Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Bosanski planinski konji so prisotni na naših tleh najmanj 500 let
Bosanski planinski konji so prišli v naše kraje z Uskoki, v 15. stoletju. Po vsej verjetnosti pa so bili ti konji tu že veliko prej. O njih poročajo ob zadušitvi prvega slovenskega kmečkega punta. O njih je pisal Valvazor. Še nekaj desetletij nazaj je bilo teh konj v nekdanji skupni državi okrog 500.000, nakar se je njihovo število znižalo do meje, ko je pasma ogrožena. In ta pasma bosanskih planinskih konj je na robu izumrtja, čeprav se po zaslugi rejca Antona Dolinška iz Rtič pri Podkumu položaj nekoliko izboljšuje. Uspelo mu jih je rešiti. Več o teh zanimivih avtohtonih živalih in prizadevanjih za ohranitev, pa v oddaji Sledi časa.
Anton Dolinšek iz Rtič pri Podkumu se je prvič srečal z bosanskimi planinskimi konji v Sloveniji pred dobrimi 60-imi leti, ko so ob njihovi pomoči blizu njegovega doma iz težko dostopnih področij v okolici Kuma nosili drva iz državnih gozdov. Vendar pa Anton Dolinšek ni ostal le pri spominih.
Konj, njegovo znanstveno ime je Equus caballus, je velik lihoprsti kopitar in ena izmed sedmih sodobnih vrst rodu Equus, v katerega med drugim sodijo še osli, polosli in zebre. Konji so rastlinojede živali, sodijo v družino, imenovano equide, in so zagotovo ena najplemenitejših živali na svetu. Brez konja civilizacije, kot jo poznamo danes, ne bi bilo, pravi dr. Matjaž Mesarič strokovni vodja v konjereji na Veterinarski fakulteti v Ljubljani.
Bosanski planinski konji so bili v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja navzoči na kar nekaj območjih Slovenije, tako recimo v Trnovskem gozdu, Črnem Vrhu nad Idrijo, Hrušici, Javornikih in drugje. Leopold Mišič upokojeni pedagog iz Bločic, ki živi na Blokah se teh konj in njihovih vodnikov dobro spominja.
Bosanski planinski konji so najstarejša avtohtona konjska pasma na Balkanu. Grki so te male konje omenjali že v 4. stoletju pred našim štetjem na ozemlju današnje Dalmacije. Kasneje so Rimljani ljudem na območju današnjega Bihaća podelili dovoljenje za trgovanje z njimi. Ti konji so imeli izjemno pomembno vlogo v srednjem veku pri tovorjenju blaga, uporabljali so jih tako imenovani »samaraši« oz. »kiriđije«, in to na poteh od Carigrada po celotnem Balkanu, proti severu, na vzhod in jug, vse do Egipta. Karavane so štele tudi do 1000 konj.
Anton Dolinšek je prepričan, da je Martin Krpan tovoril sol prav na bosanskem planinskem konju. Po njegovih raziskavah so bili konji te pasme že od nekdaj prisotni na širšem območju Pivke, na Notranjskem, v Zasavju in še kje, povsod tam kjer je bil teren težko prehoden za "običajne konje".
Bosanski planinski konji so bili nepogrešljivi v prvi svetovni vojni na vzhodnem, pa tudi na jugozahodnem delu zahodne fronte, od švicarsko-italijansko-avstrijske tromeje prek Tirolske, Karnijskih Alp in Posočja do Jadranskega morja.
Prav tako pomembno vlogo so imeli tudi v drugi svetovni vojni v hribovitih delih nekdanje Jugoslavije. Nemci so, na primer, te konje uporabljali v bojih na Norveškem. Po drugi svetovni vojni pa so bosanske planinske konje iz letal spuščali s padali, kot pomoč nemškim kmetom.
V 20. stoletju so bili bosanski planinski konji najštevilčnejši, bilo jih je skoraj pol milijona.
