Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Akoravno ima kvadratni meter asfalta svojo ceno, je polaganje asfalta na Slovenskem ultimativni fetiš
Prejšnje dni smo uživali v prenosu kolesarske dirke po Sloveniji. Bila je promocija da so tur operatorji vriskali in bil je enkraten športni uspeh. Domovina v živo je bila presenečenje celo za Slovence! Predvsem za tiste, ki so jim plaže tretjega sveta bolj domače od Kozjanskega. Ki so bili večkrat v Katmanduju kot na Celjski koči. Ki poznajo Bangkok natančneje kot Mursko Soboto. In tako naprej in tako nazaj. Od zgoraj, kajti organizatorji so poskrbeli za fantastične posnetke iz helikopterja, je bilo sicer zaznati primarno slovensko prostočasno dejavnost – ki je seveda zidanje …
Pa pustimo stanovanjske hiše, nekje moramo živeti. Govorimo predvsem o gostih nasadih garaž, prizidkov, gospodarskih poslopij, koč, drvarnic in nadstreškov. S tem in seveda z barvami fasad imamo na Slovenskem, za razliko od Francozov, veliko veselje. A ta pripomba ne spremeni podobe, nad katero se je navduševala Evropa; Slovenija je radikalno zelena in pokrajina je prekrasna. Z obema pojavoma pa prebivalci nimamo neposredne povezave.
Imamo pa jo z cestami. Kolesarji se namreč vozijo po cestah in petdnevna mednarodna kolesarska inšpekcija je razkrila vso bedo slovenskih regionalnih in lokalnih cest. Zaplata pri zaplati, luknja pri luknji. Pa ne le asfaltna prevleka. Bankine, nagrizeni robovi, socialistične obcestne oznake. Manjkajoča ali neobstoječa signalizacija. Rjaveče ograje. Nepokošeno zelenje. Čudaški pločniki. Odsotnost kolesarskih poti. Pa govorimo o elitnih cestah, ki jih je vodstvo dirke, predvidevamo, še posebej natančno izbralo …
Ta oddaja nima nobenega namena osirati cestno infrastrukturo, ampak se do katastrofalnih cest opredeliti na povsem teoretski ravni.
Gre pa tako.
Imamo demokracijo. In imamo slabe ceste.
Imamo visoko gospodarsko rast. In imamo slabe ceste.
Imamo socialno državo. In imamo slabe ceste.
Imamo pametne, sposobne in prodorne podjetnike. In imamo slabe ceste.
Imamo vrhunski šport. In zanič ceste.
Imamo neverjetno geostrateško lego. In imamo slabe ceste.
Nihče, seveda znotraj omikanega sveta, nima več slabih cest. Kategorija je bedasta, absolutno zastarela. S slabo cestno infrastrukturo so v veliki meri opravile celo postkomunistične države evropskega vzhoda, da o zahodni, severni in južni Evropi ne govorimo. Ceste, nekoč temelj civilizacije, so na ta način ponižane. Nič posebnega niso. Postale so samoumevne. Nobeni imperiji se več ne širijo zaradi dobrih in razvejanih cest. Graditev in vzdrževanje cest sta postala v razvitih državah avtomatizirana, podobno kot je avtomatiziran dostop prebivalstva do električne energije, vode in komunalnih storitev. Le pri nas se ta, trdimo, da bolj mentalni kot infrastrukturni premik, ni zgodil. Čemu?
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Pri nas je asfaltna cesta še vedno zlato tele, h kateremu molimo. Dokaz za trditev sledi v naslednjih mesecih, ko bodo pred lokalnimi volitvami župani asfaltirali in rezali trakove kot pobesneli. Na vrhu vseh dosežkov posamezne občine bodo še vedno in samo asfaltne ceste.
