Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes že poznamo odgovor: Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži
Ena izmed nerodnosti trenutnega dogajanja po svetu je dejstvo, da celotna morija nima imena. Človeški rod polno funkcionira le ob poimenovanju nekega stanja, ko pa tega ni, je zmeden in dezorientiran. Čeprav je jasno, da so teroristični napadi v Angliji in spopadi na Bližnjem vzhodu le različni veji enega in istega drevesa, imenujemo prvo vojne, drugo pa terorizem. Koliko lažje bi se bilo soočiti z nevarnostjo, če bi imeli za oboje isto ime! Tako najrazličnejši državni uradniki, po navadi iz notranjih ministrstev ali policije, ne bi potrebovali kovati sumljivih besednih zvez, kot je recimo “nova realnost,” ki naj označujejo prežečo in stalno možnost novih terorističnih napadov.
Čeprav za kaj takega nismo niti približno poklicani, še manj pristojni, v naši skromni oddaji za trenutno stanje planeta kljub vsemu predlagamo skupen izraz: tretja svetovna vojna!
Argumentov za takšno poimenovanje je kar nekaj; mitološki in simbolizma poln izraz bi končno spametoval, angažiral in poenotil stališča svobodnega sveta. Ne nazadnje bi na videz razdrobljene konflikte spravil pod skupno streho oziroma bi vse zapletene vzroke trenutnih spopadov poenostavil do absurda. Le poenostavljeni vzroki za vojne pa so dovolj razumljivi za že po naravi preproste vojaško-politične možgane, ki preprosto razumejo tudi razrešitev vojn samih. V vojni mora nekdo zmagati in nekdo izgubiti; oboje pa ni mogoče, če je za konflikt odgovorna cela mavrica različnih vzrokov. Naziv tretja svetovna vojna za trenutno stanje sveta bi oborožene konflikte ne le primerno organiziral, temveč tudi sprožil pogojne reflekse, s katerimi v slini so vzgojene tudi današnje generacije generalov in politikov.
“Kar nekaj svetovnih konfliktov, ki so sledili drugi svetovni vojni, so hoteli razglasiti za tretjo svetovno vojno – pri vseh poskusih pa je šlo bolj za marketing.”
Tretja svetovna vojna ima bogato zgodovino. Že korejska ali vietnamska vojna sta koketirali z nazivom, še najbližje realizaciji pa je prišla pobuda, da kot tretjo razglasijo celotno obdobje hladne vojne.
A ta konflikt je bil časovno preohlapno determiniran in brez prej imenovanih spopadov je imel odločno premalo mrtvih.
Na pomoč k pobudi o razglasitvi tretje svetovne vojne tukaj in zdaj prihaja terminologija svetovnih vojn sama. Svetovna vojna kot pojem je namreč izrazito evropocentrična. V krvavi človeški zgodovini so bile vojne z več žrtvami kot obe svetovni; bile so vojne, ki so bile daljše od obeh svetovnih – originalna pogruntavščina iz leta 1914 je le globalnost konflikta. Pa še ta ni povsem izvirna, saj so se vojne že od napoleonovske ere naprej sočasno bile na različnih celinah. In še to: števnik za svetovne vojne je bil originalno dodan le drugi, saj so »prvo« sodobniki imenovali kot »veliko« ali »svetovno« in je dobila zaporedno številko šele pozneje.
Poglejmo, če dejstva trenutne svetovne morije ustrezajo najširše sprejeti terminologiji za svetovno vojno.
Vojna mora biti globalna!
Odgovor je: “Da!” Bije se od Bližnjega vzhoda s Sirijo, prek Afrike, kjer od leta 2014 beležijo rekordno število konfliktov, do Azije z Afganistanom in Evrope s terorističnimi napadi. Daljni vzhod ima severno Korejo, pa tudi obe Ameriki nista nedolžni … Medtem, ko so Združene Države Amerike prvo in drugo svetovno vojno bile izven matičnega ozemlja, imajo danes z vsemi temi strelskimi pohodi in rasnimi konflikti prijetno manjšo vojno kar doma. Konflikt, ki lepo zaokrožuje globalno sliko, vsaj s številom žrtev, je še mehiška mamilarska vojna, če smo že pri tem.
