Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pravnik, etnomuzikolog, vodja Glasbenonarodopisnega inštituta in umetniški vodja slovenskega okteta. Kdo združuje vse te vloge v eni osebi?
To je znameniti dr. Valens Vodušek.
V oddaji predstavljamo dr. Valensa Voduška (1912–1989), ki je bil po svoji osnovni izobrazbi pravnik, a ga je ljubezen do glasbe (in to vseh zvrsti) že zelo zgodaj zapeljala v raziskovanje slovenskega ljudskega glasbenega izročila, ki mu je ostal zvest vse do upokojitve. Kar 27 let je vodil Glasbenonarodopisni inštitut, ki se je v njegovih časih najprej imenoval Folklorni inštitut, potem pa Sekcija za glasbeno narodopisje ISN ZRC SAZU. V njegovem času je inštitut pridobil veljavo raziskovalne ustanove, tudi s tem, da je v delo uvedel terenska snemanja in priskrbel potrebno tehnično opremo.
Pravniško natančen etnomuzikolog se je temeljito poglabljal v strukturo ljudske pesmi in glasbe, to so občudovali in z zanimanjem poslušali številni znanstveniki v tujini. Imel je izjemen spomin, a svoje ideje je le redko spravil na papir in to je za vse nas velika škoda. Vso njegovo zapuščino v pisni obliki sta v knjigi Etnomuzikološki članki in razprave združila dr. Marko Terseglav in mag. Robert Vrčon.
V oddaji spoznamo njegovo delo in življenje s pomočjo dveh sogovornikov, njegovih nekdanjih sodelavcev: g. Mirka Ramovša in dr. Marka Terseglava.
323 epizod
Radijska oddaja že več kot štiri desetletja predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki odražajo slovensko glasbeno narodopisno dediščino. Terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Za oddajo, terenska snemanja in arhiv skrbi urednica mag. Simona Moličnik.
Pravnik, etnomuzikolog, vodja Glasbenonarodopisnega inštituta in umetniški vodja slovenskega okteta. Kdo združuje vse te vloge v eni osebi?
To je znameniti dr. Valens Vodušek.
V oddaji predstavljamo dr. Valensa Voduška (1912–1989), ki je bil po svoji osnovni izobrazbi pravnik, a ga je ljubezen do glasbe (in to vseh zvrsti) že zelo zgodaj zapeljala v raziskovanje slovenskega ljudskega glasbenega izročila, ki mu je ostal zvest vse do upokojitve. Kar 27 let je vodil Glasbenonarodopisni inštitut, ki se je v njegovih časih najprej imenoval Folklorni inštitut, potem pa Sekcija za glasbeno narodopisje ISN ZRC SAZU. V njegovem času je inštitut pridobil veljavo raziskovalne ustanove, tudi s tem, da je v delo uvedel terenska snemanja in priskrbel potrebno tehnično opremo.
Pravniško natančen etnomuzikolog se je temeljito poglabljal v strukturo ljudske pesmi in glasbe, to so občudovali in z zanimanjem poslušali številni znanstveniki v tujini. Imel je izjemen spomin, a svoje ideje je le redko spravil na papir in to je za vse nas velika škoda. Vso njegovo zapuščino v pisni obliki sta v knjigi Etnomuzikološki članki in razprave združila dr. Marko Terseglav in mag. Robert Vrčon.
V oddaji spoznamo njegovo delo in življenje s pomočjo dveh sogovornikov, njegovih nekdanjih sodelavcev: g. Mirka Ramovša in dr. Marka Terseglava.
