Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes že poznamo odgovor: Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži
Ena izmed nerodnosti trenutnega dogajanja po svetu je dejstvo, da celotna morija nima imena. Človeški rod polno funkcionira le ob poimenovanju nekega stanja, ko pa tega ni, je zmeden in dezorientiran. Čeprav je jasno, da so teroristični napadi v Angliji in spopadi na Bližnjem vzhodu le različni veji enega in istega drevesa, imenujemo prvo vojne, drugo pa terorizem. Koliko lažje bi se bilo soočiti z nevarnostjo, če bi imeli za oboje isto ime! Tako najrazličnejši državni uradniki, po navadi iz notranjih ministrstev ali policije, ne bi potrebovali kovati sumljivih besednih zvez, kot je recimo “nova realnost,” ki naj označujejo prežečo in stalno možnost novih terorističnih napadov.
Čeprav za kaj takega nismo niti približno poklicani, še manj pristojni, v naši skromni oddaji za trenutno stanje planeta kljub vsemu predlagamo skupen izraz: tretja svetovna vojna!
Argumentov za takšno poimenovanje je kar nekaj; mitološki in simbolizma poln izraz bi končno spametoval, angažiral in poenotil stališča svobodnega sveta. Ne nazadnje bi na videz razdrobljene konflikte spravil pod skupno streho oziroma bi vse zapletene vzroke trenutnih spopadov poenostavil do absurda. Le poenostavljeni vzroki za vojne pa so dovolj razumljivi za že po naravi preproste vojaško-politične možgane, ki preprosto razumejo tudi razrešitev vojn samih. V vojni mora nekdo zmagati in nekdo izgubiti; oboje pa ni mogoče, če je za konflikt odgovorna cela mavrica različnih vzrokov. Naziv tretja svetovna vojna za trenutno stanje sveta bi oborožene konflikte ne le primerno organiziral, temveč tudi sprožil pogojne reflekse, s katerimi v slini so vzgojene tudi današnje generacije generalov in politikov.
“Kar nekaj svetovnih konfliktov, ki so sledili drugi svetovni vojni, so hoteli razglasiti za tretjo svetovno vojno – pri vseh poskusih pa je šlo bolj za marketing.”
Tretja svetovna vojna ima bogato zgodovino. Že korejska ali vietnamska vojna sta koketirali z nazivom, še najbližje realizaciji pa je prišla pobuda, da kot tretjo razglasijo celotno obdobje hladne vojne.
A ta konflikt je bil časovno preohlapno determiniran in brez prej imenovanih spopadov je imel odločno premalo mrtvih.
Na pomoč k pobudi o razglasitvi tretje svetovne vojne tukaj in zdaj prihaja terminologija svetovnih vojn sama. Svetovna vojna kot pojem je namreč izrazito evropocentrična. V krvavi človeški zgodovini so bile vojne z več žrtvami kot obe svetovni; bile so vojne, ki so bile daljše od obeh svetovnih – originalna pogruntavščina iz leta 1914 je le globalnost konflikta. Pa še ta ni povsem izvirna, saj so se vojne že od napoleonovske ere naprej sočasno bile na različnih celinah. In še to: števnik za svetovne vojne je bil originalno dodan le drugi, saj so »prvo« sodobniki imenovali kot »veliko« ali »svetovno« in je dobila zaporedno številko šele pozneje.
Poglejmo, če dejstva trenutne svetovne morije ustrezajo najširše sprejeti terminologiji za svetovno vojno.
Vojna mora biti globalna!
Odgovor je: “Da!” Bije se od Bližnjega vzhoda s Sirijo, prek Afrike, kjer od leta 2014 beležijo rekordno število konfliktov, do Azije z Afganistanom in Evrope s terorističnimi napadi. Daljni vzhod ima severno Korejo, pa tudi obe Ameriki nista nedolžni … Medtem, ko so Združene Države Amerike prvo in drugo svetovno vojno bile izven matičnega ozemlja, imajo danes z vsemi temi strelskimi pohodi in rasnimi konflikti prijetno manjšo vojno kar doma. Konflikt, ki lepo zaokrožuje globalno sliko, vsaj s številom žrtev, je še mehiška mamilarska vojna, če smo že pri tem.
