Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Postreščki sodijo skupaj z izvoščki ali fijakarji, kočijaži in komisionarji ali nosači med takoimenovane urbane poklice
Postreščki so bili nekoč sestavni del ponudbe v večjih mestih. Že samo ime nam pove, da je šlo tu za uslužnostni poklic, in ljubljanski postreščki so bili v času nastanka in tudi kasneje nekaj posebnega.
Ko so nastali, leta 1864 so bili edini v celotni Avstro-ogrski monarhiji, ki so poleg prenašanja kovčkov in druge prtljage iz železniške postaje do hotelov in drugih nastanitvenih točk, opravljali še celo vrsto drugih dejavnosti, drobnih in večjih naročil, uslug in podobno. Do leta 1899 so postreščke imenovali »dinstmanni« po vzoru Innsbrucka in Lindaua, na Primorskem, predvsem v Trstu pa so jih imenovali »fakino«, in so sodelovali pri nakladanju in razkladanju ladij v pristanišču.
Na začetku je v Ljubljani delovalo 16 postreščkov, kasneje pa se je število povečalo na 30. Poklic postrešček pa je nastal kot odgovor na potrebe po uslužnostnih dejavnostih, saj že samo imen- postrešček pomeni, da gre za ljudi, ki te postrežejo, oziroma, ki ti pomagajo, pri prenašanju določenih breme, predmetov, še zlasti ko je šlo za selitve. Ker v preteklosti ni bilo čistilnic so postreščki recimo tudi čistili obleke, in ker takrat ni bilo varnostnikov so zaklepali in odklepali trgovine, in opravljali nadzor. Še več postreščki so prenašali tudi ljubezenska sporočila.
Večja in manjša mesta so skrbela za popotnike in tudi svoje lastno prebivalstvo s tem, da so ponudila vrsto uslužnostnih poklicev. Med te sodijo predvsem izvoščki ali fijakarji, kočijaži, komisionarji ali nosači ter seveda postreščki. Vsi našteti so pri posameznih naročilih tudi sodelovali med seboj, saj je recimo fijakar za nalaganje tovora na voz najel postreščka in podobno. Zanimivo, da naletimo tudi na mnenje, da so postreščki opravljali vse tiste dejavnosti, ki so se pozneje specializirale in razvile v samostojne poklice in dejavnosti. Tak primer so prevozniki, selitveni servisi, kemične čistilnice, varnostniki in celo pogrebne storitve.
Postreščki sodijo med tako imenovane urbane poklice, saj so delali predvsem v mestih, pove etnolog dr. Janez Bogataj, ki se spominja seveda tako izvoščkov ali fijakarjev kot tudi postreščkov.
Včasih so ljudje enačili postreščke, in komisijonarje ali nosače, vendar je šlo za dva različna ceha, pravi Mitja Saje predsednik društva prvih ljubljanskih postreščkov v Ljubljani, ki je tudi sam postrešček.
Postreščkov se dobro spominja tudi radijski kolega Pavle Jakopič, ki nam je med drugim povedal, da so bili s svojimi oblekami, predvsem s kapami, nekakšna mestna posebnost.
O Postreščkih je Ana Zuljan skupaj z učenci iz 7. in 8. razreda Osnovne šole "Borisa Ziherla" v Ljubljani, ( leta 1997 se je šola preimenovala v Osnovno šolo Bežigrad) leta 1992, napisala zanimivo knjigo o sto letih delovanja in življenja ljubljanskih postreščkov.
Slovenski list (12.12.1896, letnik 1, številka 4) Str.5./25 Nemštvo pri postreščkih. Usojamo se uprašati, zakaj imajo postreščki v Ljubljani samo nemške napise na svojih čepicah. Morebiti se daje temu odpomoči.
Ljudski glas (01.09.1883, letnik 2, številka 17) Str.3 Dalje se nam poroča, da nekateri tukajšnjih postreščekov (Dienstmann) našim starinarjem veliko konkurenco z nakupom in prodajo različnih starin delajo; tako starinarje, kateri morajo različne davke plačevati, jako oškodujejo in sebe svoji pravi službi odtegujejo. Ne samo dotični zavod, tudi policija bi morala tej nepriliki v okom priti.
Ljudski glas (16.01.1884, letnik 3, številka 2) Str.3 (Dienstmann ali postrešček), o katerem se je po Ljubljani minole dni toliko govorilo, da se je po izneverjenji večje vsote denarja ustrelil, se je — kakor slišimo — zopet prikazal. Izročili so ga takoj sodniji. Še enkrat opazimo, da se nam je tako poročalo, toraj ne moremo za resnico biti porok.