Neki podatek pravi, da med nekaj manj kot devet tisoč ljudskimi pesmimi, ki jih je zbral Karel Štrekelj, več kot tisoč pesmi omenja Marijo. Posvečenih ji je približno 450 cerkva. Med njimi je tudi tista na Ptujski Gori, ki se dviga nad Dravsko polje. O nastanku Marijinega svetišča na Ptujski Gori kroži vrsta legend, a njene začetke povezujejo z zaobljubo predstavnikov štajerskega plemstva. Z vrha tega gručastega naselja ob cesti Ptuj–Majšperk je imeniten razgled. Nas je pot vodila čez Goro v sosednje naselje Stogovci; obiskali smo gospoda Vilibalda Čuka. Kot preprost človek, rojen leta 1945, je večino svojih delovnih let preživel v tujini. Zanimivo je, da je z domovino ostal povezan na prav zanimiv način – že pred časom se je odločil, da bo zapisal pravljice, ki so mu ostale v spominu. Ob pravljicah se bomo ustavili tudi pri ljudskih pesmih, ki opevajo Marijo, božjo mater. Pevke Akademske folklorne skupine Franceta Marolta so leta 2015 izdale zvočni album z naslovom Lepa si, roža Marija, ki prinaša več kot 20 ljudskih pesmi o Mariji. Maj je zanimiv tudi zaradi Florjanovega koledovanja, ki ga poznajo le redki kraji. Ali veste, kaj dobijo florjanovski koledniki v dar? Če ne, poslušajte oddajo. Godli in peli nam bodo pevke AFS Franceta Marolta, družinski trio Volk Folk, pevke in pevci z Ostrožnega pri Celju in iz Precetincev pri Mali Nedelji, Marko banda, godci iz Nimnega na Kozjanskem in Rudnega, za konec pa še Maria Michelizza in Šavrinske pupe en ragaconi.
V oddaji predstavljamo dr. Valensa Voduška (1912–1989), ki je bil po svoji osnovni izobrazbi pravnik, a ga je ljubezen do glasbe (in to vseh zvrsti) že zelo zgodaj zapeljala v raziskovanje slovenskega ljudskega glasbenega izročila, ki mu je ostal zvest vse do upokojitve. Kar 27 let je vodil Glasbenonarodopisni inštitut, ki se je v njegovih časih najprej imenoval Folklorni inštitut, nato pa Sekcija za glasbeno narodopisje ISN ZRC SAZU. V njegovem času je inštitut pridobil veljavo raziskovalne ustanove, tudi s tem, da je v delo uvedel terenska snemanja in priskrbel potrebno tehnično opremo. Pravniško natančen etnomuzikolog se je temeljito poglabljal v strukturo ljudske pesmi in glasbe, kar so občudovali in z zanimanjem poslušali številni znanstveniki v tujini. Imel je izjemen spomin, a svoje ideje je le redko spravil na papir, kar je za vse nas velika škoda. Vso njegovo zapuščino v pisni obliki sta v knjigi Etnomuzikološki članki in razprave združila dr. Marko Terseglav in mag. Robert Vrčon. V oddaji spoznamo njegovo delo in življenje ob pomoči dveh sogovornikov, njegovih nekdanjih sodelavcev: g. Mirka Ramovša in dr. Marka Terseglava.
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Nocoj bomo v naši oddaji gostili avtorja, etnologa in kulturnega antropologa dr. Tomaža Simetingerja. Pred kratkim je namreč izšla 55. izdaja knjižnice Glasnika Slovenskega etnografskega društva z naslovom Zvezdne poti in plesne sledi: Od Platona do romarskega vrtca. V knjigi se na približno 130 straneh poglobljeno prepletajo antične ideje pitagorejsko-platonistične filozofije o krožnem kolektivnem gibanju, ki preslikava gibanje zvezd in nebesnih teles ter omogoča komunikacijo z božjim, ter slavilne prakse krščanske Cerkve, ki se še danes kažejo v procesijah. Prav posebno pozornost knjiga namenja že v naslovu omenjenemu romarskemu vrtcu. Gre za obliko procesij, ki so jih do druge svetovne vojne izvajali pri pomembnejših romarskih cerkvah na Dolenjskem in Štajerskem. Razvojno lahko te procesije, ki so jih med petjem in hojo polžasto krožno zavijali, povežemo z obliko plesa, ki je bil v različnih delih Evrope v cerkvenem življenju razmeroma razširjen, a doslej v literaturi tako na Slovenskem kot po svetu malo obravnavan in zato velja za eno bolj spregledanih tem plesne kulture.
