Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes že poznamo odgovor: Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži
Ena izmed nerodnosti trenutnega dogajanja po svetu je dejstvo, da celotna morija nima imena. Človeški rod polno funkcionira le ob poimenovanju nekega stanja, ko pa tega ni, je zmeden in dezorientiran. Čeprav je jasno, da so teroristični napadi v Angliji in spopadi na Bližnjem vzhodu le različni veji enega in istega drevesa, imenujemo prvo vojne, drugo pa terorizem. Koliko lažje bi se bilo soočiti z nevarnostjo, če bi imeli za oboje isto ime! Tako najrazličnejši državni uradniki, po navadi iz notranjih ministrstev ali policije, ne bi potrebovali kovati sumljivih besednih zvez, kot je recimo “nova realnost,” ki naj označujejo prežečo in stalno možnost novih terorističnih napadov.
Čeprav za kaj takega nismo niti približno poklicani, še manj pristojni, v naši skromni oddaji za trenutno stanje planeta kljub vsemu predlagamo skupen izraz: tretja svetovna vojna!
Argumentov za takšno poimenovanje je kar nekaj; mitološki in simbolizma poln izraz bi končno spametoval, angažiral in poenotil stališča svobodnega sveta. Ne nazadnje bi na videz razdrobljene konflikte spravil pod skupno streho oziroma bi vse zapletene vzroke trenutnih spopadov poenostavil do absurda. Le poenostavljeni vzroki za vojne pa so dovolj razumljivi za že po naravi preproste vojaško-politične možgane, ki preprosto razumejo tudi razrešitev vojn samih. V vojni mora nekdo zmagati in nekdo izgubiti; oboje pa ni mogoče, če je za konflikt odgovorna cela mavrica različnih vzrokov. Naziv tretja svetovna vojna za trenutno stanje sveta bi oborožene konflikte ne le primerno organiziral, temveč tudi sprožil pogojne reflekse, s katerimi v slini so vzgojene tudi današnje generacije generalov in politikov.
“Kar nekaj svetovnih konfliktov, ki so sledili drugi svetovni vojni, so hoteli razglasiti za tretjo svetovno vojno – pri vseh poskusih pa je šlo bolj za marketing.”
Tretja svetovna vojna ima bogato zgodovino. Že korejska ali vietnamska vojna sta koketirali z nazivom, še najbližje realizaciji pa je prišla pobuda, da kot tretjo razglasijo celotno obdobje hladne vojne.
A ta konflikt je bil časovno preohlapno determiniran in brez prej imenovanih spopadov je imel odločno premalo mrtvih.
Na pomoč k pobudi o razglasitvi tretje svetovne vojne tukaj in zdaj prihaja terminologija svetovnih vojn sama. Svetovna vojna kot pojem je namreč izrazito evropocentrična. V krvavi človeški zgodovini so bile vojne z več žrtvami kot obe svetovni; bile so vojne, ki so bile daljše od obeh svetovnih – originalna pogruntavščina iz leta 1914 je le globalnost konflikta. Pa še ta ni povsem izvirna, saj so se vojne že od napoleonovske ere naprej sočasno bile na različnih celinah. In še to: števnik za svetovne vojne je bil originalno dodan le drugi, saj so »prvo« sodobniki imenovali kot »veliko« ali »svetovno« in je dobila zaporedno številko šele pozneje.
Poglejmo, če dejstva trenutne svetovne morije ustrezajo najširše sprejeti terminologiji za svetovno vojno.
Vojna mora biti globalna!
Odgovor je: “Da!” Bije se od Bližnjega vzhoda s Sirijo, prek Afrike, kjer od leta 2014 beležijo rekordno število konfliktov, do Azije z Afganistanom in Evrope s terorističnimi napadi. Daljni vzhod ima severno Korejo, pa tudi obe Ameriki nista nedolžni … Medtem, ko so Združene Države Amerike prvo in drugo svetovno vojno bile izven matičnega ozemlja, imajo danes z vsemi temi strelskimi pohodi in rasnimi konflikti prijetno manjšo vojno kar doma. Konflikt, ki lepo zaokrožuje globalno sliko, vsaj s številom žrtev, je še mehiška mamilarska vojna, če smo že pri tem.
