Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pozivi k oblikovanju mirovne regije Alpe Jadran in povezane Evrope, kaj lahko pričakujejo Slovenci v FJK, 80 let MePZ Avgust Pavel iz Porabja, festival manjšinske poezije na Reki
Pod naslovom ‘Vojne je konec’ je v Celovcu potekalo srečanje treh dežel, držav in narodov ob 100. obletnici konca prve svetovne vojne. Prireditev ni bila namenjena le preseganju preteklih delitev, temveč tudi poziv k demokratični, mirni, združeni Evropi. Na koncu mirovnega manifesta, pripravljenega ob tej priložnosti, so tako zapisali:
Izkušnje preteklega stoletja nam vendar kažejo, da smo za spremembe dejansko odgovorni mi sami. Na Koroškem rojeni pisatelj Robert Musil nas je učil, da naj uporabljamo svoj čut za mogoče. Ta čut za mogoče tiči tudi v pozivu Johna Lennona, ki je inspiriral ta manifest: “War is over … if you want it.”
Predsednik Zveze slovenskih organizacij Marjan Sturm se že več let zavzema za oblikovanje mirovne regije Alpe Jadran:
“Veliko možnosti je za poglobljeno sodelovanje in bolj bomo sodelovali, manj se bomo kregali.”
Profesor dr. Werner Wintersteiner s celovške Univerze Alpe Adria je prepričan, da je takšen manifest nujen prav v tem trenutku.
“Mislim, da ga potrebujemo prav zdaj, ko vidimo, da se kultura nasilja in nacionalizem ponovno prebijata v ospredje. Nočem čakati tako dolgo, da bomo imeli takšne politične odnose, da se tega ne bomo mogli več obvarovati.”
Pokrovitelja srečanja sta bila predsednika Avstrije Alexander Van der Bellen in Slovenije Borut Pahor. Njegov svetovalec dr. Ernest Petrič v pogovoru s Petro Kos Gnamuš se, čeprav bi lahko dali kakšne pripombe, strinja z osnovnim tonom manifesta. In kakšna je perspektiva regije?
“Sodelovanje, dialog, skupno življenje, skupni projekti, pobude, to je bodočnost. Tokovi tečejo na različne načine, ampak mislim, da tečejo prav. Če nočemo, da bi se tisto, kar se je dogajalo v preteklosti, ponovilo, je treba delati ravno to. In biti tudi toleranten do različnih idej, pobud, tudi če se včasih s kakšno je strinjamo.”
V Gradec se poleg koroških Slovencev, ki so po končanem študiju ostali v štajerski prestolnici, priseljuje tudi vse več delavcev iz Slovenije skupaj s svojimi družinami, zato ne preseneča, da se pojavlja vse več pobud za učenje slovenskega jezika. Na to je na seji državnozborske komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu opozorila tudi Suzana Weitlaner, predsednica društva Člen 7. – Pavlova hiša, ki povezuje Slovence na avstrijskem Štajerskem.
Gre za spremenjene razmere, ki jih poznajo tudi na Dunaju. Mladi, ki pridejo v večja mesta, ugotovijo, da nimajo več takšne jezikovne oskrbe, kot so jo imeli v domačem prostoru, In kako je s poukom maternega jezika v Gradcu?
“Pri pouku materinščine je tako, da so na eni strani otroci koroških Slovencev, na drugi strani otroci staršev iz Slovenije. Znanje jezika je različno, od zelo slabega do tekočega, različna so tudi narečja, tako da mora učiteljica pouk zelo previdno pripraviti…Včasih je lahko težava, da je pouk popoldne, seveda mora biti tudi zanimiv, ne sme zahtevati ne preveč ne premalo.”
Pouk materinščine v eni od ljudskih šol obiskuje približno 25 učencev, na višji stopnji pa zanimanje upade. Kako pa je z vrtcem?
V prostori slovenskega društva v Gradcu, kjer imajo tudi tečaj slovenščine, enkrat na teden pripravijo uro in pol za najmlajše. Gre za krog staršev, ki sami financirajo igralne urice v slovenskem jeziku. Otroci se igrajo z dvema študentkama, poslušajo slovenske pravljice, se pogovarjajo o različnih temah, pojasnjuje Suzana Weitlaner.
“Prijavljenih je petnajst otrok in zanimanja raste, saj smo začeli z petimi. Odvisno je od tega, kako angažirani so starši in tu vidim, da je interes za ohranjanje jezika in da se tudi starši zavedajo, da v nemškem okolju ni tako enostavno.”
Naloga za prihodnost je, da tako za otroke v vrtcu kot za učence, poiščejo šolo, kjer bi bila slovenščina del rednega pouka.
“Ne vem če bomo v Gradcu takoj lahko začeli z dvojezičnim poukom, ampak da slovenščino vsaj v neki prvi stopnji lahko vključimo v redni pouk, kot recimo dodatni predmet, bi že bil en velik korak naprej.”
Kako pa so pristojne deželne šolske oblasti naklonjene ideji, da bi okrepili pouk slovenščine?
“Naletela na posluh. Seveda je odvisno tudi od angažiranosti našega društva, ampak občutek imam, da so pripravljeni pomagati in podpirati to našo idejo, če se najde kakšna šola ali šolski partner, ki bi bil pripravljen imeti slovenščino v svoji šoli.”
Položaj Slovencev v Furlaniji Julijski krajini se lahko hitro poslabša. Trenutna italijanska vlada omenja zmanjševanje podpore, prav tako še vedno niso uresničena vsa določila zaščitne zakonodaje, na kar v spomenici opozarjata tudi obe krovni organizaciji Slovencev v Italiji; od neuresničene pravice do olajšanega zastopstva v italijanski poslanski zbornici in senatu, težav pri rabi slovenskega jezika v javni upravi, poučevanja slovenščine v Železni in Kanalski dolini, do sekcije s slovenskim učnim jezikom pri tržaškem konservatoriju G. Tartini, ki je še vedno ni, če naštejemo le nekatere.
