Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Naravovarstvo je poslanstvo
Profesor Stanislav oziroma Stane Peterlin, biolog raziskovalec, sodi med slovenske strokovnjake za varstvo naravne dediščine, ki so pomembno zaznamovali to področje. Zato ni presenetljiv tale zapis:
»Stane Peterlin je doživljal varstvo narave v družbeno zelo vznemirljivem času, na prehodu iz državno urejevanega sistema v kapitalistični sistem. Prehod je z denacionalizacijo vnesel v prostor nove lastninske odnose, ki so vplivali na varstvo narave. Začela so se nesoglasja med varstvom narave in družbenogospodarskimi, pa tudi drobnimi egoističnimi interesi posameznikov. Številne neskladnosti je znal Stane Peterlin kot nesporna avtoriteta na področju varstva narave reševati z vzdržnimi kompromisi med ekološkimi načeli in potrebami družbe.«
Tako je lani ob njegovi 80-letnici med drugim zapisal prof. dr. Kazimir Tarman v reviji Proteus. Profesorja Stanislava Peterlina bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.
Profesor Stanislav Peterlin je človek, ki te že ob prvem stiku navduši s svojo iskrivostjo, pozitivnostjo in energijo, ki zaznamuje vsako izrečeno besedo. Ko začneš z njim pogovor in odpreš teme, v katerih ima glavno vlogo narava, začutiš njegovo prevzetost nad njeno enkratnostjo, božanskostjo, pa tudi krutostjo. Sogovorniku seveda niso tuje dandanašnje napetosti v odnosih med tistimi, ki želijo naravo ohranjati, in tistimi, ki vidijo v njej samo zaslužek. Ta pohlep ga skrbi, kritičen pa je tudi do številnih birokratskih ovir, ki mečejo temno senco na naravovarstvena prizadevanja za skupno bivanje v času in prostoru.
Po stroki je biolog, strokovnjak za varstvo naravne dediščine je postal po naključju, kot sam pravi. Bil je gimnazijec, potem je končal študij na biološkem oddelku Biotehniške fakultete v Ljubljani in ko je iskal možnosti za zaposlitev, so mu svetovali, naj poskusi pri dr. Angeli Piskernik – naravovarstvenici, ki je iskala naslednika.
Dr. Angela Piskernik, 1966.
foto: Wikipedia.org
V letih 1981-1991 je bil svetovalec direktorja Zavoda SRS za varstvo naravne in kulturne dediščine. Po letu 1963 je med drugim sodeloval pri pripravi prvega zakona o varstvu narave (1970), zakonov o Triglavskem narodnem parku in Spominskem parku Trebče (1981) ter zakona o naravni in kulturni dediščini (1981), zatem pa pri razvoju strokovne službe za varstvo naravne dediščine.
Organiziral, vodil delo ali sodeloval je pri nekaterih obsežnejših projektih in izvirnih strokovnih analizah kot so bili Naravovarstveno ovrednotenje soške doline v Bovški kotlini (1964) ter v soteski med Trnovim in Kobaridom (1970), ureditev Muzeja v naravi ob Divjem jezeru (1972).
Organiziral in vodil je ovrednotenje slovenskih rek, predvidenih za HE (1972), Avtocesta in živali (1974), Ovrednotenje območja predvidene HE Solkan (1976) in Inventariziranje soteske Zarica zaradi HE Mavčiče (1980), pri nastajanju Krajinskega parka Lahinja (1988) itd.
Zasnoval in uredil je prvi Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije (1976), pri nadaljnjih izdajah (1988 in 1991) pa je bil soavtor.
Med leti 1963 do 1990 je uredil 16 zvezkov strokovnega zbornika Varstvo narave.
V času od 1983 do 1993 je predaval o varstvu naravne dediščine na Oddelku za krajinsko arhitekturo, od 1995 do 1999 pa tudi na Oddelku za gozdarstvo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Leta 1991 je kot svetovalec ministra prešel na Ministrstvo za kulturo, kjer je ostal do leta 1994. Leto in pol je bil na Centru šolskih in obšolskih dejavnosti, leta 1996 pa je bil povabljen na Ministrstvo za okolje in prostor in tam opravljal naloge svetovalca vlade do upokojitve konec leta 2000.