Globalnost konflikta je tako zagotovljena, najbolj bizarna terminološka zahteva za naziv svetovne vojne pa je število žrtev. Z nekaj praskami in kakšno buško ne prideš skozi niti z običajno vojno, kaj šele s svetovno!
“Medtem, ko so Združene Države Amerike prvo in drugo svetovno vojno bile izven matičnega ozemlja, imajo danes z vsemi temi strelskimi pohodi in rasnimi konflikti prijetno manjšo vojno kar doma.”
Statistike konfliktov in žrtev so sicer različne, ker uporabljajo različne metodologije; po eni, ki šteje tako vojaške kot civilne žrtve spopadov, je bilo leta 2008 v 63 oboroženih konfliktih po vsem svetu ubitih 56.000 ljudi, zato pa leta 2014 v 42 konfliktih beležimo že 180.000 žrtev, v obdobju 2014/2015 pa še nadaljnje povečanje na 214.256 žrtev. Ne glede na metodologijo pa so si statistike enotne, da smo od konca hladne vojne sem trenutno priča rekordnemu številu žrtev. Zadnje primerljivo število žrtev svetovnih konfliktov smo zabeležili leta 1991. Kar ena petina vsega svetovnega prebivalstva pa je danes izpostavljena eni izmed oblik nasilja oziroma živi v politično in varnostno nestabilnih pogojih.
Vsaka kolikor toliko spodobna svetovna vojna pa za potrebe pouka zgodovine potrebuje še dovolj poenostavljene ideološke osnove. Med drugo svetovno vojno ali med poznejšo hladno vojno je bila zadeva razmeroma enostavna. Postaviš si nasproti velike ideologije dvajsetega stoletja in svobodni svet se bojuje nekaj časa z nacizmom, nekaj časa s komunizmom, pa je učbenikom zadoščeno. Tudi pri morebitni tretji svetovni vojni lahko najdemo precej enoznačnega ideološkega sovražnika. “Utopične ideologije”, kot jih živopisno imenujejo raziskovalci “Mirovnega inštituta iz Osla”, na čelu katerih mašira politični oziroma ekstremni islam, so idealen nasprotnik, ki popolno rešuje manjkajoče mesto v enačbi, potrebni za opis tretje svetovne vojne. Skoraj 90 odstotkov žrtev v letu 2015 je bilo posledica konfliktov utopičnih ideologij.
” Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Seveda pa raztreseni in neenotno poimenovani planetarni konflikti danes ustrezajo še vsem ostalim terminološkim pogojem za svetovno vojno, kot so trpljenje zaledja in civilnega prebivalstva, revščina, pomanjkanje in obsežni begunski valovi. Svetovnovojno pa je tudi neotipljivo in statistično nedokazljivo splošno vzdušje, ko planetu vlada galerija grotesknih tipov, mirovništvo pa je izpuhtelo z dimom zadnjih hipijev …
In če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož.
Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
747 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes že poznamo odgovor: Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži
Ena izmed nerodnosti trenutnega dogajanja po svetu je dejstvo, da celotna morija nima imena. Človeški rod polno funkcionira le ob poimenovanju nekega stanja, ko pa tega ni, je zmeden in dezorientiran. Čeprav je jasno, da so teroristični napadi v Angliji in spopadi na Bližnjem vzhodu le različni veji enega in istega drevesa, imenujemo prvo vojne, drugo pa terorizem. Koliko lažje bi se bilo soočiti z nevarnostjo, če bi imeli za oboje isto ime! Tako najrazličnejši državni uradniki, po navadi iz notranjih ministrstev ali policije, ne bi potrebovali kovati sumljivih besednih zvez, kot je recimo “nova realnost,” ki naj označujejo prežečo in stalno možnost novih terorističnih napadov.
Čeprav za kaj takega nismo niti približno poklicani, še manj pristojni, v naši skromni oddaji za trenutno stanje planeta kljub vsemu predlagamo skupen izraz: tretja svetovna vojna!
Argumentov za takšno poimenovanje je kar nekaj; mitološki in simbolizma poln izraz bi končno spametoval, angažiral in poenotil stališča svobodnega sveta. Ne nazadnje bi na videz razdrobljene konflikte spravil pod skupno streho oziroma bi vse zapletene vzroke trenutnih spopadov poenostavil do absurda. Le poenostavljeni vzroki za vojne pa so dovolj razumljivi za že po naravi preproste vojaško-politične možgane, ki preprosto razumejo tudi razrešitev vojn samih. V vojni mora nekdo zmagati in nekdo izgubiti; oboje pa ni mogoče, če je za konflikt odgovorna cela mavrica različnih vzrokov. Naziv tretja svetovna vojna za trenutno stanje sveta bi oborožene konflikte ne le primerno organiziral, temveč tudi sprožil pogojne reflekse, s katerimi v slini so vzgojene tudi današnje generacije generalov in politikov.