Ti konji so bili pomemben sestavni del Jugoslovanske ljudske armade JNA. Toda, ko je le-ta, skupaj z nekdanjo skupno državo Jugoslavijo razpadla in ko je delo na kmetijah prevzela mehanizacija, so ti konji skoraj izumrli. Med tistimi ljubitelji konj, ki so to opazili, je bil najvztrajnejši Anton Dolinšek, ki je - iz ljubezni do majhnega zvestega konjička - prodal svoje podjetje v Zagorju in se odslej ukvarja samo z vzrejo bosanskih planinski konj. Zato ima zasluge, da si je ta pasma konj vsaj malo opomogla.
Bosanske planinske konje so pogosto uporabljali za jahanje in zabavo premožnejši sloji.
V obdobju od leta 1900 do 1912 so samo v Italijo izvozili 200.000, bosanskih planinskih konj.
Bosanske planinske konje v Sloveniji poznamo kot delovne, tovorne konje.
Bosanske planinske konje so uporabljali tudi pri gradnji zahtevnih objektov, recimo pri vleki železobetonskih pragov na ljubeljski cesti.
"Do pred nekaj let so konji tovorili material na Triglav. Ena največjih napak Slovencev je, da smo jih nadomestili z umazano tehnologijo - s helikopterji -, ne da bi se vprašali, ali helikopter lahko odleti na Triglav v megli. Konj lahko.« Menda je najtežji, 205-kilogramski tovor na Kredarico na sedlu prinesel konj z imenom Pram ( vir: Polona Malovrh, 2018, BOSANSKI PLANINSKI KONJ Ogrožena Krpanova kobilica Najstarejši avtohtoni konjski pasmi na Balkanu grozi izumrtje)
Bosanski planinski konji še danes tovorijo drva na širšem območju Idrije in Tolmina.
Anton Dolinšek in dr. Matjaž Mesarič že vrsto let sodelujeta v priznani rejski organizaciji, Mednarodnem združenju rejcev bosanskih planinskih konj. Najpomembnejša naloge organizacije je ohranitev te kritično ogrožene pasme in skrb za izvajanje rejskega programa. Združenje je bilo ustanovljeno leta 2010 na Borikah, v Bosni in Hercegovini. Na pobudo A. Dolinška so lastniki ergel (žrebčarn) Planido, Borike in Gorski Kotar ter prof. dr. R. Telalbašić in mag. E. Žiga podpisali pismo o nameri za ustanovitev združenja rejcev.
Status in naloge Mednarodnega združenja rejcev bosanskih planinskih konj MZRBPK, ki je priznana rejska organizacija so: izvajanje nalog rejskega programa; združevanje rejcev in lastnikov iz osmih držav, nekdanje YU, DE, CH, NL in A; izobraževanje članov; promocija pasme; vodenje izvorne rodovniške knjige.
Ekološko-izletniška kmetija in ergela, kobilarna Planido se nahaja v Rtičah. In kako pridete v Rtiče? Z regionalne ceste Zagorje – Trbovlje zavijete desno za Podkum. Po osmih kilometrih, takoj za krajevno tablo Podkum, zavijete desno za Padež, Rodež. Po dveh kilometrih pridete v zaselek Rtiče. Prva kmetija na levi ob cesti je ekološko-izletniška kmetija in ergela, konjereja Planido.
Človek in konj sta že tisočletja neločljivo povezana, in to povezavo prikazujejo v konjski sobi na kmetiji Planido.
Na ergeli, kobilarni Planido je urejena tudi etnološka zbirka kmečkega orodja, opreme in naprav, lesen mlin na kamne in ročni mlin – žrmlja za mletje žita. V okolici si poleg domačije lahko ogledate 200 let star kozolec, frnaže in bližnjo cerkvico.
