje ni poslabšalo. Adrenalinsko odvisnico, jamarko, zdravnico in še kaj je v oddaji Razkošje v glavi pred mikrofon povabil Jure K. Čokl.
Politolog, obramboslovec, diplomat in politik prof. dr. Anton Bebler ima za seboj tako bogato življenjsko pot, da bi jo lahko zajeli le v kakšni nadaljevanki, nikakor pa ne v eni sami oddaji. Imel je številne funkcije v civilnih in strokovnih organizacijah, bil zelo priljubljen učitelj na Fakulteti za družbene vede, kjer je v življenje spravil oddelek za obramboslovje, preizkušal se je tudi v politiki, kamor so ga večkrat vabili, a se ni nič resnega izcimilo, vpisal pa se je v zgodovino slovenske diplomacije kot naš prvi stalni predstavnik v OZN v Ženevi. Tam je sodeloval še v več mednarodnih organizacijah in pustil globok pečat med diplomati.
Že četrt stoletja je minilo od takrat, ko se je umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn pridružila skupinici zanesenjakov, ki so snovali projekt, kako bi umetnost povezali z dobroto. Tako je nastala sinjevrška kolonija Umetniki za Karitas, ki ji daje gospa Anamarija, kot je bilo že večkrat poudarjeno, »veliko umetniško moč in prepoznavnost«. V katalogih kolonije je tako doslej s pisano besedo predstavila že na stotine umetnikov, ki so na sinjevrškem druženju ustvarili ali na dnevu odprtih vrat darovali svoje umetnine, poleg tega pa je kot neutrudna govornica na množici prodajnih razstav po vsej Sloveniji in občasno tudi v tujini obiskovalcem analitično predstavila že nič koliko likovnih del in njihovih avtorjev. Na potepanje po miselnih horizontih njenega zasebnega in poklicnega življenja je Anamarijo Stibilj Šajn povabil Dušan Berne.
Neveljaven email naslov