Globalnost konflikta je tako zagotovljena, najbolj bizarna terminološka zahteva za naziv svetovne vojne pa je število žrtev. Z nekaj praskami in kakšno buško ne prideš skozi niti z običajno vojno, kaj šele s svetovno!
“Medtem, ko so Združene Države Amerike prvo in drugo svetovno vojno bile izven matičnega ozemlja, imajo danes z vsemi temi strelskimi pohodi in rasnimi konflikti prijetno manjšo vojno kar doma.”
Statistike konfliktov in žrtev so sicer različne, ker uporabljajo različne metodologije; po eni, ki šteje tako vojaške kot civilne žrtve spopadov, je bilo leta 2008 v 63 oboroženih konfliktih po vsem svetu ubitih 56.000 ljudi, zato pa leta 2014 v 42 konfliktih beležimo že 180.000 žrtev, v obdobju 2014/2015 pa še nadaljnje povečanje na 214.256 žrtev. Ne glede na metodologijo pa so si statistike enotne, da smo od konca hladne vojne sem trenutno priča rekordnemu številu žrtev. Zadnje primerljivo število žrtev svetovnih konfliktov smo zabeležili leta 1991. Kar ena petina vsega svetovnega prebivalstva pa je danes izpostavljena eni izmed oblik nasilja oziroma živi v politično in varnostno nestabilnih pogojih.
Vsaka kolikor toliko spodobna svetovna vojna pa za potrebe pouka zgodovine potrebuje še dovolj poenostavljene ideološke osnove. Med drugo svetovno vojno ali med poznejšo hladno vojno je bila zadeva razmeroma enostavna. Postaviš si nasproti velike ideologije dvajsetega stoletja in svobodni svet se bojuje nekaj časa z nacizmom, nekaj časa s komunizmom, pa je učbenikom zadoščeno. Tudi pri morebitni tretji svetovni vojni lahko najdemo precej enoznačnega ideološkega sovražnika. “Utopične ideologije”, kot jih živopisno imenujejo raziskovalci “Mirovnega inštituta iz Osla”, na čelu katerih mašira politični oziroma ekstremni islam, so idealen nasprotnik, ki popolno rešuje manjkajoče mesto v enačbi, potrebni za opis tretje svetovne vojne. Skoraj 90 odstotkov žrtev v letu 2015 je bilo posledica konfliktov utopičnih ideologij.
” Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Seveda pa raztreseni in neenotno poimenovani planetarni konflikti danes ustrezajo še vsem ostalim terminološkim pogojem za svetovno vojno, kot so trpljenje zaledja in civilnega prebivalstva, revščina, pomanjkanje in obsežni begunski valovi. Svetovnovojno pa je tudi neotipljivo in statistično nedokazljivo splošno vzdušje, ko planetu vlada galerija grotesknih tipov, mirovništvo pa je izpuhtelo z dimom zadnjih hipijev …
In če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož.
Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
747 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes že poznamo odgovor: Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži
Ena izmed nerodnosti trenutnega dogajanja po svetu je dejstvo, da celotna morija nima imena. Človeški rod polno funkcionira le ob poimenovanju nekega stanja, ko pa tega ni, je zmeden in dezorientiran. Čeprav je jasno, da so teroristični napadi v Angliji in spopadi na Bližnjem vzhodu le različni veji enega in istega drevesa, imenujemo prvo vojne, drugo pa terorizem. Koliko lažje bi se bilo soočiti z nevarnostjo, če bi imeli za oboje isto ime! Tako najrazličnejši državni uradniki, po navadi iz notranjih ministrstev ali policije, ne bi potrebovali kovati sumljivih besednih zvez, kot je recimo “nova realnost,” ki naj označujejo prežečo in stalno možnost novih terorističnih napadov.