V Prirodoslovnem društvu Slovenije je dejaven od leta 1963. V tem okviru je dal pobudo in vodil Teden varstva narave na Slovenskem (1967), pripravljal je republiške in državne projekte prvega Evropskega leta varstva narave 1970, bil glavni urednik Zelene knjige o ogroženosti okolja v Sloveniji (1972) in vodil več društvenih projektov s področja varstva narave, zlasti v sodelovanju s šolami.
Z njegovim malim vodnikom Triglavski narodni park (1965) je urednica Helena Menaše začela zbirko Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Bil je pobudnik in glavni avtor brošure Triglavski narodni park (1983) in sourednik velikega vodnika Triglavski narodni park (1985). Pri velikem Atlas Slovenije (1985, več izdaj) je bil glavni pisec spremnega besedila, ki je leta 1992 izšlo kot samostojna knjiga Pozdravljena Slovenija (več izdaj).
V strokovnih in poljudnoznanstvenih revijah (Proteus, Pionir, Pionirski list, Moj mali svet idr.) je objavil okrog 200 člankov in krajših prispevkov. Od leta 1995 do 1999 je bil glavni in odgovorni urednik naravoslovnega mesečnika Proteus, zatem pa do leta 2002 še odgovorni urednik glasila.
Sodeloval je aktivnostih za vpis Škocjanskih jam na seznam UNESCO-ve dediščine.
Stane Peterlin je ob spodnji sliki zapisal: "Oktobra 1993 je naš bavarski prijatelj dr. Adolf Eichenseer (drugi z leve) omogočil desetdnevno promocijsko kulturno in gospodarsko predstavitev naše mlade države Slovenije "Slovenija danes - Slowenien heute" v novem nakupovalnem centru DEZ v Regensburgu . V ospredju slike so še (od leve): Marjana Peterlin, dr. Adolf Eichenseer, Stane Peterlin, Erika Eichenseer in Franci Zidar (tedanji direktor Kozjanskega parka)."
Stane Peterlin: "Dr. Robert Schloeth, direktor Švicarskega narodnega parka ( in midva z Marjano) na zasedanju CIPRA (Mednarodna alpska komisija) leta 1969 v Innsbrucku."
Za delo v Prirodoslovnem društvu Slovenije je bil leta 1974 odlikovan z redom dela s srebrnim vencem, za strokovno in organizacijsko naravovarstveno delo je leta 1992 prejel Steletovo nagrado, za življenjsko delo na področju varstva narave pa je bil leta 2001 odlikovan s častnim znakom svobode Republike Slovenije.
Po upokojitvi je bil vrsto let dejaven pri nastajanju Krajinskega parka Radensko polje in leta 2007 zanj napisal naravoslovni in domoznanski vodnik Radensko polje (izdala Občina Grosuplje leta 2008).
894 epizod
Portretna predstavitev zanimivega človeka, ki morda nikoli ni bil v svetlobi medijskih luči, ali pa je tudi bil, pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njegovega življenja. Oddaja je portret človeka z bogatimi življenjskimi izkušnjami in dolgo poklicno potjo, ljudi z zanimivim konjičkom, drugačnim pogledom na življenje - ali z drugačnim življenjem nasploh.
Naravovarstvo je poslanstvo
Profesor Stanislav oziroma Stane Peterlin, biolog raziskovalec, sodi med slovenske strokovnjake za varstvo naravne dediščine, ki so pomembno zaznamovali to področje. Zato ni presenetljiv tale zapis:
»Stane Peterlin je doživljal varstvo narave v družbeno zelo vznemirljivem času, na prehodu iz državno urejevanega sistema v kapitalistični sistem. Prehod je z denacionalizacijo vnesel v prostor nove lastninske odnose, ki so vplivali na varstvo narave. Začela so se nesoglasja med varstvom narave in družbenogospodarskimi, pa tudi drobnimi egoističnimi interesi posameznikov. Številne neskladnosti je znal Stane Peterlin kot nesporna avtoriteta na področju varstva narave reševati z vzdržnimi kompromisi med ekološkimi načeli in potrebami družbe.«
Tako je lani ob njegovi 80-letnici med drugim zapisal prof. dr. Kazimir Tarman v reviji Proteus. Profesorja Stanislava Peterlina bomo spoznali v oddaji Razkošje v glavi.