896 epizod
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je ta seštevek mnogih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost v tem, da jih lahko prikaže skozi človeške zgodbe in usode, skozi majhne dogodke, ki šele v seštevku sestavijo veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovali in poraženci, zgodovinske velilčine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Bosanski planinski konji so prisotni na naših tleh najmanj 500 let
Bosanski planinski konji so prišli v naše kraje z Uskoki, v 15. stoletju. Po vsej verjetnosti pa so bili ti konji tu že veliko prej. O njih poročajo ob zadušitvi prvega slovenskega kmečkega punta. O njih je pisal Valvazor. Še nekaj desetletij nazaj je bilo teh konj v nekdanji skupni državi okrog 500.000, nakar se je njihovo število znižalo do meje, ko je pasma ogrožena. In ta pasma bosanskih planinskih konj je na robu izumrtja, čeprav se po zaslugi rejca Antona Dolinška iz Rtič pri Podkumu položaj nekoliko izboljšuje. Uspelo mu jih je rešiti. Več o teh zanimivih avtohtonih živalih in prizadevanjih za ohranitev, pa v oddaji Sledi časa.
Anton Dolinšek iz Rtič pri Podkumu se je prvič srečal z bosanskimi planinskimi konji v Sloveniji pred dobrimi 60-imi leti, ko so ob njihovi pomoči blizu njegovega doma iz težko dostopnih področij v okolici Kuma nosili drva iz državnih gozdov. Vendar pa Anton Dolinšek ni ostal le pri spominih.
Konj, njegovo znanstveno ime je Equus caballus, je velik lihoprsti kopitar in ena izmed sedmih sodobnih vrst rodu Equus, v katerega med drugim sodijo še osli, polosli in zebre. Konji so rastlinojede živali, sodijo v družino, imenovano equide, in so zagotovo ena najplemenitejših živali na svetu. Brez konja civilizacije, kot jo poznamo danes, ne bi bilo, pravi dr. Matjaž Mesarič strokovni vodja v konjereji na Veterinarski fakulteti v Ljubljani.
Bosanski planinski konji so bili v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja navzoči na kar nekaj območjih Slovenije, tako recimo v Trnovskem gozdu, Črnem Vrhu nad Idrijo, Hrušici, Javornikih in drugje. Leopold Mišič upokojeni pedagog iz Bločic, ki živi na Blokah se teh konj in njihovih vodnikov dobro spominja.
Bosanski planinski konji so najstarejša avtohtona konjska pasma na Balkanu. Grki so te male konje omenjali že v 4. stoletju pred našim štetjem na ozemlju današnje Dalmacije. Kasneje so Rimljani ljudem na območju današnjega Bihaća podelili dovoljenje za trgovanje z njimi. Ti konji so imeli izjemno pomembno vlogo v srednjem veku pri tovorjenju blaga, uporabljali so jih tako imenovani »samaraši« oz. »kiriđije«, in to na poteh od Carigrada po celotnem Balkanu, proti severu, na vzhod in jug, vse do Egipta. Karavane so štele tudi do 1000 konj.
Anton Dolinšek je prepričan, da je Martin Krpan tovoril sol prav na bosanskem planinskem konju. Po njegovih raziskavah so bili konji te pasme že od nekdaj prisotni na širšem območju Pivke, na Notranjskem, v Zasavju in še kje, povsod tam kjer je bil teren težko prehoden za "običajne konje".
Bosanski planinski konji so bili nepogrešljivi v prvi svetovni vojni na vzhodnem, pa tudi na jugozahodnem delu zahodne fronte, od švicarsko-italijansko-avstrijske tromeje prek Tirolske, Karnijskih Alp in Posočja do Jadranskega morja.
Prav tako pomembno vlogo so imeli tudi v drugi svetovni vojni v hribovitih delih nekdanje Jugoslavije. Nemci so, na primer, te konje uporabljali v bojih na Norveškem. Po drugi svetovni vojni pa so bosanske planinske konje iz letal spuščali s padali, kot pomoč nemškim kmetom.
V 20. stoletju so bili bosanski planinski konji najštevilčnejši, bilo jih je skoraj pol milijona.
