Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Naravovarstvo je poslanstvo
Profesor Stanislav oziroma Stane Peterlin, biolog raziskovalec, sodi med slovenske strokovnjake za varstvo naravne dediščine, ki so pomembno zaznamovali to področje. Zato ni presenetljiv tale zapis:
»Stane Peterlin je doživljal varstvo narave v družbeno zelo vznemirljivem času, na prehodu iz državno urejevanega sistema v kapitalistični sistem. Prehod je z denacionalizacijo vnesel v prostor nove lastninske odnose, ki so vplivali na varstvo narave. Začela so se nesoglasja med varstvom narave in družbenogospodarskimi, pa tudi drobnimi egoističnimi interesi posameznikov. Številne neskladnosti je znal Stane Peterlin kot nesporna avtoriteta na področju varstva narave reševati z vzdržnimi kompromisi med ekološkimi načeli in potrebami družbe.«
Tako je lani ob njegovi 80-letnici med drugim zapisal prof. dr. Kazimir Tarman v reviji Proteus. Profesorja Stanislava Peterlina bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.
Profesor Stanislav Peterlin je človek, ki te že ob prvem stiku navduši s svojo iskrivostjo, pozitivnostjo in energijo, ki zaznamuje vsako izrečeno besedo. Ko začneš z njim pogovor in odpreš teme, v katerih ima glavno vlogo narava, začutiš njegovo prevzetost nad njeno enkratnostjo, božanskostjo, pa tudi krutostjo. Sogovorniku seveda niso tuje dandanašnje napetosti v odnosih med tistimi, ki želijo naravo ohranjati, in tistimi, ki vidijo v njej samo zaslužek. Ta pohlep ga skrbi, kritičen pa je tudi do številnih birokratskih ovir, ki mečejo temno senco na naravovarstvena prizadevanja za skupno bivanje v času in prostoru.
Po stroki je biolog, strokovnjak za varstvo naravne dediščine je postal po naključju, kot sam pravi. Bil je gimnazijec, potem je končal študij na biološkem oddelku Biotehniške fakultete v Ljubljani in ko je iskal možnosti za zaposlitev, so mu svetovali, naj poskusi pri dr. Angeli Piskernik – naravovarstvenici, ki je iskala naslednika.
Dr. Angela Piskernik, 1966.
foto: Wikipedia.org
V letih 1981-1991 je bil svetovalec direktorja Zavoda SRS za varstvo naravne in kulturne dediščine. Po letu 1963 je med drugim sodeloval pri pripravi prvega zakona o varstvu narave (1970), zakonov o Triglavskem narodnem parku in Spominskem parku Trebče (1981) ter zakona o naravni in kulturni dediščini (1981), zatem pa pri razvoju strokovne službe za varstvo naravne dediščine.
Organiziral, vodil delo ali sodeloval je pri nekaterih obsežnejših projektih in izvirnih strokovnih analizah kot so bili Naravovarstveno ovrednotenje soške doline v Bovški kotlini (1964) ter v soteski med Trnovim in Kobaridom (1970), ureditev Muzeja v naravi ob Divjem jezeru (1972).
Organiziral in vodil je ovrednotenje slovenskih rek, predvidenih za HE (1972), Avtocesta in živali (1974), Ovrednotenje območja predvidene HE Solkan (1976) in Inventariziranje soteske Zarica zaradi HE Mavčiče (1980), pri nastajanju Krajinskega parka Lahinja (1988) itd.
Zasnoval in uredil je prvi Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije (1976), pri nadaljnjih izdajah (1988 in 1991) pa je bil soavtor.
Med leti 1963 do 1990 je uredil 16 zvezkov strokovnega zbornika Varstvo narave.
V času od 1983 do 1993 je predaval o varstvu naravne dediščine na Oddelku za krajinsko arhitekturo, od 1995 do 1999 pa tudi na Oddelku za gozdarstvo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Leta 1991 je kot svetovalec ministra prešel na Ministrstvo za kulturo, kjer je ostal do leta 1994. Leto in pol je bil na Centru šolskih in obšolskih dejavnosti, leta 1996 pa je bil povabljen na Ministrstvo za okolje in prostor in tam opravljal naloge svetovalca vlade do upokojitve konec leta 2000.