Profesor Stanislav Peterlin je človek, ki te že ob prvem stiku navduši s svojo iskrivostjo, pozitivnostjo in energijo, ki zaznamuje vsako izrečeno besedo. Ko začneš z njim pogovor in odpreš teme, v katerih ima glavno vlogo narava, začutiš njegovo prevzetost nad njeno enkratnostjo, božanskostjo, pa tudi krutostjo. Sogovorniku seveda niso tuje dandanašnje napetosti v odnosih med tistimi, ki želijo naravo ohranjati, in tistimi, ki vidijo v njej samo zaslužek. Ta pohlep ga skrbi, kritičen pa je tudi do številnih birokratskih ovir, ki mečejo temno senco na naravovarstvena prizadevanja za skupno bivanje v času in prostoru.
Po stroki je biolog, strokovnjak za varstvo naravne dediščine je postal po naključju, kot sam pravi. Bil je gimnazijec, potem je končal študij na biološkem oddelku Biotehniške fakultete v Ljubljani in ko je iskal možnosti za zaposlitev, so mu svetovali, naj poskusi pri dr. Angeli Piskernik – naravovarstvenici, ki je iskala naslednika.
Dr. Angela Piskernik, 1966.
foto: Wikipedia.org
V letih 1981-1991 je bil svetovalec direktorja Zavoda SRS za varstvo naravne in kulturne dediščine. Po letu 1963 je med drugim sodeloval pri pripravi prvega zakona o varstvu narave (1970), zakonov o Triglavskem narodnem parku in Spominskem parku Trebče (1981) ter zakona o naravni in kulturni dediščini (1981), zatem pa pri razvoju strokovne službe za varstvo naravne dediščine.
Organiziral, vodil delo ali sodeloval je pri nekaterih obsežnejših projektih in izvirnih strokovnih analizah kot so bili Naravovarstveno ovrednotenje soške doline v Bovški kotlini (1964) ter v soteski med Trnovim in Kobaridom (1970), ureditev Muzeja v naravi ob Divjem jezeru (1972).
Organiziral in vodil je ovrednotenje slovenskih rek, predvidenih za HE (1972), Avtocesta in živali (1974), Ovrednotenje območja predvidene HE Solkan (1976) in Inventariziranje soteske Zarica zaradi HE Mavčiče (1980), pri nastajanju Krajinskega parka Lahinja (1988) itd.
Zasnoval in uredil je prvi Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije (1976), pri nadaljnjih izdajah (1988 in 1991) pa je bil soavtor.
Med leti 1963 do 1990 je uredil 16 zvezkov strokovnega zbornika Varstvo narave.
V času od 1983 do 1993 je predaval o varstvu naravne dediščine na Oddelku za krajinsko arhitekturo, od 1995 do 1999 pa tudi na Oddelku za gozdarstvo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Leta 1991 je kot svetovalec ministra prešel na Ministrstvo za kulturo, kjer je ostal do leta 1994. Leto in pol je bil na Centru šolskih in obšolskih dejavnosti, leta 1996 pa je bil povabljen na Ministrstvo za okolje in prostor in tam opravljal naloge svetovalca vlade do upokojitve konec leta 2000.
V Prirodoslovnem društvu Slovenije je dejaven od leta 1963. V tem okviru je dal pobudo in vodil Teden varstva narave na Slovenskem (1967), pripravljal je republiške in državne projekte prvega Evropskega leta varstva narave 1970, bil glavni urednik Zelene knjige o ogroženosti okolja v Sloveniji (1972) in vodil več društvenih projektov s področja varstva narave, zlasti v sodelovanju s šolami.