Zmaga Kumer je leta 1975 izdano knjigo Pesem slovenske dežele, ki še vedno velja za eno temeljnih del s področja ljudske pesmi, posvetila slovenskim materam pevkam, varuhinjam našega izročila. Zapele bodo Ragle, ki se lahko pohvalijo s častitljivo obletnico delovanja – 25 let. To je še poseben dosežek, če se zavedamo, da skupino sestavljajo dekleta in žene, stare od 35 do 38 let, v glavnem torej polno zaposlene mame in žene. Svoje bosta dodali Marinka Prelog in Selma Franov iz Ljutomera, ki sta kot duo Beročka posneli zgoščenko, polno žalostink in veselink. Cintare so pevska zasedba dvanajstih žena. Njihovo skrivnostno moč, ki jo izražajo v celovitih projektih, je z besedami težko opisati. Večkrat so že nastopile v naših oddajah, vsakokrat se izkažejo z bolj obrušeno, bolj premišljeno in bolj dodelano glasbeno zgodbo, navdihnjeno z ljudsko dediščino. Zapoje nam Vesna Zornik ft. Sounds of Slovenia in APZ Tone Tomšič in prekmurska skupina Ethnotrip. Pevke Akademske folklorne skupine France Marolt pod vodstvom Adriane Gaberščik so izdale dvojno zgoščenko, ki skupno zajema približno 50 ljudskih pesmi. Ta folklorna skupina pa je dala že eno močno in znano žensko zasedbo, to so seveda Katice. V pesmih se dotikamo ljubezni in hudomušnosti, pa tudi žalosti in težkih ženskih tem, kot sta detomor in biti desetnica. Ja, ko babe vkup stojijo, takole govorijo!
V sredini marca 2022 smo bili prisotni na predstavitvi dolgo pričakovane zbirke pesmi iz Loške doline z naslovom Smo slišali ptičice peti. Zajetna izdaja združuje več kot 120 pesmi z notnimi zapisi in urejenimi opombami. Zbrala jih je Frančiška Truden - Fani iz Starega trga pri Ložu, ki je vneta zbiralka pesmi svoje okolice; pesmi se je naučila v otroštvu od svoje mame in v šoli, pozneje pa jih je slišala od sovaščank in sovaščanov, na prireditvah in na radiu. Repertoar številnih in tematsko raznovrstnih pesmi, ki jih Fani Truden hrani v svojem spominu in jih zapoje tudi sama ali s svojimi Pevkami iz Loške doline, je zdaj shranjen v pesmarici Smo slišali ptičice peti. Pesmarica je izšla v sozaložništvu partnerjev: Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti – Območna izpostava Cerknica, Kulturno društvo Notranjska in založba ZRC. Predstavitev pesmarice je bila v kulturnem domu Stari trg, večer je povezovala gospa Ida Turk, zapeli so pevci in pevke iz okolice: Vida Truden, Katja Truden, Jakob Levec, France Anzeljc, Jana Žnidaršič, Simona Žnidaršič, Sonja Debeljak.
Violistka Mojca Kamnik, violinistka Urša Lorber in kitarist Aljaž Lipuš. Skupaj že skoraj desetletje prepletajo ljudsko in avtorsko glasbo kot trio Hedera Vento. Ime, ki tako nenavadno lepo spolzi iz ust, v esperantu pomeni bršljanov list. Mojca, Aljaž in Urša so leto 2021 intenzivno posvetili načrtovanju in uprizoritvi projekta Je na Dravci m'hlica. Ustvarili so intermedijski performans, katerega navdih so koroške ljudske pesmi z ljubezensko tematiko in reko Dravo kot ves čas navzočo točko preloma. Drava je namreč žila narave, ki jih venomer spremlja na poti iz Maribora do koroškega doma, zato ni čudno, da so poti po Dravski dolini sprožile veliko navdiha in idej. Šli so še dlje – nagovorila sta jih okoljska problematika in glasno neprimeren odnos do vode, ki so ga vtkali v zgodbo. Performans je sestavljen iz štirih sklopov z živo glasbo, zvočnimi krajinami, gibljivimi slikami božanske Drave in povzetkom čustev, ki jih izražata dva obraza, ki povzemata zgodbe živečih ob Dravi. Performans je zrcalo našega odnosa z vodo in do vode.
