Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pravnik, etnomuzikolog, vodja Glasbenonarodopisnega inštituta in umetniški vodja slovenskega okteta. Kdo združuje vse te vloge v eni osebi?
To je znameniti dr. Valens Vodušek.
V oddaji predstavljamo dr. Valensa Voduška (1912–1989), ki je bil po svoji osnovni izobrazbi pravnik, a ga je ljubezen do glasbe (in to vseh zvrsti) že zelo zgodaj zapeljala v raziskovanje slovenskega ljudskega glasbenega izročila, ki mu je ostal zvest vse do upokojitve. Kar 27 let je vodil Glasbenonarodopisni inštitut, ki se je v njegovih časih najprej imenoval Folklorni inštitut, potem pa Sekcija za glasbeno narodopisje ISN ZRC SAZU. V njegovem času je inštitut pridobil veljavo raziskovalne ustanove, tudi s tem, da je v delo uvedel terenska snemanja in priskrbel potrebno tehnično opremo.
Pravniško natančen etnomuzikolog se je temeljito poglabljal v strukturo ljudske pesmi in glasbe, to so občudovali in z zanimanjem poslušali številni znanstveniki v tujini. Imel je izjemen spomin, a svoje ideje je le redko spravil na papir in to je za vse nas velika škoda. Vso njegovo zapuščino v pisni obliki sta v knjigi Etnomuzikološki članki in razprave združila dr. Marko Terseglav in mag. Robert Vrčon.
V oddaji spoznamo njegovo delo in življenje s pomočjo dveh sogovornikov, njegovih nekdanjih sodelavcev: g. Mirka Ramovša in dr. Marka Terseglava.
323 epizod
Radijska oddaja že več kot štiri desetletja predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki odražajo slovensko glasbeno narodopisno dediščino. Terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Za oddajo, terenska snemanja in arhiv skrbi urednica mag. Simona Moličnik.
Pravnik, etnomuzikolog, vodja Glasbenonarodopisnega inštituta in umetniški vodja slovenskega okteta. Kdo združuje vse te vloge v eni osebi?
To je znameniti dr. Valens Vodušek.
V oddaji predstavljamo dr. Valensa Voduška (1912–1989), ki je bil po svoji osnovni izobrazbi pravnik, a ga je ljubezen do glasbe (in to vseh zvrsti) že zelo zgodaj zapeljala v raziskovanje slovenskega ljudskega glasbenega izročila, ki mu je ostal zvest vse do upokojitve. Kar 27 let je vodil Glasbenonarodopisni inštitut, ki se je v njegovih časih najprej imenoval Folklorni inštitut, potem pa Sekcija za glasbeno narodopisje ISN ZRC SAZU. V njegovem času je inštitut pridobil veljavo raziskovalne ustanove, tudi s tem, da je v delo uvedel terenska snemanja in priskrbel potrebno tehnično opremo.
Pravniško natančen etnomuzikolog se je temeljito poglabljal v strukturo ljudske pesmi in glasbe, to so občudovali in z zanimanjem poslušali številni znanstveniki v tujini. Imel je izjemen spomin, a svoje ideje je le redko spravil na papir in to je za vse nas velika škoda. Vso njegovo zapuščino v pisni obliki sta v knjigi Etnomuzikološki članki in razprave združila dr. Marko Terseglav in mag. Robert Vrčon.
V oddaji spoznamo njegovo delo in življenje s pomočjo dveh sogovornikov, njegovih nekdanjih sodelavcev: g. Mirka Ramovša in dr. Marka Terseglava.
"Slovenski človek si je nebesa potegnil na Zemljo in vse božansko počlovečil, napravil domače," je zapisala etnomuzikologinja dr. Zmaga Kumer. Ni majhna zapuščina ljudskih pripovednih pesmi, ki opevajo svetnike – tiste posameznike med nami, ki so se že za življenja dotaknili nebes in jih približali ljudem. Življenjepisi svetnikov so sčasoma postali legende, ki so tu in tam izgubile podatek ali dva, kar pa ni bila težava za ljudsko domiselnost. Tako pesmi, ki jih uvrščamo v kategorijo ljudskih legendnih pesmi, pripovedujejo o zemeljskem življenju svetnikov ali njihovi vrnitvi iz onostranstva in srečanjih z ljudmi. Svetnikom smo tudi tukaj nadeli povsem človeško podobo, velikokrat pa se zgodi, da je svetniško ime le pritaknjeno zgodbi, ki po osnovi ni legendna. Oddaja prinaša izbor zelo starih posnetkov iz arhiva Glasbenonarodopisnega inštituta ter tudi novejše izvedbe pesmi o svetnikih: od svetega Bernarda in Izidorja, do svete Barbare in Kristine pa do kresnega večera na god sv. Janeza Krstnika.
