Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pravnik, etnomuzikolog, vodja Glasbenonarodopisnega inštituta in umetniški vodja slovenskega okteta. Kdo združuje vse te vloge v eni osebi?
To je znameniti dr. Valens Vodušek.
V oddaji predstavljamo dr. Valensa Voduška (1912–1989), ki je bil po svoji osnovni izobrazbi pravnik, a ga je ljubezen do glasbe (in to vseh zvrsti) že zelo zgodaj zapeljala v raziskovanje slovenskega ljudskega glasbenega izročila, ki mu je ostal zvest vse do upokojitve. Kar 27 let je vodil Glasbenonarodopisni inštitut, ki se je v njegovih časih najprej imenoval Folklorni inštitut, potem pa Sekcija za glasbeno narodopisje ISN ZRC SAZU. V njegovem času je inštitut pridobil veljavo raziskovalne ustanove, tudi s tem, da je v delo uvedel terenska snemanja in priskrbel potrebno tehnično opremo.
Pravniško natančen etnomuzikolog se je temeljito poglabljal v strukturo ljudske pesmi in glasbe, to so občudovali in z zanimanjem poslušali številni znanstveniki v tujini. Imel je izjemen spomin, a svoje ideje je le redko spravil na papir in to je za vse nas velika škoda. Vso njegovo zapuščino v pisni obliki sta v knjigi Etnomuzikološki članki in razprave združila dr. Marko Terseglav in mag. Robert Vrčon.
V oddaji spoznamo njegovo delo in življenje s pomočjo dveh sogovornikov, njegovih nekdanjih sodelavcev: g. Mirka Ramovša in dr. Marka Terseglava.
323 epizod
Radijska oddaja že več kot štiri desetletja predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki odražajo slovensko glasbeno narodopisno dediščino. Terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Za oddajo, terenska snemanja in arhiv skrbi urednica mag. Simona Moličnik.
Pravnik, etnomuzikolog, vodja Glasbenonarodopisnega inštituta in umetniški vodja slovenskega okteta. Kdo združuje vse te vloge v eni osebi?
To je znameniti dr. Valens Vodušek.
V oddaji predstavljamo dr. Valensa Voduška (1912–1989), ki je bil po svoji osnovni izobrazbi pravnik, a ga je ljubezen do glasbe (in to vseh zvrsti) že zelo zgodaj zapeljala v raziskovanje slovenskega ljudskega glasbenega izročila, ki mu je ostal zvest vse do upokojitve. Kar 27 let je vodil Glasbenonarodopisni inštitut, ki se je v njegovih časih najprej imenoval Folklorni inštitut, potem pa Sekcija za glasbeno narodopisje ISN ZRC SAZU. V njegovem času je inštitut pridobil veljavo raziskovalne ustanove, tudi s tem, da je v delo uvedel terenska snemanja in priskrbel potrebno tehnično opremo.
Pravniško natančen etnomuzikolog se je temeljito poglabljal v strukturo ljudske pesmi in glasbe, to so občudovali in z zanimanjem poslušali številni znanstveniki v tujini. Imel je izjemen spomin, a svoje ideje je le redko spravil na papir in to je za vse nas velika škoda. Vso njegovo zapuščino v pisni obliki sta v knjigi Etnomuzikološki članki in razprave združila dr. Marko Terseglav in mag. Robert Vrčon.
V oddaji spoznamo njegovo delo in življenje s pomočjo dveh sogovornikov, njegovih nekdanjih sodelavcev: g. Mirka Ramovša in dr. Marka Terseglava.