Ti konji so bili pomemben sestavni del Jugoslovanske ljudske armade JNA. Toda, ko je le-ta, skupaj z nekdanjo skupno državo Jugoslavijo razpadla in ko je delo na kmetijah prevzela mehanizacija, so ti konji skoraj izumrli. Med tistimi ljubitelji konj, ki so to opazili, je bil najvztrajnejši Anton Dolinšek, ki je - iz ljubezni do majhnega zvestega konjička - prodal svoje podjetje v Zagorju in se odslej ukvarja samo z vzrejo bosanskih planinski konj. Zato ima zasluge, da si je ta pasma konj vsaj malo opomogla.
Bosanske planinske konje so pogosto uporabljali za jahanje in zabavo premožnejši sloji.
V obdobju od leta 1900 do 1912 so samo v Italijo izvozili 200.000, bosanskih planinskih konj.
Bosanske planinske konje v Sloveniji poznamo kot delovne, tovorne konje.
Bosanske planinske konje so uporabljali tudi pri gradnji zahtevnih objektov, recimo pri vleki železobetonskih pragov na ljubeljski cesti.
"Do pred nekaj let so konji tovorili material na Triglav. Ena največjih napak Slovencev je, da smo jih nadomestili z umazano tehnologijo - s helikopterji -, ne da bi se vprašali, ali helikopter lahko odleti na Triglav v megli. Konj lahko.« Menda je najtežji, 205-kilogramski tovor na Kredarico na sedlu prinesel konj z imenom Pram ( vir: Polona Malovrh, 2018, BOSANSKI PLANINSKI KONJ Ogrožena Krpanova kobilica Najstarejši avtohtoni konjski pasmi na Balkanu grozi izumrtje)
Bosanski planinski konji še danes tovorijo drva na širšem območju Idrije in Tolmina.
Anton Dolinšek in dr. Matjaž Mesarič že vrsto let sodelujeta v priznani rejski organizaciji, Mednarodnem združenju rejcev bosanskih planinskih konj. Najpomembnejša naloge organizacije je ohranitev te kritično ogrožene pasme in skrb za izvajanje rejskega programa. Združenje je bilo ustanovljeno leta 2010 na Borikah, v Bosni in Hercegovini. Na pobudo A. Dolinška so lastniki ergel (žrebčarn) Planido, Borike in Gorski Kotar ter prof. dr. R. Telalbašić in mag. E. Žiga podpisali pismo o nameri za ustanovitev združenja rejcev.
Status in naloge Mednarodnega združenja rejcev bosanskih planinskih konj MZRBPK, ki je priznana rejska organizacija so: izvajanje nalog rejskega programa; združevanje rejcev in lastnikov iz osmih držav, nekdanje YU, DE, CH, NL in A; izobraževanje članov; promocija pasme; vodenje izvorne rodovniške knjige.
Ekološko-izletniška kmetija in ergela, kobilarna Planido se nahaja v Rtičah. In kako pridete v Rtiče? Z regionalne ceste Zagorje – Trbovlje zavijete desno za Podkum. Po osmih kilometrih, takoj za krajevno tablo Podkum, zavijete desno za Padež, Rodež. Po dveh kilometrih pridete v zaselek Rtiče. Prva kmetija na levi ob cesti je ekološko-izletniška kmetija in ergela, konjereja Planido.
Človek in konj sta že tisočletja neločljivo povezana, in to povezavo prikazujejo v konjski sobi na kmetiji Planido.
Na ergeli, kobilarni Planido je urejena tudi etnološka zbirka kmečkega orodja, opreme in naprav, lesen mlin na kamne in ročni mlin – žrmlja za mletje žita. V okolici si poleg domačije lahko ogledate 200 let star kozolec, frnaže in bližnjo cerkvico.
Kakšni so bili videti mamuti, vemo prav zaradi najdb njihovih bolj ali manj ohranjenih okostij. V ponovitvi oddaje Sledi časa bomo tako pogledali v daljno preteklost in izvedeli, koliko in kakšne ostanke ene najbolj znanih izumrlih živali smo našli na naših tleh.