Slovensko zunanje ministrstvo je v odzivu na spomenico ocenilo, da je v zadnjih letih prišlo do pomembnega napredka glede uresničevanja pravic Slovencev v Italiji, pa tudi, da so odprta vprašanja narodne skupnosti del rednega dialoga slovenskih političnih predstavnikov s predstavniki sosednje Italije in dežele Furlanije – Julijske krajine.
V Trstu se je s predstavniki Slovencev sestal tudi pristojni minister Peter Česnik. Prvo delovno srečanje z rojaki v Furlaniji Julijski krajini je omogočilo soočenje z nizom aktualnih narodnostnih vprašanj, kot so zagotavljanje mest Slovencev v italijanskem parlamentu Furlanije Julijske krajine, obuditev delovnega omizja med Ljubljano in Trstom, gospodarsko sodelovanje z novimi priložnostmi za mlade, prihodnost slovenskih časopisov, pa tudi sosedski odnosi med Slovenijo, Furlanijo Julijsko krajino in Italijo, poroča Mirjam Muženič.
Predsednika krovnih organizacij – Slovenske kulturno-gospodarske zveze, Rudi Pavšič, in Sveta slovenskih organizacij, Walter Bandelj, sta bila zadovoljna po pogovoru z ministrom, na katerem je sodelovala tudi senatorka Tatjana Rojc.
“Dobri in prijateljski odnosi z sosednjo Slovenijo so za Italijo izredno pomembni. Seveda, od slovenskega vrha pričakujemo, da bo prišlo do podpore potreb in zahtev, ki jih ima slovenska narodna skupnost v Italiji. Predvsem računamo na financiranje naših dejavnosti in ob tem tudi skrb za medije, kajti nimamo še v rokah finančnega zakona. Prav je, da se naša matična država zavzema in zavzame za tiste naše bistvene potrebe.”
Pogovora v prostorih slovenskega generalnega konzulata v Trstu se je udeležila tudi predsednica Paritetnega odbora za Slovence v Italiji, Ksenija Dobrila. Predstavila je prehojeno pot in zakonske akte, ki so bili opravljeni v zadnjih 17-ih letih, ter opozorila na številna vprašanja, ki se tičejo implementacije posameznih norm.
“Potreba je, da bi prišlo do srečanja ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu z ministrico za deželne zadeve, ki je odgovorna za lokalno avtonomijo in tudi za manjšino.”
Na Reki je 10.11. 2018 potekal Festival poezije narodnih skupnosti. Na srečanju, ki ga je tokrat pripravila Demokratična skupnost Madžarov, se je vnovič pokazala zanimiva narodnostna in jezikovna prepletenost reške kulture. Že dvanajsto leto zapored so sodelujoči ustvarjalci iz vrst narodnih manjšin lahko svoje pesmi interpretirali v maternem jeziku, med drugimi tudi v slovenščini.
Tokrat je preseglo vsa pričakovanja, je Marjani Mirkovića povedala predsednica Eva Viola, duša festivala, saj je nastopilo 20 pesnic in pesnikov.
“Avtorjev sploh ne izbiramo, ampak se javijo sami, tako tisti, ki imajo radi poezijo ali jo pišejo. Vabilo so dobile vse skupnosti, tako so med drugim bili Rusini, Ukrajinci, Bazovica, Italijani, Madžari, Srbi, Bosanci in da, tudi Hrvati. To pomeni, da smo odprti večinskemu narodu. Lepo je, ko smo vsi skupaj. Zelo lepo.”
V programu se je najprej predstavila reška književnica Diana Rosandić – Živković, profesionalna literatka z Reke, ki piše v hrvaščini. Slovenske korenine ima po materi in če bi se slovenščino učila od malih nog, bi bila njena krvna vez s Slovenijo morda močnejša, pravi.
Dela Diane Rosandić-Živković so prevedena v angleščino, španščino, italijanščino in makedonščino, njene pesmi pa je, kot pravi, pred leti v slovenščino prevedel Andrej Arko.
Na festivalu se je že tretjič predstavila vsestransko dejavna članica društva Bazovica Zdenka Kallan – Verbanac, ki je nastopila z recitacijo pesmi »Soči«, »Mački« in pesem »Staranju«. Poezijo je začela pisati na dopolnilnem pouku slovenščine, ki ga je obiskovala 2013 leta, in to po zaslugi učiteljice Dragice Motik, ki jih je spodbujala.
“Vedno sem nekako čutila ljubezen do svojih korenin. Zgodilo se je, da sem nekoga nadomeščala na predstavi pri dopolnilnem pouku in takrat sem začela delovati.”
Na večerih v društvu Bazovica predstavlja svojo poezijo, recitira in tudi zapoje, saj je petje njen velik konjiček. In to že od mladih let. Na festivalu v Opatiji je namreč nadomestila eno od pevk skupine Pepel in kri.
Je aktivna članica planinske, glasbene ter skupine za ohranjanje in raziskovanje slovenske kulture:
“Ta skupina je nastala po pouku, ker smo želele nadaljevati v tej smeri. Smo zelo pridne in z veseljem, ljubeznijo to delamo.”
Od 15.11.2018 je v prostorih Slovenskega doma na Reki na ogled razstava del umetnika samouka Vladimirja Čopa, čebelarja, kajti tema razstave je čebelarstvo v Sloveniji skozi zgodovino.
V prostorih Slovenskega doma v Zagrebu pa so predstavili hrvaški prevod enega največjih slovenskih romanov Prišleki, pisatelja Lojzeta Kovačiča. Kar 1140 strani obsežnega romana je prevedel Božidar Brezinščak Bagola, izdala pa ga je založnika hiša Alfa.
