Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Kako ublažiti posledice pandemije

11.05.2020


Milijarde evrov za zmanjševanje brezposelnosti in zagotavljanje likvidnosti, zaprte meje, ki preprečujejo stike z družino, kulturne prireditve na spletu in priložnosti za spremembe

Skrajšan delovni čas in drugi ukrepi

Države sprejemajo več deset milijard evrov vredne ukrepe za blažitev posledic epidemije. Kako podjetjem in posameznikom pomaga Avstrija? Koroški Slovenec ddr. Marian Wakounig, regionalni direktor za davke in carine pri avstrijskem finančnem ministrstvu in član krizne skupine, pojasnjuje, da je naša severna soseda v okviru zakonodaje covida 19 v sedmih tednih sprejela več kot 15 različnih zakonov. Sveženj pomoči pa je vreden 38 milijard evrov. Med drugim so ukinili davek na dodano vrednost za prodajo zaščitnih mask, pred epidemijo obdavčene z 20-odstotno stopnjo.

Velik problem državam predstavlja povečevanje števila brezposelnih in Avstrija skuša to reševati z možnostjo skrajšanega delovnega časa. V tem modelu je že več kot 1.200.000 zaposlenih, pravi ddr. Marian Wakounig, vsoto, ki jo je država namenila za financiranje tega ukrepa, pa so s sedem že dvignili na deset milijard evrov. Ukrep je predviden za tri mesece z možnostjo podaljšanja še za tri, torej skupaj za pol leta, delodajalec pa zaposlenega, ki dela skrajšan delovni čas, ne sme odpustiti še mesec dni po prenehanju tega ukrepa.

»Zaposlenim se delovni čas skrajša, skoraj v celoti pa dobijo povrnjeno dozdajšnjo plačo. Na ta način namerava država ohraniti delovna mesta oziroma  preprečiti odpuščanja, ki bi povečala brezposelnost. Ta je namreč ta hip zelo visoka.«

Kaj to pomeni v praksi?

Višina nadomestila je odvisna od višine plače, pojasnjuje naš sogovornik. Pri mesečni bruto plači do 1.700 € (cca neto 1.350 €) dobi delojemalec, čeprav je na skrajšanem delu, 90 odstotkov dozdajšnje neto plače. Od mesečne bruto plače v višini 2.700 € (cca neto 1.860 €) dobi delojemalec 85 odstotkov neto plače (cca neto 1,600 €), za vse bruto plače nad 2.700 € pa dobi delojemalec 80 odstotkov neto plače. Zgornja meja je bruto plača 5.400 € mesečno (cca neto 3.200 €) in to velja za vse plače, višje od 5.400 €. Vajencem se vedno povrne sto odstotkov.

Delovni čas se lahko skrajša za do 90 odstotkov, poudarja ddr. Marian Wakounig. Teoretično to pomeni, da ob 40-urnem tedenskem delovniku lahko delavec dela štiri ure na teden.

»Delavec se lahko dogovori, da pet tednov ne dela nič, šesti teden pa 60 odstotkov.«

S tem želi Avstrija omejiti odpuščanja, saj je brezposelnost na rekordni ravni.

»Ukrepi za zajezitev širjenja koronavirusa so namreč močno povečali število brezposelnih. Zdaj jih je več kot 570.000 in bližamo se magičnemu številu 600.000. To je največ v zgodovini naše države, odkar se zbirajo podatki. Zvišanje imamo pravzaprav v vseh panogah. Če k temu prištejemo še 1.200.000 zaposlenih, ki so vključeni v model skrajšanega delovnega časa, imamo v Avstriji že 1.800.000 zaposlenih v ”kurioznih” delovnih razmerjih, če se smem tako izraziti. Kmalu jih bo dva milijona, torej prebivalstvo Republike Slovenije.«

Da bi v teh časih pomagali davkoplačevalcem, je avstrijska finančna uprava sprejela različne olajšave.

»Od vsega začetka je bil cilj finančne uprave zagotoviti likvidnost avstrijskih podjetij, ne glede na njihovo velikost in tržni pomen.«

Davčni zavezanci tako lahko zaprosijo za znižanje akontacije dohodnine in davka na dohodek pravnih oseb (Körperschaftsteuer) tudi do vsote nič. Avstrijska finančna uprava zdaj ne izdaja nobenih davčnih odločb, po katerih bi moral zavezanec plačati upravi. Izdajajo samo odločbe, pri katerih se davčnemu zavezancu izplača oziroma vrne denar.

Davčni zavezanci v Avstriji lahko zahtevajo odlog plačila davčnega dolga ali   možnost plačila v obrokih, kar za zdaj velja do 30. septembra 2020. Rok za oddajo davčnih napovedi za leto 2019 se je podaljšal do konca avgusta 2020,  davčna uprava pa do konca maja ne izvaja izvršb in ne pošilja davčnih zavezancev v stečaj. Do pomoči pa so upravičeni vsi, čeprav imajo neporavnane davčne obveznosti.

»Finančna uprava je do zdaj pozitivno rešila več kot 200.000 prošenj davčnih zavezancev in pri tem ni zastojev, saj smo rešili skoraj vse prošnje. Vsi ti ukrepi, predvsem znižanje akontacij davkov, pa so v sedmih tednih državo stali že več kot pet milijard evrov.«

Avstrijska finančna uprava je takoj uvedla tako imenovano vročo linijo za pomoč davkoplačevalcem, kjer na vprašanja po telefonu ali elektronski pošti odgovarjajo usposobljeni svetovalci, ki imajo pregled nad pomočjo in sprejetimi ukrepi, in to ne samo s področja davkov.

Tudi davčnih inšpekcij zdaj ne izvajajo, saj bi to pomenilo, poudarja naš sogovornik, izplačila oziroma dodatne stroške za zavezance, česar ne želijo.

»V upravi nam gre zdaj v prvi vrsti za zagotovitev likvidnosti podjetij in sprejetje dejstva, da smo kot država v izrednih razmerah. Zato smo takoj prenehali vse inšpekcije in nadzor, čeprav to ni bilo vsem po volji. Zavedamo se namreč, da brez podjetništva ni delovnih mest.«

Zagotovo bo marsikateri podjetnik to krizo nepošteno izkoristil, vendar je to pač cena takšnih razmer, dodaja ddr. Marian Wakounig in napoveduje, da se bodo po koncu krize posvetili predvsem nadzoru upravičenosti do državnih podpor in subvencij, saj je to v interesu avstrijskih davkoplačevalcev.

 

Konec slovenskega zadružnega bančništva na avstrijskem Koroškem?

Kaj se dogaja s Posojilnico bank, dvojezično regionalno zadružno banko na avstrijskem Koroškem, dobro znano tudi varčevalcem iz Slovenije? Njeno preoblikovanje iz zadružne v delniško družbo in prodaja bi lahko pomenila zlom slovenskega zadružnega bančništva, opozarjajo koroški Slovenci.

