Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Akoravno ima kvadratni meter asfalta svojo ceno, je polaganje asfalta na Slovenskem ultimativni fetiš
Prejšnje dni smo uživali v prenosu kolesarske dirke po Sloveniji. Bila je promocija da so tur operatorji vriskali in bil je enkraten športni uspeh. Domovina v živo je bila presenečenje celo za Slovence! Predvsem za tiste, ki so jim plaže tretjega sveta bolj domače od Kozjanskega. Ki so bili večkrat v Katmanduju kot na Celjski koči. Ki poznajo Bangkok natančneje kot Mursko Soboto. In tako naprej in tako nazaj. Od zgoraj, kajti organizatorji so poskrbeli za fantastične posnetke iz helikopterja, je bilo sicer zaznati primarno slovensko prostočasno dejavnost – ki je seveda zidanje …
Pa pustimo stanovanjske hiše, nekje moramo živeti. Govorimo predvsem o gostih nasadih garaž, prizidkov, gospodarskih poslopij, koč, drvarnic in nadstreškov. S tem in seveda z barvami fasad imamo na Slovenskem, za razliko od Francozov, veliko veselje. A ta pripomba ne spremeni podobe, nad katero se je navduševala Evropa; Slovenija je radikalno zelena in pokrajina je prekrasna. Z obema pojavoma pa prebivalci nimamo neposredne povezave.
Imamo pa jo z cestami. Kolesarji se namreč vozijo po cestah in petdnevna mednarodna kolesarska inšpekcija je razkrila vso bedo slovenskih regionalnih in lokalnih cest. Zaplata pri zaplati, luknja pri luknji. Pa ne le asfaltna prevleka. Bankine, nagrizeni robovi, socialistične obcestne oznake. Manjkajoča ali neobstoječa signalizacija. Rjaveče ograje. Nepokošeno zelenje. Čudaški pločniki. Odsotnost kolesarskih poti. Pa govorimo o elitnih cestah, ki jih je vodstvo dirke, predvidevamo, še posebej natančno izbralo …
Ta oddaja nima nobenega namena osirati cestno infrastrukturo, ampak se do katastrofalnih cest opredeliti na povsem teoretski ravni.
Gre pa tako.
Imamo demokracijo. In imamo slabe ceste.
Imamo visoko gospodarsko rast. In imamo slabe ceste.
Imamo socialno državo. In imamo slabe ceste.
Imamo pametne, sposobne in prodorne podjetnike. In imamo slabe ceste.
Imamo vrhunski šport. In zanič ceste.
Imamo neverjetno geostrateško lego. In imamo slabe ceste.
Nihče, seveda znotraj omikanega sveta, nima več slabih cest. Kategorija je bedasta, absolutno zastarela. S slabo cestno infrastrukturo so v veliki meri opravile celo postkomunistične države evropskega vzhoda, da o zahodni, severni in južni Evropi ne govorimo. Ceste, nekoč temelj civilizacije, so na ta način ponižane. Nič posebnega niso. Postale so samoumevne. Nobeni imperiji se več ne širijo zaradi dobrih in razvejanih cest. Graditev in vzdrževanje cest sta postala v razvitih državah avtomatizirana, podobno kot je avtomatiziran dostop prebivalstva do električne energije, vode in komunalnih storitev. Le pri nas se ta, trdimo, da bolj mentalni kot infrastrukturni premik, ni zgodil. Čemu?
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Pri nas je asfaltna cesta še vedno zlato tele, h kateremu molimo. Dokaz za trditev sledi v naslednjih mesecih, ko bodo pred lokalnimi volitvami župani asfaltirali in rezali trakove kot pobesneli. Na vrhu vseh dosežkov posamezne občine bodo še vedno in samo asfaltne ceste.
Če parafraziramo nesmrtnega Kartezija: “Asfaltiram, torej sem!” Akoravno ima kvadratni meter asfalta svojo ceno – podobno kot ploščice, tlakovci, strešna kritina in fasada – je polaganje asfalta na Slovenskem ultimativni fetiš. Sončna elektrarna je običajna investicija v obnovljive vire, pet kilometrov asfalta pa nacionalni praznik …
Praksa je zamotana. Kategorizacija cest odgovornost za mizerno stanje državnih in občinskih cest razprši do nerazpoznavnosti in tako ni nihče resnično odgovoren za katastrofalno stanje prometnic nižjega reda … Infrastrukturni denar še vedno najraje investiramo v najljubšega otroka v družini, ki je seveda avtocestni križ. Lokalci, regionalci, občani, vaščani in kolovozarji smo obsojeni na kruto realnost. Ki jo je spoznal tudi cvet svetovnega kolesarstva.