Obsežen avtobiografski roman slovenskega pisatelja Lojzeta Kovačiča se uvršča v sam vrh slovenske moderne proze in si zato vsekakor zasluži tudi prevod v Hrvaščino, je Tanji Borčič Bernard povedal dr. Zvonko Kovač, predstojnik katedre za primerjalno zgodovino južnoslovanskih jezikov in književost na zagrebški filozofski fakulteti.
“Z objavo romana Prišleki smo se Lojzetu Kovačiču oddolžili za velik dolg, saj je bilo do sedaj v hrvaščino prevedeno le eno njegovo književno delo, Tri ženske.”
Književnik Božidar Brezinščak Bagola, ki je prevedel roman, je eden izmed vodilnih prevajalcev iz slovenščine v hrvaščino v zadnjih 20-ih letih. 1140 strani romana Prišleki je prevajal dve leti in 4 mesece, sicer pa so, pravi, hrvaški bralci precej zainteresirani za slovensko književnost.
“Antologija moderne slovenske poezije je bila zelo dobro sprejeta, tako s strani strokovne kritike kot tudi kar se tiče prodaje. Tako da globoko upam, da se bo tudi ta roman, Prišleki, čeprav je obsežen in s tem tudi drag, dobro prodajal. Me pa veseli, da je hrvaško ministrstvo za kulturo odkupilo okrog 200 knjig za knjižnice in s tem bo roman dostopen tudi širšemu krogu hrvaških bralcev.”
Praznični koncert mešanega pevskega zbora Avgust Pavel na Gornjem Seniku ob 80-letnici delovanja je bil priložnost za obujanje spominov. Eden od sogovornikov Silve Eöry, zborovodja, Ciril Kozar je vodenje zbora prevzel leta 2011, potem ko se je po 26 letih upokojila Marija Trifus. Pred tem je vrsto let pel pri zboru in bil tudi organist, ko je zbor nastopal na mašah.
“Vedel sem, koliko zbor zmore in zna. Temelje današnjega zbora je postavila prav ona. Prej so peli bolj v slogu ljudskih pevcev, ona pa je postavila temelje za pravi mešani pevski zbor.”
Zgodovina zbora je zelo bogata. Začetki segajo v leto 1938, ko je zbor začel redno delovati. Prve pesmi so bile cerkvene.
“Prej ni bilo takšnih možnosti. Ni bilo učiteljev, zborovodij. Vasi so bile precej odmaknjene od centrov in tovrstna kultura ni bila tako razvita. So pa ljudje zelo veliko peli ob raznih priložnostih, predvsem v cerkvi in tam so se mogoče naučili osnov pravilnega zborovskega petja.”
Ena od pomembnih prelomnic so bila 70 leta prejšnjega stoletja, ko so strokovnjaki iz Slovenije priredili porabske pesmi za zbor.
“Porabske pesmi so zelo lepe in veliko jih je, toda niso bile primerne za zborovsko petje. Tu so strokovnjaki naredili zelo pomembno delo.”
Koliko pa petje pripomore k ohranitvi slovenskega jezika in porabskega narečja?
Prisluhnite!
859 epizod
Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.
Pozivi k oblikovanju mirovne regije Alpe Jadran in povezane Evrope, kaj lahko pričakujejo Slovenci v FJK, 80 let MePZ Avgust Pavel iz Porabja, festival manjšinske poezije na Reki
Pod naslovom ‘Vojne je konec’ je v Celovcu potekalo srečanje treh dežel, držav in narodov ob 100. obletnici konca prve svetovne vojne. Prireditev ni bila namenjena le preseganju preteklih delitev, temveč tudi poziv k demokratični, mirni, združeni Evropi. Na koncu mirovnega manifesta, pripravljenega ob tej priložnosti, so tako zapisali:
Izkušnje preteklega stoletja nam vendar kažejo, da smo za spremembe dejansko odgovorni mi sami. Na Koroškem rojeni pisatelj Robert Musil nas je učil, da naj uporabljamo svoj čut za mogoče. Ta čut za mogoče tiči tudi v pozivu Johna Lennona, ki je inspiriral ta manifest: “War is over … if you want it.”
Predsednik Zveze slovenskih organizacij Marjan Sturm se že več let zavzema za oblikovanje mirovne regije Alpe Jadran:
“Veliko možnosti je za poglobljeno sodelovanje in bolj bomo sodelovali, manj se bomo kregali.”
Profesor dr. Werner Wintersteiner s celovške Univerze Alpe Adria je prepričan, da je takšen manifest nujen prav v tem trenutku.
“Mislim, da ga potrebujemo prav zdaj, ko vidimo, da se kultura nasilja in nacionalizem ponovno prebijata v ospredje. Nočem čakati tako dolgo, da bomo imeli takšne politične odnose, da se tega ne bomo mogli več obvarovati.”
Pokrovitelja srečanja sta bila predsednika Avstrije Alexander Van der Bellen in Slovenije Borut Pahor. Njegov svetovalec dr. Ernest Petrič v pogovoru s Petro Kos Gnamuš se, čeprav bi lahko dali kakšne pripombe, strinja z osnovnim tonom manifesta. In kakšna je perspektiva regije?
“Sodelovanje, dialog, skupno življenje, skupni projekti, pobude, to je bodočnost. Tokovi tečejo na različne načine, ampak mislim, da tečejo prav. Če nočemo, da bi se tisto, kar se je dogajalo v preteklosti, ponovilo, je treba delati ravno to. In biti tudi toleranten do različnih idej, pobud, tudi če se včasih s kakšno je strinjamo.”
V Gradec se poleg koroških Slovencev, ki so po končanem študiju ostali v štajerski prestolnici, priseljuje tudi vse več delavcev iz Slovenije skupaj s svojimi družinami, zato ne preseneča, da se pojavlja vse več pobud za učenje slovenskega jezika. Na to je na seji državnozborske komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu opozorila tudi Suzana Weitlaner, predsednica društva Člen 7. – Pavlova hiša, ki povezuje Slovence na avstrijskem Štajerskem.