V poletju se zdi, da je tako rekoč mogoče vse. Topli večeri nas odnašajo v sanjave misli in občutja, žalostne vrbe nam dajejo senco ob sotočjih, kjer poležavamo in se hladimo. Vonj po žetvi in senu se vrtični v zraku in ima nas, da bi kar sezuli čevlje in tekli bosi čez ravan. Temu občutenju primerno smo v venec poletnega glasbenega izbora vtkali raznovrstne pesmi različnih slogov, letnic in seveda glasbenih zasedb. V poletni večer nam bodo zapeli in zaigrali naslednji: pevka Brina Vogelnik in zasedba String.si, trio Lumi, skupina ljudskih pevk iz Trebnjega Ragle, vokalna skupina Jazzva, o svojih spominih nam bo ob spremljavi Akademske folklorne skupine France Marolt pripovedovala Marija Kamnik, po domače Šalékarjeva Micka, iz Gradič na Suhi. Za konec nam zapojejo še ljudski pevci iz Markovcev pri Ptuju. Prijetno poslušanje!
''Veste kaj ... Na terenu sem srečala med kmeti, starimi in mladimi, veliko bolj bistrih ljudi, kot sem jaz s svojim doktoratom. In večkrat sem se počutila, ko sem jih spraševala, pet centimetrov manjša pri takih ljudeh.'' Tokratno oddajo posvečamo doktorici Mariji Makarovič, ki je nedavno dopolnila 90 let. A ob pogledu nanjo bi marsikdo ob tej trditvi pomislil, da gre za laž – vitalna, čila, nasmejana, predvsem pa modrih misli, širokih obzorij in številnih načrtov. Z vso skrbnostjo, požrtvovalnostjo in veseljem je življenje posvetila raziskovanju slovenske oblačilne kulture, šeg in navad. Tekstilno zbirko Slovenskega etnografskega muzeja, kjer je delala kot kustosinja od leta 1953 do upokojitve, je obogatila z več tisoč predmeti in jo tudi popisala. Zbirko je smiselno uredila in dopolnjevala po krajevnih, časovnih, socialnih in funkcionalnih merilih. Poleg rednega muzejskega dela je raziskovala tudi številne druge slovenske narodopisne vidike: od ljudske medicine in medsebojne pomoči na vasi do socialnih mrež ter kmečkih poslov in virov preživljanja, pa pregovore, samomorilnost, alkoholizem. Terensko delo je nadaljevala tudi po upokojitvi. Naj omenimo še njen izjemen opus, ki obsega več kot 2000 bibliografskih enot, od tega pa več kot 50 monografij in 400 znanstvenih člankov. Med drugim je tudi prejemnica državnega priznanja, medalje za zasluge za ohranjanje nacionalnega spomina o načinih življenja Slovencev od konca 19. stoletja. V oddaji nam pojejo in igrajo: Vokalna skupina Breznik, Tomaž Plahutnik, glasbeniki Akademske folklorne skupine France Marolt, Šentanelski pavri, Godci iz Rudnega v Selški dolini in ljudski pevci iz Luč. Svoje spomine delita tudi dr. Tomaž Simetinger in Mirko Ramovš.