Že kar nekaj časa je minilo, odkar smo s snemalniki stopali v hiše in snemali domače, družinsko petje. Tokrat se nam je posrečilo. Na prireditvi Družina poje 2021 v Andražu nad Polzelo smo namreč spoznali družino Jakob, ki je redna obiskovalka te tradicionalne prireditve. Beseda je dala besedo in v sončnem dnevu, ki je z nizkimi temperaturami in bridkim vetrom še pritrjeval sicer že odhajajoči zimi, smo se odpravili na pot. Vas Zavrh pri Dobrni je rojstni kraj družine Jakob, ki jo sestavlja pet sester in brat: Irena, Zdenko, Jelka, Draga, Slava in Ema. Ko smo z družino skupaj posedali ob kaminu v hiši na hribu, v kateri živi sestra Draga, je beseda tekla o marsičem. Družno se spominjajo, da se je v teh krajih veliko pelo, to je bilo nekaj normalnega, vsakdanjega. Predvsem ob domačih delih. Jakobove sestre so se kar nekaj let trudile in raziskovale ljudske pesmi, predvsem je bilo to delo najstarejše sestre Irene. Ta je prečesala knjige v knjižnicah in iskala raznovrstne pesmarice, da bi našla pesmi njihovih krajev. Njeno delo se je obrestovalo, saj so mape polne različnih ljudskih pesmi. Irena jim je bila kot druga mama, pove Slava. Družinsko petje je dar. Nekaj, česar ne moremo kupiti. To niso le pesmi, njihova besedila in pazljivost, da ''bo dobro zvenelo''. To niso nastopi, vaje in priprave. To je moč glasbe, ki ljudi poveže z nevidnimi rokami harmonije, s tem pa morda stopijo korak bliže soncu. Občutek je močan, a hkrati krhek … kot pajčevina, ki jo pajek plete dolgo in skrbno. Daje mu občutek varnosti, zavetja – to je dom. Hitro pa se lahko tudi raztrga. Prav tako je z družinskim petjem: treba ga je negovati in v njegovo mrežo vplesti čim več družinskih članov, saj jih bo povezovalo in varovalo. Nika Rožanc.
Pust je živ, barvit, svetel, tudi mitološki praznik, ki v najrazličnejših oblikah preganja zimo v številnih deželah severne poloble. V številnih različicah šeg se pojavlja tudi na Slovenskem. Nekatere ostajajo skrivnostne. Dogmatična pravila prehajajo iz roda v rod in so ponekod še vedno v domeni moških. Glasba je obvezna, a ostaja v funkciji konteksta celotnega običaja. Na ta veseli dan, praznik vseh norcev, se bomo ustavili v Drežnici, Tolminu, Lancovi vasi, Hrušici, Dobrepolju in Kanalu ob Soči. Pridite z nami, veselo bomo rajžali!
Kulturno umetniško društvo Študent iz Maribora združuje dve sekciji: Akademski pevski zbor (APZ) Maribor in Akademsko folklorno skupino (AFS) Študent. V preteklosti so delovale tudi druge sekcije, kot so gledališka sekcija, veliki plesni orkester, sekcija za športni ples. Začetek njihovega delovanja označuje letnica 1964. Društvo je polno mladih – študentov Univerze v Mariboru, ki se odločijo za vokalno ali folklorno ljubiteljsko dejavnost. AFS Študent je ena izmed največjih folklornih skupin na vzhodu Slovenije, v svojem koreografskem repertoarju predstavlja plese vseh slovenskih pokrajin. Seznam njihovih evropskih in svetovnih gostovanj je zelo dolg, sami pa tudi pridno sodelujejo pri organizaciji mednarodnega folklornega festivala Folkart, ki že od leta 1989 poteka v okviru Festivala Lent. Konec leta 2021 je njihov glasbeni sestav oziroma muzika AFS Študent, kot se poimenujejo sami, posnel in izdal svoj prvi glasbeni album, ki so ga poimenovali Pesmi od nas za vas. Album zajema 11 instrumentalnih in vokalnih glasbenih priredb slovenskih ljudskih pesmi in plesnih viž. Člani glasbenega sestava AFS Študent Maribor so: Tomaž Granda, David Lukner, Rok Méthans, Jaka, Gašper in Iza Waldhütter ter Katarina Ženko. Njhov vodja in mentor je Miran Waldhütter.
V petek, 28. maja lani, je 14. festival Godibodi, festival sodobne avtorske in etno glasbe, postregel z večerom ljudske glasbe. Z nami bo Marko banda – z Andijem, Boštjanom, Miho, Slavkom in Željkom se bomo družili. Cimbale, violina, klarineta in kontrabas – to je ''zmagovalna kombinacija'', ki je vzdržala tokove časa zadnjih 30 let. Njihov koncert smo posneli konec maja lani, ko so nastopili v Hribarjevi dvorani Ljubljanskega gradu. Predstavili so pesmi s tretjega zvočnega albuma, ki je sicer izšel ob lanski 30-letnici skupine in ki niza 12 različnih pesmi, ki poslušalca nikakor ne pustijo ravnodušnega. Ob snemanju sta se jim pridružila tudi nekdanja člana zasedbe, Samo Budna na violini in Tomaž Rauch na violi, zapela pa je Tjaša Šimonka Kavaš. Za posnetek koncerta sta poskrbela mojster zvoka Matjaž Mastnak in asistent Gašper Vodlan.