V Prirodoslovnem društvu Slovenije je dejaven od leta 1963. V tem okviru je dal pobudo in vodil Teden varstva narave na Slovenskem (1967), pripravljal je republiške in državne projekte prvega Evropskega leta varstva narave 1970, bil glavni urednik Zelene knjige o ogroženosti okolja v Sloveniji (1972) in vodil več društvenih projektov s področja varstva narave, zlasti v sodelovanju s šolami.
Z njegovim malim vodnikom Triglavski narodni park (1965) je urednica Helena Menaše začela zbirko Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Bil je pobudnik in glavni avtor brošure Triglavski narodni park (1983) in sourednik velikega vodnika Triglavski narodni park (1985). Pri velikem Atlas Slovenije (1985, več izdaj) je bil glavni pisec spremnega besedila, ki je leta 1992 izšlo kot samostojna knjiga Pozdravljena Slovenija (več izdaj).
V strokovnih in poljudnoznanstvenih revijah (Proteus, Pionir, Pionirski list, Moj mali svet idr.) je objavil okrog 200 člankov in krajših prispevkov. Od leta 1995 do 1999 je bil glavni in odgovorni urednik naravoslovnega mesečnika Proteus, zatem pa do leta 2002 še odgovorni urednik glasila.
Sodeloval je aktivnostih za vpis Škocjanskih jam na seznam UNESCO-ve dediščine.
Stane Peterlin je ob spodnji sliki zapisal: "Oktobra 1993 je naš bavarski prijatelj dr. Adolf Eichenseer (drugi z leve) omogočil desetdnevno promocijsko kulturno in gospodarsko predstavitev naše mlade države Slovenije "Slovenija danes - Slowenien heute" v novem nakupovalnem centru DEZ v Regensburgu . V ospredju slike so še (od leve): Marjana Peterlin, dr. Adolf Eichenseer, Stane Peterlin, Erika Eichenseer in Franci Zidar (tedanji direktor Kozjanskega parka)."
Stane Peterlin: "Dr. Robert Schloeth, direktor Švicarskega narodnega parka ( in midva z Marjano) na zasedanju CIPRA (Mednarodna alpska komisija) leta 1969 v Innsbrucku."
Za delo v Prirodoslovnem društvu Slovenije je bil leta 1974 odlikovan z redom dela s srebrnim vencem, za strokovno in organizacijsko naravovarstveno delo je leta 1992 prejel Steletovo nagrado, za življenjsko delo na področju varstva narave pa je bil leta 2001 odlikovan s častnim znakom svobode Republike Slovenije.
Po upokojitvi je bil vrsto let dejaven pri nastajanju Krajinskega parka Radensko polje in leta 2007 zanj napisal naravoslovni in domoznanski vodnik Radensko polje (izdala Občina Grosuplje leta 2008).
894 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Naravovarstvo je poslanstvo
Profesor Stanislav oziroma Stane Peterlin, biolog raziskovalec, sodi med slovenske strokovnjake za varstvo naravne dediščine, ki so pomembno zaznamovali to področje. Zato ni presenetljiv tale zapis:
»Stane Peterlin je doživljal varstvo narave v družbeno zelo vznemirljivem času, na prehodu iz državno urejevanega sistema v kapitalistični sistem. Prehod je z denacionalizacijo vnesel v prostor nove lastninske odnose, ki so vplivali na varstvo narave. Začela so se nesoglasja med varstvom narave in družbenogospodarskimi, pa tudi drobnimi egoističnimi interesi posameznikov. Številne neskladnosti je znal Stane Peterlin kot nesporna avtoriteta na področju varstva narave reševati z vzdržnimi kompromisi med ekološkimi načeli in potrebami družbe.«
Tako je lani ob njegovi 80-letnici med drugim zapisal prof. dr. Kazimir Tarman v reviji Proteus. Profesorja Stanislava Peterlina bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.