Na spletni strani društva postrešček je zapisano:
Naš program Postrešček – pomočnik socialno ogroženim družinam – je v skladu z družinsko politiko RS in njenimi ukrepi na področju personalne dejavnosti, ta pa med drugim zajema pomoč družinam, ki imajo starejše in prizadete člane. Naša dejavnost s svojimi storitvami socialnega servisa podpira delovanje družine s tem, da nudi pomoč družinskim članom, ki so te pomoči potrebni, in na ta način razbremenjuje aktivni del družine s tem pa preprečuje njeno socialno izključenost.
Sredi 19. stoletja so na ljubljanskem območju delovali postreščki, ki so na ulicah nudili svoje usluge, kot npr.: nosili so prtljago, pomagali poiskati potniku prenočišče, mu na njegovo željo razkazali glavne znamenitosti mesta, prenašali vrednostne papirje, sodelovali na sejmih ipd. Tako so ponujali in opravljali najrazličnejša uslužnostna dela – od hišnih pa vse do najrazličnejših drugih opravil. Ljudje so jih imeli radi in so se nanje tudi lahko zanesli; zaupali so jim celo zaklepanje hišnih vrat in spuščanje rolet v hišah v času njihove odsotnosti. Njihova dejavnost se danes umešča v kulturno dediščino Mestne občine Ljubljana.
Danes se tradicija postreščkov spet oživlja. V letu 2003 smo začeli z obujanjem poklica postrešček in izkazalo se je, da današnji postreščki prav tako uživajo ugled svojih predhodnikov. Postreščki opravljajo danes tako različna uslužnostna dela za posamezne zainteresirane občane kot tudi nekatere storitve socialnega servisa oz. pomoči občanom na domu.
Postreščki stopajo s svojo dejavnostjo tudi na socialno področje. Postreščki nudijo v okviru socialnega servisa pomoč družinam s starejšimi ter invalidnimi člani in družinskimi člani s trajnimi bolezenskimi okvarami; pomoč pa nudijo tudi enostarševskim in finančno šibkim družinam. Torej tem ljudem postreščki pomagamo in bomo pomagali na domu, da bi lažje premagovali breme fizičnih opravil kot tudi ostale dejavnosti, ki so del vsakdanjega življenja. Po drugi strani bomo s tem razbremenili aktivni del družine in tako pripomogli k preprečevanju njihove izključenosti iz socialnega okolja, s tem pa bomo omogočili vsem članom družine kvalitetnejše življenje.
Poslanstvo postreščkov je pomoč družinam s starejšimi in invalidnimi člani. Gre za pomoč oz. različne manjše usluge – pomoč v hiši in okoli nje ter drugih opravilih, kot so: pospravljanje stanovanj, beljenje prostorov, manjša popravila gospodinjskih aparatov in drugih izdelkov, manjše adaptacije, instalacijska dela (elektrika, vodovod ), čiščenje odtočnih cevi, prenašanje in montaža pohištva, čiščenje okolice, pospravljanje kuriva, urejanje in vzdrževanje vrta, čiščenje dohodnih poti in snega s pločnikov, čiščenje žlebov, odvoz odpadkov. Prav tako pa je naše poslanstvo z ozirom na željo spremljati starejše in druge, pomoči potrebne družinske člane k zdravniku ali pa po drugih opravkih (uradi, banka…). Seveda pa po naročilu tudi opravljamo zanje nakupe, odnašamo pošto itd.
S široko paleto najrazličnejših storitev v okviru družinskega delokroga omogoča služba postreščkov ravno zaradi opravljenih storitev predvsem več prostega časa aktivnim članom družine, s tem pa posledično lažje in kvalitetnejše vključevanje družine v okolje. Možnost obsežne pomoči na domu omogoča osamljenemu in oviranemu posamezniku dodaten stik z zunanjim svetom, hkrati pa tudi zanesljivo in razbremenjujočo oporo prizadeti družini. Poleg storitev socialnega servisa oz. pomoči starejšim in invalidnim osebam nudimo postreščki še druge različne uslužnostne dejavnosti na različnih lokacijah v mestu za posamezne zainteresirane občane. Tem občanom pomagamo na tržnicah in na pokopališču Žale, prav tako pa tudi potnikom in turistom na železniški in avtobusni postaji.
Z odprtjem novih delovnih mest v območju programa Postrešček bomo omogočili zaposlitve iz vrst težje zaposljivih oseb, predvsem lažjih invalidov in mladih. Z novim zaposlovanjem bomo prispevali k zmanjšanju zaposlitvene problematike omenjenih struktur v Ljubljani.