Tokrat bomo dali prostor nagrajencu Prešernovega sklada za leto 2022. Skladatelj, pedagog, zborovodja, dirigent, umetnik, ljubitelj lepega in ljudskega. Predvsem odnos s slednjim bomo postavili v ospredje. Sam se, kot pravi, ljudske glasbe dotika s tresočo roko. V uri pogovora v prostorih Glasbene matice, kjer vedno nekje nekdo marljivo vadi in iz inštrumenta izvablja melodije, smo se lahko prepričali, da je človek, ki izkazuje globoko spoštovanje do ljudske glasbe. Ljudsko blago raziskuje, primerja, občuduje in ga ob priložnosti tankočutno glasbeno oplemeniti. Naš gost je Damijan Močnik. Skladatelj Damijan Močnik se je v zadnjih letih uveljavil kot eden najpomembnejših slovenskih zborovskih in vokalno-instrumentalnih skladateljev. O njegovi mednarodni odmevnosti pričajo redne izvedbe njegovih skladb na najprestižnejših festivalov po svetu. Njegove pesmi izvajajo pevci najvidnejših profesionalnih pevskih zborov. Danes v vlogi zborovodje in umetniškega vodja glasbenih dejavnosti deluje na Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani, prav tako je docent na ljubljanski Akademiji za glasbo. To je že njegova druga Prešernova nagrada, prvo je prejel v študentskih letih za skladbo za simfonični orkester. V oddaji slišimo slovenske ljudske v priredbi Damijana Močnika in izvedbi različnih slovenskih pevskih zborov - od otroških do odraslih.
Drugega februarja boste v koledarjih našli označen praznik: svečnica. Beseda sama nam hitro razkrije pomen praznika, pa vendar je blagoslov sveč, ki se na ta dan opravlja v Rimskokatoliški cerkvi, le en košček vsebine. Svečnica je v cerkvenem letu praznik Jezusovega darovanja v templju; prvotno ime praznika pa je bilo Marijino očiščevanje. Korenine praznika pa so še daljše, in sicer so v dneh okrog svečnice v starem Rimu praznovali luperkalije. Množice so se z gorečimi plamenicami valile po ulicah, številni med njimi so se oblekli v kože, ipd. Dr. Tomaž Simetinger, etnolog in kulturni antropolog, podrobneje predstavi ta čas kot tudi obred ženskega očiščevanja. Prvotno ime praznika je bilo namreč Marijino očiščevanje, v preteklosti so verjeli, da je ženska po porodu nečista in tako je morala počakati vsaj 40 dni, preden se je vrnila v družbo. Svečnica nastopi točno 40 dni po božiču, kar označuje tudi Marijino očiščevanje in darovanje: z Jožefom sta dojenčka Jezusa prinesla v tempelj, kjer sta ga posvetila Bogu, kot je bila navada za vsakega prvorojenca, odkupila pa sta ga z dvema goloboma oz. grlicama. To je bil dar, ki so ga premogli reveži. Bogatejši so darovali večje živali. Na Slovenskem je znano tudi svečniško koledovanje in pesmi, ki spremljajo kolednike, redno omenjajo Marijo z dvema golobčkoma, starčka Simeona in prerokinjo Ano ... kar nakazuje na to, da se vsebina teh pesmi trdno opira na svetopisemsko poročilo, ki ga je zapisal evangelist Luka. Kot praznik luči se je svečnica preoblikovala v Rimskokatoliški cerkvi, ko na ta dan blagoslavljajo sveče. Več o cerkveni plati praznika pove duhovnik, g. Janez Maučec iz župnije sv. Marko niže Ptuja. Kolednice nam pojejo Ljoba Jenče, pevke iz Ložnice pri Makolah na Štajerskem, oktet Suha, mlajše pevke AFS France Marolt, pevke iz Stojncev in Male vasi (Alenka Domanjko Rožanc, Lucija Janžekovič, Eva Kostanjevec in Ajda Šterbal ter Špela Forštnarič, Irena Forštnarič in Marija Kolarič), Ragle in Katice. Ja, svečnica je eden redkih praznikov, ob katerem koledujejo ženske, čeprav so sprva na ta dan koledovali moški.