“Kar nekaj svetovnih konfliktov, ki so sledili drugi svetovni vojni, so hoteli razglasiti za tretjo svetovno vojno – pri vseh poskusih pa je šlo bolj za marketing.”
Tretja svetovna vojna ima bogato zgodovino. Že korejska ali vietnamska vojna sta koketirali z nazivom, še najbližje realizaciji pa je prišla pobuda, da kot tretjo razglasijo celotno obdobje hladne vojne.
A ta konflikt je bil časovno preohlapno determiniran in brez prej imenovanih spopadov je imel odločno premalo mrtvih.
Na pomoč k pobudi o razglasitvi tretje svetovne vojne tukaj in zdaj prihaja terminologija svetovnih vojn sama. Svetovna vojna kot pojem je namreč izrazito evropocentrična. V krvavi človeški zgodovini so bile vojne z več žrtvami kot obe svetovni; bile so vojne, ki so bile daljše od obeh svetovnih – originalna pogruntavščina iz leta 1914 je le globalnost konflikta. Pa še ta ni povsem izvirna, saj so se vojne že od napoleonovske ere naprej sočasno bile na različnih celinah. In še to: števnik za svetovne vojne je bil originalno dodan le drugi, saj so »prvo« sodobniki imenovali kot »veliko« ali »svetovno« in je dobila zaporedno številko šele pozneje.
Poglejmo, če dejstva trenutne svetovne morije ustrezajo najširše sprejeti terminologiji za svetovno vojno.
Vojna mora biti globalna!
Odgovor je: “Da!” Bije se od Bližnjega vzhoda s Sirijo, prek Afrike, kjer od leta 2014 beležijo rekordno število konfliktov, do Azije z Afganistanom in Evrope s terorističnimi napadi. Daljni vzhod ima severno Korejo, pa tudi obe Ameriki nista nedolžni … Medtem, ko so Združene Države Amerike prvo in drugo svetovno vojno bile izven matičnega ozemlja, imajo danes z vsemi temi strelskimi pohodi in rasnimi konflikti prijetno manjšo vojno kar doma. Konflikt, ki lepo zaokrožuje globalno sliko, vsaj s številom žrtev, je še mehiška mamilarska vojna, če smo že pri tem.
Globalnost konflikta je tako zagotovljena, najbolj bizarna terminološka zahteva za naziv svetovne vojne pa je število žrtev. Z nekaj praskami in kakšno buško ne prideš skozi niti z običajno vojno, kaj šele s svetovno!
“Medtem, ko so Združene Države Amerike prvo in drugo svetovno vojno bile izven matičnega ozemlja, imajo danes z vsemi temi strelskimi pohodi in rasnimi konflikti prijetno manjšo vojno kar doma.”
Statistike konfliktov in žrtev so sicer različne, ker uporabljajo različne metodologije; po eni, ki šteje tako vojaške kot civilne žrtve spopadov, je bilo leta 2008 v 63 oboroženih konfliktih po vsem svetu ubitih 56.000 ljudi, zato pa leta 2014 v 42 konfliktih beležimo že 180.000 žrtev, v obdobju 2014/2015 pa še nadaljnje povečanje na 214.256 žrtev. Ne glede na metodologijo pa so si statistike enotne, da smo od konca hladne vojne sem trenutno priča rekordnemu številu žrtev. Zadnje primerljivo število žrtev svetovnih konfliktov smo zabeležili leta 1991. Kar ena petina vsega svetovnega prebivalstva pa je danes izpostavljena eni izmed oblik nasilja oziroma živi v politično in varnostno nestabilnih pogojih.
