Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes že poznamo odgovor: Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži
Ena izmed nerodnosti trenutnega dogajanja po svetu je dejstvo, da celotna morija nima imena. Človeški rod polno funkcionira le ob poimenovanju nekega stanja, ko pa tega ni, je zmeden in dezorientiran. Čeprav je jasno, da so teroristični napadi v Angliji in spopadi na Bližnjem vzhodu le različni veji enega in istega drevesa, imenujemo prvo vojne, drugo pa terorizem. Koliko lažje bi se bilo soočiti z nevarnostjo, če bi imeli za oboje isto ime! Tako najrazličnejši državni uradniki, po navadi iz notranjih ministrstev ali policije, ne bi potrebovali kovati sumljivih besednih zvez, kot je recimo “nova realnost,” ki naj označujejo prežečo in stalno možnost novih terorističnih napadov.
Čeprav za kaj takega nismo niti približno poklicani, še manj pristojni, v naši skromni oddaji za trenutno stanje planeta kljub vsemu predlagamo skupen izraz: tretja svetovna vojna!
Argumentov za takšno poimenovanje je kar nekaj; mitološki in simbolizma poln izraz bi končno spametoval, angažiral in poenotil stališča svobodnega sveta. Ne nazadnje bi na videz razdrobljene konflikte spravil pod skupno streho oziroma bi vse zapletene vzroke trenutnih spopadov poenostavil do absurda. Le poenostavljeni vzroki za vojne pa so dovolj razumljivi za že po naravi preproste vojaško-politične možgane, ki preprosto razumejo tudi razrešitev vojn samih. V vojni mora nekdo zmagati in nekdo izgubiti; oboje pa ni mogoče, če je za konflikt odgovorna cela mavrica različnih vzrokov. Naziv tretja svetovna vojna za trenutno stanje sveta bi oborožene konflikte ne le primerno organiziral, temveč tudi sprožil pogojne reflekse, s katerimi v slini so vzgojene tudi današnje generacije generalov in politikov.
“Kar nekaj svetovnih konfliktov, ki so sledili drugi svetovni vojni, so hoteli razglasiti za tretjo svetovno vojno – pri vseh poskusih pa je šlo bolj za marketing.”
Tretja svetovna vojna ima bogato zgodovino. Že korejska ali vietnamska vojna sta koketirali z nazivom, še najbližje realizaciji pa je prišla pobuda, da kot tretjo razglasijo celotno obdobje hladne vojne.
A ta konflikt je bil časovno preohlapno determiniran in brez prej imenovanih spopadov je imel odločno premalo mrtvih.
Na pomoč k pobudi o razglasitvi tretje svetovne vojne tukaj in zdaj prihaja terminologija svetovnih vojn sama. Svetovna vojna kot pojem je namreč izrazito evropocentrična. V krvavi človeški zgodovini so bile vojne z več žrtvami kot obe svetovni; bile so vojne, ki so bile daljše od obeh svetovnih – originalna pogruntavščina iz leta 1914 je le globalnost konflikta. Pa še ta ni povsem izvirna, saj so se vojne že od napoleonovske ere naprej sočasno bile na različnih celinah. In še to: števnik za svetovne vojne je bil originalno dodan le drugi, saj so »prvo« sodobniki imenovali kot »veliko« ali »svetovno« in je dobila zaporedno številko šele pozneje.
Poglejmo, če dejstva trenutne svetovne morije ustrezajo najširše sprejeti terminologiji za svetovno vojno.
Vojna mora biti globalna!
Odgovor je: “Da!” Bije se od Bližnjega vzhoda s Sirijo, prek Afrike, kjer od leta 2014 beležijo rekordno število konfliktov, do Azije z Afganistanom in Evrope s terorističnimi napadi. Daljni vzhod ima severno Korejo, pa tudi obe Ameriki nista nedolžni … Medtem, ko so Združene Države Amerike prvo in drugo svetovno vojno bile izven matičnega ozemlja, imajo danes z vsemi temi strelskimi pohodi in rasnimi konflikti prijetno manjšo vojno kar doma. Konflikt, ki lepo zaokrožuje globalno sliko, vsaj s številom žrtev, je še mehiška mamilarska vojna, če smo že pri tem.
Globalnost konflikta je tako zagotovljena, najbolj bizarna terminološka zahteva za naziv svetovne vojne pa je število žrtev. Z nekaj praskami in kakšno buško ne prideš skozi niti z običajno vojno, kaj šele s svetovno!
“Medtem, ko so Združene Države Amerike prvo in drugo svetovno vojno bile izven matičnega ozemlja, imajo danes z vsemi temi strelskimi pohodi in rasnimi konflikti prijetno manjšo vojno kar doma.”