Kakor kaplje smo na veji, veter pihne, pademo. Kratko naše je življenje, dnevi hitro minejo. (novoletna kolednica) Spomini so pomembni. Zato tokrat misli begajo in plavajo k spominom na pred kratkim umrlo predano ljudsko pevko in pripovedovalko, gospo Ano Lazar, ki je s pesmijo in besedo ničkolikokrat krojila tudi naše torkove oddaje. Tudi arhiv Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU je poln njenih posnetkov pesmi in pripovedovanj. Gospa Ana Lazar je bila rojena 28. septembra 1927 pri Vintarjevih v vasi Zagorica v občini Dobrepolje na Dolenjskem. Ana je bila šesti izmed osmih otrok, o njej pa pišejo, da je bila že kot otrok radovedne narave in je vsakokrat z veseljem poslušala nove pripovedi ob krušni peči. Od starejših je privzela občutek za živahno pripovedovanje in kot dvanajstletna deklica je zgodbe pripovedovala učitelju na Vidmu Tonetu Ljubiču. Ta je bil vnet zbiralec narodopisnega gradiva, zato je bil nad njo seveda navdušen. Leta 1939 jo je skupaj z več osnovnošolci odpeljal v Ljubljano in tako je Anica Lazar prvič prestopila prag tedanjega Radia Ljubljana. Leta 1963 je Ančka Lazar za Glasbenonarodopisni inštitut posnela 57 pesmi, naslednje leto pa še 52. Snemali sta tudi Ančkina mama in sestra, veliko večino teh pesmi pa so v svoj repertoar dodali Zagoriški fantje. Nadalje nam zapoje oktet Suha, ki je v preteklem letu slavil svojo 40-letnico obstoja, nekaj besed in melodij pa bo steklo še na temo preje, pozabljenega običaja starih časov, ki je svoje mesto našel v zimskem času po novem letu. Pojejo in pripovedujejo nam Anica Lazar, Ludvik Lazar, Marija Erčulj, Ivan Kralj, Zagoriški fantje, pevci in pevke iz Zagorice, vokalna skupina Gallina, oktet Suha, pevci in pevke iz Slivnice na Kozjanskem, Venčeseljske pevke in pevke ljudskih pesmi Cintare.
Tamburica je glasbilo, ki ima na Slovenskem več kot 130-letno tradicijo. Njene korenine pa segajo daleč nazaj v antično Perzije, ko tamburico izvorno najdemo v obliki lutnje. Dolgovrato lutnjo je moč najti tudi na poslikavah v staro-egipčanskih grobnicah. Razvoj lutnje je pozneje šel v dve smeri. Kratkovrato lutnjo so Arabci prenesli na španska tla, v južno Italijo in Sicilijo – v Španiji se je razvila v kitaro, v Italiji pa v mandolino. Dolgovrato lutnjo, predhodnico tamburice, so na balkanska tla prinesli Turki. Razširila se je po ozemlju celotnega Balkana in tako jo poznamo tudi pod drugimi imeni: pandura v Bolgariji, bandura v Ukrajini, balalajka in domra v Rusiji. Najbolj se je to glasbilo udomačilo v Makedoniji, na Kosovu ter v Bosni in Hercegovini. Od tam je tamburica prešla tudi severneje, v Slavonijo in Bačko ter v 18. in 19. stoletju postala najbolj značilno ljudsko glasbilo Slavonije in Vojvodine. Vse to beremo v učbeniku ”Šola za tamburice” nekdanjega ravnatelja glasbene šole Brežice Dragutina Križanića. V Sloveniji beležimo več kot 40 tamburaških sestavov. V času utrjevanja narodne zavesti v drugi polovici 19. stoletja so imeli tamburaški zbori pomembno vlogo. V zadnjem polstoletnem obdobju so se prelevili v tamburaške orkestre z visoko zastavljenimi glasbenimi cilju in z izvajanjem tehtnih umetniških skladb. Tamburaštvu na Slovenskem posvečamo pozornost v oddaji, v kateri bosta svoje poglede in izkušnje delila Daniel Leskovic, producent za inštrumentalno-glasbeno področje na JSKD Republike Slovenije, in Marko Simčič, predsednika tamburaškega orkestra Dobréč. Tamburaški orkestri iz Majšperka, Šmartnega, Reteč, Vipave, Artič in orkester Dobréč pa bodo izvajali priredbe ljudskih napevov, umetne skladbe slovenskih skladateljev in priredbe priljubljenih melodij. Oddajo je pripravila Nika Rožanc.
''[...] In nad klavirjem je bila ,vitra' – veste, to, kar so delali v Ribnici. Na tisti vitri je potem visela Maroltova slika, slika Božidarja Jakca, ki ga je naslikal na Žalah. Zelo lepa slika. Tam so bile vedno neke rožice in kot oltarček se nam je zdelo takrat ...'' (Mirko Ramovš, spomini, 2021) V prvi oddaji smo se poglobili v njegovo življenje pred vojno, zdaj pa se bomo vrnili v obdobje po prvi svetovni vojni, v katerem se je kot mladenič v 28. letu znašel France. Bil je že prestar za študij, zato si je kruh služil predvsem s priložnostnimi deli, povezanimi z glasbo. Že od leta 1919 je vodil Primorski kvartet, pozneje imenovan Slovenski oktet, prevzel je pomožno zborovodstvo pri pevskem zboru Glasbene matice in pisal glasbene kritike za leposlovni mesečnik Ljubljanski zvon. Na novem ljubljanskem konservatoriju je poučeval petje in klavir ter za svoje gojence leta 1925 napisal celo učbenik "Pevska vadnica – osnovna načela in metodična navodila o tehniki petja''. France Marolt se je ob pravem času znašel na pravem kraju in začel ob sebi zbirati mlade pevce. Tako je 12. oktobra 1926 nastal pevski zbor univerze v Ljubljani, današnji Akademski pevski zbor Toneta Tomšiča. Kot zanimivost naj povemo, da je v prvih letih pod Maroltovim vodstvom v zboru pel tudi poznejši doktor etnologije dr. Niko Kuret. Pri komaj 58-ih letih je Franceta Marolta zadela možganska kap. Bilo je to junija 1949, takoj po enem izmed njegovih predavanj na akademiji. Pristal je v bolniški postelji. V njej je ostal vse do smrti 7. aprila leta 1951. Sogovorniki v oddaji so Mirko Ramovš, etnokoreolog, nekdanji sodelavec Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU in več kot 40 let umetniški vodja AFS Franceta Marolta, Mitja Gobec, sin skladatelja Radovana Gobca, zborovodja in zadnjih 43 let urednik različnih notnih izdaj ter eden redkih, ki se Marolta še osebno spominjajo, dr. Urša Šivic, etnomuzikologinja in raziskovalka na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU, ter dr. Tomaž Simetinger, etnolog in kulturni antropolog, dolgoletni član Akademske folklorne skupine Franceta Marolta in več let tudi njen umetniški vodja. Z nami so tudi Ivan Koruza in Tamara Klemenčič, pevec in pevka Akademskega pevskega zbora Toneta Tomšiča univerze v Ljubljani, ter Mojca Kren, Tjaša Lahne in Tadeja Zadravec, plesalci Akademske folklorne skupine Franceta Marolta.
Bilo je 21. junija 1891, Brdo pri Lukovici, Kamniško-Brdski sodni okraj: cerkvenemu organistu in učitelju glasbe ter nekdanji poštni upraviteljici se je rodil prvi izmed šestih otrok. Ime so mu dali po očetu, čez štiri dni ga je h krstu nesel sam pisatelj Janko Kersnik. Nadarjen je bil za risanje, matematiko, šah in telovadbo, a najbolj ga je prevzela glasba. Nosil je ime očeta, botra in botre. To je bil Franc Janko Alojzij Marolt oziroma kot ga bolje poznamo France Marolt. V lanskem letu smo posvetili dve zaporedni dokumentarni oddaji glasbeniku, folkloristu, ustanovitelju Glasbenonarodopisnega inštituta, Akademskega pevskega zbora Toneta Tomšiča in Akademske folklorne skupine Franceta Marolta Francetu Maroltu. V prvi oddaji ga bomo spoznali kot ustanovitelja takrat Folklornega inštituta pri Glasbeni matici (1934) in netitelja in spodbujevalca kulturnih dejavnosti. Na njegovo pobudo je nastalo več pevskih zborov in folklornih skupin. V njem sta se vedno prepletali zborovska in folklorna dejavnost, glasba je bila njegova ljubezen. Sogovornikii v oddaji so Mirko Ramovš, etnokoreolog, nekdanji sodelavec Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU in več kot 40 let umetniški vodja AFS Franceta Marolta, Mitja Gobec, sin skladatelja Radovana Gobca, zborovodja in zadnjih 43 let urednik različnih notnih izdaj in eden redkih, ki se g. Marolta še osebno spominja, dr. Urša Šivic, etnomuzikologinja in raziskovalka na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU, in dr. Tomaž Simetinger, etnolog in kulturni antropolog, dolgoletni član AFS Franceta Marolta in več let tudi njen umetniški vodja. Drugi del oddaje bo na sporedu v torek, 11. januarja.