Globalnost konflikta je tako zagotovljena, najbolj bizarna terminološka zahteva za naziv svetovne vojne pa je število žrtev. Z nekaj praskami in kakšno buško ne prideš skozi niti z običajno vojno, kaj šele s svetovno!
“Medtem, ko so Združene Države Amerike prvo in drugo svetovno vojno bile izven matičnega ozemlja, imajo danes z vsemi temi strelskimi pohodi in rasnimi konflikti prijetno manjšo vojno kar doma.”
Statistike konfliktov in žrtev so sicer različne, ker uporabljajo različne metodologije; po eni, ki šteje tako vojaške kot civilne žrtve spopadov, je bilo leta 2008 v 63 oboroženih konfliktih po vsem svetu ubitih 56.000 ljudi, zato pa leta 2014 v 42 konfliktih beležimo že 180.000 žrtev, v obdobju 2014/2015 pa še nadaljnje povečanje na 214.256 žrtev. Ne glede na metodologijo pa so si statistike enotne, da smo od konca hladne vojne sem trenutno priča rekordnemu številu žrtev. Zadnje primerljivo število žrtev svetovnih konfliktov smo zabeležili leta 1991. Kar ena petina vsega svetovnega prebivalstva pa je danes izpostavljena eni izmed oblik nasilja oziroma živi v politično in varnostno nestabilnih pogojih.
Vsaka kolikor toliko spodobna svetovna vojna pa za potrebe pouka zgodovine potrebuje še dovolj poenostavljene ideološke osnove. Med drugo svetovno vojno ali med poznejšo hladno vojno je bila zadeva razmeroma enostavna. Postaviš si nasproti velike ideologije dvajsetega stoletja in svobodni svet se bojuje nekaj časa z nacizmom, nekaj časa s komunizmom, pa je učbenikom zadoščeno. Tudi pri morebitni tretji svetovni vojni lahko najdemo precej enoznačnega ideološkega sovražnika. “Utopične ideologije”, kot jih živopisno imenujejo raziskovalci “Mirovnega inštituta iz Osla”, na čelu katerih mašira politični oziroma ekstremni islam, so idealen nasprotnik, ki popolno rešuje manjkajoče mesto v enačbi, potrebni za opis tretje svetovne vojne. Skoraj 90 odstotkov žrtev v letu 2015 je bilo posledica konfliktov utopičnih ideologij.
” Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Seveda pa raztreseni in neenotno poimenovani planetarni konflikti danes ustrezajo še vsem ostalim terminološkim pogojem za svetovno vojno, kot so trpljenje zaledja in civilnega prebivalstva, revščina, pomanjkanje in obsežni begunski valovi. Svetovnovojno pa je tudi neotipljivo in statistično nedokazljivo splošno vzdušje, ko planetu vlada galerija grotesknih tipov, mirovništvo pa je izpuhtelo z dimom zadnjih hipijev …
In če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož.
Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
747 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes že poznamo odgovor: Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži
Ena izmed nerodnosti trenutnega dogajanja po svetu je dejstvo, da celotna morija nima imena. Človeški rod polno funkcionira le ob poimenovanju nekega stanja, ko pa tega ni, je zmeden in dezorientiran. Čeprav je jasno, da so teroristični napadi v Angliji in spopadi na Bližnjem vzhodu le različni veji enega in istega drevesa, imenujemo prvo vojne, drugo pa terorizem. Koliko lažje bi se bilo soočiti z nevarnostjo, če bi imeli za oboje isto ime! Tako najrazličnejši državni uradniki, po navadi iz notranjih ministrstev ali policije, ne bi potrebovali kovati sumljivih besednih zvez, kot je recimo “nova realnost,” ki naj označujejo prežečo in stalno možnost novih terorističnih napadov.
Čeprav za kaj takega nismo niti približno poklicani, še manj pristojni, v naši skromni oddaji za trenutno stanje planeta kljub vsemu predlagamo skupen izraz: tretja svetovna vojna!
Argumentov za takšno poimenovanje je kar nekaj; mitološki in simbolizma poln izraz bi končno spametoval, angažiral in poenotil stališča svobodnega sveta. Ne nazadnje bi na videz razdrobljene konflikte spravil pod skupno streho oziroma bi vse zapletene vzroke trenutnih spopadov poenostavil do absurda. Le poenostavljeni vzroki za vojne pa so dovolj razumljivi za že po naravi preproste vojaško-politične možgane, ki preprosto razumejo tudi razrešitev vojn samih. V vojni mora nekdo zmagati in nekdo izgubiti; oboje pa ni mogoče, če je za konflikt odgovorna cela mavrica različnih vzrokov. Naziv tretja svetovna vojna za trenutno stanje sveta bi oborožene konflikte ne le primerno organiziral, temveč tudi sprožil pogojne reflekse, s katerimi v slini so vzgojene tudi današnje generacije generalov in politikov.
“Kar nekaj svetovnih konfliktov, ki so sledili drugi svetovni vojni, so hoteli razglasiti za tretjo svetovno vojno – pri vseh poskusih pa je šlo bolj za marketing.”
Tretja svetovna vojna ima bogato zgodovino. Že korejska ali vietnamska vojna sta koketirali z nazivom, še najbližje realizaciji pa je prišla pobuda, da kot tretjo razglasijo celotno obdobje hladne vojne.
A ta konflikt je bil časovno preohlapno determiniran in brez prej imenovanih spopadov je imel odločno premalo mrtvih.
Na pomoč k pobudi o razglasitvi tretje svetovne vojne tukaj in zdaj prihaja terminologija svetovnih vojn sama. Svetovna vojna kot pojem je namreč izrazito evropocentrična. V krvavi človeški zgodovini so bile vojne z več žrtvami kot obe svetovni; bile so vojne, ki so bile daljše od obeh svetovnih – originalna pogruntavščina iz leta 1914 je le globalnost konflikta. Pa še ta ni povsem izvirna, saj so se vojne že od napoleonovske ere naprej sočasno bile na različnih celinah. In še to: števnik za svetovne vojne je bil originalno dodan le drugi, saj so »prvo« sodobniki imenovali kot »veliko« ali »svetovno« in je dobila zaporedno številko šele pozneje.
Poglejmo, če dejstva trenutne svetovne morije ustrezajo najširše sprejeti terminologiji za svetovno vojno.
Vojna mora biti globalna!
Odgovor je: “Da!” Bije se od Bližnjega vzhoda s Sirijo, prek Afrike, kjer od leta 2014 beležijo rekordno število konfliktov, do Azije z Afganistanom in Evrope s terorističnimi napadi. Daljni vzhod ima severno Korejo, pa tudi obe Ameriki nista nedolžni … Medtem, ko so Združene Države Amerike prvo in drugo svetovno vojno bile izven matičnega ozemlja, imajo danes z vsemi temi strelskimi pohodi in rasnimi konflikti prijetno manjšo vojno kar doma. Konflikt, ki lepo zaokrožuje globalno sliko, vsaj s številom žrtev, je še mehiška mamilarska vojna, če smo že pri tem.
Globalnost konflikta je tako zagotovljena, najbolj bizarna terminološka zahteva za naziv svetovne vojne pa je število žrtev. Z nekaj praskami in kakšno buško ne prideš skozi niti z običajno vojno, kaj šele s svetovno!
“Medtem, ko so Združene Države Amerike prvo in drugo svetovno vojno bile izven matičnega ozemlja, imajo danes z vsemi temi strelskimi pohodi in rasnimi konflikti prijetno manjšo vojno kar doma.”
Statistike konfliktov in žrtev so sicer različne, ker uporabljajo različne metodologije; po eni, ki šteje tako vojaške kot civilne žrtve spopadov, je bilo leta 2008 v 63 oboroženih konfliktih po vsem svetu ubitih 56.000 ljudi, zato pa leta 2014 v 42 konfliktih beležimo že 180.000 žrtev, v obdobju 2014/2015 pa še nadaljnje povečanje na 214.256 žrtev. Ne glede na metodologijo pa so si statistike enotne, da smo od konca hladne vojne sem trenutno priča rekordnemu številu žrtev. Zadnje primerljivo število žrtev svetovnih konfliktov smo zabeležili leta 1991. Kar ena petina vsega svetovnega prebivalstva pa je danes izpostavljena eni izmed oblik nasilja oziroma živi v politično in varnostno nestabilnih pogojih.
Vsaka kolikor toliko spodobna svetovna vojna pa za potrebe pouka zgodovine potrebuje še dovolj poenostavljene ideološke osnove. Med drugo svetovno vojno ali med poznejšo hladno vojno je bila zadeva razmeroma enostavna. Postaviš si nasproti velike ideologije dvajsetega stoletja in svobodni svet se bojuje nekaj časa z nacizmom, nekaj časa s komunizmom, pa je učbenikom zadoščeno. Tudi pri morebitni tretji svetovni vojni lahko najdemo precej enoznačnega ideološkega sovražnika. “Utopične ideologije”, kot jih živopisno imenujejo raziskovalci “Mirovnega inštituta iz Osla”, na čelu katerih mašira politični oziroma ekstremni islam, so idealen nasprotnik, ki popolno rešuje manjkajoče mesto v enačbi, potrebni za opis tretje svetovne vojne. Skoraj 90 odstotkov žrtev v letu 2015 je bilo posledica konfliktov utopičnih ideologij.
” Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Seveda pa raztreseni in neenotno poimenovani planetarni konflikti danes ustrezajo še vsem ostalim terminološkim pogojem za svetovno vojno, kot so trpljenje zaledja in civilnega prebivalstva, revščina, pomanjkanje in obsežni begunski valovi. Svetovnovojno pa je tudi neotipljivo in statistično nedokazljivo splošno vzdušje, ko planetu vlada galerija grotesknih tipov, mirovništvo pa je izpuhtelo z dimom zadnjih hipijev …
In če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož.
Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Ker so lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
V naslednjih mesecih Slovenijo čakata dva izjemno zahtevna logistična podviga. V prvem se mora predsednik vlade skregati z vsakim državljanom posebej; v drugem pa moramo precepiti prebivalstvo. Povedano natančneje; predsedniku vlade se ni treba skregati s svojimi volivci, tako da bo čredna imunost na predsednika vlade nastopila nekje pri osemdesetih odstotkih skreganih. Kot je znano, pa bomo čredno imunost proti covidu-19 dosegli pri sedemdesetih odstotkih precepljenega prebivalstva.
V kriznih časih je naša posebna skrb posvečena otrokom. In ena največjih nevarnosti, ki prežijo nanje, so neprimerne vsebine, do katerih lahko po naključju ali pa celo hote dostopajo med vsemi temi urami, preživetimi pred računalniškimi ali televizijskimi ekrani. Danes bomo opozorili na vsebine, ki še niso v fokusu staršev in niso regulirane ter kot take še niso razumljene kot neprimerne za naše otroke – kljub temu pa so lahko dostopne in sposobne duševni razvoj vašega otroka nepovratno zavreti. V okviru naše redakcije se je oblikovala posebna skupina, ki predlaga dopolnitve starševskega nadzora …
Danes pa o priljubljeni temi, ki pa jo bomo osvetlili s povsem nove perspektive. Govorili bomo o teorijah zarote! Kot je znano nekaj zelo dobro obveščenim posameznikom, smo v našem skromnem uredništvu del mednarodne zarote, ki bi rada za krmilo planeta spravila pisce kolumn! Ti bi nato ves svet prisilili v neskončno pisanje glos, kozerij, analiz, komentarjev in podobnih novinarskih zvrsti. Vsi napori borcev za demokracijo, da obrzdajo osrednje medije, kjer kolumnisti običajno iščemo in tudi najdemo zatočišče, so tako povsem upravičeni. Ta samoizpovedni uvod je potreben, da se soočimo z zahtevnim miselnim konstruktom, ki edini na teoretični ravni razloži teorijo zarot … In sicer: Najbolj zarotniška je tista teorija zarote, ki v lažnivih medijih prikrito nakazuje, da teorij zarot ni.
Ker so kulturne ustanove zaprte in je ponudba kakovostne zabave okrnjena, se moramo nasloniti na to, kar je ostalo. In zagotovo je najatraktivnejša prireditev na sporedu v matinejskem času, ko se vsak dan ob enajsti uri začne novinarska konferenca o poteku epidemije med Slovenci. Dolgoletni igralec slovenskega teatra Jelko Kacin je nesporni prvak koronskega odra in nekaj dni nazaj je spet užgal enega svojih večnih monologov, ob katerih so klasiki svetovne dramatike kot poeti z zadnjih strani šolskih glasil.
Neveljaven email naslov