Vsaka kolikor toliko spodobna svetovna vojna pa za potrebe pouka zgodovine potrebuje še dovolj poenostavljene ideološke osnove. Med drugo svetovno vojno ali med poznejšo hladno vojno je bila zadeva razmeroma enostavna. Postaviš si nasproti velike ideologije dvajsetega stoletja in svobodni svet se bojuje nekaj časa z nacizmom, nekaj časa s komunizmom, pa je učbenikom zadoščeno. Tudi pri morebitni tretji svetovni vojni lahko najdemo precej enoznačnega ideološkega sovražnika. “Utopične ideologije”, kot jih živopisno imenujejo raziskovalci “Mirovnega inštituta iz Osla”, na čelu katerih mašira politični oziroma ekstremni islam, so idealen nasprotnik, ki popolno rešuje manjkajoče mesto v enačbi, potrebni za opis tretje svetovne vojne. Skoraj 90 odstotkov žrtev v letu 2015 je bilo posledica konfliktov utopičnih ideologij.
” Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Seveda pa raztreseni in neenotno poimenovani planetarni konflikti danes ustrezajo še vsem ostalim terminološkim pogojem za svetovno vojno, kot so trpljenje zaledja in civilnega prebivalstva, revščina, pomanjkanje in obsežni begunski valovi. Svetovnovojno pa je tudi neotipljivo in statistično nedokazljivo splošno vzdušje, ko planetu vlada galerija grotesknih tipov, mirovništvo pa je izpuhtelo z dimom zadnjih hipijev …
In če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož.
Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Začnimo leto z optimističnim tonom. Da se nam ne bi spet zgodilo, da bomo konec leta 2021 vili roke k nebu, naj se to že enkrat konča in naj se začne 2022. Ko vsakdan spremljamo v kontekstu in s čim širšim pogledom, naša realnost postane lažje razumljiva. V glavnem pa bolj optimistična …
V zadnji oddaji koledarskega leta, ki bo šlo v zgodovino, pa nekaj o enotnosti. Katastrofalno leto je namreč s seboj prineslo tudi nekaj pomembnih osamosvojitvenih obletnic, ki pa jih pod nobenim pogojem ne smemo enačiti z občo in celoletno katastrofo. Osamosvojitev in njena trideseta obletnica sta bili ena redkih svetlih točk leta 2020 in hvala covidu-19, da je bilo proslavljanje samo virtualno. Tako smo se rešili sramot in zapletov z zastavonošami, političnimi in značajskimi razlikami praznovalcev ter državne proslave v Cankarjevem domu. Čeprav se je tudi televizijska proslava izkazala, ko je smeli scenarist veličino Slovenije poudaril z bedo Jugoslavije; ali kot radi rečejo slovenski obrtniki, ko si ogledujejo delo predhodnikov: "Ja kdo vam pa je to delal!"
Najpogostejša želja letošnjih obdarovanj leta je cepivo proti covidu-19 in palčki so si na severnem tečaju brade bogato omastili s farmacevtskimi milijoni … končno pa smo tudi izvedeli, čemu ima necepljeni Rudolf rdeč nos.
Ob sprostitvi nekaterih epidemioloških omejitev se bomo v naši skromni oddaji le še enkrat več odrekli kritični analizi in se posvetili osnovni vlogi javnega medija, ki je informirati in poročati. Kajti če hočemo premagati epidemijo, moramo vsi vložiti ne le skupen napor, temveč tudi pozabiti na razlike, ki nas delijo – kot nam vztrajno polaga na dušo predsednik republike. Vsi bi morali pokazati več zaupanja tako do vlade kot do politike nasploh; in ko bi zaupanje prišlo, bi epidemija odšla.
Lovopusta je konec in sezona lova se je začela. Do pomladi moramo uloviti krivca. Ga upleniti in nagačiti. Preveč je bilo trpljenja, preveč odpovedovanja, preveč čustev, preveč prelitega črnila in veliko preveč smrti, da bi epidemija lahko minila brez krivca. Kljub temu da bo iskanje strastno, da bodo mediji šli za vroče žemlje, da bodo padale glave in rastli novi preroki, ni pričakovati, da bomo krivca našli. Mi bomo trdili, da so krivi Oni, Oni bodo trdili, da smo krivi Mi. Najprej in na začetku: kdo so Oni? Oni so politične in gospodarske elite, institucije države, organi v sestavi in združenje navijačev vsega naštetega. Mi smo pa Mi.