Z oživitvijo dejavnosti smo začeli leta 2003 in v tem času so se pokazale velike potrebe in zanimanja za tovrstne storitve. Izkušnje kažejo, da je s poslanstvom postreščka neločljivo povezano njegovo dobro ime, ki so si ga postreščki pridobili, ker so se ljudje lahko nanje vedno zanesli in jim zaupali. V letu 2005 smo dobili podporo mnogih organizacij, med katerimi so: Slovenska turistična organizacija, Mestna turistična zveza, Društvo za oživljanje starega mestnega jedra, Gospodarska zbornica Slovenije – oddelek za turizem, Zavod za turizem Ljubljana, Mestni muzej Ljubljana.
V tem zapisu, smo objavili tudi fotografije, ki so nam jih posredovali iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana in iz Mestnega muzeja Ljubljana -MGML, za kar se omejenim ustanovam zahvaljujemo!
895 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Postreščki sodijo skupaj z izvoščki ali fijakarji, kočijaži in komisionarji ali nosači med takoimenovane urbane poklice
Postreščki so bili nekoč sestavni del ponudbe v večjih mestih. Že samo ime nam pove, da je šlo tu za uslužnostni poklic, in ljubljanski postreščki so bili v času nastanka in tudi kasneje nekaj posebnega.
Ko so nastali, leta 1864 so bili edini v celotni Avstro-ogrski monarhiji, ki so poleg prenašanja kovčkov in druge prtljage iz železniške postaje do hotelov in drugih nastanitvenih točk, opravljali še celo vrsto drugih dejavnosti, drobnih in večjih naročil, uslug in podobno. Do leta 1899 so postreščke imenovali »dinstmanni« po vzoru Innsbrucka in Lindaua, na Primorskem, predvsem v Trstu pa so jih imenovali »fakino«, in so sodelovali pri nakladanju in razkladanju ladij v pristanišču.
Na začetku je v Ljubljani delovalo 16 postreščkov, kasneje pa se je število povečalo na 30. Poklic postrešček pa je nastal kot odgovor na potrebe po uslužnostnih dejavnostih, saj že samo imen- postrešček pomeni, da gre za ljudi, ki te postrežejo, oziroma, ki ti pomagajo, pri prenašanju določenih breme, predmetov, še zlasti ko je šlo za selitve. Ker v preteklosti ni bilo čistilnic so postreščki recimo tudi čistili obleke, in ker takrat ni bilo varnostnikov so zaklepali in odklepali trgovine, in opravljali nadzor. Še več postreščki so prenašali tudi ljubezenska sporočila.
Večja in manjša mesta so skrbela za popotnike in tudi svoje lastno prebivalstvo s tem, da so ponudila vrsto uslužnostnih poklicev. Med te sodijo predvsem izvoščki ali fijakarji, kočijaži, komisionarji ali nosači ter seveda postreščki. Vsi našteti so pri posameznih naročilih tudi sodelovali med seboj, saj je recimo fijakar za nalaganje tovora na voz najel postreščka in podobno. Zanimivo, da naletimo tudi na mnenje, da so postreščki opravljali vse tiste dejavnosti, ki so se pozneje specializirale in razvile v samostojne poklice in dejavnosti. Tak primer so prevozniki, selitveni servisi, kemične čistilnice, varnostniki in celo pogrebne storitve.
Postreščki sodijo med tako imenovane urbane poklice, saj so delali predvsem v mestih, pove etnolog dr. Janez Bogataj, ki se spominja seveda tako izvoščkov ali fijakarjev kot tudi postreščkov.
Včasih so ljudje enačili postreščke, in komisijonarje ali nosače, vendar je šlo za dva različna ceha, pravi Mitja Saje predsednik društva prvih ljubljanskih postreščkov v Ljubljani, ki je tudi sam postrešček.
Postreščkov se dobro spominja tudi radijski kolega Pavle Jakopič, ki nam je med drugim povedal, da so bili s svojimi oblekami, predvsem s kapami, nekakšna mestna posebnost.
O Postreščkih je Ana Zuljan skupaj z učenci iz 7. in 8. razreda Osnovne šole "Borisa Ziherla" v Ljubljani, ( leta 1997 se je šola preimenovala v Osnovno šolo Bežigrad) leta 1992, napisala zanimivo knjigo o sto letih delovanja in življenja ljubljanskih postreščkov.