Profesor Stanislav Peterlin je človek, ki te že ob prvem stiku navduši s svojo iskrivostjo, pozitivnostjo in energijo, ki zaznamuje vsako izrečeno besedo. Ko začneš z njim pogovor in odpreš teme, v katerih ima glavno vlogo narava, začutiš njegovo prevzetost nad njeno enkratnostjo, božanskostjo, pa tudi krutostjo. Sogovorniku seveda niso tuje dandanašnje napetosti v odnosih med tistimi, ki želijo naravo ohranjati, in tistimi, ki vidijo v njej samo zaslužek. Ta pohlep ga skrbi, kritičen pa je tudi do številnih birokratskih ovir, ki mečejo temno senco na naravovarstvena prizadevanja za skupno bivanje v času in prostoru.
Po stroki je biolog, strokovnjak za varstvo naravne dediščine je postal po naključju, kot sam pravi. Bil je gimnazijec, potem je končal študij na biološkem oddelku Biotehniške fakultete v Ljubljani in ko je iskal možnosti za zaposlitev, so mu svetovali, naj poskusi pri dr. Angeli Piskernik – naravovarstvenici, ki je iskala naslednika.
Dr. Angela Piskernik, 1966.
foto: Wikipedia.org
V letih 1981-1991 je bil svetovalec direktorja Zavoda SRS za varstvo naravne in kulturne dediščine. Po letu 1963 je med drugim sodeloval pri pripravi prvega zakona o varstvu narave (1970), zakonov o Triglavskem narodnem parku in Spominskem parku Trebče (1981) ter zakona o naravni in kulturni dediščini (1981), zatem pa pri razvoju strokovne službe za varstvo naravne dediščine.
Organiziral, vodil delo ali sodeloval je pri nekaterih obsežnejših projektih in izvirnih strokovnih analizah kot so bili Naravovarstveno ovrednotenje soške doline v Bovški kotlini (1964) ter v soteski med Trnovim in Kobaridom (1970), ureditev Muzeja v naravi ob Divjem jezeru (1972).
Organiziral in vodil je ovrednotenje slovenskih rek, predvidenih za HE (1972), Avtocesta in živali (1974), Ovrednotenje območja predvidene HE Solkan (1976) in Inventariziranje soteske Zarica zaradi HE Mavčiče (1980), pri nastajanju Krajinskega parka Lahinja (1988) itd.
Zasnoval in uredil je prvi Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije (1976), pri nadaljnjih izdajah (1988 in 1991) pa je bil soavtor.
Med leti 1963 do 1990 je uredil 16 zvezkov strokovnega zbornika Varstvo narave.
V času od 1983 do 1993 je predaval o varstvu naravne dediščine na Oddelku za krajinsko arhitekturo, od 1995 do 1999 pa tudi na Oddelku za gozdarstvo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Leta 1991 je kot svetovalec ministra prešel na Ministrstvo za kulturo, kjer je ostal do leta 1994. Leto in pol je bil na Centru šolskih in obšolskih dejavnosti, leta 1996 pa je bil povabljen na Ministrstvo za okolje in prostor in tam opravljal naloge svetovalca vlade do upokojitve konec leta 2000.
V Prirodoslovnem društvu Slovenije je dejaven od leta 1963. V tem okviru je dal pobudo in vodil Teden varstva narave na Slovenskem (1967), pripravljal je republiške in državne projekte prvega Evropskega leta varstva narave 1970, bil glavni urednik Zelene knjige o ogroženosti okolja v Sloveniji (1972) in vodil več društvenih projektov s področja varstva narave, zlasti v sodelovanju s šolami.
Z njegovim malim vodnikom Triglavski narodni park (1965) je urednica Helena Menaše začela zbirko Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Bil je pobudnik in glavni avtor brošure Triglavski narodni park (1983) in sourednik velikega vodnika Triglavski narodni park (1985). Pri velikem Atlas Slovenije (1985, več izdaj) je bil glavni pisec spremnega besedila, ki je leta 1992 izšlo kot samostojna knjiga Pozdravljena Slovenija (več izdaj).
V strokovnih in poljudnoznanstvenih revijah (Proteus, Pionir, Pionirski list, Moj mali svet idr.) je objavil okrog 200 člankov in krajših prispevkov. Od leta 1995 do 1999 je bil glavni in odgovorni urednik naravoslovnega mesečnika Proteus, zatem pa do leta 2002 še odgovorni urednik glasila.