Vsi se strinjamo, da je civilizacija z ukrajinsko vojno naredila velik korak nazaj. A večjih dokazov kot generične krutosti vojne za te trditve nimamo. V oddaji Sledi časa nas Marko Radmilovič vodi v čas, ko sta bila, pa čeprav le za nekaj desetletij, človečnost in napredek osnovni vodili tudi v danes opustošenih pokrajinah evropskega vzhoda. Slovenci, ki danes sicer pasivno sodelujemo v velikem vojaškem spopadu, smo pred nekaj več kot stoletjem tja pošiljali može, ki so v tedanji carski Rusiji širili omiko in kulturo. O delovanju slovenskih profesorjev na ruskih gimnazijah v drugi polovici devetnajstega stoletja je izjemno malo znanega, usodo goriškega rojaka Štefana Široka pa razkriva tokratna oddaja Sledi časa.
Kositrarska obrt je bila ena najznačilnejših meščanskih obrti. Danes sta tehnika in način proizvodnje znana le še ožjemu krogu ljudi. Na slovenskih tleh je doživela svoj vrhunec in zaton med 17. in 19. stoletjem, na Celjskem pa s prihodom italijanske družine Stretti. Glede na to, da imajo v Pokrajinskem muzeju Celje kar precej predmetov iz kositra, so leta 2021 odprli občasno razstavo z naslovom Zloščeno do visokega sijaja, kositrno posodje iz muzejskih zbirk. Na njej so skupaj s katalogom prikazali del stanovanjskega inventarja iz 18. in 19. stoletja. Kositrno posodje in druge predmete hranijo tudi v Narodnem muzeju Slovenije in v mnogih drugih slovenskih muzejih. Kositer so imenovali tudi »srebro malega človeka«, saj se je ta s kositrnimi izdelki pravzaprav približal bogatejšim, predvsem plemiškim slojem. Več o kositru v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Zgodovina jazzovske glasbe je pri nas, kljub nespornemu dejstvu, da premoremo kopico izvrstnih glasbenikov, malo znana ali, bolje rečeno, slabo raziskana. zunaj zgodnjih let v tridesetih letih prejšnjega stoletja in pa povojnih jazzovskih zadreg se sodobnejši jazz rad pomete pod preprogo kot projekt posameznih glasbenikov ali festivalov. Malo je zato kriva narava glasbe same, saj se glasbeniki pogosto združujejo v skupine, ki so že v osnovi mišljene kot glasbeni projekti, zato toliko z večjim veseljem pozdravljamo sestave z dolgo in plodno jazzovsko zgodovino. Enega takšnih v oddaji Sledi časa opisuje Marko Radmilovič.
Desetega marca letos je minilo 80 let od manj znanega dogodka, ko so nemški nacisti v sodnih zaporih v Mariboru izbrali 25 talcev za usmrtitev. Med njimi je bil tudi Franc Žvan iz Zgornjih Hoč, ki je deset dni prej dopolnil 20 let. Ko je začutil vso stisko, je Franca nagovoril šest let starejši sojetnik, katoliški duhovnik Izidor Završnik z Gomilskega in ga v naslednjem trenutku zamenjal v vrsti za usmrtitev. Izidorja so ustrelili še isti dan, Franc Žvan je umrl leta 1997. V tokratnih Sledeh časa bomo obudili spomin na nepreklicno in dokončno odločitev mladega duhovnika, da zavestno izbere smrt, ki bi sicer doletela sojetnika.
Da je v politiki ogromno prevarantov, je splošno znano dejstvo, ki ga večkrat še olepšajo sodišča in zapori. Ampak sodobni slovenski politiki ter njihovi sateliti so prevaranti začetniki. Brez prave ideje ali načrta goljufajo na bazični ravni, ko se ponudi priložnost, kar je po navadi takrat, ko javnost gleda stran. Zato godi zgodba o prevarantu, ki je politiko vzel zgolj kot platformo, kot odskočno desko, svoje rabote pa je ponesel daleč preko meja današnje Slovenije. V oddaji Sledi časa Marko Radmilovič pripoveduje zgodbo o nenavadnem mehaniku iz okolice Laškega, ki mu je bilo ime Alojz Novak.