Z njegovim malim vodnikom Triglavski narodni park (1965) je urednica Helena Menaše začela zbirko Kulturni in naravni spomeniki Slovenije. Bil je pobudnik in glavni avtor brošure Triglavski narodni park (1983) in sourednik velikega vodnika Triglavski narodni park (1985). Pri velikem Atlas Slovenije (1985, več izdaj) je bil glavni pisec spremnega besedila, ki je leta 1992 izšlo kot samostojna knjiga Pozdravljena Slovenija (več izdaj).
V strokovnih in poljudnoznanstvenih revijah (Proteus, Pionir, Pionirski list, Moj mali svet idr.) je objavil okrog 200 člankov in krajših prispevkov. Od leta 1995 do 1999 je bil glavni in odgovorni urednik naravoslovnega mesečnika Proteus, zatem pa do leta 2002 še odgovorni urednik glasila.
Sodeloval je aktivnostih za vpis Škocjanskih jam na seznam UNESCO-ve dediščine.
Stane Peterlin je ob spodnji sliki zapisal: "Oktobra 1993 je naš bavarski prijatelj dr. Adolf Eichenseer (drugi z leve) omogočil desetdnevno promocijsko kulturno in gospodarsko predstavitev naše mlade države Slovenije "Slovenija danes - Slowenien heute" v novem nakupovalnem centru DEZ v Regensburgu . V ospredju slike so še (od leve): Marjana Peterlin, dr. Adolf Eichenseer, Stane Peterlin, Erika Eichenseer in Franci Zidar (tedanji direktor Kozjanskega parka)."
Stane Peterlin: "Dr. Robert Schloeth, direktor Švicarskega narodnega parka ( in midva z Marjano) na zasedanju CIPRA (Mednarodna alpska komisija) leta 1969 v Innsbrucku."
Za delo v Prirodoslovnem društvu Slovenije je bil leta 1974 odlikovan z redom dela s srebrnim vencem, za strokovno in organizacijsko naravovarstveno delo je leta 1992 prejel Steletovo nagrado, za življenjsko delo na področju varstva narave pa je bil leta 2001 odlikovan s častnim znakom svobode Republike Slovenije.
Po upokojitvi je bil vrsto let dejaven pri nastajanju Krajinskega parka Radensko polje in leta 2007 zanj napisal naravoslovni in domoznanski vodnik Radensko polje (izdala Občina Grosuplje leta 2008).
Pri svojem delu neizmerno uživa. Prepričan je, da ima toliko idej, da jih do upokojitve ne bo mogel uresničiti. Tone Krampač, višji arhivist, je v Nadškofijskem arhivu Ljubljana kot riba v vodi. Ceni dragocenosti, ki jih hrani arhiv, in vedno znova naleti na doslej neznane zgodovinske podrobnosti. Tisti, ki se obrnejo pri sestavljanju družinskega drevesa na arhiv, ga dobro poznajo. Leta 2013 je uspešno zagovarjal magistrsko delo z naslovom Cerkvene matične knjige na Slovenskem kot zgodovinski vir. V oddaji razmišlja o tem, kaj prinaša digitalizacija gradiva, o največjih dragocenostih, ki jih je držal v rokah in o zgodovini nasploh, ki se zrcali prav prek arhivskih dokumentov. ________________________________________
Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.
Tjaša M. Kos je človek, ki posluša zgodbe. In včasih katero odnese tudi s seboj, čeprav tega noče. Poklicno je psihoterapevtka in svetovalka, ki se je doma in v tujini podiplomsko izobraževala iz različnih psihoterapevtskih pristopov. Zasebno pa je žena in mama, ki ima rada šport, umetnost in zgodovino, ne nujno v tem vrstnem redu. Je sogovornica, ki je bolj navajena poslušati kot pa govoriti, čeprav je to, kakor boste lahko slišali, odvisno od marsičesa. Na njenem kavču je tokrat sedel Jure K. Čokl. In predvsem poslušal. Vabimo vas, da se mu pridružite v oddaji Razkošje v glavi.