Sodeloval je aktivnostih za vpis Škocjanskih jam na seznam UNESCO-ve dediščine.
Stane Peterlin je ob spodnji sliki zapisal: "Oktobra 1993 je naš bavarski prijatelj dr. Adolf Eichenseer (drugi z leve) omogočil desetdnevno promocijsko kulturno in gospodarsko predstavitev naše mlade države Slovenije "Slovenija danes - Slowenien heute" v novem nakupovalnem centru DEZ v Regensburgu . V ospredju slike so še (od leve): Marjana Peterlin, dr. Adolf Eichenseer, Stane Peterlin, Erika Eichenseer in Franci Zidar (tedanji direktor Kozjanskega parka)."
Stane Peterlin: "Dr. Robert Schloeth, direktor Švicarskega narodnega parka ( in midva z Marjano) na zasedanju CIPRA (Mednarodna alpska komisija) leta 1969 v Innsbrucku."
Za delo v Prirodoslovnem društvu Slovenije je bil leta 1974 odlikovan z redom dela s srebrnim vencem, za strokovno in organizacijsko naravovarstveno delo je leta 1992 prejel Steletovo nagrado, za življenjsko delo na področju varstva narave pa je bil leta 2001 odlikovan s častnim znakom svobode Republike Slovenije.
Po upokojitvi je bil vrsto let dejaven pri nastajanju Krajinskega parka Radensko polje in leta 2007 zanj napisal naravoslovni in domoznanski vodnik Radensko polje (izdala Občina Grosuplje leta 2008).
Razkošje v glavi Dr. Petja Grafenauer je umetnostna zgodovinarka, ki deluje na Katedri za teorijo ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, poznamo pa jo tudi kot urednico, kritičarko, kuratorko in ne nazadnje kot dobro poznavalko kulturne politike. Objavlja tako v strokovnih publikacijah kot v medijih s poljudnejšim pristopom do obravnave likovnih tem. Tako je sourejala slovensko revijo za vizualno umetnost Likovne besede, sodelovala je z Radiem Študent, vodila je Galerijo Vodnikove domačije Šiška … Na področju likovnega in vizualnega jo od nekdaj zanimajo tokovi umetnosti, ki se ne uvrščajo med glavne smeri in v prepoznaven kanon. Petja Grafenauer se pozorno ukvarja z nekoliko spregledano umetnostjo, recimo s popartom in z zgodovino vključevanja fotografije na področje likovnega … Je namreč specialistka za lokalno in regijsko umetnost po drugi svetovni vojni, predvsem slikarstvo. Vsekakor pa jo v javnosti poznamo tudi kot zelo angažirano intelektualko civilne sfere.
Dr. Tomaž Lazar, višji kustos, znanstveni sodelavec v Narodnem muzeju Slovenije, je poznavalec srednjega veka in predvsem velik strokovnjak za srednjeveško orožje, obrambne sisteme in vojskovanje tistega časa. Njegovo strokovno področje je predvsem zgodovina do 18. stoletja, med zbirke, ki so ali pa so bile njegovo področje dejavnosti, pa spadajo tudi merila, igrače, nakit, pečati in lapidarij. Rojen je v Ljubljani, kjer tudi živi, zato je tudi njegova celotna študijska pot vezana na to mesto. Kot nam je povedal, je z zgodovino povezan že zelo dolgo, najbolj pa se je to pokazalo v osnovni šoli, ko se je v naši državi zgodila osamosvojitev. Takratno dogajanje se mu je močno zarezalo v spomin. Čas osamosvojitve je bil prelomen. Med ljudmi je bilo takrat čutiti močan čustven naboj, povezanost in občutek pripadnosti skupnosti. Tako dojemanje časa pa je po mnenju Tomaža Lazarja tesno povezano s samo zgodovino. Ta zgodnja leta, ko se človek počasi usmeri v neko dejavnost, študij in podobno, so bila zaznamovana tudi s serijo oddaj na TV Slovenija o srednjeveških gradovih na Slovenskem, ki jih je vodil naš priznani kastelolog dr. Ivan Stopar. On je odprl zelo zanimivo tematiko arhitekture srednjeveških gradov, to pa je mladega nadobudneža Tomaža Lazarja še dodatno navdušilo za pot v zgodovinske vode. Tomaž Lazar je gost oddaje Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Jadranka Završnik je ponosna na delo oziroma že kar na poslanstvo, ki ga opravlja. Veliko energije, predanosti pa tudi ljubezni namreč vlaga v prizadevanja, da bi prebivalci Kranja dodobra spoznali in vzljubili svoje mesto, njegovo zgodovino, njegove skrite ulice in trge ter tudi naravo, ki ga obdaja. Ključ, ki odpira vrata v vse našteto, pa je kultura, ki pod isto streho združuje in povezuje umetnike najrazličnejših smeri. In kamenčke v mozaik teh prizadevanj ves čas prispeva tudi Jadranka Završnik, ki s svojimi kamišibajskimi predstavami in pravljicami, ki jih pripoveduje, nagovarja predvsem otroke. V oddajo Razkošje v glavi je »Jadrnico«, kot so jo poimenovali najmlajši, povabil Dušan Berne.