Ob vsesplošnem navdušenju ob svetovnem prvenstvu v nordijskih disciplinah, ki prvič poteka pri nas v Sloveniji, v Planici, se bomo vprašali, zakaj se naša smučarska terminologija tako razlikuje od izrazov, ki jih za smučanje in smučke uporabljajo drugi narodi. Odgovor je jasen: zaradi bloškega smučanja, ki ga bomo spoznali v prihodnjih minutah v oddaji Sledi časa. In čeprav bloško smučanje, sodobno smučanje in smučarski skoki v Planici nimajo veliko skupnih točk, so vseeno povezani … O smučanju, bloškem in sodobnem torej, v oddaji Sledi časa.
V Pokrajinskem muzeju v Celju so ob 650. obletnici drugega povišanja Žovneških/Celjskih v grofe Celjske odprli novo razstavo z naslovom Žovneški postanejo grofje Celjski avtorja mag. Damirja Žeriča. Na razstavi so postavili v ospredje pomembni listini iz 14. stoletja, o prvem in drugem povišanju. Ob tej priložnosti je izšla tudi nova knjiga avtorja razstave z istoimenskim naslovom. Kot poudarjajo v muzeju, je zgodba o svobodnih gospodih Žovneških, pozneje grofih in knezih Celjskih, zgodba o najpomembnejši plemiški rodbini, kar jih je imelo matične posesti in sedež na današnjem slovenskem ozemlju. Več v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.
Humor in satira sredi terorja V zadnjih letih in mesecih sledimo povečanju tako zanimanja kot tudi produkcije humornih in satiričnih vsebin. Pa ne le v medijih. Cvetijo komiki, gledališke predstave in televizijske serije, ki življenje obravnavajo z manj resne plati. Ali je to reakcija na usodnost in dramatičnost našega trenutka? Teoretiki odgovarjajo z da, hkrati pa si zelo težko razložijo, da humor in satira ne ponikneta niti takrat, ko je umrljivemu človeku najtežje… Oddaja Sledi časa nas vodi v čas pred približno osmimi desetletji, ko je bilo slovenstvo obsojeno na izginotje, a so se kljub temu posamezniki, v najtežjih mogočih okoliščinah, šalili.
Sledi časa s primerom Prešernovega dne razgrinjajo različne vidike razumevanja tega, kako se državni prazniki vzpostavljajo, kako se ohranjajo in kakšno vlogo imajo za vse nas - člane državnih skupnosti.
V Mestnem muzeju v Idriji so leta 2016 pripravili občasno razstavo- Dame in čipke, ki je dala širši vpogled v meščanski sloj prebivalstva; ki ga do tedaj v izrazito delavskem, rudarskem mestu niso raziskovali. Sledilo je terensko delo kustosinj, ki sta dobili podatke od dedičev nekdanjih meščanskih družin, saj nekateri še vedno hranijo pravo bogstvo pisnih podatkov in tudi osebnih predmetov. Poleg tega sta veliko informacij oziroma pisnih virov o idrijskih meščanih pridobili iz fondov idrijske enote Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Tako se je občasna razstava spremenila v del stalne razstave, ki jo krasijo predmeti, pisni viri in številne fotografije. Več o idrijskih meščanih v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič. .