Slovenski list (12.12.1896, letnik 1, številka 4) Str.5./25 Nemštvo pri postreščkih. Usojamo se uprašati, zakaj imajo postreščki v Ljubljani samo nemške napise na svojih čepicah. Morebiti se daje temu odpomoči.
Ljudski glas (01.09.1883, letnik 2, številka 17) Str.3 Dalje se nam poroča, da nekateri tukajšnjih postreščekov (Dienstmann) našim starinarjem veliko konkurenco z nakupom in prodajo različnih starin delajo; tako starinarje, kateri morajo različne davke plačevati, jako oškodujejo in sebe svoji pravi službi odtegujejo. Ne samo dotični zavod, tudi policija bi morala tej nepriliki v okom priti.
Ljudski glas (16.01.1884, letnik 3, številka 2) Str.3 (Dienstmann ali postrešček), o katerem se je po Ljubljani minole dni toliko govorilo, da se je po izneverjenji večje vsote denarja ustrelil, se je — kakor slišimo — zopet prikazal. Izročili so ga takoj sodniji. Še enkrat opazimo, da se nam je tako poročalo, toraj ne moremo za resnico biti porok.
Na spletni strani društva postrešček je zapisano:
Naš program Postrešček – pomočnik socialno ogroženim družinam – je v skladu z družinsko politiko RS in njenimi ukrepi na področju personalne dejavnosti, ta pa med drugim zajema pomoč družinam, ki imajo starejše in prizadete člane. Naša dejavnost s svojimi storitvami socialnega servisa podpira delovanje družine s tem, da nudi pomoč družinskim članom, ki so te pomoči potrebni, in na ta način razbremenjuje aktivni del družine s tem pa preprečuje njeno socialno izključenost.
Sredi 19. stoletja so na ljubljanskem območju delovali postreščki, ki so na ulicah nudili svoje usluge, kot npr.: nosili so prtljago, pomagali poiskati potniku prenočišče, mu na njegovo željo razkazali glavne znamenitosti mesta, prenašali vrednostne papirje, sodelovali na sejmih ipd. Tako so ponujali in opravljali najrazličnejša uslužnostna dela – od hišnih pa vse do najrazličnejših drugih opravil. Ljudje so jih imeli radi in so se nanje tudi lahko zanesli; zaupali so jim celo zaklepanje hišnih vrat in spuščanje rolet v hišah v času njihove odsotnosti. Njihova dejavnost se danes umešča v kulturno dediščino Mestne občine Ljubljana.
Danes se tradicija postreščkov spet oživlja. V letu 2003 smo začeli z obujanjem poklica postrešček in izkazalo se je, da današnji postreščki prav tako uživajo ugled svojih predhodnikov. Postreščki opravljajo danes tako različna uslužnostna dela za posamezne zainteresirane občane kot tudi nekatere storitve socialnega servisa oz. pomoči občanom na domu.
Postreščki stopajo s svojo dejavnostjo tudi na socialno področje. Postreščki nudijo v okviru socialnega servisa pomoč družinam s starejšimi ter invalidnimi člani in družinskimi člani s trajnimi bolezenskimi okvarami; pomoč pa nudijo tudi enostarševskim in finančno šibkim družinam. Torej tem ljudem postreščki pomagamo in bomo pomagali na domu, da bi lažje premagovali breme fizičnih opravil kot tudi ostale dejavnosti, ki so del vsakdanjega življenja. Po drugi strani bomo s tem razbremenili aktivni del družine in tako pripomogli k preprečevanju njihove izključenosti iz socialnega okolja, s tem pa bomo omogočili vsem članom družine kvalitetnejše življenje.
Poslanstvo postreščkov je pomoč družinam s starejšimi in invalidnimi člani. Gre za pomoč oz. različne manjše usluge – pomoč v hiši in okoli nje ter drugih opravilih, kot so: pospravljanje stanovanj, beljenje prostorov, manjša popravila gospodinjskih aparatov in drugih izdelkov, manjše adaptacije, instalacijska dela (elektrika, vodovod ), čiščenje odtočnih cevi, prenašanje in montaža pohištva, čiščenje okolice, pospravljanje kuriva, urejanje in vzdrževanje vrta, čiščenje dohodnih poti in snega s pločnikov, čiščenje žlebov, odvoz odpadkov. Prav tako pa je naše poslanstvo z ozirom na željo spremljati starejše in druge, pomoči potrebne družinske člane k zdravniku ali pa po drugih opravkih (uradi, banka…). Seveda pa po naročilu tudi opravljamo zanje nakupe, odnašamo pošto itd.