Njeno življenje oblikujejo zgodbe. Tatjana Knapp je pisateljica, strastna bralka in zagovornica pisanja v tehniki lahkega branja pri nas. Kot direktorica Zavoda Risa se zavzema za pravico ljudi z motnjo v duševnem razvoju, da se jim omogoči dostop do informacij, kulturno-umetniških in drugih vsebin v njim prilagojeni tehniki, saj se ji zdi nedopustno, da ljudi še vedno ločujemo po njihovih domnevnih sposobnostih. Razmišljanje Tatjane Knapp boste slišali v oddaji Razkošje v glavi. Pred mikrofon jo je povabila Petra Medved.
Drage poslušalke, dragi poslušalci, v tokratni oddaji Razkošje v glavi se nam bo predstavil znanstvenik, raziskovalec in pedagog docent doktor Tomaž Podobnikar, ki se je večji del svoje poklicne kariere ukvarjal predvsem z razvojem geografske informacijske znanosti. Pri tem ga je pot vodila tudi na najodročnejše konce sveta, kot ljubiteljski glasbenik, kolesar in jadralec pa je seznam držav, ki jih je obiskal, še razširil. Na klepet v studio je Tomaža Podobnikarja povabil - Dušan Berne.
Matej Hohkraut je informatik, profesor likovnih umetnosti. Kot rodoslovec zagnano deluje že dobrih trinajst let. Ker ga poleg rodoslovja privlačita tudi domoznanstvo in obča zgodovina, so njegova raziskovalna dela multidisciplinarna ter zajemajo gradiva in spoznanja različnih področij delovanja in bivanja naših prednikov. Svojo pot rodoslovca je začel leta 2007, vzrok za to pa je bil projekt, ki sta ga zastavila skupaj s kolegom, takratnim predsednikom Krajevne skupnosti Zidani Most. Ta ga je zaprosil, da bi izdelala spletno stran, na kateri bi predstavljali njun domači kraj. Ko je Matej razmišljal, kako bi to najbolje izpeljal, se je odločil, da je treba v projekt vključiti pestro zgodovino kraja, to pa predstaviti tako, da bo prijazno do ljudi. Ob tem se je srečal z osebnimi zgodbami krajanov in zgodovino svoje družine, saj je večji del njegovih prednikov prav iz Zidanega Mosta in okolice. Matej Hohkraut je od marca lani tudi predsednik Slovenskega rodoslovnega društva. Njegovi najbolj znani deli sta Lipa zelenela je o rodbini Slanšek in Vrelci naše zgodovine o rodbini Hochkraut. Načrtuje tudi trilogijo o svojih prednikih, ima svojo spletno stran in piše blog. Matej Hohkraut je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Pavle Učakar se je po študiju na likovni akademiji zaposlil pri založbi Mladinska knjiga, kjer je kot likovni urednik delal štirideset let. V tem času je bdel nad nastajanjem izjemnega opusa slikanic in drugih ilustriranih knjig ter neizbrisno zaznamoval sceno slovenskih ilustratork in ilustratorjev.