Gre za spremenjene razmere, ki jih poznajo tudi na Dunaju. Mladi, ki pridejo v večja mesta, ugotovijo, da nimajo več takšne jezikovne oskrbe, kot so jo imeli v domačem prostoru, In kako je s poukom maternega jezika v Gradcu?
“Pri pouku materinščine je tako, da so na eni strani otroci koroških Slovencev, na drugi strani otroci staršev iz Slovenije. Znanje jezika je različno, od zelo slabega do tekočega, različna so tudi narečja, tako da mora učiteljica pouk zelo previdno pripraviti…Včasih je lahko težava, da je pouk popoldne, seveda mora biti tudi zanimiv, ne sme zahtevati ne preveč ne premalo.”
Pouk materinščine v eni od ljudskih šol obiskuje približno 25 učencev, na višji stopnji pa zanimanje upade. Kako pa je z vrtcem?
V prostori slovenskega društva v Gradcu, kjer imajo tudi tečaj slovenščine, enkrat na teden pripravijo uro in pol za najmlajše. Gre za krog staršev, ki sami financirajo igralne urice v slovenskem jeziku. Otroci se igrajo z dvema študentkama, poslušajo slovenske pravljice, se pogovarjajo o različnih temah, pojasnjuje Suzana Weitlaner.
“Prijavljenih je petnajst otrok in zanimanja raste, saj smo začeli z petimi. Odvisno je od tega, kako angažirani so starši in tu vidim, da je interes za ohranjanje jezika in da se tudi starši zavedajo, da v nemškem okolju ni tako enostavno.”
Naloga za prihodnost je, da tako za otroke v vrtcu kot za učence, poiščejo šolo, kjer bi bila slovenščina del rednega pouka.
“Ne vem če bomo v Gradcu takoj lahko začeli z dvojezičnim poukom, ampak da slovenščino vsaj v neki prvi stopnji lahko vključimo v redni pouk, kot recimo dodatni predmet, bi že bil en velik korak naprej.”
Kako pa so pristojne deželne šolske oblasti naklonjene ideji, da bi okrepili pouk slovenščine?
“Naletela na posluh. Seveda je odvisno tudi od angažiranosti našega društva, ampak občutek imam, da so pripravljeni pomagati in podpirati to našo idejo, če se najde kakšna šola ali šolski partner, ki bi bil pripravljen imeti slovenščino v svoji šoli.”
Položaj Slovencev v Furlaniji Julijski krajini se lahko hitro poslabša. Trenutna italijanska vlada omenja zmanjševanje podpore, prav tako še vedno niso uresničena vsa določila zaščitne zakonodaje, na kar v spomenici opozarjata tudi obe krovni organizaciji Slovencev v Italiji; od neuresničene pravice do olajšanega zastopstva v italijanski poslanski zbornici in senatu, težav pri rabi slovenskega jezika v javni upravi, poučevanja slovenščine v Železni in Kanalski dolini, do sekcije s slovenskim učnim jezikom pri tržaškem konservatoriju G. Tartini, ki je še vedno ni, če naštejemo le nekatere.
Slovensko zunanje ministrstvo je v odzivu na spomenico ocenilo, da je v zadnjih letih prišlo do pomembnega napredka glede uresničevanja pravic Slovencev v Italiji, pa tudi, da so odprta vprašanja narodne skupnosti del rednega dialoga slovenskih političnih predstavnikov s predstavniki sosednje Italije in dežele Furlanije – Julijske krajine.
V Trstu se je s predstavniki Slovencev sestal tudi pristojni minister Peter Česnik. Prvo delovno srečanje z rojaki v Furlaniji Julijski krajini je omogočilo soočenje z nizom aktualnih narodnostnih vprašanj, kot so zagotavljanje mest Slovencev v italijanskem parlamentu Furlanije Julijske krajine, obuditev delovnega omizja med Ljubljano in Trstom, gospodarsko sodelovanje z novimi priložnostmi za mlade, prihodnost slovenskih časopisov, pa tudi sosedski odnosi med Slovenijo, Furlanijo Julijsko krajino in Italijo, poroča Mirjam Muženič.
Predsednika krovnih organizacij – Slovenske kulturno-gospodarske zveze, Rudi Pavšič, in Sveta slovenskih organizacij, Walter Bandelj, sta bila zadovoljna po pogovoru z ministrom, na katerem je sodelovala tudi senatorka Tatjana Rojc.
“Dobri in prijateljski odnosi z sosednjo Slovenijo so za Italijo izredno pomembni. Seveda, od slovenskega vrha pričakujemo, da bo prišlo do podpore potreb in zahtev, ki jih ima slovenska narodna skupnost v Italiji. Predvsem računamo na financiranje naših dejavnosti in ob tem tudi skrb za medije, kajti nimamo še v rokah finančnega zakona. Prav je, da se naša matična država zavzema in zavzame za tiste naše bistvene potrebe.”
Pogovora v prostorih slovenskega generalnega konzulata v Trstu se je udeležila tudi predsednica Paritetnega odbora za Slovence v Italiji, Ksenija Dobrila. Predstavila je prehojeno pot in zakonske akte, ki so bili opravljeni v zadnjih 17-ih letih, ter opozorila na številna vprašanja, ki se tičejo implementacije posameznih norm.
“Potreba je, da bi prišlo do srečanja ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu z ministrico za deželne zadeve, ki je odgovorna za lokalno avtonomijo in tudi za manjšino.”
Na Reki je 10.11. 2018 potekal Festival poezije narodnih skupnosti. Na srečanju, ki ga je tokrat pripravila Demokratična skupnost Madžarov, se je vnovič pokazala zanimiva narodnostna in jezikovna prepletenost reške kulture. Že dvanajsto leto zapored so sodelujoči ustvarjalci iz vrst narodnih manjšin lahko svoje pesmi interpretirali v maternem jeziku, med drugimi tudi v slovenščini.
Tokrat je preseglo vsa pričakovanja, je Marjani Mirkovića povedala predsednica Eva Viola, duša festivala, saj je nastopilo 20 pesnic in pesnikov.
“Avtorjev sploh ne izbiramo, ampak se javijo sami, tako tisti, ki imajo radi poezijo ali jo pišejo. Vabilo so dobile vse skupnosti, tako so med drugim bili Rusini, Ukrajinci, Bazovica, Italijani, Madžari, Srbi, Bosanci in da, tudi Hrvati. To pomeni, da smo odprti večinskemu narodu. Lepo je, ko smo vsi skupaj. Zelo lepo.”
V programu se je najprej predstavila reška književnica Diana Rosandić – Živković, profesionalna literatka z Reke, ki piše v hrvaščini. Slovenske korenine ima po materi in če bi se slovenščino učila od malih nog, bi bila njena krvna vez s Slovenijo morda močnejša, pravi.
Dela Diane Rosandić-Živković so prevedena v angleščino, španščino, italijanščino in makedonščino, njene pesmi pa je, kot pravi, pred leti v slovenščino prevedel Andrej Arko.
Na festivalu se je že tretjič predstavila vsestransko dejavna članica društva Bazovica Zdenka Kallan – Verbanac, ki je nastopila z recitacijo pesmi »Soči«, »Mački« in pesem »Staranju«. Poezijo je začela pisati na dopolnilnem pouku slovenščine, ki ga je obiskovala 2013 leta, in to po zaslugi učiteljice Dragice Motik, ki jih je spodbujala.
“Vedno sem nekako čutila ljubezen do svojih korenin. Zgodilo se je, da sem nekoga nadomeščala na predstavi pri dopolnilnem pouku in takrat sem začela delovati.”
Na večerih v društvu Bazovica predstavlja svojo poezijo, recitira in tudi zapoje, saj je petje njen velik konjiček. In to že od mladih let. Na festivalu v Opatiji je namreč nadomestila eno od pevk skupine Pepel in kri.
Je aktivna članica planinske, glasbene ter skupine za ohranjanje in raziskovanje slovenske kulture:
“Ta skupina je nastala po pouku, ker smo želele nadaljevati v tej smeri. Smo zelo pridne in z veseljem, ljubeznijo to delamo.”
Od 15.11.2018 je v prostorih Slovenskega doma na Reki na ogled razstava del umetnika samouka Vladimirja Čopa, čebelarja, kajti tema razstave je čebelarstvo v Sloveniji skozi zgodovino.
V prostorih Slovenskega doma v Zagrebu pa so predstavili hrvaški prevod enega največjih slovenskih romanov Prišleki, pisatelja Lojzeta Kovačiča. Kar 1140 strani obsežnega romana je prevedel Božidar Brezinščak Bagola, izdala pa ga je založnika hiša Alfa.
Obsežen avtobiografski roman slovenskega pisatelja Lojzeta Kovačiča se uvršča v sam vrh slovenske moderne proze in si zato vsekakor zasluži tudi prevod v Hrvaščino, je Tanji Borčič Bernard povedal dr. Zvonko Kovač, predstojnik katedre za primerjalno zgodovino južnoslovanskih jezikov in književost na zagrebški filozofski fakulteti.
“Z objavo romana Prišleki smo se Lojzetu Kovačiču oddolžili za velik dolg, saj je bilo do sedaj v hrvaščino prevedeno le eno njegovo književno delo, Tri ženske.”
Književnik Božidar Brezinščak Bagola, ki je prevedel roman, je eden izmed vodilnih prevajalcev iz slovenščine v hrvaščino v zadnjih 20-ih letih. 1140 strani romana Prišleki je prevajal dve leti in 4 mesece, sicer pa so, pravi, hrvaški bralci precej zainteresirani za slovensko književnost.
“Antologija moderne slovenske poezije je bila zelo dobro sprejeta, tako s strani strokovne kritike kot tudi kar se tiče prodaje. Tako da globoko upam, da se bo tudi ta roman, Prišleki, čeprav je obsežen in s tem tudi drag, dobro prodajal. Me pa veseli, da je hrvaško ministrstvo za kulturo odkupilo okrog 200 knjig za knjižnice in s tem bo roman dostopen tudi širšemu krogu hrvaških bralcev.”
Praznični koncert mešanega pevskega zbora Avgust Pavel na Gornjem Seniku ob 80-letnici delovanja je bil priložnost za obujanje spominov. Eden od sogovornikov Silve Eöry, zborovodja, Ciril Kozar je vodenje zbora prevzel leta 2011, potem ko se je po 26 letih upokojila Marija Trifus. Pred tem je vrsto let pel pri zboru in bil tudi organist, ko je zbor nastopal na mašah.
“Vedel sem, koliko zbor zmore in zna. Temelje današnjega zbora je postavila prav ona. Prej so peli bolj v slogu ljudskih pevcev, ona pa je postavila temelje za pravi mešani pevski zbor.”
Zgodovina zbora je zelo bogata. Začetki segajo v leto 1938, ko je zbor začel redno delovati. Prve pesmi so bile cerkvene.
“Prej ni bilo takšnih možnosti. Ni bilo učiteljev, zborovodij. Vasi so bile precej odmaknjene od centrov in tovrstna kultura ni bila tako razvita. So pa ljudje zelo veliko peli ob raznih priložnostih, predvsem v cerkvi in tam so se mogoče naučili osnov pravilnega zborovskega petja.”
Ena od pomembnih prelomnic so bila 70 leta prejšnjega stoletja, ko so strokovnjaki iz Slovenije priredili porabske pesmi za zbor.
“Porabske pesmi so zelo lepe in veliko jih je, toda niso bile primerne za zborovsko petje. Tu so strokovnjaki naredili zelo pomembno delo.”
Koliko pa petje pripomore k ohranitvi slovenskega jezika in porabskega narečja?
Prisluhnite!
Kakšen je položaj mladih v slovenskem zamejstvu, kako razmišljajo, kakšne so njihove vrednote? Odgovore ponuja monografija o splošnem položaju mladih v slovenskem zamejstvu. Pred volitvami v koroški deželni zbor gostimo Štefana Merkača, kandidata Zelenih, ki kljub četrtemu mestu na listi verjame v uspeh. Po več kot desetletnem trudu so slovenske agrarne skupnosti na Tržaškem dosegle, da je italijanski parlament z zakonom zaščitil skupno vaško lastnino oziroma jusarsko zemljo. Predstavljamo pa tudi Mura Raba Tour, še en čezmejni turistični projekt, ki bo približal Porabje in spodbudil njegov razvoj.
V minulih dneh je bilo v Varaždinu veliko Slovencev. Kako pa je s tam živečo slovensko manjšino? Ali čuti napetosti med državama, sprašujemo Barbaro Antolić Vupora, predstavnico slovenske narodne manjšine v Varaždinski županiji. Kako pa je v Istri in Kvarnerju? Predstavljamo slikarko Julijano Kocanović Grubić. rojakinjo iz Pulja, dolgoletno profesorico na srednji šoli za oblikovanje, ki je svoja dela razstavila pri rojakih na Reki. Ustavimo se v Trstu pri profesorju doktorju Jožetu Pirjevcu. Njegova knjiga Tito in tovariši je postala uspešnica. Na Radišah pri Celovcu se pogovarjamo z Nužejem Tolmaierjem, ki je v knjigi Tiha zemlja zbral tamkajšnje pesemsko izročilo, in preverjamo, kakšne cilje so si za letos zadali pri Zvezi Slovencev na Madžarskem.
Vprašanje slovenskega predstavnika v rimskem parlamentu je bilo v ospredju tudi na tretjem delovnem omizju Slovenije in Furlanije Julijske krajine, zadnjem v tem mandatu, lahko slišite v tokrtani oddaji. Gostimo koroško Slovenka Lenčko Kupper, dobitnico letošnje Tischlerjeve nagrade. S svojimi pesmicami je polepšala otroštvo številnim generacijam in to ne le na avstrijskem Koroškem, temveč tudi v Sloveniji in med rojaki po svetu. S Klaro Fodor, predsednico slovenskih porabskih upokojencev, se pogovarjamo tudi o mladih, ki jih je težko privabiti. Na Reki pa preverjamo, kakšno je zanimanje za »Piranski zaliv«, gledališki abonma, ki je povezal Slovensko mladinsko gledališče iz Ljubljane in HNK Ivana Zajca z Reke. Njegovo geslo je: »Kjer se politika ne more zediniti, posreduje umetnost.« Kako uspešna je umetnost? Prisluhnite oddaji Sotočja
Na avstrijskem Koroškem se začenja kampanja pred deželnimi volitvami, ki bodo v začetku marca. Enotna lista, stranka, ki na lokalnem nivoju zastopa tudi koroške Slovence, na volitvah ne bo sodelovala. Kaj to pomeni, nas zanima v tokratni oddaji. Stranka Slovenska skupnost pa ne bo predlagala svojih kandidatov za volitve v italijanski parlament. Možnosti za izvolitev predstavnika Slovencev so namreč zelo skromne, je prepričan tajnik stranke Igor Gabrovec, zelo kritičen do novega volilnega zakona. Z doktorico Marto Verginella se pogovarjamo o Slovenki, prvem ženskem časopisu, ki je leta 1897 začel izhajati v Trstu. Z bibliobusom koprske knjižnice se odpravimo k rojakom v hrvaški Istri in se pridružimo pohodnikom na Poti po dolinah in bregovih, ki povezuje Goričko in Porabje.
Kako vse bolj napete odnose med Slovenijo in Hrvaško občutijo rojaki na Hrvaškem, se pogovarjamo z Darkom Šoncem, predsednikom Zveze slovenskih društev na Hrvaškem. Pred rojaki v sosednjih državah je letos precej izzivov, tudi volilnih. Slovenci na Madžarskem se tako že pripravljajo na volitve svojega zagovornika v madžarskem parlamentu. Kaj pa si v letu, ko bodo na avstrijskem Koroškem imeli deželne volitve, obeta vodja Slovenske prosvetne zveze iz Celovca Mitja Rovšek, koroški Slovenec mlajše generacije? Ustavimo pa se tudi v Čedadu na tradicionalnem dnevu emigranta.
Prvo druženje z rojaki iz sosednjih držav v novem letu prinaša radoživ koncert skupine Blek Panters iz Doberdoba. Pop-rock skupina, ki poje v domačem narečju, je marca 2017 izdala svoj tretji album z naslovom Kenebek in ga predstavila kar na treh koncertih v Gorici. Uspešno leto so sklenili še s koncertom v tržaškem Kulturnem domu. Stare uspešnice skupine, dobro znane med rojaki na Goriškem, so se na koncertu prepletale z novimi skladbami. Zgodbo pa je krojil junak in nosilni lik novega albuma - Kenebek. Blek Panters, ki svoje nastope popestrijo z razposajenimi skeči, so navdušili občinstvo v Gorici. Prisluhnite posnetku koncerta!
»I'll be home for Christmas« je koroška slovenska skladateljica, pevka in igralka Katarina Hartmann naslovila božični koncert decembra leta 2012. Na odru Casineuma v Vrbi na Koroškem so se ji pridružili mednarodno uveljavljeni glasbeniki in pevke, sestre iz skupine Hartmann'ce, mladinski zbor Slovenske gimnazije iz Celovca in godalni orkester Promlád, slovenske glasbene šole na Koroškem. Ponovitev koncerta Katarine Hartmann je tudi poklon Milki Hartman, znani koroški slovenski pesnici. V letu 2017 je minilo 115 let od njenega rojstva in 20 let od smrti, z več koncerti pa so se je spomnili tudi rojaki na avstrijskem Koroškem.