Danes pa pomembna novica iz znanosti. Na grozo vladajoče elite bomo govorili o literarni zgodovini. Danes vam premierno odkrivamo, mogoče ne najpomembnejšo ali največjo, vsekakor pa najbolj trpežno oziroma najbolj obstojno figuro slovenske zgodovine: odkrivamo vam Karla Velikega Slovenskega
Nova realnost je končno zavzela še zadnjo trdnjavo stare normalnosti, ki je seveda ekonomsko propagandni program. "Reklame" po domače. Kar nenadoma so se pojavile reklame za izdelke, ki še nikoli prej niso napadli naših polic, src in denarnic. Recimo vitamin "D" se je v sodobnih reklamah iz sorazmerno anonimnega vitamina prelevil v vladarja vitaminskega cesarstva!
Minister, ki ima na skrbi devetdeset odstotkov vašega življenja, vam mora, če se želite poročiti, za to izdati primerno potrdilo.
Povsem neideološko gledano imamo le eno resnično dobro politično kratico, ki je seveda "DEMOS!" Kratica, ki opravlja svojo osnovno dolžnost kratice, hkrati pa je tudi sama po sebi nosilec mogočne simbolne sporočilnosti. Žal se Demos – tudi kot kratica – ni obdržal. In danes imamo torej KUL, ki bi želel vsaj zveneti, če ne že biti cool.
Čemu današnji politiki komunicirajo z nami znotraj 280-znakovnega univerzuma?
Mnogo poslušalcev, pa tudi državljanov na sploh se čudi, nekateri se celo razburjajo nad valom zamenjav, ki je zalil našo družbeno stvarnost. Zamenjave so ob koronavirusu druga najbolj popularna tema trenutka, po našem svetem prepričanju pa bi mu morale v medijskih objavah stati ob boku. Piše: Marko Radmilovič
Če danes laž poskušaš prodati kot resnico, kako naj vemo, da jutrišnja resnica ne bo laž?
Danes pripravljamo odgovor za vse tiste, ki se sprašujete, kam je vrag odnesel šalo. Po temeljiti analizi opozoril stroke na eni strani in na drugi strani po analizi ravnanja javnosti, sploh pa po reakcijah vladajočih, smo se prvi prikopali do odgovora na usodno vprašanje "kam je vrag odnesel šalo".
Pozdrav s komolcem ima nekaj resnih pomanjkljivosti, ki jih bomo na tem mestu razčlenili. Piše: Marko Radmilovič.
Najprej se je treba spoprijeti z barvami. So tri, pogojno štiri, s tem da je ena drugačna.
"Stolpomanija", ki smo ji priča v Sloveniji, bo sicer prinesla turiste in dobiček, odnesla pa še zadnja mesta absolutnega miru …
Dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo in to povsem konkretno: iz gozdov nepridipravi kradejo drevesa.
Tokrat o razvejanem sindikalnem gibanju, ki je zajelo našo državo. Najprej se je oglasil sindikat poštnih delavcev. Povedali so, da so proti ukinjanju poštnih poslovalnic. Potem se je oglasil sindikat policistov Slovenije. Povedali so, da imajo dovolj, da jih žalijo in šikanirajo. Oboje je seveda letelo na slovensko vlado. Oziroma na gospodarsko in notranje ministrstvo. Ko smo že mislili, da gre za reden tedenski sindikalni izbruh, se je oglasil še sindikat nemških ovčarjev. Na tiskovni konferenci so potožili, da si ne znajo predstavljati sveta brez poštarjev in policajev. In ker vemo, da vlada ne upošteva ne poštnega in ne policijskega sindikata, obstaja možnost, da bo prisluhnila vsaj nemškim ovčarjem. Do neke mere je neverjetno, kako so se zakleti nasprotniki združili v branjenju dostojanstva vseh vpletenih. In še bolj neverjetno je, kako lahko nemški ovčarji razumejo koncept sobivanja in soodvisnosti v družbi, vlada pa ga ne more.
Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.
Hoteli smo že na počitnice. Loviti sončne žarke in viruse, ko je prihitela še zadnja novica, ki je upala, da ji bomo posvetili nekaj stavkov kakovostne analize. Pred nekaj meseci se je že tretja posadka podala na nemogočo misijo ustanovitve pokrajin na Slovenskem. Odprava je obsojena na neuspeh, in to vedo vsi, ki se naloge lotevajo. Lotevajo pa se je, ker smo menda zakonodajno in civilizacijsko zavezani, da bomo pokrajine ustanovili.
Neveljaven email naslov