Že ob združitvi Posojilnic in Zveze bank v Posojilnico bank leta 2016 so nekateri opozarjali, da gre za tvegano potezo, vendar je bila to, kot poudarja predsednik upravnega odbora Felix Wieser, edina možnost za obstanek.

»Gospodarska kriza v letih od 2007 do 2010 in slaba posojila so pahnila banke v težave. V teh razmerah smo morali združiti naše sile. Sedem Posojilnic in Zveza bank se nas je v pogovoru z zvezo Raiffeisen, predvsem pa v dogovoru z našimi člani, soglasno odločilo, da naredimo iz vseh teh malih posojilnic eno banko. Ta bo imela v okviru skupine Raiffeisen, kjer smo člani že skoraj sto let, enake pogoje poslovanja, kot jih imajo vse njene male in srednje velike banke.«

Toda to se v štirih letih ni zgodilo in Posojilnici bank, poudarja Felix Wieser, ni  nikoli zagotovila enakih pogojev poslovanja, kar je banko dodatno stalo od 1,5 do 2 milijona evrov. Kljub temu pa so rezultati poslovanja dobri.

»Raiffeisen je še ob božiču hvalil pozitiven razvoj Posojilnice bank in njene odlične kadre, nekaj tednov pozneje pa so povsem spremenili svoje izjave in trdili, da banka nima perspektive, zato jo je treba prodati.«

Verjetno je takrat že obstajal kupec?

»Če bi bili pri Raiffeisen transparentni, bi nam to povedali. Pojasnili bi nam, kdo je, da prihaja iz Združenega kraljestva in mi bi preverili njegove bonitetne ocene, se z njim povezali, videli, ali namerava ohraniti Posojilnico bank in delovna mesta, poslovalnice. Izvedeli bi, kaj namerava z 10.000 člani, od katerih jih je 4000 iz Slovenije, in s 30.000 strankami, od tega več kot polovico iz Slovenije. Ničesar od tega ne vemo in to kljub več pisnim pozivom in množici sestankov. Trdijo, da je to poslovna tajnost.«

Zaradi vseh neodgovorjenih vprašanj so postopek ustavili. Zahtevali so tudi izvedensko mnenje, kaj pomeni preoblikovanje v delniško družbo in prodaja, kdo bi bil lahko oškodovan, kaj bo s člani in strankami, vendar ga niso dobili. Namesto tega je nadzorni odbor suspendiral upravni odbor.

Odvetnik Rudi Vouk, predsednik društva za varovanje interesov slovenskega zadružništva, je za slovenski program ORF dejal, da to pomeni konec slovenskega zadružništva, za kar je odgovorna prav utemeljiteljica zadružnega sistema.

»Na primeru Posojilnice bank se zdaj poslavlja do vseh pravil zadružništva in se vede kot ultra kapitalistična družba, ki ne upošteva interesov svojih članov. Prav v letu, ko zaznamujemo 100. obletnico koroškega plebiscita, želi Raiffeisen likvidirati slovensko zadružništvo.«

S tem se strinja tudi predsednik suspendiranega upravnega odbora banke Felix Wieser. S preoblikovanjem iz zadružnega sistema v delniško družbo je to dejansko konec slovenskega zadružnega bančništva na avstrijskem Koroškem, pravi.

»Po sto letih članstva v zvezi Raiffeisen in dobri kondiciji, v kateri je ta hip banka, to ni etično in ni pošteno.«

V zadnjih štirih letih so, še poudarja naš sogovornik, soglasno sprejemali sklepe skupaj z nadzornim odborom in ni bilo nikakršnih konfliktov. Edini spor sta bila prav prodaja banke in odpoved zadružnemu sistemu. To bi pomenilo izrinjenje iz banke, ki je pomemben sponzor slovenskim kulturnim in športnim društvom na avstrijskem Koroškem.

»Novi lastnik, ki ne bo zavezan tej podpori in ne bo imel posebnega interesa do slovenstva, manjšine, regije in sodelovanja s Slovenijo, tega najbrž ne bo delal. To ne morem trditi s stoodstotno gotovostjo, toda izhajamo iz tega, da neka delniška družba iz Londona težko razume dogajanje v Železni Kapli, Selah. Zakaj bi?«

Kot še dodaja predsednik suspendiranega upravnega odbora banke Felix Wieser, ne razumejo, zakaj bi nekdo prišel poslovat na slabo razvito južno Koroško.

Možnosti, da bi preoblikovanje in prodajo Posojilnice bank ustavili, tako rekoč ni. Skupščina poteka po pošti, veliko malih lastnikov pa nima možnosti, saj ima skupina Reiffeisen prepričljivo večino in jih lahko brez težav preglasuje.

Kriza kot priložnost za premislek in preporod

“Nič več ne bo tako, kot je bilo” je fraza, ki jo v zadnjem času slišimo tako rekoč na vsakem koraku. Tudi slovenska narodna skupnost v Italiji je zaradi preventivnih ukrepov za zajezitev širjenja koronavirusa prikrajšana za kulturne dejavnosti in tradicionalne prireditve, ki so pomemben povezovalni element, če ne celo ključen del narodne identitete.

Čas, v katerem smo se znašli, zahteva razmislek o tem, kako naprej, menijo številni Slovenci v Italiji, ki vidijo v krizi tudi priložnost za preporod.

Prvi konec tedna v maju je v Dolini pri Trstu tradicionalno prazničen. Slavi se prihod pomladi, mladost, rodovitnost, slavi se Majenco. Neporočeni fantje v Gorici, na vaškem trgu, postavijo maj oziroma mlaj, ki ga krasi bogato obloženo češnjevo drevo, pod katerim se štiri dni zabava staro in mlado iz vse vasi. Se je zabavalo.  Zaradi prepovedi zbiranja namreč praznika letos ni bilo, kar se je zadnjič zgodilo po drugi svetovni vojni, se v pogovoru s Špelo Lenardič spominja pesnik in učitelj Boris Pangerc.

»Majenca se dogaja od pamtiveka, nimamo podatka, od kdaj. Bila je tudi za časa fašizma, ko je bilo vse, kar je bilo slovensko, prepovedano. To je bil močan tradicionalni praznik in fašisti so sredi Doline, kjer so postavljali mlaj, posadili lipo, ker so vedeli, da je to slovensko nacionalno drevo. Dolinčani se niso dali ugnati in so mlaj postavili na Gornji Gorici.«

Fantje in dekleta iz Doline tudi letos niso vrgli  puške v koruzo. Povezali so se prek spleta in v vasi kljub vsemu pričarali praznično razpoloženje. Sokrajane so povabili, naj na svojih vrtovih postavijo manjši mlaj in zapojejo tradicionalni ljudski pesmi, ki bi ju sicer vsi skupaj prepevali na glavnem trgu. Kot pravi župan Majence oziroma izvoljeni predstavnik dolinskih fantov Jar Martini, je praznik pomemben element slovenske identitete.

»S tem na najboljši način naredimo malo razpoloženja na vasi, da se čutimo bližji drug drugemu. Kot zamejski Slovenec sem zelo ponosen na ta vaški praznik, saj s tem ohranjamo slovensko kulturo, jezik in navade, ki bi s časom lahko šle v pozabo.«

Županja Majence, predstavnica deklet, Francesca Slavec je ponosna na ohranjanje tradicije.