Dr. Ivan Turk je bil dolgoletni profesor računovodstva na ljubljanski ekonomski fakulteti in eden najpomembnejših slovenskih ekonomistov preteklega stoletja, ki pa ni bil ravno pogosto v središču naših pogledov: po eni verjetno strani zaradi svojega zelo strogega, zaprtega in odljudnega značaja, po drugi pa zaradi za marsikoga na videz dolgočasne vede, s katero se je ukvarjal. Življenje tega izjemno nenavadnega znanstvenika, ki se je s povsem neverjetno zagnanostjo, preciznostjo in sistematično lotil vsakega področja - od mladostnega igranja violine in viole, kasnejšega oblikovanja slovenske in jugoslovanske računovodske vede, pa celo do predpisovanja najmanjših podrobnosti v vsakdanjem življenju lastne družine - nam bosta v tokratnih Sledeh časa pomagala predstaviti njegova doktoranda, dolgoletna sodelavca in prijatelja: dr. Slavka Kavčič, ki je z Ivanom Turkom delala na Ekonomski fakulteti, ter direktor Slovenskega inštituta za revizijo dr. Marjan Odar, ki je z njim sodeloval predvsem v okviru svoje institucije. Pred mikrofonom pa gostimo tudi soavtorja biografije Ivana Turka z naslovom Od viole do pisalnega stroja, od not do kontov, dr. ekonomskih znanosti in dr. znanosti s področja zgodovine Nevena Boraka.
Teme iz druge svetovne vojne so v najrazličnejših dokumentarnih medijih priljubljene še danes. Predvsem gre za velikanski, globalen spopad, ki je ob tragediji vsega človeštva prinesel tudi mnoga drobna junaštva ali pa osebne tragedije, ki so se tkale v spomine posameznikov, njihovih družin ali pa celih narodov. Ker pa je bilo dogajanje tako široko razvejeno, so mnogi dogodki vegavemu človeškemu spominu ušli, uradna zgodovinska znanost pa se enostavno z vso materijo, tudi po osmih desetletjih, ni sposobna spopasti. Zato so nekatere zgodbe iz vojnega časa ostale nepovedane in eno izmed njih, kolikor to dopušča radijski medij, razkrijemo v oddaji Sledi časa. Gre za skrivnost Dolge njive oziroma zavezniško pomoč iz zraka.
V naslednje pol ure se bomo vrnili v daljno preteklost in poskušali razumeti, kaj nam pripovedujejo kamnine. Obiskali bomo eno pomembnejših naravoslovnih zbirk v Sloveniji – Geološko zbirko Oddelka za geologijo, ki je razstavljena v stavbi Montanistika, v prostorih Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani. Zbirka zajema približno 25.000 vzorcev mineralov, kamnin, rud, fosilov, stratigrafskih vzorcev in kostnega gradiva. Kako je zbirka nastala, kakšen pomen ima in kaj je njeno poslanstvo, je v oddaji Sledi časa poizvedovala Petra Medved.
Že kar nekaj let je minilo od takrat, ko so lutkovni umetniki Mini teatra v Ljubljani na oder postavili predstavo Tinček Petelinček. Pred premiernim dogodkom 9. januarja 2004 so zapisali, da bodo v njej uporabili ročne lutke, ki jim pravimo lileki. Navajajo, da je etnolog Niko Kuret, raziskovalec predliterarnih oblik in ljudskega gledališča, opisal te tradicionalne ljudske lutke kot “tipično slovensko-kajkavsko lutkovno gledališče”. Izvirne slovenske lileke (lutke strašila) so po večini uporabljali na tradicionalnih šaljivih sejmih ali na poročnih in drugih slavjih. Oživitev lilekov nima primere v evropskem lutkarstvu, zato so takrat avtorji te predstave zanikali trditev, da naj Slovenija ne bi imela dediščine v lutkarstvu. Več o slabo preučenih lilekih izveste v oddaji Sledi časa. Gost je Robert Waltl.