Če parafraziramo nesmrtnega Kartezija: “Asfaltiram, torej sem!” Akoravno ima kvadratni meter asfalta svojo ceno – podobno kot ploščice, tlakovci, strešna kritina in fasada – je polaganje asfalta na Slovenskem ultimativni fetiš. Sončna elektrarna je običajna investicija v obnovljive vire, pet kilometrov asfalta pa nacionalni praznik …
Praksa je zamotana. Kategorizacija cest odgovornost za mizerno stanje državnih in občinskih cest razprši do nerazpoznavnosti in tako ni nihče resnično odgovoren za katastrofalno stanje prometnic nižjega reda … Infrastrukturni denar še vedno najraje investiramo v najljubšega otroka v družini, ki je seveda avtocestni križ. Lokalci, regionalci, občani, vaščani in kolovozarji smo obsojeni na kruto realnost. Ki jo je spoznal tudi cvet svetovnega kolesarstva.
Kolesarski mit govori o tem, kako lokalne skupnosti, ko izvedo, da gre trasa francoske pentlje skozi njihovo občino, nemudoma na novo asfaltirajo cesto. Po tej logiki dvignemo roko za kolesarsko dirko po Sloveniji, ki bi imela kakšnih 365 etap.
748 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Akoravno ima kvadratni meter asfalta svojo ceno, je polaganje asfalta na Slovenskem ultimativni fetiš
Prejšnje dni smo uživali v prenosu kolesarske dirke po Sloveniji. Bila je promocija da so tur operatorji vriskali in bil je enkraten športni uspeh. Domovina v živo je bila presenečenje celo za Slovence! Predvsem za tiste, ki so jim plaže tretjega sveta bolj domače od Kozjanskega. Ki so bili večkrat v Katmanduju kot na Celjski koči. Ki poznajo Bangkok natančneje kot Mursko Soboto. In tako naprej in tako nazaj. Od zgoraj, kajti organizatorji so poskrbeli za fantastične posnetke iz helikopterja, je bilo sicer zaznati primarno slovensko prostočasno dejavnost – ki je seveda zidanje …
Pa pustimo stanovanjske hiše, nekje moramo živeti. Govorimo predvsem o gostih nasadih garaž, prizidkov, gospodarskih poslopij, koč, drvarnic in nadstreškov. S tem in seveda z barvami fasad imamo na Slovenskem, za razliko od Francozov, veliko veselje. A ta pripomba ne spremeni podobe, nad katero se je navduševala Evropa; Slovenija je radikalno zelena in pokrajina je prekrasna. Z obema pojavoma pa prebivalci nimamo neposredne povezave.
Imamo pa jo z cestami. Kolesarji se namreč vozijo po cestah in petdnevna mednarodna kolesarska inšpekcija je razkrila vso bedo slovenskih regionalnih in lokalnih cest. Zaplata pri zaplati, luknja pri luknji. Pa ne le asfaltna prevleka. Bankine, nagrizeni robovi, socialistične obcestne oznake. Manjkajoča ali neobstoječa signalizacija. Rjaveče ograje. Nepokošeno zelenje. Čudaški pločniki. Odsotnost kolesarskih poti. Pa govorimo o elitnih cestah, ki jih je vodstvo dirke, predvidevamo, še posebej natančno izbralo …
Ta oddaja nima nobenega namena osirati cestno infrastrukturo, ampak se do katastrofalnih cest opredeliti na povsem teoretski ravni.
Gre pa tako.
Imamo demokracijo. In imamo slabe ceste.
Imamo visoko gospodarsko rast. In imamo slabe ceste.
Imamo socialno državo. In imamo slabe ceste.
Imamo pametne, sposobne in prodorne podjetnike. In imamo slabe ceste.
Imamo vrhunski šport. In zanič ceste.
Imamo neverjetno geostrateško lego. In imamo slabe ceste.
Nihče, seveda znotraj omikanega sveta, nima več slabih cest. Kategorija je bedasta, absolutno zastarela. S slabo cestno infrastrukturo so v veliki meri opravile celo postkomunistične države evropskega vzhoda, da o zahodni, severni in južni Evropi ne govorimo. Ceste, nekoč temelj civilizacije, so na ta način ponižane. Nič posebnega niso. Postale so samoumevne. Nobeni imperiji se več ne širijo zaradi dobrih in razvejanih cest. Graditev in vzdrževanje cest sta postala v razvitih državah avtomatizirana, podobno kot je avtomatiziran dostop prebivalstva do električne energije, vode in komunalnih storitev. Le pri nas se ta, trdimo, da bolj mentalni kot infrastrukturni premik, ni zgodil. Čemu?