Čeprav za kaj takega nismo niti približno poklicani, še manj pristojni, v naši skromni oddaji za trenutno stanje planeta kljub vsemu predlagamo skupen izraz: tretja svetovna vojna!
Argumentov za takšno poimenovanje je kar nekaj; mitološki in simbolizma poln izraz bi končno spametoval, angažiral in poenotil stališča svobodnega sveta. Ne nazadnje bi na videz razdrobljene konflikte spravil pod skupno streho oziroma bi vse zapletene vzroke trenutnih spopadov poenostavil do absurda. Le poenostavljeni vzroki za vojne pa so dovolj razumljivi za že po naravi preproste vojaško-politične možgane, ki preprosto razumejo tudi razrešitev vojn samih. V vojni mora nekdo zmagati in nekdo izgubiti; oboje pa ni mogoče, če je za konflikt odgovorna cela mavrica različnih vzrokov. Naziv tretja svetovna vojna za trenutno stanje sveta bi oborožene konflikte ne le primerno organiziral, temveč tudi sprožil pogojne reflekse, s katerimi v slini so vzgojene tudi današnje generacije generalov in politikov.
“Kar nekaj svetovnih konfliktov, ki so sledili drugi svetovni vojni, so hoteli razglasiti za tretjo svetovno vojno – pri vseh poskusih pa je šlo bolj za marketing.”
Tretja svetovna vojna ima bogato zgodovino. Že korejska ali vietnamska vojna sta koketirali z nazivom, še najbližje realizaciji pa je prišla pobuda, da kot tretjo razglasijo celotno obdobje hladne vojne.
A ta konflikt je bil časovno preohlapno determiniran in brez prej imenovanih spopadov je imel odločno premalo mrtvih.
Na pomoč k pobudi o razglasitvi tretje svetovne vojne tukaj in zdaj prihaja terminologija svetovnih vojn sama. Svetovna vojna kot pojem je namreč izrazito evropocentrična. V krvavi človeški zgodovini so bile vojne z več žrtvami kot obe svetovni; bile so vojne, ki so bile daljše od obeh svetovnih – originalna pogruntavščina iz leta 1914 je le globalnost konflikta. Pa še ta ni povsem izvirna, saj so se vojne že od napoleonovske ere naprej sočasno bile na različnih celinah. In še to: števnik za svetovne vojne je bil originalno dodan le drugi, saj so »prvo« sodobniki imenovali kot »veliko« ali »svetovno« in je dobila zaporedno številko šele pozneje.
Poglejmo, če dejstva trenutne svetovne morije ustrezajo najširše sprejeti terminologiji za svetovno vojno.
Vojna mora biti globalna!
Odgovor je: “Da!” Bije se od Bližnjega vzhoda s Sirijo, prek Afrike, kjer od leta 2014 beležijo rekordno število konfliktov, do Azije z Afganistanom in Evrope s terorističnimi napadi. Daljni vzhod ima severno Korejo, pa tudi obe Ameriki nista nedolžni … Medtem, ko so Združene Države Amerike prvo in drugo svetovno vojno bile izven matičnega ozemlja, imajo danes z vsemi temi strelskimi pohodi in rasnimi konflikti prijetno manjšo vojno kar doma. Konflikt, ki lepo zaokrožuje globalno sliko, vsaj s številom žrtev, je še mehiška mamilarska vojna, če smo že pri tem.
Globalnost konflikta je tako zagotovljena, najbolj bizarna terminološka zahteva za naziv svetovne vojne pa je število žrtev. Z nekaj praskami in kakšno buško ne prideš skozi niti z običajno vojno, kaj šele s svetovno!
“Medtem, ko so Združene Države Amerike prvo in drugo svetovno vojno bile izven matičnega ozemlja, imajo danes z vsemi temi strelskimi pohodi in rasnimi konflikti prijetno manjšo vojno kar doma.”