»Najlepša stvar, ki mi je pri srcu, je, da Majenca povezuje vse nas, vse generacije. Zelo sem ponosna, ker grem po poti svojih staršev. Mati je bila parterca in oče župan, tako da upam in si želim, da bodo tudi bodoče generacije občutile to, kar čutimo mi.«

Da hipne razmere predstavljajo nekakšno streznitev in nujnost kritičnega razmisleka o prihodnosti slovenske narodne skupnosti, pa je prepričan profesor filozofije na tržaškem liceju Franceta Prešerna Jernej Šček. Prireditve in zaznamovanje obletnic so po njegovem priložnost, da se preštejejo. Pa ne le to.

»Izkušnja iz preteklosti je, da nas je kriza združevala in pripadnost, ki presega ideološko stvarnost, recimo da zvestoba zemlji, je eno od orodij, ki ga imamo.«

Hkrati pa Šček opozarja, da bi morali razmisliti o reševanju težav, s katerimi se spoprijema slovenska narodna skupnost, in pri tem poudarja pomanjkanje strokovnosti pri kadrovanju, zastarelost delovanja in demografski padec. Prisotnost na spletu ni dovolj, je prepričan.

»Splet in digitalna orodja nam lahko pomagajo pri identifikaciji, obveščanju in notranjem informiranju. Navzven, tu mislim predvsem na odnose z večinsko italijansko skupnostjo, bomo obstajali samo, ko bomo fizično prisotni, ko bomo imeli svoje predstavnike v organih javnega odločanja, v kulturnih, šolskih in drugih ustanovah. Torej spet kadrovanje! Ta dvojna fronta mora delovati z roko v roki.«

Zaprte meje ločujejo družine

Porabski Slovenci so, razen med velikonočnimi prazniki, od sredine marca odrezani od matične domovine, saj na njihovem območju ni odprt noben mejni  prehod proti Sloveniji. Ker je med odprtjem mejni prehod Verica−Čepinci prečkala le peščica ljudi, se je madžarska policija odločila prehod spet zapreti. Dejstvo namreč je, da je na tem obmejnem območju le malo dnevnih delovnih migrantov, pa tudi dvolastnikov skorajda ni. Samo omenjeni pa imajo, z redkimi drugimi izjemami, možnost prestopiti mejo med Slovenijo in Madžarsko.

Med tistimi, ki jih je zapiranje meja najbolj prizadelo, je Valeria Gašpar,  porabska Slovenka, ki se je pred 25 leti preselila v Slovenijo.

Kot je povedala Silvi Eöry, je to, da se je meja kar čez noč zaprla, zanjo pomenilo velik šok. Na Verici, kjer je odraščala, ima hudo bolnega očeta. In tako si je poskušala čim prej urediti papirje, da bi ga lahko nemoteno obiskovala. Več kot teden dni je trajalo, da je pridobila ustrezna dovoljenja.

»Na veliki petek in velikonočno nedeljo mi je končno uspelo prečkati mejo, toda policisti so vedno zapletali tako ob prihodu na mejo kot ob vrnitvi. Počutila sem se kot begunka, kot če ne bi bila rojena na Verici. Spraševala sem se, kako to, da sem, ko so volitve, na Madžarskem dobrodošla, zdaj, ko želim samo obiskati bolnega očeta, pa kot da nisem porabska Slovenka.«

Da je ob prehodu na Madžarskem ne bi zadržali 14 dni v karanteni, si je Valeria Gašpar urejala dovoljenje, ki bi ji omogočilo, da za nekaj ur na dan obišče očeta.  Pri tem so ji pomagali na slovenskem generalnem konzulatu v Monoštru, župan občine Verica-Ritkarovci Andraš Dončec, ki ji je dovoljenje priskrbel pri vodstvu madžarske policije v Budimpešti, in narodnostna zagovornica Erika Kölles Kiss. Vsem je hvaležna.

Rada pa se spominja časov iz začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bila meja prav tako zaprta. Kar pa mladih Porabcev ni ustavilo pri tem, da ne bi hodili »na črno« k sosedom.

»Poleg obiskovanja veselic smo skupaj z mladimi Prekmurci hodili tudi naokrog po Sloveniji, recimo na ogled skokov v Planico. In tako sem leta 1991 spoznala tudi moža.«

K njemu v Čepince se je preselila leta 1995, dve leti po rojstvu sina Danijela. Leta 1998, ko je privekal na svet drugi sin Kristian, sta se tudi poročila. Vseeno pa je na slovensko državljanstvo čakala dolgih 11 let.

»Na obdobje, ko sem čakala na slovensko državljanstvo, nimam lepih spominov. Poleg tega, da so prišli ugotavljat, ali ima mož v hiši dovolj prostora, je moral mož dokazovati, da lahko vzdržuje mlado družino. Hvaležna sem njegovemu delodajalcu, da mu je zaradi tega nakazoval višjo plačo.«

Veliko energije je bilo treba vložiti tudi v pripravo različnih dokumentov. Vseeno pa pravi, da je z življenjem v Sloveniji zelo zadovoljna.

Daljšemu pogovoru z njo in drugimi rojaki pa lahko prisluhnete v tokratni oddaji.


Sotočja

857 epizod


Enourna oddaja, ki je na sporedu vsak ponedeljek ob 20.00, je namenjena vsem, ki želijo biti obveščeni o dogajanjih v našem zamejstvu. Torej Slovencem, ki živijo v sosednjih državah, tistim, ki jih zanima tako imenovan slovenski etnični prostor in na sploh naša skupinska identiteta. Oddaja je mozaičnega tipa. V prvem delu namenjamo največ pozornosti političnim dogajanjem, v drugem delu pa skušamo poslušalstvu približati kraje, kjer živijo naši rojaki, zanimive osebnosti in utrinke iz življenja manjšinskih skupnosti. Sicer pa se v oddaji lotevamo tudi tem, ki so povezane z drugimi manjšinami v Evropi in svetu in jih skušamo vključevati v naš okvir. Prepričani smo, da varstvo manjšin ni le del nacionalne politike ampak tudi širše varovanja človekovih individualnih in kolektivnih pravic. Pripravlja: Mateja Železnikar.

Kako ublažiti posledice pandemije

11.05.2020


Milijarde evrov za zmanjševanje brezposelnosti in zagotavljanje likvidnosti, zaprte meje, ki preprečujejo stike z družino, kulturne prireditve na spletu in priložnosti za spremembe

Skrajšan delovni čas in drugi ukrepi

Države sprejemajo več deset milijard evrov vredne ukrepe za blažitev posledic epidemije. Kako podjetjem in posameznikom pomaga Avstrija? Koroški Slovenec ddr. Marian Wakounig, regionalni direktor za davke in carine pri avstrijskem finančnem ministrstvu in član krizne skupine, pojasnjuje, da je naša severna soseda v okviru zakonodaje covida 19 v sedmih tednih sprejela več kot 15 različnih zakonov. Sveženj pomoči pa je vreden 38 milijard evrov. Med drugim so ukinili davek na dodano vrednost za prodajo zaščitnih mask, pred epidemijo obdavčene z 20-odstotno stopnjo.