S široko paleto najrazličnejših storitev v okviru družinskega delokroga omogoča služba postreščkov ravno zaradi opravljenih storitev predvsem več prostega časa aktivnim članom družine, s tem pa posledično lažje in kvalitetnejše vključevanje družine v okolje. Možnost obsežne pomoči na domu omogoča osamljenemu in oviranemu posamezniku dodaten stik z zunanjim svetom, hkrati pa tudi zanesljivo in razbremenjujočo oporo prizadeti družini. Poleg storitev socialnega servisa oz. pomoči starejšim in invalidnim osebam nudimo postreščki še druge različne uslužnostne dejavnosti na različnih lokacijah v mestu za posamezne zainteresirane občane. Tem občanom pomagamo na tržnicah in na pokopališču Žale, prav tako pa tudi potnikom in turistom na železniški in avtobusni postaji.
Z odprtjem novih delovnih mest v območju programa Postrešček bomo omogočili zaposlitve iz vrst težje zaposljivih oseb, predvsem lažjih invalidov in mladih. Z novim zaposlovanjem bomo prispevali k zmanjšanju zaposlitvene problematike omenjenih struktur v Ljubljani.
Z oživitvijo dejavnosti smo začeli leta 2003 in v tem času so se pokazale velike potrebe in zanimanja za tovrstne storitve. Izkušnje kažejo, da je s poslanstvom postreščka neločljivo povezano njegovo dobro ime, ki so si ga postreščki pridobili, ker so se ljudje lahko nanje vedno zanesli in jim zaupali. V letu 2005 smo dobili podporo mnogih organizacij, med katerimi so: Slovenska turistična organizacija, Mestna turistična zveza, Društvo za oživljanje starega mestnega jedra, Gospodarska zbornica Slovenije – oddelek za turizem, Zavod za turizem Ljubljana, Mestni muzej Ljubljana.
V tem zapisu, smo objavili tudi fotografije, ki so nam jih posredovali iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana in iz Mestnega muzeja Ljubljana -MGML, za kar se omejenim ustanovam zahvaljujemo!
Vsi se strinjamo, da je civilizacija z ukrajinsko vojno naredila velik korak nazaj. A večjih dokazov kot generične krutosti vojne za te trditve nimamo. V oddaji Sledi časa nas Marko Radmilovič vodi v čas, ko sta bila, pa čeprav le za nekaj desetletij, človečnost in napredek osnovni vodili tudi v danes opustošenih pokrajinah evropskega vzhoda. Slovenci, ki danes sicer pasivno sodelujemo v velikem vojaškem spopadu, smo pred nekaj več kot stoletjem tja pošiljali može, ki so v tedanji carski Rusiji širili omiko in kulturo. O delovanju slovenskih profesorjev na ruskih gimnazijah v drugi polovici devetnajstega stoletja je izjemno malo znanega, usodo goriškega rojaka Štefana Široka pa razkriva tokratna oddaja Sledi časa.
Kositrarska obrt je bila ena najznačilnejših meščanskih obrti. Danes sta tehnika in način proizvodnje znana le še ožjemu krogu ljudi. Na slovenskih tleh je doživela svoj vrhunec in zaton med 17. in 19. stoletjem, na Celjskem pa s prihodom italijanske družine Stretti. Glede na to, da imajo v Pokrajinskem muzeju Celje kar precej predmetov iz kositra, so leta 2021 odprli občasno razstavo z naslovom Zloščeno do visokega sijaja, kositrno posodje iz muzejskih zbirk. Na njej so skupaj s katalogom prikazali del stanovanjskega inventarja iz 18. in 19. stoletja. Kositrno posodje in druge predmete hranijo tudi v Narodnem muzeju Slovenije in v mnogih drugih slovenskih muzejih. Kositer so imenovali tudi »srebro malega človeka«, saj se je ta s kositrnimi izdelki pravzaprav približal bogatejšim, predvsem plemiškim slojem. Več o kositru v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Zgodovina jazzovske glasbe je pri nas, kljub nespornemu dejstvu, da premoremo kopico izvrstnih glasbenikov, malo znana ali, bolje rečeno, slabo raziskana. zunaj zgodnjih let v tridesetih letih prejšnjega stoletja in pa povojnih jazzovskih zadreg se sodobnejši jazz rad pomete pod preprogo kot projekt posameznih glasbenikov ali festivalov. Malo je zato kriva narava glasbe same, saj se glasbeniki pogosto združujejo v skupine, ki so že v osnovi mišljene kot glasbeni projekti, zato toliko z večjim veseljem pozdravljamo sestave z dolgo in plodno jazzovsko zgodovino. Enega takšnih v oddaji Sledi časa opisuje Marko Radmilovič.