Žičniške naprave že dolgo niso popularne samo na smučiščih. Povedano drugače; smučišča so njihovo prvotno uporabo celo zakamuflirala, saj je po svetu veliko zgodnjih gondol vozilo prav do svetišč, kamor še danes prevažajo na stotine turistov ali vernikov. Pa še nekaj se je zgodilo medtem. Sodobni »mega polisi«, ki se dušijo v prometni brezizhodnosti, so se začeli zavedati ekološke brezmadežnosti, odlične izrabe prostora in neinvazivnosti za javni prostor, ki jo ponujajo žičniške naprave. Po mnogih svetovnih velemestih množično gradijo gondole, ki tako nimojo več samo turistično-rekreacijskega poslanstva. Postajajo del javnega transporta in če kaj, je prihodnost zelene mobilnosti v zraku pod napetimi jeklenicami … Sledi časa gredo z gondolo na Sveto goro, sprevodnik je Marko Radmilovič.
Da je nogomet najpomembnejša postranska stvar na svetu, je teza tistih, ki so prepričani, da so najpomembnejše ne-postranske stvari na svetu vsakovrstne vojne, politika, država, družba in podobno. Velika večina ljudi tega planeta bi brez dvoma raje sedela na stadionih ali se sama podila za žogo, kot pa bila žrtev najrazličnejših usodnih dogajanj. Nogomet je torej najpomembnejša bistvena stvar na svetu in tisti, ki to negirajo iz verski, ideoloških ali humanitarnih razlogov, so že zdavnaj v manjšini. V času svetovnega prvenstva je prav, da se na zgodovino nogometa uzremo tudi v oddaji, ki sledi času. Tokrat se bo zgodilo nekaj neverjetnega, saj se bo Marko Radmilovič, navijač Maribora, poglobil v poetično zgodovino ljubljanskega nogometa.
Eden večjih gradov na Gorenjskem danes sicer le še v razvalinah stoji na začetku doline Draga, na koncu vasi Begunje na Gorenjskem. A vendar sta veličina in pomembnost gradu Kamen in njegovih lastnikov še vedno navzoči, Lambergarje pa slavijo celo ljudske pesmi. Preteklost in skrivnosti iz kamna in na kamnu zgrajenega gradu, ki se prvič kot bivališče plemičev omenja v 12. stoletju, bomo razkrivali v oddaji Sledi časa.
Oddaja razkriva, da zgodovine ne sestavljajo samo veliki dogodki, ampak je seštevek številnih majhnih življenjskih zmag, porazov in odločitev. Čeprav se loteva tudi velikih zgodovinskih zgodb, je njena prednost, da jih lahko prikaže ob človeških zgodbah in usodah, majhnih dogodkih, katerih seštevek šele sestavi veliko zgodovinsko sliko. Zato v njej enakovredno nastopajo zgodovinarji in drugi strokovnjaki ter pričevalci, zmagovalci in poraženci, zgodovinske veličine in ljudje, ki so jim odločitve velikih spremenile življenje.
Z znanjem do zvezd je naslov knjige, ki jo je ob 40. obletnici ustanovitve slovenske šole za nepalske gorske vodnike v Nepalu v Manangu pod Anapurnami izdala Planinska založba Planinske zveze Slovenije. Urednica knjige Mojca Volkar Trobevšek je izbrala tak naslov zaradi dvojnega pomena, ki ga prinaša. Na eni strani pomeni, da so slovenski inštruktorji in zdravniki v šoli za gorske vodnike usposobili domačine, da so lahko s tem znanjem preživeli. Tako so postali gorski vodniki, nekateri celo z mednarodnimi licencami, to pa je pripomoglo tudi k razcvetu nepalskega gospodarstva. Na drugi strani pa je naslov tudi parafraza knjige Vikija Grošlja Do prvih zvezd, v kateri opisuje vzpon na Everest. Leta 2021 je namreč nepalski odpravi uspelo doseči vrh K2 pozimi in polovica teh alpinistov se je izobrazila v slovenski šoli za gorske vodnike. Tako je šola dosegla dvoje, razširila je znanje in navdušila Nepalce za vrhunski alpinizem ter osvajanje zanje svetih himalajskih vrhov. Izjemni dosežek slovenske šole za gorske vodnike v Nepalu bomo spoznali v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.
Neveljaven email naslov