Velik problem državam predstavlja povečevanje števila brezposelnih in Avstrija skuša to reševati z možnostjo skrajšanega delovnega časa. V tem modelu je že več kot 1.200.000 zaposlenih, pravi ddr. Marian Wakounig, vsoto, ki jo je država namenila za financiranje tega ukrepa, pa so s sedem že dvignili na deset milijard evrov. Ukrep je predviden za tri mesece z možnostjo podaljšanja še za tri, torej skupaj za pol leta, delodajalec pa zaposlenega, ki dela skrajšan delovni čas, ne sme odpustiti še mesec dni po prenehanju tega ukrepa.

»Zaposlenim se delovni čas skrajša, skoraj v celoti pa dobijo povrnjeno dozdajšnjo plačo. Na ta način namerava država ohraniti delovna mesta oziroma  preprečiti odpuščanja, ki bi povečala brezposelnost. Ta je namreč ta hip zelo visoka.«

Kaj to pomeni v praksi?

Višina nadomestila je odvisna od višine plače, pojasnjuje naš sogovornik. Pri mesečni bruto plači do 1.700 € (cca neto 1.350 €) dobi delojemalec, čeprav je na skrajšanem delu, 90 odstotkov dozdajšnje neto plače. Od mesečne bruto plače v višini 2.700 € (cca neto 1.860 €) dobi delojemalec 85 odstotkov neto plače (cca neto 1,600 €), za vse bruto plače nad 2.700 € pa dobi delojemalec 80 odstotkov neto plače. Zgornja meja je bruto plača 5.400 € mesečno (cca neto 3.200 €) in to velja za vse plače, višje od 5.400 €. Vajencem se vedno povrne sto odstotkov.

Delovni čas se lahko skrajša za do 90 odstotkov, poudarja ddr. Marian Wakounig. Teoretično to pomeni, da ob 40-urnem tedenskem delovniku lahko delavec dela štiri ure na teden.

»Delavec se lahko dogovori, da pet tednov ne dela nič, šesti teden pa 60 odstotkov.«

S tem želi Avstrija omejiti odpuščanja, saj je brezposelnost na rekordni ravni.

»Ukrepi za zajezitev širjenja koronavirusa so namreč močno povečali število brezposelnih. Zdaj jih je več kot 570.000 in bližamo se magičnemu številu 600.000. To je največ v zgodovini naše države, odkar se zbirajo podatki. Zvišanje imamo pravzaprav v vseh panogah. Če k temu prištejemo še 1.200.000 zaposlenih, ki so vključeni v model skrajšanega delovnega časa, imamo v Avstriji že 1.800.000 zaposlenih v ”kurioznih” delovnih razmerjih, če se smem tako izraziti. Kmalu jih bo dva milijona, torej prebivalstvo Republike Slovenije.«

Da bi v teh časih pomagali davkoplačevalcem, je avstrijska finančna uprava sprejela različne olajšave.

»Od vsega začetka je bil cilj finančne uprave zagotoviti likvidnost avstrijskih podjetij, ne glede na njihovo velikost in tržni pomen.«

Davčni zavezanci tako lahko zaprosijo za znižanje akontacije dohodnine in davka na dohodek pravnih oseb (Körperschaftsteuer) tudi do vsote nič. Avstrijska finančna uprava zdaj ne izdaja nobenih davčnih odločb, po katerih bi moral zavezanec plačati upravi. Izdajajo samo odločbe, pri katerih se davčnemu zavezancu izplača oziroma vrne denar.

Davčni zavezanci v Avstriji lahko zahtevajo odlog plačila davčnega dolga ali   možnost plačila v obrokih, kar za zdaj velja do 30. septembra 2020. Rok za oddajo davčnih napovedi za leto 2019 se je podaljšal do konca avgusta 2020,  davčna uprava pa do konca maja ne izvaja izvršb in ne pošilja davčnih zavezancev v stečaj. Do pomoči pa so upravičeni vsi, čeprav imajo neporavnane davčne obveznosti.

»Finančna uprava je do zdaj pozitivno rešila več kot 200.000 prošenj davčnih zavezancev in pri tem ni zastojev, saj smo rešili skoraj vse prošnje. Vsi ti ukrepi, predvsem znižanje akontacij davkov, pa so v sedmih tednih državo stali že več kot pet milijard evrov.«

Avstrijska finančna uprava je takoj uvedla tako imenovano vročo linijo za pomoč davkoplačevalcem, kjer na vprašanja po telefonu ali elektronski pošti odgovarjajo usposobljeni svetovalci, ki imajo pregled nad pomočjo in sprejetimi ukrepi, in to ne samo s področja davkov.

Tudi davčnih inšpekcij zdaj ne izvajajo, saj bi to pomenilo, poudarja naš sogovornik, izplačila oziroma dodatne stroške za zavezance, česar ne želijo.

»V upravi nam gre zdaj v prvi vrsti za zagotovitev likvidnosti podjetij in sprejetje dejstva, da smo kot država v izrednih razmerah. Zato smo takoj prenehali vse inšpekcije in nadzor, čeprav to ni bilo vsem po volji. Zavedamo se namreč, da brez podjetništva ni delovnih mest.«

Zagotovo bo marsikateri podjetnik to krizo nepošteno izkoristil, vendar je to pač cena takšnih razmer, dodaja ddr. Marian Wakounig in napoveduje, da se bodo po koncu krize posvetili predvsem nadzoru upravičenosti do državnih podpor in subvencij, saj je to v interesu avstrijskih davkoplačevalcev.

 

Konec slovenskega zadružnega bančništva na avstrijskem Koroškem?

Kaj se dogaja s Posojilnico bank, dvojezično regionalno zadružno banko na avstrijskem Koroškem, dobro znano tudi varčevalcem iz Slovenije? Njeno preoblikovanje iz zadružne v delniško družbo in prodaja bi lahko pomenila zlom slovenskega zadružnega bančništva, opozarjajo koroški Slovenci.

Že ob združitvi Posojilnic in Zveze bank v Posojilnico bank leta 2016 so nekateri opozarjali, da gre za tvegano potezo, vendar je bila to, kot poudarja predsednik upravnega odbora Felix Wieser, edina možnost za obstanek.

»Gospodarska kriza v letih od 2007 do 2010 in slaba posojila so pahnila banke v težave. V teh razmerah smo morali združiti naše sile. Sedem Posojilnic in Zveza bank se nas je v pogovoru z zvezo Raiffeisen, predvsem pa v dogovoru z našimi člani, soglasno odločilo, da naredimo iz vseh teh malih posojilnic eno banko. Ta bo imela v okviru skupine Raiffeisen, kjer smo člani že skoraj sto let, enake pogoje poslovanja, kot jih imajo vse njene male in srednje velike banke.«

Toda to se v štirih letih ni zgodilo in Posojilnici bank, poudarja Felix Wieser, ni  nikoli zagotovila enakih pogojev poslovanja, kar je banko dodatno stalo od 1,5 do 2 milijona evrov. Kljub temu pa so rezultati poslovanja dobri.