Statistike konfliktov in žrtev so sicer različne, ker uporabljajo različne metodologije; po eni, ki šteje tako vojaške kot civilne žrtve spopadov, je bilo leta 2008 v 63 oboroženih konfliktih po vsem svetu ubitih 56.000 ljudi, zato pa leta 2014 v 42 konfliktih beležimo že 180.000 žrtev, v obdobju 2014/2015 pa še nadaljnje povečanje na 214.256 žrtev. Ne glede na metodologijo pa so si statistike enotne, da smo od konca hladne vojne sem trenutno priča rekordnemu številu žrtev. Zadnje primerljivo število žrtev svetovnih konfliktov smo zabeležili leta 1991. Kar ena petina vsega svetovnega prebivalstva pa je danes izpostavljena eni izmed oblik nasilja oziroma živi v politično in varnostno nestabilnih pogojih.
Vsaka kolikor toliko spodobna svetovna vojna pa za potrebe pouka zgodovine potrebuje še dovolj poenostavljene ideološke osnove. Med drugo svetovno vojno ali med poznejšo hladno vojno je bila zadeva razmeroma enostavna. Postaviš si nasproti velike ideologije dvajsetega stoletja in svobodni svet se bojuje nekaj časa z nacizmom, nekaj časa s komunizmom, pa je učbenikom zadoščeno. Tudi pri morebitni tretji svetovni vojni lahko najdemo precej enoznačnega ideološkega sovražnika. “Utopične ideologije”, kot jih živopisno imenujejo raziskovalci “Mirovnega inštituta iz Osla”, na čelu katerih mašira politični oziroma ekstremni islam, so idealen nasprotnik, ki popolno rešuje manjkajoče mesto v enačbi, potrebni za opis tretje svetovne vojne. Skoraj 90 odstotkov žrtev v letu 2015 je bilo posledica konfliktov utopičnih ideologij.
” Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Seveda pa raztreseni in neenotno poimenovani planetarni konflikti danes ustrezajo še vsem ostalim terminološkim pogojem za svetovno vojno, kot so trpljenje zaledja in civilnega prebivalstva, revščina, pomanjkanje in obsežni begunski valovi. Svetovnovojno pa je tudi neotipljivo in statistično nedokazljivo splošno vzdušje, ko planetu vlada galerija grotesknih tipov, mirovništvo pa je izpuhtelo z dimom zadnjih hipijev …
In če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož.
Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
747 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes že poznamo odgovor: Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži
Ena izmed nerodnosti trenutnega dogajanja po svetu je dejstvo, da celotna morija nima imena. Človeški rod polno funkcionira le ob poimenovanju nekega stanja, ko pa tega ni, je zmeden in dezorientiran. Čeprav je jasno, da so teroristični napadi v Angliji in spopadi na Bližnjem vzhodu le različni veji enega in istega drevesa, imenujemo prvo vojne, drugo pa terorizem. Koliko lažje bi se bilo soočiti z nevarnostjo, če bi imeli za oboje isto ime! Tako najrazličnejši državni uradniki, po navadi iz notranjih ministrstev ali policije, ne bi potrebovali kovati sumljivih besednih zvez, kot je recimo “nova realnost,” ki naj označujejo prežečo in stalno možnost novih terorističnih napadov.
Čeprav za kaj takega nismo niti približno poklicani, še manj pristojni, v naši skromni oddaji za trenutno stanje planeta kljub vsemu predlagamo skupen izraz: tretja svetovna vojna!
Argumentov za takšno poimenovanje je kar nekaj; mitološki in simbolizma poln izraz bi končno spametoval, angažiral in poenotil stališča svobodnega sveta. Ne nazadnje bi na videz razdrobljene konflikte spravil pod skupno streho oziroma bi vse zapletene vzroke trenutnih spopadov poenostavil do absurda. Le poenostavljeni vzroki za vojne pa so dovolj razumljivi za že po naravi preproste vojaško-politične možgane, ki preprosto razumejo tudi razrešitev vojn samih. V vojni mora nekdo zmagati in nekdo izgubiti; oboje pa ni mogoče, če je za konflikt odgovorna cela mavrica različnih vzrokov. Naziv tretja svetovna vojna za trenutno stanje sveta bi oborožene konflikte ne le primerno organiziral, temveč tudi sprožil pogojne reflekse, s katerimi v slini so vzgojene tudi današnje generacije generalov in politikov.
“Kar nekaj svetovnih konfliktov, ki so sledili drugi svetovni vojni, so hoteli razglasiti za tretjo svetovno vojno – pri vseh poskusih pa je šlo bolj za marketing.”
Tretja svetovna vojna ima bogato zgodovino. Že korejska ali vietnamska vojna sta koketirali z nazivom, še najbližje realizaciji pa je prišla pobuda, da kot tretjo razglasijo celotno obdobje hladne vojne.