Kolesarski mit govori o tem, kako lokalne skupnosti, ko izvedo, da gre trasa francoske pentlje skozi njihovo občino, nemudoma na novo asfaltirajo cesto. Po tej logiki dvignemo roko za kolesarsko dirko po Sloveniji, ki bi imela kakšnih 365 etap.
749 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Akoravno ima kvadratni meter asfalta svojo ceno, je polaganje asfalta na Slovenskem ultimativni fetiš
Prejšnje dni smo uživali v prenosu kolesarske dirke po Sloveniji. Bila je promocija da so tur operatorji vriskali in bil je enkraten športni uspeh. Domovina v živo je bila presenečenje celo za Slovence! Predvsem za tiste, ki so jim plaže tretjega sveta bolj domače od Kozjanskega. Ki so bili večkrat v Katmanduju kot na Celjski koči. Ki poznajo Bangkok natančneje kot Mursko Soboto. In tako naprej in tako nazaj. Od zgoraj, kajti organizatorji so poskrbeli za fantastične posnetke iz helikopterja, je bilo sicer zaznati primarno slovensko prostočasno dejavnost – ki je seveda zidanje …
Pa pustimo stanovanjske hiše, nekje moramo živeti. Govorimo predvsem o gostih nasadih garaž, prizidkov, gospodarskih poslopij, koč, drvarnic in nadstreškov. S tem in seveda z barvami fasad imamo na Slovenskem, za razliko od Francozov, veliko veselje. A ta pripomba ne spremeni podobe, nad katero se je navduševala Evropa; Slovenija je radikalno zelena in pokrajina je prekrasna. Z obema pojavoma pa prebivalci nimamo neposredne povezave.
Imamo pa jo z cestami. Kolesarji se namreč vozijo po cestah in petdnevna mednarodna kolesarska inšpekcija je razkrila vso bedo slovenskih regionalnih in lokalnih cest. Zaplata pri zaplati, luknja pri luknji. Pa ne le asfaltna prevleka. Bankine, nagrizeni robovi, socialistične obcestne oznake. Manjkajoča ali neobstoječa signalizacija. Rjaveče ograje. Nepokošeno zelenje. Čudaški pločniki. Odsotnost kolesarskih poti. Pa govorimo o elitnih cestah, ki jih je vodstvo dirke, predvidevamo, še posebej natančno izbralo …
Ta oddaja nima nobenega namena osirati cestno infrastrukturo, ampak se do katastrofalnih cest opredeliti na povsem teoretski ravni.
Gre pa tako.
Imamo demokracijo. In imamo slabe ceste.
Imamo visoko gospodarsko rast. In imamo slabe ceste.
Imamo socialno državo. In imamo slabe ceste.
Imamo pametne, sposobne in prodorne podjetnike. In imamo slabe ceste.
Imamo vrhunski šport. In zanič ceste.
Imamo neverjetno geostrateško lego. In imamo slabe ceste.
Nihče, seveda znotraj omikanega sveta, nima več slabih cest. Kategorija je bedasta, absolutno zastarela. S slabo cestno infrastrukturo so v veliki meri opravile celo postkomunistične države evropskega vzhoda, da o zahodni, severni in južni Evropi ne govorimo. Ceste, nekoč temelj civilizacije, so na ta način ponižane. Nič posebnega niso. Postale so samoumevne. Nobeni imperiji se več ne širijo zaradi dobrih in razvejanih cest. Graditev in vzdrževanje cest sta postala v razvitih državah avtomatizirana, podobno kot je avtomatiziran dostop prebivalstva do električne energije, vode in komunalnih storitev. Le pri nas se ta, trdimo, da bolj mentalni kot infrastrukturni premik, ni zgodil. Čemu?
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Pri nas je asfaltna cesta še vedno zlato tele, h kateremu molimo. Dokaz za trditev sledi v naslednjih mesecih, ko bodo pred lokalnimi volitvami župani asfaltirali in rezali trakove kot pobesneli. Na vrhu vseh dosežkov posamezne občine bodo še vedno in samo asfaltne ceste.