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Pri nas je asfaltna cesta še vedno zlato tele, h kateremu molimo. Dokaz za trditev sledi v naslednjih mesecih, ko bodo pred lokalnimi volitvami župani asfaltirali in rezali trakove kot pobesneli. Na vrhu vseh dosežkov posamezne občine bodo še vedno in samo asfaltne ceste.
Če parafraziramo nesmrtnega Kartezija: “Asfaltiram, torej sem!” Akoravno ima kvadratni meter asfalta svojo ceno – podobno kot ploščice, tlakovci, strešna kritina in fasada – je polaganje asfalta na Slovenskem ultimativni fetiš. Sončna elektrarna je običajna investicija v obnovljive vire, pet kilometrov asfalta pa nacionalni praznik …
Praksa je zamotana. Kategorizacija cest odgovornost za mizerno stanje državnih in občinskih cest razprši do nerazpoznavnosti in tako ni nihče resnično odgovoren za katastrofalno stanje prometnic nižjega reda … Infrastrukturni denar še vedno najraje investiramo v najljubšega otroka v družini, ki je seveda avtocestni križ. Lokalci, regionalci, občani, vaščani in kolovozarji smo obsojeni na kruto realnost. Ki jo je spoznal tudi cvet svetovnega kolesarstva.
Kolesarski mit govori o tem, kako lokalne skupnosti, ko izvedo, da gre trasa francoske pentlje skozi njihovo občino, nemudoma na novo asfaltirajo cesto. Po tej logiki dvignemo roko za kolesarsko dirko po Sloveniji, ki bi imela kakšnih 365 etap.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Ker so lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
V naslednjih mesecih Slovenijo čakata dva izjemno zahtevna logistična podviga. V prvem se mora predsednik vlade skregati z vsakim državljanom posebej; v drugem pa moramo precepiti prebivalstvo. Povedano natančneje; predsedniku vlade se ni treba skregati s svojimi volivci, tako da bo čredna imunost na predsednika vlade nastopila nekje pri osemdesetih odstotkih skreganih. Kot je znano, pa bomo čredno imunost proti covidu-19 dosegli pri sedemdesetih odstotkih precepljenega prebivalstva.
V kriznih časih je naša posebna skrb posvečena otrokom. In ena največjih nevarnosti, ki prežijo nanje, so neprimerne vsebine, do katerih lahko po naključju ali pa celo hote dostopajo med vsemi temi urami, preživetimi pred računalniškimi ali televizijskimi ekrani. Danes bomo opozorili na vsebine, ki še niso v fokusu staršev in niso regulirane ter kot take še niso razumljene kot neprimerne za naše otroke – kljub temu pa so lahko dostopne in sposobne duševni razvoj vašega otroka nepovratno zavreti. V okviru naše redakcije se je oblikovala posebna skupina, ki predlaga dopolnitve starševskega nadzora …
Danes pa o priljubljeni temi, ki pa jo bomo osvetlili s povsem nove perspektive. Govorili bomo o teorijah zarote! Kot je znano nekaj zelo dobro obveščenim posameznikom, smo v našem skromnem uredništvu del mednarodne zarote, ki bi rada za krmilo planeta spravila pisce kolumn! Ti bi nato ves svet prisilili v neskončno pisanje glos, kozerij, analiz, komentarjev in podobnih novinarskih zvrsti. Vsi napori borcev za demokracijo, da obrzdajo osrednje medije, kjer kolumnisti običajno iščemo in tudi najdemo zatočišče, so tako povsem upravičeni. Ta samoizpovedni uvod je potreben, da se soočimo z zahtevnim miselnim konstruktom, ki edini na teoretični ravni razloži teorijo zarot … In sicer: Najbolj zarotniška je tista teorija zarote, ki v lažnivih medijih prikrito nakazuje, da teorij zarot ni.
Neveljaven email naslov