»Raiffeisen je še ob božiču hvalil pozitiven razvoj Posojilnice bank in njene odlične kadre, nekaj tednov pozneje pa so povsem spremenili svoje izjave in trdili, da banka nima perspektive, zato jo je treba prodati.«

Verjetno je takrat že obstajal kupec?

»Če bi bili pri Raiffeisen transparentni, bi nam to povedali. Pojasnili bi nam, kdo je, da prihaja iz Združenega kraljestva in mi bi preverili njegove bonitetne ocene, se z njim povezali, videli, ali namerava ohraniti Posojilnico bank in delovna mesta, poslovalnice. Izvedeli bi, kaj namerava z 10.000 člani, od katerih jih je 4000 iz Slovenije, in s 30.000 strankami, od tega več kot polovico iz Slovenije. Ničesar od tega ne vemo in to kljub več pisnim pozivom in množici sestankov. Trdijo, da je to poslovna tajnost.«

Zaradi vseh neodgovorjenih vprašanj so postopek ustavili. Zahtevali so tudi izvedensko mnenje, kaj pomeni preoblikovanje v delniško družbo in prodaja, kdo bi bil lahko oškodovan, kaj bo s člani in strankami, vendar ga niso dobili. Namesto tega je nadzorni odbor suspendiral upravni odbor.

Odvetnik Rudi Vouk, predsednik društva za varovanje interesov slovenskega zadružništva, je za slovenski program ORF dejal, da to pomeni konec slovenskega zadružništva, za kar je odgovorna prav utemeljiteljica zadružnega sistema.

»Na primeru Posojilnice bank se zdaj poslavlja do vseh pravil zadružništva in se vede kot ultra kapitalistična družba, ki ne upošteva interesov svojih članov. Prav v letu, ko zaznamujemo 100. obletnico koroškega plebiscita, želi Raiffeisen likvidirati slovensko zadružništvo.«

S tem se strinja tudi predsednik suspendiranega upravnega odbora banke Felix Wieser. S preoblikovanjem iz zadružnega sistema v delniško družbo je to dejansko konec slovenskega zadružnega bančništva na avstrijskem Koroškem, pravi.

»Po sto letih članstva v zvezi Raiffeisen in dobri kondiciji, v kateri je ta hip banka, to ni etično in ni pošteno.«

V zadnjih štirih letih so, še poudarja naš sogovornik, soglasno sprejemali sklepe skupaj z nadzornim odborom in ni bilo nikakršnih konfliktov. Edini spor sta bila prav prodaja banke in odpoved zadružnemu sistemu. To bi pomenilo izrinjenje iz banke, ki je pomemben sponzor slovenskim kulturnim in športnim društvom na avstrijskem Koroškem.

»Novi lastnik, ki ne bo zavezan tej podpori in ne bo imel posebnega interesa do slovenstva, manjšine, regije in sodelovanja s Slovenijo, tega najbrž ne bo delal. To ne morem trditi s stoodstotno gotovostjo, toda izhajamo iz tega, da neka delniška družba iz Londona težko razume dogajanje v Železni Kapli, Selah. Zakaj bi?«

Kot še dodaja predsednik suspendiranega upravnega odbora banke Felix Wieser, ne razumejo, zakaj bi nekdo prišel poslovat na slabo razvito južno Koroško.

Možnosti, da bi preoblikovanje in prodajo Posojilnice bank ustavili, tako rekoč ni. Skupščina poteka po pošti, veliko malih lastnikov pa nima možnosti, saj ima skupina Reiffeisen prepričljivo večino in jih lahko brez težav preglasuje.

Kriza kot priložnost za premislek in preporod

“Nič več ne bo tako, kot je bilo” je fraza, ki jo v zadnjem času slišimo tako rekoč na vsakem koraku. Tudi slovenska narodna skupnost v Italiji je zaradi preventivnih ukrepov za zajezitev širjenja koronavirusa prikrajšana za kulturne dejavnosti in tradicionalne prireditve, ki so pomemben povezovalni element, če ne celo ključen del narodne identitete.

Čas, v katerem smo se znašli, zahteva razmislek o tem, kako naprej, menijo številni Slovenci v Italiji, ki vidijo v krizi tudi priložnost za preporod.

Prvi konec tedna v maju je v Dolini pri Trstu tradicionalno prazničen. Slavi se prihod pomladi, mladost, rodovitnost, slavi se Majenco. Neporočeni fantje v Gorici, na vaškem trgu, postavijo maj oziroma mlaj, ki ga krasi bogato obloženo češnjevo drevo, pod katerim se štiri dni zabava staro in mlado iz vse vasi. Se je zabavalo.  Zaradi prepovedi zbiranja namreč praznika letos ni bilo, kar se je zadnjič zgodilo po drugi svetovni vojni, se v pogovoru s Špelo Lenardič spominja pesnik in učitelj Boris Pangerc.

»Majenca se dogaja od pamtiveka, nimamo podatka, od kdaj. Bila je tudi za časa fašizma, ko je bilo vse, kar je bilo slovensko, prepovedano. To je bil močan tradicionalni praznik in fašisti so sredi Doline, kjer so postavljali mlaj, posadili lipo, ker so vedeli, da je to slovensko nacionalno drevo. Dolinčani se niso dali ugnati in so mlaj postavili na Gornji Gorici.«

Fantje in dekleta iz Doline tudi letos niso vrgli  puške v koruzo. Povezali so se prek spleta in v vasi kljub vsemu pričarali praznično razpoloženje. Sokrajane so povabili, naj na svojih vrtovih postavijo manjši mlaj in zapojejo tradicionalni ljudski pesmi, ki bi ju sicer vsi skupaj prepevali na glavnem trgu. Kot pravi župan Majence oziroma izvoljeni predstavnik dolinskih fantov Jar Martini, je praznik pomemben element slovenske identitete.

»S tem na najboljši način naredimo malo razpoloženja na vasi, da se čutimo bližji drug drugemu. Kot zamejski Slovenec sem zelo ponosen na ta vaški praznik, saj s tem ohranjamo slovensko kulturo, jezik in navade, ki bi s časom lahko šle v pozabo.«

Županja Majence, predstavnica deklet, Francesca Slavec je ponosna na ohranjanje tradicije.

»Najlepša stvar, ki mi je pri srcu, je, da Majenca povezuje vse nas, vse generacije. Zelo sem ponosna, ker grem po poti svojih staršev. Mati je bila parterca in oče župan, tako da upam in si želim, da bodo tudi bodoče generacije občutile to, kar čutimo mi.«

Da hipne razmere predstavljajo nekakšno streznitev in nujnost kritičnega razmisleka o prihodnosti slovenske narodne skupnosti, pa je prepričan profesor filozofije na tržaškem liceju Franceta Prešerna Jernej Šček. Prireditve in zaznamovanje obletnic so po njegovem priložnost, da se preštejejo. Pa ne le to.