O ravnatelju Centra Janeza Levca v Ljubljani dr. Mateju Rovšku bi lahko rekli, da premika meje, odpira vrata v drugačnost in družbi nastavlja ogledalo. V življenju ga vodi želja po pravičnem odnosu do vseh depriviligiranih družbenih skupin, pravičnejši šoli in odprti družbi. Je predavatelj in avtor številnih člankov s področja vzgoje in izobraževanja otrok z motnjami v duševnem razvoju. O njegovem življenju, poslanstvu – prizadevanju za izboljšanje položaja oseb z motnjami v duševnem razvoju in oblikovanju inkluzivne šole ter o sami ideji mednarodnega festivala Igraj se z mano, ki se je začel te dni – letos se je preselil na spletni oder in tako postal edini virtualni inkluzivni festival pri nas doslej – se je z dr. Matejem Rovškom v oddaji Razkošje v glavi pogovarjala novinarka Petra Medved.
Dr. Dan Podjed zase pravi, da je profesionalni voajer. Opazovanje, ugotavljanje in razumevanje človeka je osnova njegovega poklica – je namreč etnolog in kulturni antropolog, ki ga na njegovi raziskovalni in akademski poti zanima predvsem sodobni čas. Ta z modernimi tehnologijami in izjemnimi dogodki, kot je na primer koronavirus, vplivajo na človeka, spreminjajo njegove navade in njegov odnos do zasebnosti, svobode, nadzora in do drugih ljudi. Zakaj je torej koronačas zanimiv za antropologe, bomo izvedeli od doc. dr. Dana Podjeda, ki je zaposlen za ZRC Sazu, sodeluje pa tudi z ljubljansko Filozofsko fakulteto in Inovacijsko razvojnim inštitutom Univerze v Ljubljani. Je tudi eden od pobudnikov in članov globalne mreže Zakaj svet potrebuje antropologe.
V turizmu so uspešni predvsem tisti, ki v ospredje postavljajo svoje lastne izkušnje, življenjsko energijo in odprtost. Vse to ima v obilju Manja Lilek, ki razvija svojo poslovno zgodbo v okviru agencije Židana marela. Glavno vodilo v njenem življenju je bila želja, ali bolje rečeno nasvet njene babice, da naj se nauči špansko. Zdaj Manja govori pet jezikov in se ukvarja s turizmom na povsem oseben način. Manja Lilek se je rodila v Mariboru, nato pa je živela v Radencih. Zase pravi, da je »izvožena Prekmurka«. Tako starši po očetovi kot po mamini strani so namreč živeli v Prekmurju in zato je tudi Manja ob vseh koncih tedna in vse proste dni preživela pri enih ali drugih. Sicer pa je Manja profesorica španščine in filozofije, kar je tudi njen uradni poklic, vendar pa je v življenju izbrala drugačno pot. To pa so zaznamovala številna potovanj po svetu. Tako je v zadnjih 20 letih prepotovala več kot 70 držav. Turizem in potovanja so bila od nekdaj njen hobi, ob pomoči katerega se je učila, se veselila in nenazadnje se je to nadaljevalo v poklic ali pa delo, ki ga opravlja sedaj. To pa je rodoslovni turizem. Tega pa bomo skupaj z Manjo Lilek spoznali v oddaji Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.
Marko Brdnik je harmonikar, skladatelj in plezalec, ki išče prvenstvene smeri ne le v plezanju, temveč tudi v glasbi. Spoznajte ga v glasni in besedi v oddaji Razkošje v glavi.
Gost tokratne oddaje Razkošje v glavi je zaslužni profesor na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko dr. Rafael Cajhen, nestor slovenske regulacijske tehnike in živa legenda letalskega modeliranja pri nas. Pri svojih 86 letih je še vedno izjemno dejaven. Potem ko je v več desetletjih pedagoškega in raziskovalnega dela vzgojil na tisoče strokovnjakov elektrotehnike in se posvečal hobijem, kot so letalsko modelarstvo, lov, video in fotografija, zdaj o vsem tem piše knjige in še vedno dejavno spremlja svoje strokovno področje. Obiskali smo ga na njegovem domu v Ljubljani, kjer hrani več kot 60 letečih letalskih modelov in vrsto unikatnih izumov s področja elektrotehnike.