Če smo se v prvi oddaji poglobili v njegovo življenje pred vojno, pa se bomo tokrat vrnili v čas po prvi svetovni vojni, kjer se je kot mladenič v 28. letu znašel France. Bil je že prestar za študij, zato si je kruh služil predvsem z priložnostnimi deli, povezanimi z glasbo. Že od leta 1919 je vodil Primorski kvartet, pozneje imenovan Slovenski oktet, prevzel je pomožno zborovodstvo pri pevskem zboru Glasbene matice in pisal glasbene kritike za leposlovni mesečnik Ljubljanski zvon. Na novoustanovljenem ljubljanskem konservatoriju je poučeval petje in klavir ter za svoje gojence leta 1925 napisal celo učbenik "Pevska vadnica – osnovna načela in metodična navodila o tehniki petja''. France Marolt se je znašel ob pravem času na pravem mestu in začel ob sebi zbirati mlade pevce. Tako je 12. oktobra 1926 nastal pevski zbor univerze v Ljubljani, današnji Akademski pevski zbor Tone Tomšič. Kot zanimivost naj povemo, da je v prvih letih pod vodstvom Marolta v zboru pel tudi poznejši doktor etnologije Niko Kuret. Pri komaj 58 letih je Franceta Marolta zadela možganska kap. Bilo je to junija 1949, neposredno po enem od njegovih predavanj na akademiji. Pristal je v bolniški postelji, kjer je ostal vse do smrti, 7. aprila leta 1951. Sogovornikii v oddaji so Mirko Ramovš, etnokoreolog, nekdanji sodelavec Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU in več kot 40 let umetniški vodja AFS Franceta Marolta, Mitja Gobec, sin skladatelja Radovana Gobca, zborovodja in zadnjih 43 let urednik različnih notnih izdaj ter eden redkih, ki se g. Marolta še osebno spominja, dr. Urša Šivic, etnomuzikologinja in raziskovalka na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU, ter dr. Tomaž Simetinger, etnolog in kulturni antropolog, dolgoletni član AFS Franceta Marolta in več let tudi njen umetniški vodja. Z nami so tudi Ivan Koruza in Tamara Klemenčič, pevec in pevka Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič Univerze v Ljubljani ter Mojca Kren, Tjaša Lahne in Tadeja Zadravec, plesalci Akademske folklorne skupine France Marolt.
''Če ga je kdo vprašal, zakaj to dela, je odgovoril: Zato, da ne boste pozabili, da ste Slovenci!'' (Mitja Gobec, spomini, 2021) Bilo je 21. junija 1891, Brdo pri Lukovici, Kamniško-Brdski sodni okraj: cerkvenemu organistu in učitelju glasbe ter nekdanji poštni upraviteljici se rodi prvi izmed šestih otrok. Ime so mu dali po očetu, čez štiri dni ga je h krstu nesel sam pisatelj Janko Kersnik. Nadarjen je bil za risanje, matematiko, šah in telovadbo, a najbolj ga je prevzela glasba. Nosil je ime očeta, botra in botre. To je bil Franc Janko Alojzij Marolt, ali kot ga bolje poznamo – France Marolt. V letošnjem jubilejnem leto posvečamo dve zaporedni dokumentarni oddaji glasbeniku, folkloristu, ustanovitelju Glasbenonarodopisnega inštituta, Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič in Akademske folklorne skupine France Marolt, Francetu Maroltu. V prvi oddaji ga bomo spoznali kot ustanovitelja takrat Folklornega inštituta pri Glasbeni matici (1934) ter spodbujevalca kulturnih dejavnosti; na njegovo pobudo je nastalo več pevskih zborov in folklornih skupin. V njem sta se venomer prepletali zborovska in folklorna dejavnost, glasba je bila njegova ljubezen. Sogovorci v oddaji so Mirko Ramovš, etnokoreolog, nekdanji sodelavec Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU in več kot 40 let umetniški vodja AFS France Marolt, Mitja Gobec, sin skladatelja Radovana Gobca, zborovodja in zadnjih 43 let urednik različnih notnih izdaj ter eden redkih, ki se g. Marolta še osebno spominja, dr. Urša Šivic, etnomuzikologinja in raziskovalka na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU, ter dr. Tomaž Simetinger, etnolog in kulturni antropolog, dolgoletni član AFS France Marolt in več let tudi njen umetniški vodja. Drugi del oddaje bo na sporedu v torek, 22. junija.