A ta konflikt je bil časovno preohlapno determiniran in brez prej imenovanih spopadov je imel odločno premalo mrtvih.
Na pomoč k pobudi o razglasitvi tretje svetovne vojne tukaj in zdaj prihaja terminologija svetovnih vojn sama. Svetovna vojna kot pojem je namreč izrazito evropocentrična. V krvavi človeški zgodovini so bile vojne z več žrtvami kot obe svetovni; bile so vojne, ki so bile daljše od obeh svetovnih – originalna pogruntavščina iz leta 1914 je le globalnost konflikta. Pa še ta ni povsem izvirna, saj so se vojne že od napoleonovske ere naprej sočasno bile na različnih celinah. In še to: števnik za svetovne vojne je bil originalno dodan le drugi, saj so »prvo« sodobniki imenovali kot »veliko« ali »svetovno« in je dobila zaporedno številko šele pozneje.
Poglejmo, če dejstva trenutne svetovne morije ustrezajo najširše sprejeti terminologiji za svetovno vojno.
Vojna mora biti globalna!
Odgovor je: “Da!” Bije se od Bližnjega vzhoda s Sirijo, prek Afrike, kjer od leta 2014 beležijo rekordno število konfliktov, do Azije z Afganistanom in Evrope s terorističnimi napadi. Daljni vzhod ima severno Korejo, pa tudi obe Ameriki nista nedolžni … Medtem, ko so Združene Države Amerike prvo in drugo svetovno vojno bile izven matičnega ozemlja, imajo danes z vsemi temi strelskimi pohodi in rasnimi konflikti prijetno manjšo vojno kar doma. Konflikt, ki lepo zaokrožuje globalno sliko, vsaj s številom žrtev, je še mehiška mamilarska vojna, če smo že pri tem.
Globalnost konflikta je tako zagotovljena, najbolj bizarna terminološka zahteva za naziv svetovne vojne pa je število žrtev. Z nekaj praskami in kakšno buško ne prideš skozi niti z običajno vojno, kaj šele s svetovno!
“Medtem, ko so Združene Države Amerike prvo in drugo svetovno vojno bile izven matičnega ozemlja, imajo danes z vsemi temi strelskimi pohodi in rasnimi konflikti prijetno manjšo vojno kar doma.”
Statistike konfliktov in žrtev so sicer različne, ker uporabljajo različne metodologije; po eni, ki šteje tako vojaške kot civilne žrtve spopadov, je bilo leta 2008 v 63 oboroženih konfliktih po vsem svetu ubitih 56.000 ljudi, zato pa leta 2014 v 42 konfliktih beležimo že 180.000 žrtev, v obdobju 2014/2015 pa še nadaljnje povečanje na 214.256 žrtev. Ne glede na metodologijo pa so si statistike enotne, da smo od konca hladne vojne sem trenutno priča rekordnemu številu žrtev. Zadnje primerljivo število žrtev svetovnih konfliktov smo zabeležili leta 1991. Kar ena petina vsega svetovnega prebivalstva pa je danes izpostavljena eni izmed oblik nasilja oziroma živi v politično in varnostno nestabilnih pogojih.
Vsaka kolikor toliko spodobna svetovna vojna pa za potrebe pouka zgodovine potrebuje še dovolj poenostavljene ideološke osnove. Med drugo svetovno vojno ali med poznejšo hladno vojno je bila zadeva razmeroma enostavna. Postaviš si nasproti velike ideologije dvajsetega stoletja in svobodni svet se bojuje nekaj časa z nacizmom, nekaj časa s komunizmom, pa je učbenikom zadoščeno. Tudi pri morebitni tretji svetovni vojni lahko najdemo precej enoznačnega ideološkega sovražnika. “Utopične ideologije”, kot jih živopisno imenujejo raziskovalci “Mirovnega inštituta iz Osla”, na čelu katerih mašira politični oziroma ekstremni islam, so idealen nasprotnik, ki popolno rešuje manjkajoče mesto v enačbi, potrebni za opis tretje svetovne vojne. Skoraj 90 odstotkov žrtev v letu 2015 je bilo posledica konfliktov utopičnih ideologij.
” Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Seveda pa raztreseni in neenotno poimenovani planetarni konflikti danes ustrezajo še vsem ostalim terminološkim pogojem za svetovno vojno, kot so trpljenje zaledja in civilnega prebivalstva, revščina, pomanjkanje in obsežni begunski valovi. Svetovnovojno pa je tudi neotipljivo in statistično nedokazljivo splošno vzdušje, ko planetu vlada galerija grotesknih tipov, mirovništvo pa je izpuhtelo z dimom zadnjih hipijev …
In če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož.
Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
Neveljaven email naslov