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Igralka Ajda Smrekar, ki jo lahko gledamo v nadaljevanki V imenu ljudstva, resno pa nastopa tudi v Mestnem gledališču ljubljanskem ,kjer se je zaposlila leta 2013, ima pri svojih 35 letih za seboj bogato in uspešno kariero. Končala je dve fakulteti, ima magisterij, je izobraženka in intelektualka, a hkrati prežeta tudi s poetičnostjo in milino dolenjske duše, predvsem pa izžareva energijo, s katero je in bo določala svojo lastno prihodnost. Vabljeni, da prisluhnete tej izjemni ženski, pri kateri ni nič običajno, pa vendar je vse narejeno s tolikšno ljubeznijo in redom, da zna svojo posebnost skriti v vsakdanjosti. Avtor oddaje je Marjan Rogelj.
Ob današnjem kulturnem prazniku je pozornost usmerjena v našega največjega pesnika dr. Franceta Prešerna, ki so ga od nekdaj preučevali številni raziskovalci iz različnih področij, od literature do umetnostne zgodovine. Eden takšnih je tudi naš današnji gost. Damir Globočnik je dvojni doktor, doktor umetnostne zgodovine in doktor zgodovine. Dela in živi v Radovljici. Po končani gimnaziji v Kranju se je vpisal na samostojni študij umetnostne zgodovine, ki ga je končal leta 1989. Dve leti pozneje se je zaposlil kot kustos za umetnostno zgodovino in galerijsko dejavnost v muzeju v Kranju. Med pripravništvom je bil njegov mentor umetnostni zgodovinar in likovni kritik dr. Cene Avguštin, ki ga je usmerjal z napotki in svojim lastnim zgledom. Nato se je Damir Globočnik vpisal na magistrski študij umetnostne zgodovine na filozofski fakulteti v Ljubljani, ki ga je končal leta 1997, naslov njegove magistrske naloge je : »Slovenska karikatura 1869–1941, Pregled, gradivo in interpretacije«. Leta 2005 je nato končal tudi doktorski študij umetnostne zgodovine na filozofski fakulteti v Ljubljani – naslov doktorske disertacije: »Dr. France Prešeren in njegova podoba v slovenski likovni umetnosti«. Damir Globočnik je nato leta 2012 končal še doktorski študij zgodovine na oddelku za zgodovine filozofske fakultete v Ljubljani z nalogo Karikatura in satirična periodika - pomožna zgodovinska vira. In Damir Globočnik je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Doktor Matej Sova, izredni profesor na ljubljanski fakulteti za farmacijo, ima, če naj uporabimo prispodobo, »na plezalni steni svojega življenja« dva »oprimka«: na eni strani raziskovalno in pedagoško delo na fakulteti, na drugi strani pa športno plezanje, pri katerem se lahko med drugim pohvali z naslovom evropskega mladinskega prvaka in državnega prvaka v članski konkurenci. In če k temu prištejemo še »čvrsto oporo za obe nogi« v njegovi družini, lahko razumemo, kako mu je pred kratkim, pri »okroglih« štiridesetih, spet uspelo premagati ekstremno plezalno smer v steni z oceno 8 c. Z Matejem Sovo se je pogovarjal Dušan Berne.
Irena Furlan je svoje življenje posvetila vzpostavljanju stika med ljudmi in živalmi, ki ga po njenih besedah nikakor ne more biti brez neposredne čutne izkušnje. Že trideset let vodi pedagoške programe v Živalskem vrtu Ljubljana, mnogi pa jo poznajo tudi s televizijskih ekranov.