Slovenski gozdovi, ki jih marsikdo imenuje tudi naša pljuča, so dostopni za vse, saj se lahko po njih prosto sprehajamo, rekreiramo in podobno. Vendar se od časa do časa pojavijo razmišljanja, predvsem zasebnih lastnikov gozdov, da bi morali tako prosto gibanje omejiti. Za obiskovalci ostajajo kupi smeti, uničeno drevje in pomendrani gozdni sadeži in rastline. Jože Prah meni, da smo lahko izjemno veseli, da imamo to civilizacijsko normo, prost vstop v naravo. Tudi večina od 460.000 lastnikov gozdnih površin, ki imajo v lasti 80 odstotkov gozdov, tej pravici ne nasprotuje, so pa nekateri, ki bi gozdove kar zaprli. Zato mora tu svoje narediti država in lastnike spodbujati, naj še naprej dovolijo prost vstop na gozdne površine. Obiskovalci pa se morajo zavedati, da je to občutljiv prostor, ki ga je treba varovati in ceniti. Današnji čas tudi ni naklonjen prostovoljstvu, čeprav prav to področje daje krila najrazličnejšim področjem življenja in razvoja naše družbe, meni Jože Prah. Pred leti je sodeloval pri nastajanju smernic razvoja naše države. Te usmeritve so popolnoma drugačne od tega, kar danes počnemo, zato smo dosegli razvojno dno; to pa je po svoje pozitivno, saj nas bo odbilo od dna in nas usmerilo v razvoj. Tega pa vidi v treh stebrih naše družbe, ki bo prepoznala vrednost narave in njenih podsistemov, vode in turizma. V ospredju pa mora biti prostovoljstvo, povezanost ljudi in čutenje, ne pa nenehno hlepenje po dobičku. Tako pravi Jože Prah, ki je gost v oddaji Razkošje v glavi. Njen avtor je Milan Trobič.
Dr. Tomo Virk je literarni zgodovinar in teoretik, esejist, prevajalec ter predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete. Kot bralca ga navdušuje predvsem literatura, ki se ukvarja s temeljnimi človeškimi oziroma klasičnimi humanističnimi vprašanji. Čeprav se je posvečal najrazličnejšim področjem, od slovenske književnosti do metodologije literarne vede in postmodernizma, se je njegovo raziskovanje v preteklih letih osredotočilo predvsem na etične razsežnosti literature, o katerih je pred kratkim napisal tudi svojo šestnajsto samostojno knjigo z naslovom Literatura in etika, ki je ravnokar v tisku. Toma Virka, ki je bil v mladosti sicer zelo uspešen v tekmovalnem smučanju, danes pa je ob delu na fakulteti, prevajanju ter pisanju tudi vnet alpinist, je v oddajo Razkošje v glavi povabila Alja Zore.
Po začetnih iskanjih, ko je šlo za izbiro poklica, je ilustratorka Marta Bartolj najprej diplomirala na Šoli za risanje in slikanje v Ljubljani, potem pa leta 2016 še magistrirala po bolonjskem sistemu na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. »Že z vpisom na akademijo se mi je dokončno odprl svet, ki sem ga v sebi nosila že vse od otroštva, eden od mejnikov na moji ustvarjalni poti pa je bila vsekakor knjiga brez besed z naslovom »Kje si?«. Svinčniki, barvice in voščenke so pri ilustriranju še vedno moji zvesti sopotniki, poleg tega pa me nagovorijo tudi druge slikarske tehnike, od tuša, akvarela in tempere do gvaša in akrila.« V oddajo Razkošje v glavi je ilustratorko Marto Bartolj povabil Dušan Berne.