Kaj prinaša akcijski načrt, ki ga ob izteku mandata pripravlja komisija RTV Slovenija za programske vsebine, povezane s Slovenci v sosednjih državah? Kaj pomeni kriza finančnega holdinga KB 1909 za slovensko manjšino v FJK? Ustavimo se v Miljah, kjer so Slovenci z vpisom v občinski statut dobili nov zagon, in v Monoštru na sprejemu pri generalnem konzulu Borisu JesihU. Potegnemo črto pod Slovenske dneve, ki jih je v Celovcu pripravil študentski klub. Kako pa so študenti zadovoljni z novo črno-modro avstrijsko vlado? Z učiteljico slovenščine v Gorskem kotarju Mirjano Žagar pa tudi o njeni ljubezni do slovenske kulture in o mladih, ki ne najdejo svojega mesta v slovenskih društvih.
Kaj vladi sporočajo rojaki, člani novoimenovanega sveta vlade za Slovence v zamejstvu? Razmere so vse boljše, razen na Hrvaškem, kjer se nerešena vprašanja med državam odražajo tudi pri statusu tam živečih Slovencev. Kakšne pa so razmere v Avstriji pred oblikovanjem nove vladne koalicije? O tem z vodjo sosveta slovenske narodne skupnosti pri uradu avstrijskega zveznega kanclerja Bernardom Sadovnikom. Z nominiranko za literarno nagradi Mira, tržaško Slovenko Vesno Guštin se pogovarjamo o prehranjevalnih navadah, običajih in receptih tržaškega podeželja. Z etnologinjo Jelko Pšajd pa o smrtnih šegah in pogrebnih praksah v Pomurju in Porabju, kjer zanimivi epitafi na nagrobnikih v domačem narečju pripovedujejo življenjske zgodbe ljudi.
Med Slovenci v sosednjih državah je vedno aktualna skrb za materni jezik in njegova narečja. Rojaki iz Videmske pokrajine ugotavljajo, da se je njihov položaj izboljšal, toda dežela bi lahko, pravijo, naredila več prav na področju narečij. V Porabju preverjamo, kako deluje slovenska vzorčna kmetija, ki postaja vzorčen primer za podobne projekte drugod po zamejstvu. S koroškim Slovencem mlajše generacije, glasbenikom Nikolajem Grilcem oziroma Nikolajem Efendijem predstavljamo njegov najnovejši projekt, ki pripoveduje o mestu, ki jim je vzelo ogenj. Glasbenikov drugi samostojni album z naslovom Temper spremlja knjiga – gledališka drama -, za katero upa, da bo kmalu dočakala uprizoritev. Pridružimo pa se tudi rojakom v Zagrebu na njihovem tradicionalnem alpinističnem večeru.
Predstavništvo slovenske manjšine v Furlaniji Julijski krajini potrebuje spremembe, ugotavljata raziskovalki iz Trsta Sara Brezigar in Zaira Vidau. Kakšne naj bi bile te spremembe in kako je dejansko z zaščito slovenske skupnosti v Italiji, nas zanima v tokratni oddaji. Slišite lahko, kako so s svojim položajem zadovoljni porabski Slovenci in prekmurski Madžari, kaj si želijo in kaj si lahko obetajo. Ustavili smo se na slovenskem knjižnem sejmu, ki je v fokus postavil tudi koroškega slovenskega literata Florjana Lipuša in gostimo reško slikarko Ludmilo Ličen, ki se na 26. samostojni razstavi predstavlja s skicami in oljnimi slikami »morčičev«, simbolom mesta Reka.
Slovesno praznovanje 70-letnice neprekinjenega delovanja kulturno prosvetnega društva Bazovica z Reke ponuja priložnost za pogled tako v pestro zgodovino kot v prihodnost. Ustavimo se v Poreču, kjer je SKD Oljka ob 10-letnico delovanja kočno dobilo svoje prostore. Z uglednim tržaškim novinarjem Sašo Rudolfom se pogovarjamo o njegovem očetu Ivanu Rudolfu in o slovenščini, ki jim, pravi, pomeni vse. Gostimo literatko in prevajalko iz Téšinje v Rožu Ivano Kampuš, ki nas z zbirko kratkih zgodb vabi na polet v svoj svet, poln vere v dobro in optimizma. Pridružimo pa se tudi rojakom v Monoštru, ki so slovesno zaznamovali 10-letnico maševanja v slovenskem jeziku.
V Rimu sta se zunanja ministra Slovenije in Italije med drugim pogovarjala, kako zagotoviti slovenski skupnosti, da bo tudi v prihodnje imela svojega predstavnika v italijanskem parlamentu. Kaj sta se dogovorila, lahko slišite v tokratni oddaji. Pod geslom »Govorim svoj jezik« je v Porabju potekalo 4. srečanje pobude Slovenščina v družini. Za slovenščino skrbijo tudi zamejski športni klubi. Eden takšnih je Koš iz Celovca, največji košarkarski klub na avstrijskem Koroškem, ki praznuje 20-letnico delovanja. Na Reki pa je vse bliže praznovanje 70-letnice Slovenskega doma Bazovica. Zato v tokratni oddaji gostimo Božo in Jožeta Grlico, v društvu dejavna že več kot pol stoletja.