Slavko Pregl je predsedoval tako Društvu slovenskih pisateljev kakor Društvu slovenskih založnikov. Bil je prvi direktor Javne agencije za knjigo, vodil je Nacionalni svet za kulturo, na različnih položajih, tudi predsedniškem, je bil spiritus movens Bralne značke. V zgodnjih sedemdesetih je urejal Mladino, dolga leta je bil zaposlen pri Mladinski knjigi, potem je bil slabo desetletje samostojni založnik. In, seveda, z Odpravo zelenega zmaja, Geniji v kratkih hlačah in s številnimi drugimi knjigami je očaral rodove mladih, no, s hudomušnim, satirično prišpičenim pisanjem o naši družbeni in politični stvarnosti pa je ves čas razveseljeval tudi starejše bralke in bralce. Za svoje raznovrstno delo je Pregl, ne nazadnje, prejel večernico in desetnico pa Levstikovo, Župančičevo in Schwentnerjevo nagrado; predsednik republike mu je podelil tudi red za zasluge za izjemen prispevek k slovenski kulturi in bralni kulturi mladih. A razgibanega življenja slej ko prej le ni mogoče zadovoljivo strniti v takemle stvarnem in nekoliko suhoparnem povzetku. Tega se menda zaveda tudi Pregl sam, saj je svojo življenjsko pot popisal v avtobiografski knjigi Srajca srečnega človeka, ki je pred kratkim izšla pri založbi Beletrina, nekaj svojih pogledov, stališč, prigod in anekdot pa je delil z nami tudi v tokratnem Razkošju v glavi. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Slavko Pregl je predsedoval tako Društvu slovenskih pisateljev kakor Društvu slovenskih založnikov. Bil je prvi direktor Javne agencije za knjigo, vodil je Nacionalni svet za kulturo, na različnih položajih, tudi predsedniškem, je bil spiritus movens Bralne značke. V zgodnjih sedemdesetih je urejal Mladino, dolga leta je bil zaposlen v Mladinski knjigi, zatem je bil slabo desetletje samostojni založnik. In, seveda. z Odpravo zelenega zmaja, Geniji v kratkih hlačah in s številnimi drugimi knjigami je očaral generacije mladih, no, s hudomušnim, satirično prišpičenim pisanjem o naši družbeni in politični stvarnosti pa je vseskozi razveseljeval tudi starejše bralke in bralce. Za svoje raznoliko delo je Pregl, ne nazadnje, prejel Večernico in Desetnico pa Levstikovo, Župančičevo in Schwentnerjevo nagrado; predsednik republike mu je podelil tudi Red za zasluge za izjemen prispevek k slovenski kulturi in bralni kulturi mladih. A razgibanega življenja slej ko prej le ni mogoče zadovoljivo strniti v takemle, stvarnem in nekoliko suhoparnem povzetku. Tega se menda zaveda tudi Pregl sam, ki je svojo življenjsko pot popisal v avtobiografski knjigi Srajca srečnega človeka, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Beletrina, nekaj svojih pogledov, stališč, prigod in anekdot pa je delil z nami tudi v tokratnem Razkošju v glavi. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: BoBo (MMC RTVSLO)
V leseni hiši, ki jo je po osvoboditvi v Zrečah zgradil oče, si je s tremi brati delila mizo za pisanje domačih nalog. V fantovski družbi je bilo tudi igranje s punčkami potisnjeno v kot, pač pa se je toliko več plezalo po drevesih in streljalo z lesenimi puškami. In ko se je Marika naučila brati, izposojene knjige iz šolske knjižnice pa so se »skrivale« tudi pod njeno posteljo, se ji je »vloga sestrice« obrestovala predvsem pri branju pravljic. »V mojih gimnazijskih letih se je ,vedelo', da bom šla študirat medicino, dokler ni naše celjske gimnazije obiskal znan defektolog, ki je vsaj mojo študijsko barko usmeril v vode specialne pedagogike,« se spominja Marika Mihelčič. Z diplomo zagrebške fakultete v žepu se je zaposlila na ljubljanskem Zavodu za gluhe in naglušne in tam z zvrhano mero potrpežljivosti in človeške topline vedno znova čakala na to, da se iz grl in ust gluhih malčic in malčkov zasliši prvi neartikuliran krik, ki se praviloma »rodi« iz razigranega otroškega smeha … Oddajo je pripravil Dušan Berne.
Neveljaven email naslov