Zadnja oddaja leta 2021 je seveda praznično obarvana. Z voščili, željami in kolednicami stopamo onstran meja naše zemlje in v poslušanju odkrivamo raznovrstnost evropskih narodov. Zbrali smo namreč novoletne glasbene razglednice in voščila v različnih evropskih jezikih, ki so jih poslali glasbeni uredniki evroradijske mreže EBU. Slišali bomo na primer vižo za božični buenek – edinstven koledniški ples iz Bolgarije. Božični buenek plešejo mladi fantje, oblečeni v dolge plašče in obuti v škornje z ostrogami, s katerimi poudarjajo ritem in žvenketajo. Ta stari bolgarski ljudski običaj se prenaša z očetov na sinove, koledujejo pa na božični dan, 25. decembra, a le v pokrajini Trakija, od Jambola do Svilengrada. Ljudske božične in novoletne kolednice v raznolikih izvedbah vam pošiljamo iz Bolgarije, Švice, Finske, Estonije, Latvije, Švedske, Ukrajine, Moldavije, Rusije, Češke, Slovaške, Poljske in Hrvaške.
Doktor Matija Ogrin je višji znanstveni sodelavec in predstojnik na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. Je literarni zgodovinar, ki je leta 2019 izdal knjigo Slovensko slovstveno izročilo. V njej najdemo raznovrstne starosvetne pesmi in obrazce, ki jim je dodana obširna poglobljena razlaga o izvoru in značilnostih. V knjigi smo našli številne stare in pozabljene pesmi s srednjeveškimi koreninami, primerne tudi za adventni in božični čas. Adventni čas, štiri tedne pred božičem, je srednjeveška ljudska pobožnost zapolnjevala s pesmimi, ki so opevale in častile Jezusovo mater Marijo ter angelovo oznanjenje. Med najbolj živimi cerkvenimi pesmimi z omenjeno tematiko je vsekakor pesem ''Je angel Gospodov'', ki je ljudska prepesnitev molitve angelovega češčenja. Vsem nam je tako znana, a le redkokdaj se zavedamo, da stopamo mimo zelo stare, srednjeveške dediščine, ne da bi se zavedali dolge poti, ki jo je pesem opravila skozi stoletja do nas. Z glasbo in razlago se bomo posvetili še tem pesmim: Ave Marija, ti devični cvet, Jager na lovu šraja, Lepa si, lepa si, roža Marija, Ta svetla zvejzda ta je zašla, Eno je dete rojenu in Ta dan je vsega veselja. Oddajo bodo polepšali zvoki iz grl glasbenikov: vokalne skupine Nomos, Trutamore Slovenice, Komornega zbora Ave, Klape Linđo ter Janeza Jocifa in Marte Močnik Pirc.
December je zadnji mesec, mesec, ko se potegne črta in naredi obračun. Prav tako pa je izmed vseh najbolj prazničen in zato poln običajev in petja. Četrtega decembra goduje sv. Barbara, ki so jo ponekod na Štajerskem in v Prekmurju zaznamovali obhodi hiš z različnimi prošnjami za srečo pri živini in hiši. Sledi sv. Lucija, 13. decembra, ko so po vaseh koledovale ženske, ki so se oblekle v bele halje in strašile vse naokrog. Ob tem so tulile in razbijale s krožnikom, na katerem so imele oči, saj si je po legendi sveta Lucija iztaknila oči. V Porabju so na ta dan mladi fantiči 'kokodakali' od hiše do hiše. V adventu je bilo v nekaterih slovenskih krajih devet dni pred božičem v navadi Marijino popotovanje, čemur ponekod pravijo, da Marijo nosijo. Običaj, ki je nastal v 19. stoletju, je naša oddaja ujela leta 2013 v vasi Rakitna blizu Ljubljane. Prijetno praznično razpoloženje bodo v pesmih z nami delili člani družine Volk iz Ilirske Bistrice, Katice, pevke in godci Akademske folklorne skupine France Marolt, Bogdana Herman, Kranjski furmani in dve pevki iz Bele krajine.
Neveljaven email naslov