»Izkušnja iz preteklosti je, da nas je kriza združevala in pripadnost, ki presega ideološko stvarnost, recimo da zvestoba zemlji, je eno od orodij, ki ga imamo.«

Hkrati pa Šček opozarja, da bi morali razmisliti o reševanju težav, s katerimi se spoprijema slovenska narodna skupnost, in pri tem poudarja pomanjkanje strokovnosti pri kadrovanju, zastarelost delovanja in demografski padec. Prisotnost na spletu ni dovolj, je prepričan.

»Splet in digitalna orodja nam lahko pomagajo pri identifikaciji, obveščanju in notranjem informiranju. Navzven, tu mislim predvsem na odnose z večinsko italijansko skupnostjo, bomo obstajali samo, ko bomo fizično prisotni, ko bomo imeli svoje predstavnike v organih javnega odločanja, v kulturnih, šolskih in drugih ustanovah. Torej spet kadrovanje! Ta dvojna fronta mora delovati z roko v roki.«

Zaprte meje ločujejo družine

Porabski Slovenci so, razen med velikonočnimi prazniki, od sredine marca odrezani od matične domovine, saj na njihovem območju ni odprt noben mejni  prehod proti Sloveniji. Ker je med odprtjem mejni prehod Verica−Čepinci prečkala le peščica ljudi, se je madžarska policija odločila prehod spet zapreti. Dejstvo namreč je, da je na tem obmejnem območju le malo dnevnih delovnih migrantov, pa tudi dvolastnikov skorajda ni. Samo omenjeni pa imajo, z redkimi drugimi izjemami, možnost prestopiti mejo med Slovenijo in Madžarsko.

Med tistimi, ki jih je zapiranje meja najbolj prizadelo, je Valeria Gašpar,  porabska Slovenka, ki se je pred 25 leti preselila v Slovenijo.

Kot je povedala Silvi Eöry, je to, da se je meja kar čez noč zaprla, zanjo pomenilo velik šok. Na Verici, kjer je odraščala, ima hudo bolnega očeta. In tako si je poskušala čim prej urediti papirje, da bi ga lahko nemoteno obiskovala. Več kot teden dni je trajalo, da je pridobila ustrezna dovoljenja.

»Na veliki petek in velikonočno nedeljo mi je končno uspelo prečkati mejo, toda policisti so vedno zapletali tako ob prihodu na mejo kot ob vrnitvi. Počutila sem se kot begunka, kot če ne bi bila rojena na Verici. Spraševala sem se, kako to, da sem, ko so volitve, na Madžarskem dobrodošla, zdaj, ko želim samo obiskati bolnega očeta, pa kot da nisem porabska Slovenka.«

Da je ob prehodu na Madžarskem ne bi zadržali 14 dni v karanteni, si je Valeria Gašpar urejala dovoljenje, ki bi ji omogočilo, da za nekaj ur na dan obišče očeta.  Pri tem so ji pomagali na slovenskem generalnem konzulatu v Monoštru, župan občine Verica-Ritkarovci Andraš Dončec, ki ji je dovoljenje priskrbel pri vodstvu madžarske policije v Budimpešti, in narodnostna zagovornica Erika Kölles Kiss. Vsem je hvaležna.

Rada pa se spominja časov iz začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bila meja prav tako zaprta. Kar pa mladih Porabcev ni ustavilo pri tem, da ne bi hodili »na črno« k sosedom.

»Poleg obiskovanja veselic smo skupaj z mladimi Prekmurci hodili tudi naokrog po Sloveniji, recimo na ogled skokov v Planico. In tako sem leta 1991 spoznala tudi moža.«

K njemu v Čepince se je preselila leta 1995, dve leti po rojstvu sina Danijela. Leta 1998, ko je privekal na svet drugi sin Kristian, sta se tudi poročila. Vseeno pa je na slovensko državljanstvo čakala dolgih 11 let.

»Na obdobje, ko sem čakala na slovensko državljanstvo, nimam lepih spominov. Poleg tega, da so prišli ugotavljat, ali ima mož v hiši dovolj prostora, je moral mož dokazovati, da lahko vzdržuje mlado družino. Hvaležna sem njegovemu delodajalcu, da mu je zaradi tega nakazoval višjo plačo.«

Veliko energije je bilo treba vložiti tudi v pripravo različnih dokumentov. Vseeno pa pravi, da je z življenjem v Sloveniji zelo zadovoljna.

Daljšemu pogovoru z njo in drugimi rojaki pa lahko prisluhnete v tokratni oddaji.


23.08.2021

'Naša identiteta ni le slovenska, je tudi evropska, in to nas bogati'

Po nekoč skoraj zapuščeni beneški vasici Topolove nas popelje trojica mladih rojakov, ki se je v njej za stalno naselila. Vas dojemajo kot hišo in tako tudi živijo. Kaj to pomeni, nas zanima v oddaji, ki jo v celoti posvečamo Slovencem v Furlaniji – Julijski krajini. Ustavimo se v Špetru, kjer z negovanjem starih običajev odganjajo zlo. Gostimo Matejo Černic in Matejo Jarc, zborovodji dekliške vokalne skupine Bodeča Neža. Tržaška zgodovinarja Borut Klabjan in Gorazd Bajc pa predstavita monografijo »Ogenj, ki je zajel Evropo« o pred 101 letom požganem Narodnem domu v Trstu.


16.08.2021

'Slovenci smo bili, smo in to naj ostanejo tudi naši otroci'

Oddajo v celoti posvečamo Slovencem v Porabju. Od najmlajših, ki so na jezikovnih taborih izboljševali svoje znanje slovenskega jezika in ob tem spoznavali Kekčevo deželo, do planincev, ki so se tudi letos podali na najvišji slovenski vrh. Jim je uspelo? Predstavimo Januša Küharja, znanega in za porabske rojake zelo pomembnega duhovnika, in se ustavimo v trgovinici lokalnih produktov, ki je odprla vrata na slovenski vzorčni kmetiji na Gornjem Seniku.


09.08.2021

Razigrano, kreativno in športno aktivno

Preverjamo poletni utrip na avstrijskem Koroškem. Pridružimo se mladim umetnikom na Rebrci in udeležencem tedna jezika in športa v Šentjanžu v Rožu, kjer je odziv letos presegel vsa pričakovanja. Ustavimo se v dolini Lepene pri Železni Kapli. Kdaj bodo Sveče in Mače vendarle dobile dvojezične krajevne table? Tatjana Feinig, ki je dosegla sprejetje odloka v občinskem svetu Bistrice v Rožu, napoveduje, da bodo table postavili brez posebnih najav. Zakaj? Prisluhnite!