Glasbena skupina Vruja je sinonim za istrsko ljudsko glasbo. In ko uporabimo pridevnik 'istrski', to seveda pomeni glasbo, narečja in občutenje, ki se razrašča prek treh dežel: Italije, Slovenije in Hrvaške. Zanimiv prostor, že od nekdaj prepreden s potmi in ljudmi, ki so praviloma odhajali v večje kraje. Spomnimo se samo Šavrink, ki jih v romanu opisuje tudi Marjan Tomšič – za preživetje sebe in družine so peš ali na oslu odhajale na pot od Gračišč do Buzeta, Motovuna in nazaj gor v Trst. Dandanes bi ob takem početju morale kar štirikrat kazati svoje dokumente. Mešanje narečij, narodnosti in kultur je tukaj torej nekaj povsem običajnega. Vruja to različnost pooseblja in plemeniti že 20 let. Letos slavi okroglo obletnico, ki jo zaznamuje tudi izid petega studijskega albuma. Še preden ga predstavimo, se spomnimo prejšnjih: album z naslovom Vruja je izšel leta 2002, Od mladega vina, do pustne frtade 2006, tri leta zatem Ruj, čupinj, žaneštra, nazadnje pa Bres pašaporta leta 2013. Nocoj bomo v zbirko premierno dodali še petega z naslovom Ljubezen, vojna in ... življenje, ki niza 12 skladb. Med seboj povezane s kratkimi dokumentarnimi posnetki, ki ustvarjajo zvočno kuliso in nas povedejo v prostor, čas, dogodek, ki ga opisuje pesem, ki sledi. Marino, ki je glavni avtor in producent albuma, si je namreč zamislil vse skupaj kot nek zvočni film. Album so soustvarili člani zasedbe Vruja: Peter Kaligarič – harmonika, Gabrijel Križman – vokal, kitara in mandola, Gorast Radojevič – istrski bajs in električna kitara, Niki Grmovšek – violina, Veronika Črešnik – vokal in zvočila ter Alenka in Marino Kranjac – vokal, mandolina, kitara, sopela in violina.
Tretji zvočni album Trésti, ki je izšel ob sicer lanski 30-letnici skupine Marko banda, niza 12 raznovrstnih pesmi, ki poslušalca nikakor ne bodo pustile ravnodušnega. Ob snemanju so se zasedbi pridružili tudi nekdanja člana Samo Budna na violini in Tomaž Rauch na violi ter Tjaša Šimonka Kavaš, vokal. Mag. Simona Moličnik, muzikologinja in urednica glasbenega uredništva na Prvem programu Radia Slovenija, je v spremni besedi zapisala: Tri desetletja vežejo člane te glasbene zasedbe, v kateri ni individuuma, je le skupni imperativ: ''Špilaj! Špilaj muziko!'' Marko banda ostaja zvesta dediščini svojega okolja in v vsem svojem glasbenem razponu igra z nabojem, ki pričara navidezno preprost, notranje pa tako zelo zapleten in bogat svet prekmurskega človeka. Glasba tega albuma kaže skupno rast skupine, ob vsebini, ki je članom zapisana v genskem kodu in za katero velja površno javno prepričanje, da je ni več mogoče nadgrajevati, na novo blestijo nekatere viže, ki so utonile v zgodovinskem spominu in so svoje mesto imele v arhivu Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU […]. Povezava do albuma: https://markobanda.ga/ Album lahko kupite tudi v spletni trgovini založbe Celinka.
Festival so prvič organizirali leta 2008. Od prvih korakov, odrov, idej, nastopajočih in do danes se bomo sprehodili skupaj s tistim, ki je, pod narekovaji, kriv za vse to. Janez Dovč, vsestranski glasbenik, je tudi umetniški vodja festivala, ki vsako leto poskuša odpreti vrata sveži, še ne uveljavljeni slovenski glasbi. Z njim smo se pogovarjali o prehojeni poti, občutkih ob pripravah in pogledu na razvoj ljudske glasbe v zadnjem desetletju. Poslušali bomo poustvarjalce, ki smo jih v zadnjih letih lahko srečali na festivalskih odrih: Edna, Zdovčeve dečve, Janez Dovč & Sounds of Slovenia, Ljoba Jenče in Nina Volk, Brina, Katice, Vruja, Ragbag Diatonic Strings Duo, Aleš Hadalin, Ethnotrip, Volk Folk.
Pred stoletjem, torej v dvajsetih letih 19. stoletja, se je začelo pomembno obdobje slovenske glasbene industrije, ki so jo zanetili Slovenci v Ameriki. Med najizrazitejšimi je bil gotovo nadarjeni godec iz Sodražice Matija Arko oziroma Matt Hoyer. Matt Hoyer je bilo v petdesetih letih prejšnjega stoletja pomembno, slavno ime med Slovenci v Združenih državah, med izseljenci drugih narodnosti in med Američani. To je bil torej godec Matija Arko, po domače Hojerjev iz Sodražice. V mladosti se je izselil v Ameriko, s seboj pa odnesel izkustvo slovenskega godčevskega izročila, veder značaj, diatonično harmoniko ter izjemen glasbeni dar. Živel je z glasbo in glasba z njim. V Združenih državah je skupaj s polbratoma ustanovil skupino Hoyer trio, ki je z odprtostjo in žarom hitro navdušila občinstvo in postala splošno priljubljena. Glasba Hoyer tria je zanimiv križanec slovenskega oziroma alpskega izročila z mnogimi drugimi glasbenimi kulturami, to pa je plod začetka delovanja glasbene industrije. Matija Arko je bil namreč med prvimi Slovenci, ki so pomembno soustvarjali produkcijo zvočnih posnetkov. Ohranjene gramofonske plošče, ki jih je Matt Hoyer posnel v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, so danes pomembna ostalina, ki priča o moči slovenske glasbe zunaj etnične meje na eni strani in o začetkih glasbene industrije ter o priljubljenosti slovenskega godčevskega muziciranja na drugi. Pred petimi leti sta sodelavca Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU dr. Rebeka Kunej in dr. Drago Kunej temeljito raziskala in znanstveno opredelila osebnost Matta Hoyerja ter pomen njegove dediščine. Objavila sta monografijo z naslovom Glasba z obeh strani. Slovenskega glasbenika, ki je pomembno soustvarjal ameriško oziroma svetovno glasbeno zgodovino in čigar glasba je v Clevelandu še vedno živa, sta podrobneje predstavila tudi poslušalcem oddaje Slovenska zemlja v pesmi in besedi. Ob prelomu desetletja naprej se bomo v oddaji zazrli stoletje nazaj, v čas, ko je živa glasba začela vstopati v prostor izdajanja gramofonskih plošč in komercializacije.
Nek podatek pravi, da med nekaj manj kot devet tisoč ljudskimi pesmimi, ki jih je zbral Karel Štrekelj, več kot tisoč pesmi omenja Marijo. Njej je posvečenih okrog 450 cerkva. Med njimi je tudi Ptujska Gora, ki se dviga nad Dravsko polje. O nastanku Marijinega svetišča na Ptujski Gori kroži vrsta legend, a njene začetke povezujejo z zaobljubo predstavnikov štajerskega plemstva. Z vrha tega gručastega naselja ob cesti Ptuj-Majšperk je imeniten razgled. Nas je pot vodila čez Goro v sosednje naselje Stogovci, kjer smo obiskali gospoda Vilibalda Čuka. Preprost človek, rojen leta 1945, je večino svojih delovnih let preživel v tujini. Zanimivo je, da je z domovino ostal povezan na prav zanimiv način – že pred časom se je odločil, da bo zapisal pravljice, ki so mu ostale v spominu. Ob pravljicah se bomo ustavili tudi pri ljudskih pesmi, ki opevajo Marijo, božjo mati. Pevke Akademske folklorne skupine France Marolt so leta 2015 izdale zvočni album z naslovom Lepa si, roža Marija, ki prinaša preko 20 ljudskih pesmi o Mariji. Mesec maj je zanimiv tudi zaradi Florjanovega koledovanja, ki ga poznajo le redki kraji. Ali veste, kaj dobijo florjanovski koledniki v dar? Če ne, poslušajte oddajo. Godejo in pojejo nam pevke AFS France Marolt, družinski trio Volk Folk, pevke in pevci z Ostrožnega pri Celju in Precetincev pri Mali nedelji, Marko banda, godci iz Nimnega na Kozjanskem in Rudnega, za konec pa še Maria Michelizza in Šavrinske pupe en ragaconi.
Vse od korenin človeškega spomina je v našem svetu prisotna tista temna stran, ki prinaša žalost, tragedije, jok in smrt. Vojskovanje ni nekaj, kar bi si človeška vrsta lahko štela v čast, a vendar je tukaj. Prisotno v vsakdanu, ki je poln glasov o vojni, streljanju, napadih. V takih okoliščinah so nastajale tudi pesmi, ki so sčasoma postale naš kolektivni kulturni spomin in nas spominjajo na različne dogodke, ki smo jih kot družba doživeli. Če boste iskali gradivo o vojaških pesmih, boste zadovoljni ugotovili, da je bilo o tej temi izdanih že kar nekaj publikacij. Posvetile so se jim Zmaga Kumer, dr. Marjetka Golež Kaučič, dr. Marija Klobčar in drugi. Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU je v letu 2007 izdal zvočni album Regiment po cesti gre, na katerem so zbrane slovenske ljudske vojaške pesmi iz arhiva inštituta. V tokratni oddaji se bomo sprehodili vse od viteških časov Pegama in Lambergarja do partizanskih pesmi. Pojejo nam: pevke Akademske folklorne skupine France Marolt, Bogdana Herman, družinski trio Volk Folk, skupina Petzapet, bratje Korpar iz Osluševcev, Kranjski furmani, Marija Jež, Frajhajmska godba, skupina pevcev in pevk iz Ostrožnega pri Celju, Rudolf Knez in skupina moških, Janez Dovč in Sounds of Slovenia, pevci in pevke s Kozjega Vrha pri Dravogradu, Hrušiški fanti in Podpeški oktet. Svoje misli in spomine bosta z nami delili tudi dr. Marjetka Golež Kaučič in Ančka Lazarjeva, Vintarjeva iz Zagorice pri Dobrepolju.
''So bila pa mesta določena, kjer smo se zvečer zbirali: Pod Selovo lipo, pred gasilskim domom in na Tišlerjevem ovinku, kjer se gre v Kozji rep. To so bili stalni placi. En dan smo se zbrali na tem, drugič na drugem placu.'' Tako se fantovskega petja na vasi spominja Ivan Kralj iz Zagorice pri Dobrepolju, duša Zagoriških fantov, ki so leta 2019 obeležili 70-letnico delovanja. Mogoče so toplejši meseci, cvetoča pomlad in duhteča narava iz hiš izvabili te fantovske glasove, ki jim namenjamo prostor v tej oddaji. Marko banda iz Prekmurja, ki je lani slavila svojo 30-letnico, izdaja nov album. Več o njem pove violinist Miha Kavaš. V šopek vigrednega glasbenega izbora bodo svoje pesmi stkali Vaberški fantje, Fantje s Preske, Zagoriški fantje, brat in sestra Ivan Kralj in Ančka Lazarjeva, o bližajočem se Jurjevem bodo peli skupina Tolovaj Mataj in Bogdana Herman, za konec pa še zvoki Prekmurja z Marko bando.
Prostor zapolni sozvočje. Ostane tišina kot del glasbe, kot kontemplacija: o preprosti, pa tako neposredni vsebini, o izrazu podajanja, o zvočni barvi. Nagovorila jih je bogata ostalina glasbenega izročila zbiratelja in vsestranskega umetnika češkega rodu Ludvika Kube (1863-1956). Oživljajo predvsem pesmi iz njegovih zbirk, kajti v današnjem repertoarju ljudskih pevcev jih ni več. To so Rožančevi fantjiči, ljudski glasbeni trio s svojim lastnim izrazom, ki nas brez nostalgije in romantičnih utvar popelje v duh časa stoletje nazaj. Vsaka pesem je podana z razlogom, z njej pripadajočo zgodbo in s prostorom za razmislek. S preprosto, a pomenljivo glasbeno vsebino zapolnijo praznino časa in doživetje se vtisne. Rožančevi fantjiči so samostojni del Folklorne skupine Tine Rožanc, Železničarskega kulturno umetniškega društva. Podrobneje se bodo predstavili v oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi. Oddaja je bila posneta leta 2017.
Dan's ponavadi damo si radi pisanko eden drugemu v dar, kaj bi nabrali, da bi podali danes mi na sveti oltar. Aleluja, aleluja, danes mi na sveti oltar. Tako poje pesem iz Luč v Savinjski dolini. Velika noč je največji krščanski praznik, trdno vtkan v nsš letni krog. Temu prazniku posvečamo prvo oddajo v aprilu, v kateri boste slišali nekaj slovenskih velikonočnih ljudskih pesmi, ki jih sicer ni veliko. Stopili smo na teren in posneli pričevanja in spomine na praznovanje velikonočnega tridnevja na Ptujskem polju, kjer nam je pripovedovala Marija Prelog, in na južnem Koroškem, kjer je spomine podala Marija Kamnik. Zanimiv del praznovanja so bili tudi pasijoni in pasijonske igre - izpostavili smo Kapelski pasijon , ki je dolgo veljal za izgubljenega, a so v 80. letih prejšnjega stoletja po neumornem iskanju le našli njegov rokopis. Več o njem pove dr. Matija Ogrin, višji znanstveni sodelavec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. Oddajo z glasbeno nitjo in zanimivim pritrkovanjem zvonov povezujejo Pritrkovalci iz Račne pri Grosupljem, Žabnice, Goč in Radegunde pri Mozirju, pevca France in Micka Petrač, Mjuta Lavrenčeva iz Benečije, Pevci iz Luč, pevski zbor Consortium Musicum, Bogdana Herman, Trutamora Slovenica, Volk Folk in Pevke iz Lancove vasi.
Ženska vokalna zasedba Drumlce je leta 2019 pripravila tematski koncert z izbranimi ljudskimi pesmimi, ki sodijo v čas posta. Največkrat gre za legendne pesmi, torej pripovedne pesmi s snovjo iz svetopisemskih zgodb in apokrifov. Drumlce so ženska vokalna zasedba, ki se posveča terenskemu iskanju in izvajanju ljudskih pesmi. Predvsem jih zanima starejši in redko izvajani repertoar. Skupino sestavlja devet žena, večina jih prihaja z Viča v Ljubljani. Ime so si nadele po izumrlem kovinskem brenkalu podkvaste oblike s prožnim jeklenim jezičkom v sredini: drumlici. Priljubljeno je bilo v začetku 19. stoletja med vasovalci. Danes ni več v rabi. Zapeli bodo tudi Fantje z Viča. Oboji so člani Kulturno-umetniškega društva Židan parazol, Ljubljana-Vič.
Leto je že minilo, odkar naši kulturni domovi in drugi društveni prostori samevajo. Epidemija je zavrla delovanje folklornih društev, ki so v Sloveniji po večini nosilci ljudske kulture, saj v svojih vrstah združujejo plesne, godčevske in pevske skupine. Ta skrbijo, da se naša dediščina oživljena pretaka in prenaša naprej. Prejšnje leto je presenetilo vse – nekatere je zmotilo med načrtovanjem koncerta ob veliki obletnici, druge ob snemanju zgoščenk, spet tretje ob organizaciji novih dogodkov. Sprva so obmirovali, potem pa hitro ugotovili, da se da marsikaj storiti tudi tako, na daljavo. Vse dogajanje so budno spremljali in spodbujali tudi na Javnem skladu Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Govorili smo z nekdanjo in zdajšnjo producentko Anjo Cizel in Tjašo Ferenc Trampuš. Tudi skupine smo povprašali o njihovem delu v karanteni in načrtih za letos. Pred mikrofon so stopili: Tadej Zadravec, predsednik Akademske folklorne skupine Franceta Marolta, Saša Krajnc, umetniški vodja Akademske folklorne skupine Študent Maribor, Anja Cizel, umetniški vodja Folklorne skupine Tineta Rožanca, Primož Urbančič, umetniški vodja Kulturno-umetniškega društva Židan parazol, Tadej Fink, umetniški vodja Folklorne skupine Dragatuš in Mojca Mravinec, vodja mladinske tamburaške skupine KUD Otona Župančiča Vinica.
»Saj treba vedet’ ni ljudem, kar znano je tihim nočem…,« pravi ena od ljudskih pesmi. Noči ostajajo tihe, že predolgo tudi osiromašene skrivnosti. Z izborom ljudskih pesmi in viž v oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi vodimo misel k mitološkim znanilcem pomladi, k brstenju ljubezni in vonju preteklosti. Spomnili bomo na bajeslovno bitje Zelenega Jurija in dalje na svetega Jurija, opozorili na številne upodobitve, ki jih je ta zgodba doživela tako v glasbeni, kot v literarni umetnosti in ohranili stik s preprosto ljudsko dediščino ,nastalo ob jurjevanju. Zatem bomo pozornost usmerili v neskončni izraz ljubezni, ki pomenljivo, pa silno neposredno in hkrati vsakič drugače žari iz ljudskih pesmi. Vsebinsko nit bodo oblikovali: Tamburaši KUD Gradac, Grad gori!, Trutamora Slovenica & Vedun, družina Gostiša, vokalna skupina Lan iz Metlike, godec Jazo, Kresnice, Viniški tamburaši, Ljudski pevci Tuhinjske doline, Pritrkovalci iz Šentvida pri Stični, Hrušiški fanti ter Mira Huber in Tomaž Rauch.
Pozdravljeni v drugi polovici 19. stoletja, v letih, ko so bili aktualni narodni aktivisti, vprašanje in oblikovanje narodne zavesti in pripadnosti. Vrtincu, ki je v tistih letih močno prevetril evropsko celino, se tudi mi nismo izognili. Še posebno močno je zapihal v krajih ob državnih mejah tedanje habsburške monarhije. Vasi in mesta na naši zahodni meji so se prepletali z italijanskimi, laškimi; skupaj so živeli, peli, molili, delali. Vse to ni bil problem, dokler niso v zanosu vrtinca začeli poudarjati in zahtevati narodne identifikacije kmečkih prebivalcev. To včasih ni bilo ravno najbolj samoumevno dejanje. Vsaka stran – tako italijanska kot slovenska – je seveda vlekla k sebi, ob tem pa uporabljala različna orodja. Tudi ljudsko pesem. Doktorica Marjeta Pisk, sodelavka Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU, je v letu 2018 po desetletnem terenskem in raziskovalnem delu izdala knjigo Vi čuvarji ste obmejni – pesemska ustvarjalnost Goriških brd v procesih nacionalizacije kulture. Ob pogovoru z avtorico so se nam odstrli različni zanimivi odtenki življenja v tedanji situaciji. Vse to smo povezali z glasbo Primorske, ki nam jo bodo predali: pevke slovenske tržaške folklorne skupine Stu ledi, pevci Chiabudini, Nadiški puobi iz Benečije, Mešani pevski zbor Mačkovlje, Briški vokalni oktet in istrska skupina iz osemdesetih let Istranova.
Projekt Sounds of Slovenia je pod umetniškim vodstvom harmonikarja in skladatelja Janeza Dovča zaživel leta 2007 v okviru glasbene zadruge Celinka. Glasbeniki so osvetlili svojo lastno pot med danostjo različnih glasbenih tradicij in svobodo osebnega izraza. Zapisali so, da ''na koncu novega veka ne gre več samo za renesančnost, temveč za resonančnost prostora; ne le za zvočnost, ampak za sozvočnost; ne samo za oglaševanje, temveč uglaševanje. Letos so izdali svoj drugi album. Projektu, v katerem želijo poudarjati kulturno raznovrstnost kot tisto ključno za svetovno ravnovesje, so dali naslov Sozvočja. Stopili so namreč na zanimivo področje, na katerem se spajajo avtorska glasba, ljudske pesmi in slovenska poezija. Slišimo odlomke pesmi Karla Destovnika - Kajuha, Ivana Cankarja, Otona Župančiča, Josipa Murna - Aleksandrova, Edvarda Kocbeka, Simona Jenka, Franceta Prešerna, Srečka Kosovela, Mileta Klopčiča in Kristine Šuler. Na albumu sodelujejo Gregor Volk – kitara, vokal in violina, Goran Krmac – tuba, bariton in bas kitara, Petra Vidmar – marimba in tolkala, Metod Banko – vokal, Boštjan Gombač – klarinet, piščali, zvočila in vokal, Klemen Kotar – saksofoni in flavta, Kristijan Kranjčan – bobni, Marino Kranjac – dude, sopele, mandolina in vokal, Robert Pikl – kitara in ukulele, pevska skupina Maroltovke in Janez Dovč – harmonika, elektronika in vokal.
Z velikim veseljem vstopamo v oddajo, saj vam lahko po dolgem času ponovno predstavimo novo glasbo. Preteklo leto nam je bilo v marsikaterih pogledih nenaklonjeno – tudi tako, da nas je oropalo številnih glasbenih izdaj, koncertov in ne nazadnje druženja, ki tako prijetno spontano ponudi priložnost za petje, muziciranje. Naša glasbena obzorja bodo krenila v smer proti severu. V svoji sredi pozdravljamo tri študente graške glasbene akademije, ki jih je združila ljubezen do ljudske glasbe, predvsem iz skandinavskih in baltskih dežel. Trio Lumi – kar v ugrofinskem jeziku pomeni sneg – sestavljajo Urban Megušar (SI), Oskar Longyka (SI) in Saimi Kortelainen (EE). V oddaji slišimo velik del novega glasbenega albuma in skladbe, kot so My first polska without her, Swedish polskas, Anna's waltz, Polka from Pielisjärvi, Guten i vang ...
Neveljaven email naslov