Desetega marca letos je minilo 80 let od manj znanega dogodka, ko so nemški nacisti v sodnih zaporih v Mariboru izbrali 25 talcev za usmrtitev. Med njimi je bil tudi Franc Žvan iz Zgornjih Hoč, ki je deset dni prej dopolnil 20 let. Ko je začutil vso stisko, je Franca nagovoril šest let starejši sojetnik, katoliški duhovnik Izidor Završnik z Gomilskega in ga v naslednjem trenutku zamenjal v vrsti za usmrtitev. Izidorja so ustrelili še isti dan, Franc Žvan je umrl leta 1997. V tokratnih Sledeh časa bomo obudili spomin na nepreklicno in dokončno odločitev mladega duhovnika, da zavestno izbere smrt, ki bi sicer doletela sojetnika.
Da je v politiki ogromno prevarantov, je splošno znano dejstvo, ki ga večkrat še olepšajo sodišča in zapori. Ampak sodobni slovenski politiki ter njihovi sateliti so prevaranti začetniki. Brez prave ideje ali načrta goljufajo na bazični ravni, ko se ponudi priložnost, kar je po navadi takrat, ko javnost gleda stran. Zato godi zgodba o prevarantu, ki je politiko vzel zgolj kot platformo, kot odskočno desko, svoje rabote pa je ponesel daleč preko meja današnje Slovenije. V oddaji Sledi časa Marko Radmilovič pripoveduje zgodbo o nenavadnem mehaniku iz okolice Laškega, ki mu je bilo ime Alojz Novak.
Ob vsesplošnem navdušenju ob svetovnem prvenstvu v nordijskih disciplinah, ki prvič poteka pri nas v Sloveniji, v Planici, se bomo vprašali, zakaj se naša smučarska terminologija tako razlikuje od izrazov, ki jih za smučanje in smučke uporabljajo drugi narodi. Odgovor je jasen: zaradi bloškega smučanja, ki ga bomo spoznali v prihodnjih minutah v oddaji Sledi časa. In čeprav bloško smučanje, sodobno smučanje in smučarski skoki v Planici nimajo veliko skupnih točk, so vseeno povezani … O smučanju, bloškem in sodobnem torej, v oddaji Sledi časa.
V Pokrajinskem muzeju v Celju so ob 650. obletnici drugega povišanja Žovneških/Celjskih v grofe Celjske odprli novo razstavo z naslovom Žovneški postanejo grofje Celjski avtorja mag. Damirja Žeriča. Na razstavi so postavili v ospredje pomembni listini iz 14. stoletja, o prvem in drugem povišanju. Ob tej priložnosti je izšla tudi nova knjiga avtorja razstave z istoimenskim naslovom. Kot poudarjajo v muzeju, je zgodba o svobodnih gospodih Žovneških, pozneje grofih in knezih Celjskih, zgodba o najpomembnejši plemiški rodbini, kar jih je imelo matične posesti in sedež na današnjem slovenskem ozemlju. Več v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Humor in satira sredi terorja V zadnjih letih in mesecih sledimo povečanju tako zanimanja kot tudi produkcije humornih in satiričnih vsebin. Pa ne le v medijih. Cvetijo komiki, gledališke predstave in televizijske serije, ki življenje obravnavajo z manj resne plati. Ali je to reakcija na usodnost in dramatičnost našega trenutka? Teoretiki odgovarjajo z da, hkrati pa si zelo težko razložijo, da humor in satira ne ponikneta niti takrat, ko je umrljivemu človeku najtežje… Oddaja Sledi časa nas vodi v čas pred približno osmimi desetletji, ko je bilo slovenstvo obsojeno na izginotje, a so se kljub temu posamezniki, v najtežjih mogočih okoliščinah, šalili.
Sledi časa s primerom Prešernovega dne razgrinjajo različne vidike razumevanja tega, kako se državni prazniki vzpostavljajo, kako se ohranjajo in kakšno vlogo imajo za vse nas - člane državnih skupnosti.