05.07.2021

Med nami ni meja, razen če si jih ne postavimo sami

Zdajšnja italijanska vlada se zaveda, da bo treba rešiti odprta vprašanja s slovensko narodno skupnostjo, ugotavlja senatorka Tatjana Rojc. O uporu proti nacizmu na avstrijskem Koroškem in negovanju kulture spominjanja se pogovarjamo z Evo Hartmann in dr. Danielom Wuttijem, članoma pomlajenega vodstva društva Peršman. Odpravimo se v Pulj, kjer so ob 20-letnici delovanja društva Istra odkrili spominsko ploščo Ivanu Cankarju, in v Zagreb, kjer so ob 30-letnici Slovenije odkrili doprsni kip Bojana Stupice. V Novigradu obiščemo prvo knjižnico na plaži v hrvaški Istri. V Porabju pa se pridružimo nosilcem slovenske olimpijske bakle. Dež ni ustavil rojakov, ki so jo navdušeno ponesli po porabskih vaseh.


28.06.2021

Več pozornosti in več sodelovanja

Osamosvojitve Slovenije se živo spominjajo tudi rojaki iz sosednjih držav. Kako so tedanje razmere spremljali in kako doživljali? Kaj so jim prinesla tri desetletja samostojne države in kaj si želijo? O tem razmišljajo novinar Primorskega dnevnika Sandor Tence in gospodarstvenik Edi Kraus, oba iz Furlanije – Julijske krajine, dolgoletni predsednik Zveze Slovencev na Madžarskem Jože Hirnök, koroški slovenski odvetnik Matevž Grilc, vodja celovškega Unikuma Emil Krištof, novinarka z Reke Marjana Mirković in predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem dr. Barbara Riman. Prisluhnite!


21.06.2021

Svobodni mediji in neodvisno pravosodje

Delovanje Radia Agora, dobitnika Rizzijeve nagrade za medkulturno sporazumevanje in sožitje na avstrijskem Koroškem, dokazuje, da so svobodni mediji in neodvisno pravosodje ključni za demokracijo. Kako 30 let Slovenije vidi predsednik Slovenske gospodarske zveze iz Celovca Benjamin Wakounig in kakšne spomine na osamosvojitev ima predsednik Slovenskega doma Zagreb Darko Šonc? Predstavljamo Jezik na klik, projekt Slovenskega raziskovalnega inštituta v Trstu in centralnega urada za slovenski jezik. V Porabju pa se pridružimo murskosoboškemu Bibliobus, ki že 20 let pomaga pri širjenju bralne kulture.


14.06.2021

Poletje je tu!

Z ravnateljico tržaškega liceja France Prešeren Loredano Guštin potegnemo črto pod še eno nenavadno šolsko leto. Odvetnik Matevž Grilc, dolgoletni predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev in dobitnik tokratne Tischlerjeve nagrade, razmišlja o zgodovini in sedanjosti koroških Slovencev. Kako se obuja kulturno življenje v Porabju, pojasnjuje predsednica Zveze Slovencev na Madžarskem Andrea Kovacs. Marko Pogačar, eno vidnejših imen sodobne hrvaške književnosti, pa razmišlja o literaturi, uporu, svojih slovenskih koreninah in identiteti.


07.06.2021

Z odprtimi vrati proti predsodkom

Koroškemu slovenskemu okoljevarstveniku Štefanu Merkaču dela nikoli ne zmanjka. Gšeft je najnovejši projekt, ki ga je zagnal skupaj s tremi rojaki v Šmihelu pri Pliberku. Predsednica kulturnega društva Muzej rezijanskih ljudi Luigia Negro pripoveduje o dogajanju v Reziji, kjer težko pričakujejo obiskovalce. V Slovenskem domu Bazovica na Reki se pridružimo udeležencem Goranove pomladi, najstarejše pesniške prireditve na Hrvaškem. Županja Sakalovcev Valerija Rogan pa med drugim pojasni, kaj načrtujejo v tej porabski občini v prihodnjih mesecih.


31.05.2021

Dobro delo, veliki dosežki in pomembne nagrade

Tržaški slovenski glasbenik, harmonikar Denis Novato je postal vitez italijanske republike. Je namreč dobitnik visokega odlikovanja – red za zasluge - za dosežke na kulturnem in socialnem področju. Madžarsko odlikovanje za narodne skupnosti je tokrat dobil porabski Slovenec Šandor Bedič. Letošnje leto je čudovito tudi za družino Gotthardt. 25-letna literatka Verena Gotthardt je nominirana za nagrado Ingeborg Bachmann. Oče Vincenc Gotthardt pa se je z literarnim prvencem uvrstil med peterico finalistov za nagrado Kresnik. Prisluhnite jim!


24.05.2021

Pozornost ne škodi

Tržaški slovenski literat Marko Kravos je postal vitez italijanske republike. Predsednik Mattarella ga je namreč odlikoval z "Redom za zasluge" na kulturnem, umetniškem in družbenem področju. V Slovenski študijski knjižnici v Celovcu v projektu Bralna značka sodelujejo več kot 40 let. Z Danico Bojković, predsednico društva Ajda iz Umaga, potegnemo črto po 10-letnico delovanja. Z oblikovalko umetniške keramike Leo Bernetič Zelenko pa se pogovarjamo o Grožnjanu, nekoč mestu umetnikov, ki to ni več. Kako pa je z razvojnim programom slovenskega Porabja?


17.05.2021

Korak za korakom do svojih pravic

66 let po podpisu avstrijske državne pogodbe nas zanima, kako so z uresničevanjem pravic, zapisanih v 7. členu, zadovoljni Slovenci na avstrijskem Štajerskem. Preverjamo, kako je bila na lokalnih volitvah na Hrvaškem uspešna peščica rojakov in rojakinj, ki so kandidirali na različnih listah. Epidemija je pouku slovenščine postavila dodatne izzive. Odziv nanje so lahko tudi primeri dobrih praks. Pred veliki preizkušnjami so v teh časih kulturne ustanove. Goriški Kulturni dom, ki praznuje 40-letnico delovanja, odprtih vrat začenja z obeleževanjem jubiljeja. Kaj pa si od letošnje kolesarske dirke po Italiji obetata obe Gorici?


10.05.2021

Kulturno življenje se vrača - postopoma in previdno

Z izboljšanjem razmere v Furlaniji – Julijski krajini se postopoma vrača tudi kulturno življenje. Odpirajo se gledališča in slovenski kulturni domovi. Ob bližajoči se 66. obletnici podpisa avstrijske državne pogodbe z znamenitim 7. členom se o . Kaj je botrovalo temu pomembnemu členu in kako je s slovensko notifikacijo nasledstva pogodbe, aktualno že 30 let, se pogovarjamo z dr. Borisom Jesihom in dr. Danijelom Grafenauerjem. Gostimo Dunjo Siuc Valković, dejavno rojakinjo z Reke, ki med drugim kandidira na lokalnih volitvah. Pridružimo se članicam likovne skupine v reški Bazovici. Zagovornica Slovencev v madžarskem parlamentu Erika Köleš Kiss pa med drugim spregovori o projektu, namenjenem finančni podpori porabskim podjetnikom.


03.05.2021

Maj je tu!