Ddr. Barica Marentič Požarnik je svoje 50-letno poklicno delovanje posvetila raziskovanju in izobraževanju o kakovostnem učenju in poučevanju. Hvaležna je za vse izkušnje, ki jih je pridobila v tujini, najbolj ponosna pa je na skupino svojih magistrskih študentov; teh je bilo 16, prav toliko jih je pri njej opravljalo doktorski zagovor. Prijatelje navdušuje s svojo radovednostjo, odprto, etično in humanistično držo ter nenehno pripravljenostjo na učenje. Pred kratkim je pri Mladinski knjigi izšla njena monografija z naslovom Moje življenje, moje učenje. Več o knjigi, njeni poklicni poti, poteh, ki jih je na tej poti ubrala, in tistih, ki so ji bile položene v zibelko, boste slišali v pogovoru drr. Barice Marentič Požarnik v oddaji Razkošje v glavi, ki jo je pripravila Tadeja Bizilj.
Gašper Krajnc je vse prej kot običajen človek. Čeprav je risati znal od nekdaj, se je z risanjem zares začel ukvarjati šele s 25 leti, in to brez predhodne strokovne izobrazbe. Že 20 let živi v Ljubljani, ki jo gleda z očmi nekoga, ki opazuje detajle, ne širšo sliko. Vse to je prenesel v risoroman Mestne ptice. Knjiga, ki je hkrati žanrska podzvrst stripa, razkriva subtilno izpoved nekoga, ki je želel povedati zgodbo Ambroža, človeka, ki se znajde na življenjski prelomnici, na koncu pa je narisal in zapisal svojo zgodbo. Risar Gašper Krajnc jo je Juretu K. Čoklu razkril v oddaji Razkošje v glavi.
Akademik prof. dr. Ivan Bratko je začetnik umetne inteligence pri nas in eden prvih v svetu, ki so metode strojnega učenja preverili na podlagi resničnih podatkov. Že takrat z izrednim uspehom. A pred štirimi desetletji je uporabna vrednost umetne inteligence zbujala veliko več skepse kot navdušenja. Danes je to tehnologija, ki pomembno spreminja svet, v katerem živimo; postaja temeljna infrastruktura, katere vpliv se primerja z elektriko ali svetovnim spletom.
Fotograf, fotoreporter, pedagog in publicist Dragan Arrigler ni bil med tistimi, za katere s prispodobo pravimo, da »sami jurišajo na okope«. Tako je po končani osnovni šoli razmišljal o tem, da bi se vpisal na srednjo tehniško šolo, pa je pretehtal očetov argument, da bo »na gimnaziji dobil širšo splošno izobrazbo«. In tudi poti do diplome na pravni fakulteti ter potem še do pravosodnega izpita si ni tlakoval sam, ampak ga je na to pot spet usmeril oče. Potem pa si je nekega dne pred prvomajskimi prazniki kupil prvi fotografski aparat in se začel najprej ljubiteljsko ukvarjati s fotografijo. Oddajo je pripravil Dušan Berne.
Miran Perhavec je po poklicu elektrotehnik energetik, po zanimanju pa predvsem predan raziskovalec Nikole Tesle, o katerem je pri založbi Sanje pred kratkim izdal tudi obsežno in podatkovno izjemno bogato knjigo z naslovom Nikola Tesla: potovanja, ki govori predvsem o evropskem delu Teslove življenjske poti. Raziskovanju življenja in dela tega velikega znanstvenika, izumitelja in vizionarja se sicer Perhavec posveča že vrsto let, z njim pa ga povezuje tudi družinska zgodba, saj je njegov praded iz Slunja kot eden najbolj znanih furmanov tamkajšnjih krajev mladega dijaka Nikolo Teslo redno prevažal v srednjo šolo.
"Nekoč sem bila poklicana pred sodnika za prekrške. V službi v Pokrajinskem arhivu na Ptuju namreč nismo imeli nekega pravilnika, ne spomnim se več katerega. Sodnica, ki me je poznala, mi je rekla: 'Ja, Marija, pa poiščite si neko boljše delo, bolje plačano, bolj ugledno... Bodite učiteljica ali pa kaj drugega.' Ne vem, sem rekla, gospa sodnica, jaz to rada delam, jaz uživam v tem… Res, če imaš svoje delo rad, tudi v taki črni luknji, kot je bila moja pisarna, preživiš." Marija Hernja Masten je prejemnica Aškerčeve nagrade za življenjsko delo na področju varovanja in ohranjanja arhivske dediščine ter posredovanja le-te javnosti, podeljuje pa jo Arhivsko društvo Slovenije.
Vsak človek nosi v sebi bogastvo, ki včasih neupravičeno ostane skrito očem drugih. To pomanjkljivost odpravlja oddaja Razkošje v glavi. V njej rišemo portrete zanimivih ljudi, ki morda nikoli niso bili v svetlobi medijskih luči ali pa je ta svetloba zakrila druge, nič manj pomembne dele njihovih življenj. Vsako soboto ob 16.30 na Prvem.
Grega Žorž se je rodil in odrastel v Ljubljani, tu je obiskoval osnovno šolo, gimnazijo ter študiral zgodovino in geografijo na filozofski fakulteti. Prvostopenjski študij na oddelku za geografijo je dokončal z delom Prepoznavanje tipov poselitve na podlagi termičnega kanala posnetkov satelita Landsat, v katerem je predstavljena povezava med temperaturnim odbojem tal in tipi poselitve v Sloveniji. Študijsko prakso med drugostopenjskim študijem je opravljal pri organizaciji Cipra Slovenija. V drugem letniku drugostopenjskega programa je sodeloval pri projektu Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije z naslovom »Po kreativni poti do praktičnega znanja«. Leta 2017 je magistriral iz smeri regionalno planiranje in ruralno-urbane študije z geoinformatiko na oddelku za geografijo filozofske fakultete univerze v Ljubljani ter za magistrsko delo Varovanje rapalske meje in vojaška navzočnost na območju XI. armadnega zbora prejel študentsko Prešernovo nagrado. Zaradi zanimanja za kulturno dediščino ter prepleta službenih nalog z vsebinami geografskih informacijskih sistemov se je septembra 2017 zaposlil na Direktoratu za kulturno dediščino pri projektu EU eDediščina. Od gimnazijskih let naprej je ljubitelj zgodovine ozemlja Slovenije, preučevalec rapalske meje ter soustanovitelj in predsednik Zgodovinskega društva Rapalska meja. V prostem času se ob tem najraje ukvarja še s pokrajinsko fotografijo in različnimi kartografskimi projekti. Grega Žorž je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Deklica Neli, ki je odraščala v stari hiši v Rožni dolini v Ljubljani, je zelo rada poslušala dedkove poučne zgodbe, ki jih je znal njen »deda« spretno zaviti tudi v celofan domišljije. Najprej o imenih in vrstah rož, ki so rasle ob njuni sprehajalni poti, potem o živalih, ki so tu in tam pritekle iz bližnjega gozda, kmalu pa tudi že o hišah, cerkvah in gradovih ter o »čisto pravih« cesarjih in cesaricah, ki so nekdaj krojili usodo Evrope. Tako se je Kornelija Ajlec že v osnovni šoli odločila, da bo študirala zgodovino, pot do tega cilja pa so ji med drugim tlakovale tudi dedkove poučne zgodbe… Oddajo Razkošje v glavi je pripravil Dušan Berne.
Dr. Janko Lozar Mrevlje je profesor filozofije na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer že približno petnajst let predava fenomenologijo in filozofijo religije. V svojem raziskovanju se prek avtorjev, kot sta Friedrich Nietzsche in Martin Heidegger, posveča predvsem vprašanju človekovih razpoloženj, med katerimi posebno mesto namenja vedrini. Prav fascinacija nad to svetlo stranjo našega bivanja Janka Lozarja spremlja tudi v njegovem siceršnjem življenju – vse od njegove mladosti v okolici Črnomlja pa do predavalnic filozofske fakultete, kjer celo o najkompleksnejših filozofskih smereh govori s precej humorja. Janka Lozarja Mrevljeta je v oddajo Razkošje v glavi povabila Alja Zore.
Matjaž Kranjec je nekdanji novinar, nogometni navdušenec in sin slovenskega pisatelja Miška Kranjca. Čeprav ga je strankarska politika razočarala, ostaja zvest načelom, ki jih je živel že njegov oče: bojevati se za malega človeka in prav v malih ljudeh iskati in najti velike zgodbe. Prekmurski pisatelj jih je iskal predvsem v Prekmurju, njegov sin pa po vsej Sloveniji, saj je bil pravi »terenski novinar«. Kakšne zgodbe je iskal in kako je nanj vplivalo to, da je bil sin priznanega slovenskega pisatelja in urednika, bomo izvedeli v oddaji Razkošje v glavi.
Vlasta Nussdorfer je v javnosti prepoznavno in spoštovano ime. Njena pestra in bogata tožilska kariera je šla v korak z njenim humanitarnim in prostovoljnim delom, namenjenim šibkejšim in ogroženim skupinam. Ustanovila je Beli obroč, društvo za pomoč žrtvam kaznivih dejanj, dva dobrodelna sklada Plamen dobrote in Hipokrat. Prejela je številnih nagrade, bila je ambasadorka projektov, desetletje in več pa uvrščena med najvplivnejše pravnike. Da je postala varuhinja človekovih pravic, je bilo logično nadaljevanje njenega dela in prizadevanj. Tudi danes ne počiva. Je svetovalka predsednika Republike. Vlasta Nussdorfer, čuteča ženska po značaju, piše kolumne, napisala pa je tudi deset knjig, katerih izkupiček je šel v dobrodelne namene. Enajsta knjiga, ki je izšla pred kratkim, je posebna – v njej najdemo odgovor na vprašanje, zakaj je človečnost tisto, kar jo najbolj odlikuje. Gre za avtobiografijo z naslovom Nekaj vam želim povedati.
Jaka Andrej Vojevec živahno raziskuje gledališke izraze, poetike, performativne forme in zvrsti, poleg tega pa se veliko ukvarja tudi s pisano besedo. Za gledališče odpira probleme podnebnih sprememb, hodi po zemljevidu mitoloških zgodb številnih ljudstev, jih obiskuje in z njimi uresničuje projekte, podaja pa s tudi v eksotizacijo lastnega kulturnega okolja, v prihodnost po času, ko bo usahnila civilizacija antropocena. Včasih se tega loteva resnim premislekom, drugič z duhovitostjo.
Dr. David Petelin se je rodil v Ljubljani. Najprej je živel na Prulah in potem v Trnovem, na to je še zlasti ponosen, saj je prek Trnovega odkrival in spoznaval bogato zgodovino Ljubljane in njenih ljudi. Ta mu je dobesedno zlezla pod kožo, in zato raziskuje in opisuje vse od zgodovine mestnega sodstva, zgodovine gostiln, starih stavb, epidemij do zgodovine vodnih virov in poti. Ko se začneš z Davidom pogovarjati, vidiš, da mu je bila zgodovina položena v zibelko. Ima zanimiv priimek Petelin, ki ga najdemo po vsej Sloveniji. Ena veja njegovih prednikov izvira iz Krvave Peči, vasi pod obronki Krima, pod Mokrcem. Ta vas ima bogato zgodovino, in tako so na tem območju našli bronasto sekiro, staro 3.000 let. Poleg tega je ime vasi povezano s turškimi vpadi, saj naj bi se ob nevarnosti domačini zatekli v protiturški tabor okrog romanske cerkve svetega Lenarta. Dekleta iz vasi, ki jim beg v tabor ni uspel, pa so se raje pognala v prepad, kot da bi jih odpeljali v turško sužnost. Zato se je na tistem kraju skalovje obarvalo rdeče in od tod tudi ime vasi Krvava Peč. Druga veja Davidove družine izvira iz vasi Dolinica pri Colu na Primorskem, kjer pa se je njegova babica poročila z dedkom, ki je prišel iz Srbije. Tam so ga kot mladega fantiča zajeli partizani in skupaj z njimi je ob koncu vojne prišel v Slovenijo in tu ostal. Dr. David Petelin je gost v oddaji Razkošje v glavi, njen avtor je Milan Trobič.
Neveljaven email naslov