V Mestnem muzeju v Idriji so leta 2016 pripravili občasno razstavo- Dame in čipke, ki je dala širši vpogled v meščanski sloj prebivalstva; ki ga do tedaj v izrazito delavskem, rudarskem mestu niso raziskovali. Sledilo je terensko delo kustosinj, ki sta dobili podatke od dedičev nekdanjih meščanskih družin, saj nekateri še vedno hranijo pravo bogstvo pisnih podatkov in tudi osebnih predmetov. Poleg tega sta veliko informacij oziroma pisnih virov o idrijskih meščanih pridobili iz fondov idrijske enote Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Tako se je občasna razstava spremenila v del stalne razstave, ki jo krasijo predmeti, pisni viri in številne fotografije. Več o idrijskih meščanih v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič. .
Dr. Ivan Turk je bil dolgoletni profesor računovodstva na ljubljanski ekonomski fakulteti in eden najpomembnejših slovenskih ekonomistov preteklega stoletja, ki pa ni bil ravno pogosto v središču naših pogledov: po eni verjetno strani zaradi svojega zelo strogega, zaprtega in odljudnega značaja, po drugi pa zaradi za marsikoga na videz dolgočasne vede, s katero se je ukvarjal. Življenje tega izjemno nenavadnega znanstvenika, ki se je s povsem neverjetno zagnanostjo, preciznostjo in sistematično lotil vsakega področja - od mladostnega igranja violine in viole, kasnejšega oblikovanja slovenske in jugoslovanske računovodske vede, pa celo do predpisovanja najmanjših podrobnosti v vsakdanjem življenju lastne družine - nam bosta v tokratnih Sledeh časa pomagala predstaviti njegova doktoranda, dolgoletna sodelavca in prijatelja: dr. Slavka Kavčič, ki je z Ivanom Turkom delala na Ekonomski fakulteti, ter direktor Slovenskega inštituta za revizijo dr. Marjan Odar, ki je z njim sodeloval predvsem v okviru svoje institucije. Pred mikrofonom pa gostimo tudi soavtorja biografije Ivana Turka z naslovom Od viole do pisalnega stroja, od not do kontov, dr. ekonomskih znanosti in dr. znanosti s področja zgodovine Nevena Boraka.
Teme iz druge svetovne vojne so v najrazličnejših dokumentarnih medijih priljubljene še danes. Predvsem gre za velikanski, globalen spopad, ki je ob tragediji vsega človeštva prinesel tudi mnoga drobna junaštva ali pa osebne tragedije, ki so se tkale v spomine posameznikov, njihovih družin ali pa celih narodov. Ker pa je bilo dogajanje tako široko razvejeno, so mnogi dogodki vegavemu človeškemu spominu ušli, uradna zgodovinska znanost pa se enostavno z vso materijo, tudi po osmih desetletjih, ni sposobna spopasti. Zato so nekatere zgodbe iz vojnega časa ostale nepovedane in eno izmed njih, kolikor to dopušča radijski medij, razkrijemo v oddaji Sledi časa. Gre za skrivnost Dolge njive oziroma zavezniško pomoč iz zraka.
V naslednje pol ure se bomo vrnili v daljno preteklost in poskušali razumeti, kaj nam pripovedujejo kamnine. Obiskali bomo eno pomembnejših naravoslovnih zbirk v Sloveniji – Geološko zbirko Oddelka za geologijo, ki je razstavljena v stavbi Montanistika, v prostorih Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani. Zbirka zajema približno 25.000 vzorcev mineralov, kamnin, rud, fosilov, stratigrafskih vzorcev in kostnega gradiva. Kako je zbirka nastala, kakšen pomen ima in kaj je njeno poslanstvo, je v oddaji Sledi časa poizvedovala Petra Medved.
Že kar nekaj let je minilo od takrat, ko so lutkovni umetniki Mini teatra v Ljubljani na oder postavili predstavo Tinček Petelinček. Pred premiernim dogodkom 9. januarja 2004 so zapisali, da bodo v njej uporabili ročne lutke, ki jim pravimo lileki. Navajajo, da je etnolog Niko Kuret, raziskovalec predliterarnih oblik in ljudskega gledališča, opisal te tradicionalne ljudske lutke kot “tipično slovensko-kajkavsko lutkovno gledališče”. Izvirne slovenske lileke (lutke strašila) so po večini uporabljali na tradicionalnih šaljivih sejmih ali na poročnih in drugih slavjih. Oživitev lilekov nima primere v evropskem lutkarstvu, zato so takrat avtorji te predstave zanikali trditev, da naj Slovenija ne bi imela dediščine v lutkarstvu. Več o slabo preučenih lilekih izveste v oddaji Sledi časa. Gost je Robert Waltl.