Na lokalnih volitvah, ki bodo na Hrvaškem potekale sredi maja, se za vodenje Varaždinske županije poteguje tudi saborska poslanka, rojakinja Barbara Antolić Vupora. Zakaj se je odločila za kandidaturo in kakšne možnosti ima za izvolitev? Predstavljamo projekt Spomeniki prihodnosti, namenjen ohranjanju spomina na boj proti nacifašizmu v Furlaniji -Julijski krajini. Podrobneje tudi o letošnjih načrtih Mreže Alpe - Jadran, ki povezuje mlade Slovence iz vseh štirih sosednjih držav, in o projektu Poglej čez, namenjenem čezmejnim praksam. Zanima nas tudi, kaj pomeni selitev monoštrske gimnazije, najstarejše posvetne gimnazije v Železni županji, pod okrilje cerkve. Kako bo tam v prihodnje s poukom slovenščine? Prisluhnite!


26.04.2021

Do vidnejše dvojezičnosti tudi z odmevnimi akcijami

Kaj je koroškim Slovencem prinesel celovški kompromisni dogovor, podpisan pred 10 leti? Kako so do dvojezičnih krajevnih tabel prišli v Šentjakobu v Rožu? Gostimo podpredsednico Zveze slovenskih društev na Hrvaškem in reške Bazovice doktorico Jasmino Dlačić. Z ravnateljico Agico Holec se pogovarjamo o razmerah na dvojezični osnovni šoli v Števanovcih, s tržaškim psihologom in psihoterapevtom Iztokom Spetičem pa tudi o premikih, ki jih je v Italiji na področju psihološke pomoči učencem spodbudila epidemija.


19.04.2021

Veliko več kot simbolni prostor kulture

S slovesno otvoritvijo Feiglove knjižnice v Trgovskem domu v Gorici se začenja novo obdobje ne le za tam živečo slovensko narodno skupnost. Goričane bosta jeseni skupaj obiskala tudi predsednika Slovenije in Italije. Kaj pristojni ministrici sporočajo Slovenci na Hrvaškem? Zveza Slovencev na Madžarskem bo mladim, ki načrtujejo študij v Sloveniji, pomagala pri učenju slovenskega jezika. Prav mladi rojaki na Madžarskem imajo s slovenščino največ težav. To je pokazala tudi raziskava o jezikovnih profilih mladih v zamejstvu. Kakšne so ugotovitve? Prisluhnite!


12.04.2021

'Bolj sproščena uporaba dvojezičnosti, je velik izziv'

V Avstriji je samotestiranje učencev in dijakov postalo uveljavljena praksa. Kako jim je to uspelo, pojasnjuje ravnatelj ljudske šole v Šmihelu pri Pliberku Danilo Katz. Lojze Dolinar je prvi koroški Slovenec na mestu podžupana Celovca. Kaj je največji izziv in kako bo z dvojezičnostjo v mestu, kjer živi največ koroških Slovencev? Na Reki obiščemo Hišo otrok, enega izmed uspešnih projektov Evropske prestolnice kulture. Spregovorimo o razstavi »Z ognjem in mečem. Italijanska okupacija Jugoslavije 1941 – 1943«, namenjeni soočenju Italije s fašističnimi zločini, in se posvetimo zgodovini monoštrske gimnazije, ustanovljene 1893, prve na območju nekdanje Slovenske krajine.


05.04.2021

Pesem nas povezuje

Tradicionalni koncert Koroška poje, ki ga pripravlja Krščanska kulturna zveza, je bil zaradi ukrepov, ki onemogočajo zbiranje in zborovsko petje, virtualen. Na koncertu, ki so ga posneli v Kulturnem domu Pliberk, so tokrat nastopili znani koroški slovenski solisti, med njimi uveljavljeni operni pevke in pevci, ter instrumentalisti. Slovenske ljudske pesmi, skladbe znanih skladateljev in popevke so se prepletale z deli pesnic in pesnikov z obeh strani Karavank. Posnetek koncerta, ki so ga premierno prek spleta predvajali 14. marca letos, predvajamo v tokratni oddaji.


29.03.2021

'Novih izzivov se ne smemo bati'

Konec julija bo minilo 170 let od ustanovitve Mohorjeve družbe. Celovška Mohorjeva danes ni le založba in knjigarna. Ena njenih pomembnejših dejavnosti je dvojezična vzgoja in izobraževanje. Kakšna ustanova je postala Mohorjeva družba in kaj pomeni za koroške Slovence, pojasnjuje direktor dr. Karl Hren. Gostimo režiserko Jasmin Kovic, goriško Slovenko, ki se poklicno ukvarja z režijo gledaliških in glasbenih predstav, muzikalov in opere, podpisala pa se je tudi pod film ob 20 letnici zaščitnega zakona za Slovence v Italiji. Porabski Slovenci lahko v Čepincih enkrat tedensko opravijo hitri test na okužbo z novim koronavirusom. Kako so sprejeli to možnost? Prisluhnite!


22.03.2021

Brez kulture ni družbe in brez družbe ni življenja

Organizacije Slovencev v Italiji bodo morale, kot kaže, za svoje delovanje najemati posojila. Denar, ki jim ga namenja država, naj bi namreč dobivali po obrokih. Gre za še enega v vrsti birokratskih zapletov, tipičnih za Italijo, pravi naš gost, deželni tajnik Slovenske kulturno-gospodarske zveze Livio Semolič, vrsto let vpet tudi v vračanje in obnovo za skupnost zelo pomembnih narodnih domov v Gorici in Trstu. Občina Dolina in Občina Hrpelje-Kozina obeležujeta 40-letnico prve Odprte meje, posebej pomembne v časih zaprte meje. Avstrija se je dobro odrezala pri pomoči v pandemiji prizadetemu gospodarstvu, je prepričan dr. Marian Wakounig. Kljub temu pa razmere tudi pri naših severnih sosedih niso spodbudne. Kakšne ukrepe so sprejeli pristojni, kako je prizadetim na pomoč priskočila davčna uprava? Kako pri življenju ohranjajo kulturna društva? Prisluhnite!


15.03.2021

Po dežju vedno posije sonce

Krepitev skrajnih desnih strank ogroža pravice žensk in jih potiska v nekdanje patriarhalne vzorce, se strinja Daniela Topar, predsednica Zveze slovenskih žensk. Organizacija s skoraj 80-letno tradicijo skuša na različne načine krepiti samozavest koroških Slovenk, da bi dejavneje nastopile tudi na političnem prizorišču. Šola na daljavo učencem povzroča različne težave in vpliva na zelo pomembno socializacijo, opozarja Primož Strani, ravnatelj izobraževalnega zavoda Jožef Štefan iz Trsta. Sporočilo, ki ga dobivajo dijaki z odprtimi trgovskimi centri in zaprtimi šolami, ne more biti spodbudno, dodaja. Zagovornica Slovencev v madžarskem parlamentu Erika Köleš Kiss pa predstavlja še nekaj projektov, pomembnih za porabske Slovence in krepitev njihovega položaja. Kako pa je z nadzorom programov, ki jih financira madžarska vlada? Prisluhnite!


Stran 7 od 43
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov