Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Akoravno ima kvadratni meter asfalta svojo ceno, je polaganje asfalta na Slovenskem ultimativni fetiš
Prejšnje dni smo uživali v prenosu kolesarske dirke po Sloveniji. Bila je promocija da so tur operatorji vriskali in bil je enkraten športni uspeh. Domovina v živo je bila presenečenje celo za Slovence! Predvsem za tiste, ki so jim plaže tretjega sveta bolj domače od Kozjanskega. Ki so bili večkrat v Katmanduju kot na Celjski koči. Ki poznajo Bangkok natančneje kot Mursko Soboto. In tako naprej in tako nazaj. Od zgoraj, kajti organizatorji so poskrbeli za fantastične posnetke iz helikopterja, je bilo sicer zaznati primarno slovensko prostočasno dejavnost – ki je seveda zidanje …
Pa pustimo stanovanjske hiše, nekje moramo živeti. Govorimo predvsem o gostih nasadih garaž, prizidkov, gospodarskih poslopij, koč, drvarnic in nadstreškov. S tem in seveda z barvami fasad imamo na Slovenskem, za razliko od Francozov, veliko veselje. A ta pripomba ne spremeni podobe, nad katero se je navduševala Evropa; Slovenija je radikalno zelena in pokrajina je prekrasna. Z obema pojavoma pa prebivalci nimamo neposredne povezave.
Imamo pa jo z cestami. Kolesarji se namreč vozijo po cestah in petdnevna mednarodna kolesarska inšpekcija je razkrila vso bedo slovenskih regionalnih in lokalnih cest. Zaplata pri zaplati, luknja pri luknji. Pa ne le asfaltna prevleka. Bankine, nagrizeni robovi, socialistične obcestne oznake. Manjkajoča ali neobstoječa signalizacija. Rjaveče ograje. Nepokošeno zelenje. Čudaški pločniki. Odsotnost kolesarskih poti. Pa govorimo o elitnih cestah, ki jih je vodstvo dirke, predvidevamo, še posebej natančno izbralo …
Ta oddaja nima nobenega namena osirati cestno infrastrukturo, ampak se do katastrofalnih cest opredeliti na povsem teoretski ravni.
Gre pa tako.
Imamo demokracijo. In imamo slabe ceste.
Imamo visoko gospodarsko rast. In imamo slabe ceste.
Imamo socialno državo. In imamo slabe ceste.
Imamo pametne, sposobne in prodorne podjetnike. In imamo slabe ceste.
Imamo vrhunski šport. In zanič ceste.
Imamo neverjetno geostrateško lego. In imamo slabe ceste.
Nihče, seveda znotraj omikanega sveta, nima več slabih cest. Kategorija je bedasta, absolutno zastarela. S slabo cestno infrastrukturo so v veliki meri opravile celo postkomunistične države evropskega vzhoda, da o zahodni, severni in južni Evropi ne govorimo. Ceste, nekoč temelj civilizacije, so na ta način ponižane. Nič posebnega niso. Postale so samoumevne. Nobeni imperiji se več ne širijo zaradi dobrih in razvejanih cest. Graditev in vzdrževanje cest sta postala v razvitih državah avtomatizirana, podobno kot je avtomatiziran dostop prebivalstva do električne energije, vode in komunalnih storitev. Le pri nas se ta, trdimo, da bolj mentalni kot infrastrukturni premik, ni zgodil. Čemu?
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Pri nas je asfaltna cesta še vedno zlato tele, h kateremu molimo. Dokaz za trditev sledi v naslednjih mesecih, ko bodo pred lokalnimi volitvami župani asfaltirali in rezali trakove kot pobesneli. Na vrhu vseh dosežkov posamezne občine bodo še vedno in samo asfaltne ceste.
Če parafraziramo nesmrtnega Kartezija: “Asfaltiram, torej sem!” Akoravno ima kvadratni meter asfalta svojo ceno – podobno kot ploščice, tlakovci, strešna kritina in fasada – je polaganje asfalta na Slovenskem ultimativni fetiš. Sončna elektrarna je običajna investicija v obnovljive vire, pet kilometrov asfalta pa nacionalni praznik …
Praksa je zamotana. Kategorizacija cest odgovornost za mizerno stanje državnih in občinskih cest razprši do nerazpoznavnosti in tako ni nihče resnično odgovoren za katastrofalno stanje prometnic nižjega reda … Infrastrukturni denar še vedno najraje investiramo v najljubšega otroka v družini, ki je seveda avtocestni križ. Lokalci, regionalci, občani, vaščani in kolovozarji smo obsojeni na kruto realnost. Ki jo je spoznal tudi cvet svetovnega kolesarstva.
Kolesarski mit govori o tem, kako lokalne skupnosti, ko izvedo, da gre trasa francoske pentlje skozi njihovo občino, nemudoma na novo asfaltirajo cesto. Po tej logiki dvignemo roko za kolesarsko dirko po Sloveniji, ki bi imela kakšnih 365 etap.
749 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Akoravno ima kvadratni meter asfalta svojo ceno, je polaganje asfalta na Slovenskem ultimativni fetiš
Prejšnje dni smo uživali v prenosu kolesarske dirke po Sloveniji. Bila je promocija da so tur operatorji vriskali in bil je enkraten športni uspeh. Domovina v živo je bila presenečenje celo za Slovence! Predvsem za tiste, ki so jim plaže tretjega sveta bolj domače od Kozjanskega. Ki so bili večkrat v Katmanduju kot na Celjski koči. Ki poznajo Bangkok natančneje kot Mursko Soboto. In tako naprej in tako nazaj. Od zgoraj, kajti organizatorji so poskrbeli za fantastične posnetke iz helikopterja, je bilo sicer zaznati primarno slovensko prostočasno dejavnost – ki je seveda zidanje …
Pa pustimo stanovanjske hiše, nekje moramo živeti. Govorimo predvsem o gostih nasadih garaž, prizidkov, gospodarskih poslopij, koč, drvarnic in nadstreškov. S tem in seveda z barvami fasad imamo na Slovenskem, za razliko od Francozov, veliko veselje. A ta pripomba ne spremeni podobe, nad katero se je navduševala Evropa; Slovenija je radikalno zelena in pokrajina je prekrasna. Z obema pojavoma pa prebivalci nimamo neposredne povezave.
Imamo pa jo z cestami. Kolesarji se namreč vozijo po cestah in petdnevna mednarodna kolesarska inšpekcija je razkrila vso bedo slovenskih regionalnih in lokalnih cest. Zaplata pri zaplati, luknja pri luknji. Pa ne le asfaltna prevleka. Bankine, nagrizeni robovi, socialistične obcestne oznake. Manjkajoča ali neobstoječa signalizacija. Rjaveče ograje. Nepokošeno zelenje. Čudaški pločniki. Odsotnost kolesarskih poti. Pa govorimo o elitnih cestah, ki jih je vodstvo dirke, predvidevamo, še posebej natančno izbralo …
Ta oddaja nima nobenega namena osirati cestno infrastrukturo, ampak se do katastrofalnih cest opredeliti na povsem teoretski ravni.
Gre pa tako.
Imamo demokracijo. In imamo slabe ceste.
Imamo visoko gospodarsko rast. In imamo slabe ceste.
Imamo socialno državo. In imamo slabe ceste.
Imamo pametne, sposobne in prodorne podjetnike. In imamo slabe ceste.
Imamo vrhunski šport. In zanič ceste.
Imamo neverjetno geostrateško lego. In imamo slabe ceste.
Nihče, seveda znotraj omikanega sveta, nima več slabih cest. Kategorija je bedasta, absolutno zastarela. S slabo cestno infrastrukturo so v veliki meri opravile celo postkomunistične države evropskega vzhoda, da o zahodni, severni in južni Evropi ne govorimo. Ceste, nekoč temelj civilizacije, so na ta način ponižane. Nič posebnega niso. Postale so samoumevne. Nobeni imperiji se več ne širijo zaradi dobrih in razvejanih cest. Graditev in vzdrževanje cest sta postala v razvitih državah avtomatizirana, podobno kot je avtomatiziran dostop prebivalstva do električne energije, vode in komunalnih storitev. Le pri nas se ta, trdimo, da bolj mentalni kot infrastrukturni premik, ni zgodil. Čemu?
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Pri nas je asfaltna cesta še vedno zlato tele, h kateremu molimo. Dokaz za trditev sledi v naslednjih mesecih, ko bodo pred lokalnimi volitvami župani asfaltirali in rezali trakove kot pobesneli. Na vrhu vseh dosežkov posamezne občine bodo še vedno in samo asfaltne ceste.
Če parafraziramo nesmrtnega Kartezija: “Asfaltiram, torej sem!” Akoravno ima kvadratni meter asfalta svojo ceno – podobno kot ploščice, tlakovci, strešna kritina in fasada – je polaganje asfalta na Slovenskem ultimativni fetiš. Sončna elektrarna je običajna investicija v obnovljive vire, pet kilometrov asfalta pa nacionalni praznik …
Praksa je zamotana. Kategorizacija cest odgovornost za mizerno stanje državnih in občinskih cest razprši do nerazpoznavnosti in tako ni nihče resnično odgovoren za katastrofalno stanje prometnic nižjega reda … Infrastrukturni denar še vedno najraje investiramo v najljubšega otroka v družini, ki je seveda avtocestni križ. Lokalci, regionalci, občani, vaščani in kolovozarji smo obsojeni na kruto realnost. Ki jo je spoznal tudi cvet svetovnega kolesarstva.
Kolesarski mit govori o tem, kako lokalne skupnosti, ko izvedo, da gre trasa francoske pentlje skozi njihovo občino, nemudoma na novo asfaltirajo cesto. Po tej logiki dvignemo roko za kolesarsko dirko po Sloveniji, ki bi imela kakšnih 365 etap.
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev. Piše: Marko Radmilovič
Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile. Piše: Marko Radmilovič
Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.
Priprave na predčasne volitve so v polnem teku. K pripravam na nove volitve spada tudi sestavljanje nove koalicije. Priprave se te dni končujejo, hiša je prezračena, tla posesana in okna umita. Tako je napočil čas le še za nekaj zadnjih malenkosti. Kot so pisma intelektualcev. Oziroma razumnikov. Ta pisma se pojavljajo redno pred prelomnimi dogodki in so značilna po tem, da jih zelo redko kdo v celoti prebere, zato pa se o njih toliko bolj žolčno razpravlja v javnosti.
Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.
Vse od časov, ko je nesmrtna Neca Falk odpela odo temu tropskemu sadju, banane niso bile tako v ospredju javnosti kot prejšnje tedne. Če bi se kateri slovenskih glasbenikov tako potrudil za jabolka, kot se je Neca za banane, slovensko sadjarstvo ne bi bilo v krizi … Kakorkoli; vrnitev banan v fokus javnosti je povsem zaslužena, saj gre za sadež, ki se ponaša s številnimi nutricionističnimi prednostmi, a za našo oddajo je pomembnejša njihova družbenopolitična vloga. Poglejmo podrobnosti; najprej je šef slovenskih banan in posledično bananarjev kupil letalska dovoljenja strmoglavljene Adrie Airways. Potem pa so v njegovem skladišču našli še sumljive pakete in skladišče je okupirala specialna enota, ki je ravno te dni v Sloveniji razbila mrežo preprodajalcev prepovedanih drog.
Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.
Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke Desus, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja, zato se danes medijsko poslavljamo od njega.
Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega. Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.
Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?
Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.
O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank. Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"
Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič
Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.
Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?
Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.
Neveljaven email naslov