Žičniške naprave že dolgo niso popularne samo na smučiščih. Povedano drugače; smučišča so njihovo prvotno uporabo celo zakamuflirala, saj je po svetu veliko zgodnjih gondol vozilo prav do svetišč, kamor še danes prevažajo na stotine turistov ali vernikov. Pa še nekaj se je zgodilo medtem. Sodobni »mega polisi«, ki se dušijo v prometni brezizhodnosti, so se začeli zavedati ekološke brezmadežnosti, odlične izrabe prostora in neinvazivnosti za javni prostor, ki jo ponujajo žičniške naprave. Po mnogih svetovnih velemestih množično gradijo gondole, ki tako nimojo več samo turistično-rekreacijskega poslanstva. Postajajo del javnega transporta in če kaj, je prihodnost zelene mobilnosti v zraku pod napetimi jeklenicami … Sledi časa gredo z gondolo na Sveto goro, sprevodnik je Marko Radmilovič.
Da je nogomet najpomembnejša postranska stvar na svetu, je teza tistih, ki so prepričani, da so najpomembnejše ne-postranske stvari na svetu vsakovrstne vojne, politika, država, družba in podobno. Velika večina ljudi tega planeta bi brez dvoma raje sedela na stadionih ali se sama podila za žogo, kot pa bila žrtev najrazličnejših usodnih dogajanj. Nogomet je torej najpomembnejša bistvena stvar na svetu in tisti, ki to negirajo iz verski, ideoloških ali humanitarnih razlogov, so že zdavnaj v manjšini. V času svetovnega prvenstva je prav, da se na zgodovino nogometa uzremo tudi v oddaji, ki sledi času. Tokrat se bo zgodilo nekaj neverjetnega, saj se bo Marko Radmilovič, navijač Maribora, poglobil v poetično zgodovino ljubljanskega nogometa.
Eden večjih gradov na Gorenjskem danes sicer le še v razvalinah stoji na začetku doline Draga, na koncu vasi Begunje na Gorenjskem. A vendar sta veličina in pomembnost gradu Kamen in njegovih lastnikov še vedno navzoči, Lambergarje pa slavijo celo ljudske pesmi. Preteklost in skrivnosti iz kamna in na kamnu zgrajenega gradu, ki se prvič kot bivališče plemičev omenja v 12. stoletju, bomo razkrivali v oddaji Sledi časa.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Z znanjem do zvezd je naslov knjige, ki jo je ob 40. obletnici ustanovitve slovenske šole za nepalske gorske vodnike v Nepalu v Manangu pod Anapurnami izdala Planinska založba Planinske zveze Slovenije. Urednica knjige Mojca Volkar Trobevšek je izbrala tak naslov zaradi dvojnega pomena, ki ga prinaša. Na eni strani pomeni, da so slovenski inštruktorji in zdravniki v šoli za gorske vodnike usposobili domačine, da so lahko s tem znanjem preživeli. Tako so postali gorski vodniki, nekateri celo z mednarodnimi licencami, to pa je pripomoglo tudi k razcvetu nepalskega gospodarstva. Na drugi strani pa je naslov tudi parafraza knjige Vikija Grošlja Do prvih zvezd, v kateri opisuje vzpon na Everest. Leta 2021 je namreč nepalski odpravi uspelo doseči vrh K2 pozimi in polovica teh alpinistov se je izobrazila v slovenski šoli za gorske vodnike. Tako je šola dosegla dvoje, razširila je znanje in navdušila Nepalce za vrhunski alpinizem ter osvajanje zanje svetih himalajskih vrhov. Izjemni dosežek slovenske šole za gorske vodnike v Nepalu bomo spoznali v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.
Ko Slovenci ali iščemo ali poskušamo promovirati svojo identiteto, pogosto stavimo na napačne konje. Oziroma vse premalo izkoriščamo studence naše samobitnosti, ki so ostali pozabljeni v preteklosti. Ker davnina pripoveduje zgodbe veliko bolj skopo od bleščave sedanjosti, se namesto k tradiciji prepogosto oziramo h plehkosti vsakdana. A prav preteklost nam lahko pomaga najti v nas tisto samozavest, ki nas bo končno popeljala na pot razvoja in prosperitete. Tako za Janeza Žigo Valentina Popoviča na Slovenskem ni slišala živa duša. Razen nekaj posvečenih raziskovalcev in nekaj navdušenih prebivalcev Arclina pri Vojniku. V Sledeh časa, ki jih je pripravil Marko Radmilovič, bo o tem nenavadnem znanstveniku prve polovice 18. st. slišalo še poslušalstvo Prvega programa Radia Slovenija.
Neveljaven email naslov