Statistike konfliktov in žrtev so sicer različne, ker uporabljajo različne metodologije; po eni, ki šteje tako vojaške kot civilne žrtve spopadov, je bilo leta 2008 v 63 oboroženih konfliktih po vsem svetu ubitih 56.000 ljudi, zato pa leta 2014 v 42 konfliktih beležimo že 180.000 žrtev, v obdobju 2014/2015 pa še nadaljnje povečanje na 214.256 žrtev. Ne glede na metodologijo pa so si statistike enotne, da smo od konca hladne vojne sem trenutno priča rekordnemu številu žrtev. Zadnje primerljivo število žrtev svetovnih konfliktov smo zabeležili leta 1991. Kar ena petina vsega svetovnega prebivalstva pa je danes izpostavljena eni izmed oblik nasilja oziroma živi v politično in varnostno nestabilnih pogojih.
Vsaka kolikor toliko spodobna svetovna vojna pa za potrebe pouka zgodovine potrebuje še dovolj poenostavljene ideološke osnove. Med drugo svetovno vojno ali med poznejšo hladno vojno je bila zadeva razmeroma enostavna. Postaviš si nasproti velike ideologije dvajsetega stoletja in svobodni svet se bojuje nekaj časa z nacizmom, nekaj časa s komunizmom, pa je učbenikom zadoščeno. Tudi pri morebitni tretji svetovni vojni lahko najdemo precej enoznačnega ideološkega sovražnika. “Utopične ideologije”, kot jih živopisno imenujejo raziskovalci “Mirovnega inštituta iz Osla”, na čelu katerih mašira politični oziroma ekstremni islam, so idealen nasprotnik, ki popolno rešuje manjkajoče mesto v enačbi, potrebni za opis tretje svetovne vojne. Skoraj 90 odstotkov žrtev v letu 2015 je bilo posledica konfliktov utopičnih ideologij.
” Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Seveda pa raztreseni in neenotno poimenovani planetarni konflikti danes ustrezajo še vsem ostalim terminološkim pogojem za svetovno vojno, kot so trpljenje zaledja in civilnega prebivalstva, revščina, pomanjkanje in obsežni begunski valovi. Svetovnovojno pa je tudi neotipljivo in statistično nedokazljivo splošno vzdušje, ko planetu vlada galerija grotesknih tipov, mirovništvo pa je izpuhtelo z dimom zadnjih hipijev …
In če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož.
Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.
Priprave na predčasne volitve so v polnem teku. K pripravam na nove volitve spada tudi sestavljanje nove koalicije. Priprave se te dni končujejo, hiša je prezračena, tla posesana in okna umita. Tako je napočil čas le še za nekaj zadnjih malenkosti. Kot so pisma intelektualcev. Oziroma razumnikov. Ta pisma se pojavljajo redno pred prelomnimi dogodki in so značilna po tem, da jih zelo redko kdo v celoti prebere, zato pa se o njih toliko bolj žolčno razpravlja v javnosti.
Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.
Vse od časov, ko je nesmrtna Neca Falk odpela odo temu tropskemu sadju, banane niso bile tako v ospredju javnosti kot prejšnje tedne. Če bi se kateri slovenskih glasbenikov tako potrudil za jabolka, kot se je Neca za banane, slovensko sadjarstvo ne bi bilo v krizi … Kakorkoli; vrnitev banan v fokus javnosti je povsem zaslužena, saj gre za sadež, ki se ponaša s številnimi nutricionističnimi prednostmi, a za našo oddajo je pomembnejša njihova družbenopolitična vloga. Poglejmo podrobnosti; najprej je šef slovenskih banan in posledično bananarjev kupil letalska dovoljenja strmoglavljene Adrie Airways. Potem pa so v njegovem skladišču našli še sumljive pakete in skladišče je okupirala specialna enota, ki je ravno te dni v Sloveniji razbila mrežo preprodajalcev prepovedanih drog.
Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.
Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke Desus, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja, zato se danes medijsko poslavljamo od njega.
Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega. Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.
Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?
Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.
O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank. Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"
Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič
Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.
Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?
Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.
Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Neveljaven email naslov