Najnovejši album Uršule Ramoveš in Fantov z Jazbecove grape - Hribovske balade sestavlja 12 skladb, od katerih je le ena priredba znane angleške popevke, druge pa so avtorsko delo glasbenice Uršule Ramoveš inpesnika, Jenkovega nagrajenca, Janeza Ramoveša. Hribovske balade so žanrsko zelo različne pesmi, ki se pogumno potapljajo tudi v ritme rokovske in pop glasbe. Čutiti je, da iščejo različne smeri izražanja, tipajo, kaj jim ustreza, in delajo po svojem občutku. Uršula se pri tem zanaša na intuicijo in zaupa sebi. Zvesta je svojemu izrazu in zaupa notranjemu glasu, ki ji narekuje tone in melodije Janezovih vrhunskih pesniških stvaritev. Ne gre za tradicionalno ljudsko petje, lahko pa potegnemo kar nekaj vzporednic. Kako se rodijo njene melodije? Prisluhnite odgovoru v oddaji.
''Veste kaj, ... na terenu sem srečala med kmeti, starimi in mladimi, veliko bolj bistrih ljudi kot sem jaz s svojim doktoratom. In večkrat sem se počutila, ko sem jih spraševala, pet centimetrov majhna pri takih ljudeh.'' Tokratno oddajo posvečamo doktorici Mariji Makarovič, ki je nedavno dopolnila 90 let. A ob pogledu nanjo bi marsikdo ob tej trditvi pomislil, da gre za laž – vitalna, čila, nasmejana, predvsem pa modrih misli, širokih obzorij in številnih načrtov. Z vso skrbnostjo, požrtvovalnostjo in veseljem je življenje posvetila raziskovanju slovenske oblačilne kulture, šeg in navad. Tekstilno zbirko Slovenskega etnografskega muzeja, kjer je delala kot kustosinja od leta 1953 do upokojitve, je obogatila z več tisoč predmeti in jo tudi popisala. Zbirko je smiselno uredila in dopolnjevala po krajevnih, časovnih, socialnih in funkcionalnih merilih. Poleg rednega muzejskega dela je raziskovala tudi številne druge slovenske narodopisne vidike: od ljudske medicine in medsebojne pomoči na vasi do socialnih mrež ter kmečkih poslov in virov preživljanja, pa pregovore, samomorilnost, alkoholizem. S terenskim delom je nadaljevala tudi po upokojitvi. Naj omenimo še njen izjemen opus, ki obsega več kot 2000 bibliografskih enot, od tega pa več kakor 50 monografij in 400 znanstvenih člankov. Med drugim je tudi prejemnica državnega priznanja, medalje za zasluge za ohranjanje nacionalnega spomina o načinih življenja Slovencev od konca 19. stoletja. V oddaji nam pojejo in igrajo: Vokalna skupina Breznik, Tomaž Plahutnik, glasbeniki Akademske folklorne skupine France Marolt, Šentanelski pavri, Godci iz Rudnega v Selški dolini in ljudski pevci iz Luč. Svoje spomine delita tudi dr. Tomaž Simetinger in Mirko Ramovš.
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Desetnica, Zarčica in sončica, Kata katalena … so le trije izbrani naslovi balad ali drugače starih ljudskih pesmi, ki jih skozi prostor in čas vodi Bogdana Herman. »Vsa se spremenim v pesem,« zatrdi s sproščenim nasmehom in jasno dikcijo. Teža je v vsebini in izraz je pomenljiv: tako v pesmih, ki vodijo spomin do antične musiké, kot v osebnosti Bogdane Herman, ki pomeni življenjsko osmišljanje tega estetskega in etičnega pojma. Bogdana Herman je klasična humanistka: profesorica slavistike, učiteljica retorike, pesnica, raziskovalka in interpretka ljudskih ter umetnih pesmi. Več kot 170 posnetkov njenih izvedb je mogoče najti v arhivu nacionalnega radia. A to je le ena od njenih ustvarjalnih usmerjenosti. Je osebnost, ki razume večplastnost sporočil in ji je mar: za preteklost, sedanjost, prihodnost; za osredje in za obrobje. Z Bogdano Herman smo preživeli dan od jutranje kavice v Ljubljani, prek poetične terenske poti med Julijci in Karavankami, do čezmejnega delovnega obiska v dolini Rezije. In razgrnile so se bogate zgodbe. Dovolite, da jih delimo z vami.
Hrušiški fanti so skupina ljudskih pevcev iz vasi Hrušica v Brkinih, ki smo jih v naši oddaji slišali že marsikdaj, saj letos obeležujejo 25-letnico svojega organiziranega delovanja. Leta 2015 so izdali jubilejno dvojno zgoščenko, zdaj pa je pred nami zgoščenka Sonce ljubo, ki je bila posneta decembra 2018, izdana pa kmalu zatem v začetku leta 2019. Hrušiški fanti so spletli glasbeni most med ljudsko pesmijo in klasično eleganco violončela in skupino violončelistk iz bližnjega Trsta, znane z imenom Violoncelli Itineranti, ali v prevodu 'potujoči violončeli'. Njihova vodja je znana akademska glasbenica Andrejka Možina iz Briščikov pri Opčinah (IT). Na albumu najdemo 12 skladb, ki med seboj prelivajo bogato moško ljudsko petje, elegantne melodije violončel in glas pevke Ane Pílat iz Motovuna (HR). Izbor pesmi seže tudi čez slovenske meje - na zgoščenki sta tudi dve ljudski iz hrvaške Istre innekaj italijanskih. Gre za zanimiv glasbeni stik in izkušnjo, ki nam odstira nov pogled in izvablja luč iz zornih kotov, ki jih pri ljudski glasbi nismo vajeni.
Bruno Ravnikar je doktor fizike, univerzitetni profesor in specialist na področju akustike, ob tem pa dolgoletni član - plesalec in vodja plesnih skupin, Folklorne skupine Tineta Rožanca in Folklorne skupine Emona iz Ljubljane, ki jo je tudi ustanovil, utemeljitelj kinetografije ljudskih plesov, predavatelj in terenski raziskovalec, koreograf in pisec glasbenih priredb, ustanovni član mednarodnega združenja folklornih festivalov - CIOFF ter prejemnik številnih nagrad in naslovov. Pred nami je osebnost jasnih, prodornih misli in širokega razgleda. Tam, kjer se ustavi misel dr. Ravnikarja ali najde novo področje zanimanja, vedno nastane kaj novega. Obiskali smo ga, nedavno je slavil 90 let. V oddaji nam igrajo in pojejo člani in članice Folklorne skupine Emona iz Ljubljane in Metliške folklorne skupine Ivana Navratila.
Med pripovednimi pesmimi slovenskega ter tudi evropskega in širšega sredozemskega prostora je veliko legendnih pesmi o Mariji in svetnikih. Pogosto gre za moralizirajoče nauke, ki so se v izročilo prenesli prek menihov ali drugih krščanskih pridigarjev. Te pesmi imajo zelo star izvor, a ker so se ustno izročale, so se na takšen način tudi preoblikovale in posodabljale tako v besedilu kot v napevih in glasbenem podajanju. Oddaja Slovenska zemlja v pesmi in besedi ponuja izbor in spremne komentarje najstarejših zvočnih zapisov teh pesmi, ki so kot večja zbirka pred leti izšle na zvočnem albumu Glasbenonarodopisnega inštituta.
V oddaji se odpeljemo v Selško dolino, v vasi Besnica, Podblica, Nemilje, Lajše, Dražgoše, Njivice, Jamnik, Sorica in Dolenja vas, kjer je bila nekoč razvita visoka godčevska kultura – predvsem v smislu izvrstne, samouke in samonikle muzikalnosti. Rekli so, da ''godec zmeraj gode – če mu plačaš, gode, če mu ne plačaš, še kar naprej gode ...''. Tovrstno godčevstvo, ki je bilo najživahnejše v drugi polovici 19. stoletja in tja do druge svetovne vojne, je pustilo izjemno, dvojno dediščino. Ena je snovna – raznovrstna gasbila: stare diatonične harmonike, gosli oziroma violine, klarineti, med njimi es-klarinet, krilovka, pa basovska glasbila, kot sta kontrabas in tuba. Druga pa je nesnovna dediščina, ki jo nosijo potomci selških godcev. Močno se je vrastla v njihove duše in zato nadaljujejo tradicijo s sodobnimi godčevskimi praksami. Nadeli so si ime Murnovi godci. Oddaja je ponovitev iz leta 2014.
Oddaja Slovenska zemlja v pesmi in besedi danes prinaša izbor glasbe, ki temelji na izročilu. Pristopi so različni, nekateri bolj tradicionalni in v slogu restavriranja, spet drugi bolj samosvoji. Vsekakor pa gre za glasbo, ki slikovito izraža širši kulturni kontekst. Slišali bomo mladi prekmurski glasbeni skupini, med drugim bomo spoznali sveži prvenec Ravnica v maju skupine Pannonium orchestra in istrsko glasbo v sodobni interpretaciji ter izvedbah po starem, tudi v njihovem posebnem tonskem nizu, nato osrednjeslovensko moško petje, nazadnje pa še druge kulture, ki se glasbeno izražajo v Sloveniji (skupini Slovena voices in K'vali).
Poletje, ta najbolj pričakovani letni čas, barva naravo živo, polno, bujno. Zelena drevesa, modro nebo in zlato rumena polja. Zrno žita, eno samo drobno zrno, je pomenilo kruh oz. preživetje. Žetev je bila skupinsko delo, torej spravljanje žita s polja. Žitno klasje so žele ženske s srpom, redkeje so ga rezali moški s posebno koso. Za žanjicami ali žanjci je bilo treba sproti vezati snope z narejenim povéslom – krajevno so to orodje tudi drugače poimenovali – iz nekaj klasja. Ko je bila njiva požeta, so snope odpeljali domov in jih zložili v late kozolca, da so se posušili. Ko so se žanjice po končani žetvi vračale domov, so bile zgarane in zaradi obilnega potenja izsušene, v žepih pa so jim žvenketali goldinarji in jih navdajali s prijetno zavestjo, da pozimi ne bo treba stradati in prezebati. Goldinar je imel to hvale vredno lastnost, da je nekaj zalegel, kamor se je potočil. (Iz knjige Preproste zgodbe s solčavskih planin Joža Vršnika, Celjska Mohorjeva družba, 2005.) V oddaji bomo pluli med žitnimi polji, težaškim delom za preživetje in glasbo, ki je spremljala skupinsko delo na vasi, ki je danes že v pozabi. Zapeli nam bodo pevke in pevci iz Grobelnega, Sel pod Uršljo goro, Murske Sobote, Otíškega vrha pri Dravogradu in Lancove vasi, zaigral Trio Pegrin z Obírskega, pri citrah pa bo Franc Roban. Svojevrstne izvedbe slovenskih ljudskih so prispevale glasbeni skupini Noreia in Katalena ter pevka Brina.
Mihael Baranja, bolj znan kot Miška ali Miško Baranja, se je rodil 10. aprila 1920 v Vanča vasi, zato prav letos obeležujemo 100-letnico njegovega rojstva. Zato so v Murski Soboti pripravili dogodek, ki ga je organizirala Romska skupnost Slovenije, s katerim so želeli poudariti pomen tega velikega glasbenika. Cimbale je začel igrati že pri 10. letih, kmalu pa se je pridružil očetovi Baranja bandi. Po drugi svetovni vojni je ustanovil svojo Miško Baranja bando, ki je kot imeniten ansambel poklicnih glasbenikov nastopala po vsej Sloveniji. Konec 60. let se je Miško pridružil Kociper-Baranja bandi, leta 1980 se je preimenovala v danes vsem znano Beltinško bando, ki se ji je 1991 pridružil še Vlado Kreslin. Postali so pravi ambasadorji Prekmurja in prekmurske glasbe ter ponesli sloves odličnih prekmurskih glasbenikov ne le po Sloveniji, ampak tudi v svet. V oddaji bomo slišali spomine glasbenikov, ki so sodelovali z njim in njegovim naslednikom Andrejem Sobočanom – Andijem, ki je bil njegov edini učenec. Izbrskali smo tudi nekaj arhivskih posnetkov s terena sodelavcev GNI. Za glasbo poskrbi Beltinška banda, Marko banda, Ljoba Jenče, Vlado Kreslin in Mlada beltinška banda.
V Dragatuš nas pripelje glavna cesta Črnomelj–Vinica, ki se vije med polji žita in koruze, svoje pa pogledu dodajo tudi bližnji griči. Tabla nas vodi, da s ceste zavijemo levo in zapeljemo v strnjeno vas, hiše pa se kmalu razmaknejo in pridemo na plac. Tam stoji mogočna lipa, okrog katere so postavljeni cerkev, kulturni in gasilski dom ter gostišče. V vsej idili ne manjka niti gnezdo štorkelj. V vasi z 250 prebivalci že več kot 60 let deluje Folklorna skupina Dragatuš, ki je zlahka zgled pri ohranjanju članstva in delovne zagnanosti. V skupini deluje več sekcij, skupaj ustvarjajo, raziskujejo, potujejo in ohranjajo izročilo osrednje Bele krajine. Zmotno bi ob pokrajini ob Kolpi imeti v mislih le bele noše, plese v kolu in tamburaško glasbo. Mladi godci igrajo na klarinet, violino, harmoniko in berdo, motivi pa so sorodni osrednjeslovenskim. V oddaji se pogovarjamo s predsednikom društva, Leopoldom Perkom, vodjo skupine, Tadejem Finkom, mladimi v društvu, Evo Konda, Anjo Pešelj in Janom Gašperičom, svoje pa prida tudi najstarejši član, Martin Matkovič. Glasbo, ki jo predstavljamo v oddaji, lahko slišite tudi na dveh zvočnih albumih, ki jih je izdala skupina: Lepo je tam v Beli krajini (2007) in Belokranjske sledi (2017).
Luče so gručasto, predalpsko naselje v globoki, nekoliko razširjeni dolini reke Savinje, ob sotočju Savinje in Lučnice, ob vznožju Raduhe. V 15. stoletju je vas postala sedež enega od uradov gosposke iz Gornjega grada. Od nekdaj je poznana po svojevrstni glasbeni tradiciji, zaznamovani predvsem z večglasnim moškim petjem. Kljub trdoživosti je ta tradicija v zadnjem desetletju postajala vse tišja, nemara nekoliko ostarela. A prišel je trenutek, ki je premamil mlado generacijo. Petje na vasi je oživelo z dvojno močjo: modrostjo starejših in vihravostjo mladih glasov. Sami pevci pravijo, da skorajda ni lepše reči, kot je soustvarjati večglasno barvitost. Ta nastane le v skupnem dihanju več generacij moških pevcev. Za individualizem ni prostora. Na treko in na štrto ter vse tisto, kar je vmes, bodo z besedo in pesmijo prikazali ljudski pevci iz Luč ob Savinji.
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Radijska oddaja že več kot pet desetletij predstavlja ljudsko kulturo slovenskega etničnega ozemlja. Poslušalce povezuje z živim izročilom ter duhovno kulturo Slovencev nekoč in danes. Opazuje, prepoznava in predstavlja tista kulturna dogajanja, ki izražajo slovensko glasbenonarodopisno dediščino, terenski posnetki pa bogatijo arhiv slovenske ljudske glasbe in prispevajo k trajnemu ohranjanju samobitnega izročila. Avtorica in urednica oddaje je mag. Simona Moličnik.
Neveljaven email naslov