Kaj je prinesel sporazum o zagotavljanju posebnih pravic slovenske narodne manjšine na Madžarskem in madžarske narodne skupnosti v Sloveniji, podpisan pred 25 leti? Kakšne težave rojakom na Tržaškem povzroča pretirana birokracija na področju kmetijstva? Odgovore lahko slišite v tokratnih Sotočjih. Gostimo Sarah in Tanjo Rogaunig, avtorici dokumentarnega filma z naslovom Babi, povej. Novinarki v raziskujeta, kako so se rojaki na avstrijskem Koroškem v začetku 20. stoletja soočali s dejstvom, da je slovenščina postala politična tema. Posvetimo pa se tudi pestremu kulturnemu dogajanju med rojaki v hrvaški Istri. Prisluhnite!
Prvi italijanski parlamentarec slovenskega rodu, senator Darko Bratina je bil tudi prvopodpisani pod predlog zaščitnega zakona za slovensko narodno skupnost. O njegovih vizijah, aktualnih tudi danes, podrobneje v tokratni oddaji. Povabimo vas v Šentjakob na avstrijskem Koroškem, na multimedijski koncert ženskega pevskega zbora Rož »Shiva šiva«. Posvečen je pesmim o in ob delu, ki jih danes le še redko slišimo. V taktu globalne glasbe mora namreč danes tudi človek funkcionirati kot stroj. V Matuljih se pridružimo rojakom na njihovem prvem organiziranem srečanju in se v Andovcih na vražji poti pridružimo vsem, ki se ne bojijo porabskih čarovnic in drugih nenavadnih likov.
Po parlamentarnih volitvah v Avstriji bomo z novinarjem celovškega tednika Novice Jankom Kulmeschem pokomentirali izide volitev ter skušali oceniti, kaj rezultati pomenijo za koroške Slovence. Ustavili se bomo v Reziji, kjer so odprli nov kulturno-muzejski center na Solbici, posvečen rezijanskemu pravljičarstvu. Obudili bomo še nekaj spominov na dogajanje pred četrt stoletja, ko je bila ustanovljena krovna Zveze slovenskih društev na Hrvaškem. Pridružili se bomo tudi rojakom v Budimpešti, ki praznujejo 27-letnico delovanja svojega društva, in se odpravili na Gornji Senik, kjer so odkrili doprsni kip Avgusta Pavla. Več pa boste lahko slišali tudi o mednarodni likovni koloniji mladih, ki že 47 let povezuje mlade umetnike iz štirih držav.
Zveza slovenskih društev na Hrvaškem obeležuje 25-letnico delovanja. Kakšni so njeni načrti v manjšinam ne ravno naklonjenih časih in kako zagotoviti, da bo njihov glas dejansko slišen tudi v hrvaškem saboru, nas zanima v tokratni oddaji. V Umagu PA so na tamkajšnji osnovni šoli, na pobudo slovenskega kulturnega društva Ajda, začeli s poukom slovenščine. Zanimanje je, pravijo, veliko. O sožitju in spravi na avstrijskem Koroškem, 97 let po plebiscitu, se pogovarjamo s predsednikom Zveze slovenskih organizacij Marjanom Šturmom, enim od pobudnikov skupne spominske slovesnosti v Velikovcu. Ustavimo se v Trstu, kjer so na 49. Barkovljanki dejavno sodelovali tudi rojaki iz Furlanije Julijske krajine. Spoznate pa lahko tudi učitelja slovenskega jezika v Monoštru, Madžara Norberta Gerenčerja, ki je prepričan, da se človek z veseljem ukvarja s stvarmi, ki so mu blizu srca. In njemu je blizu slovenščina. Zakaj? Prisluhnite oddaji!
Bodo Slovenci v Furlaniji Julijski krajini v prihodnje imeli svojega predstavnika v Rimu?Vprašanje je spet aktualno. Italijanski parlament je namreč vnovič začel razpravo o novi volilni zakonodaji. So obeti tokrat boljši? Preverjamo, kaj je dejansko prinesla združitev dveh koroških bank v Posojilnico Bank. Po zaprtju dveh tretjin poslovalnic, so letošnji poslovni rezultati spodbudni, pravi direktor Lorenz Kumer, prepričan, da bodo morale organizacije koroških Slovencev strniti vrste. Na Reki se pridružimo mladinskim slovenskim zamejskim organizacijam, ki so razpravljale o enem ta hip pomembnejših vprašanj – kako spodbuditi mlade za aktivnejše delovanje znotraj slovenskih organizacij. Obudimo pa tudi spomin na usodo madžarskih beguncev, ki so v letih 1956 in 1957 pribežali v Slovenijo.
Kaj prinaša lani sprejeta reforma splošnega šolstva v Avstriji in kako predvolilni čas vpliva na uveljavitev načrtovanih sprememb, se pogovarjamo s Sabino Sandrieser, vodjo oddelka za manjšinsko šolstvo pri koroškem deželnem šolskem svetu, ki ga tudi čakajo spremembe. Raziskujemo, zakaj je v Kanalski dolini skoraj 300 otrok ostalo brez pouka slovenščine. Gostimo Andrejo Korpič, Prekmurko, ki bo rojakom v Porabju pomagala pri organizaciji kulturnih dogodkov in povezovanju s Slovenijo. Predstavljamo pa tudi pred 120 leti rojenega rojaka Janka Ambroža Testena, frančiškana, slikarja samouka, ki mu pravijo tudi hrvaški Chagall.
Avstrija na manjšinskem področju v zadnjih letih ni naredila nobenega napredka, finančne podpore narodnim skupnostim so že več kot dvajset let enake, zato moramo dvignit glas, pravi Bernard Sadovnik. Predsednik sosveta za slovensko narodno skupnost pri uradu zveznega kanclerja je eden od sogovornikov v tokratni oddaji. Ustavimo se v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, ki je novo sezono začel na Slofestu, in se pridružimo učencem v Škednju pri Trstu, ki so šolsko leto začeli v obnovljeni šoli. Spregovorimo tudi o uspešnem sodelovanju reške osnovne šole Pečine z osnovno šolo iz Kidričevega in preverjamo, kako potekajo priprave na Miss Porabja.
Neveljaven email naslov