Če parafraziramo nesmrtnega Kartezija: “Asfaltiram, torej sem!” Akoravno ima kvadratni meter asfalta svojo ceno – podobno kot ploščice, tlakovci, strešna kritina in fasada – je polaganje asfalta na Slovenskem ultimativni fetiš. Sončna elektrarna je običajna investicija v obnovljive vire, pet kilometrov asfalta pa nacionalni praznik …
Praksa je zamotana. Kategorizacija cest odgovornost za mizerno stanje državnih in občinskih cest razprši do nerazpoznavnosti in tako ni nihče resnično odgovoren za katastrofalno stanje prometnic nižjega reda … Infrastrukturni denar še vedno najraje investiramo v najljubšega otroka v družini, ki je seveda avtocestni križ. Lokalci, regionalci, občani, vaščani in kolovozarji smo obsojeni na kruto realnost. Ki jo je spoznal tudi cvet svetovnega kolesarstva.
Kolesarski mit govori o tem, kako lokalne skupnosti, ko izvedo, da gre trasa francoske pentlje skozi njihovo občino, nemudoma na novo asfaltirajo cesto. Po tej logiki dvignemo roko za kolesarsko dirko po Sloveniji, ki bi imela kakšnih 365 etap.
Danes pa o priljubljeni temi, ki pa jo bomo osvetlili s povsem nove perspektive. Govorili bomo o teorijah zarote! Kot je znano nekaj zelo dobro obveščenim posameznikom, smo v našem skromnem uredništvu del mednarodne zarote, ki bi rada za krmilo planeta spravila pisce kolumn! Ti bi nato ves svet prisilili v neskončno pisanje glos, kozerij, analiz, komentarjev in podobnih novinarskih zvrsti. Vsi napori borcev za demokracijo, da obrzdajo osrednje medije, kjer kolumnisti običajno iščemo in tudi najdemo zatočišče, so tako povsem upravičeni. Ta samoizpovedni uvod je potreben, da se soočimo z zahtevnim miselnim konstruktom, ki edini na teoretični ravni razloži teorijo zarot … In sicer: Najbolj zarotniška je tista teorija zarote, ki v lažnivih medijih prikrito nakazuje, da teorij zarot ni.
Ker so kulturne ustanove zaprte in je ponudba kakovostne zabave okrnjena, se moramo nasloniti na to, kar je ostalo. In zagotovo je najatraktivnejša prireditev na sporedu v matinejskem času, ko se vsak dan ob enajsti uri začne novinarska konferenca o poteku epidemije med Slovenci. Dolgoletni igralec slovenskega teatra Jelko Kacin je nesporni prvak koronskega odra in nekaj dni nazaj je spet užgal enega svojih večnih monologov, ob katerih so klasiki svetovne dramatike kot poeti z zadnjih strani šolskih glasil.
Začnimo leto z optimističnim tonom. Da se nam ne bi spet zgodilo, da bomo konec leta 2021 vili roke k nebu, naj se to že enkrat konča in naj se začne 2022. Ko vsakdan spremljamo v kontekstu in s čim širšim pogledom, naša realnost postane lažje razumljiva. V glavnem pa bolj optimistična …
V zadnji oddaji koledarskega leta, ki bo šlo v zgodovino, pa nekaj o enotnosti. Katastrofalno leto je namreč s seboj prineslo tudi nekaj pomembnih osamosvojitvenih obletnic, ki pa jih pod nobenim pogojem ne smemo enačiti z občo in celoletno katastrofo. Osamosvojitev in njena trideseta obletnica sta bili ena redkih svetlih točk leta 2020 in hvala covidu-19, da je bilo proslavljanje samo virtualno. Tako smo se rešili sramot in zapletov z zastavonošami, političnimi in značajskimi razlikami praznovalcev ter državne proslave v Cankarjevem domu. Čeprav se je tudi televizijska proslava izkazala, ko je smeli scenarist veličino Slovenije poudaril z bedo Jugoslavije; ali kot radi rečejo slovenski obrtniki, ko si ogledujejo delo predhodnikov: "Ja kdo vam pa je to delal!"
Najpogostejša želja letošnjih obdarovanj leta je cepivo proti covidu-19 in palčki so si na severnem tečaju brade bogato omastili s farmacevtskimi milijoni … končno pa smo tudi izvedeli, čemu ima necepljeni Rudolf rdeč nos.
Ob sprostitvi nekaterih epidemioloških omejitev se bomo v naši skromni oddaji le še enkrat več odrekli kritični analizi in se posvetili osnovni vlogi javnega medija, ki je informirati in poročati. Kajti če hočemo premagati epidemijo, moramo vsi vložiti ne le skupen napor, temveč tudi pozabiti na razlike, ki nas delijo – kot nam vztrajno polaga na dušo predsednik republike. Vsi bi morali pokazati več zaupanja tako do vlade kot do politike nasploh; in ko bi zaupanje prišlo, bi epidemija odšla.
Lovopusta je konec in sezona lova se je začela. Do pomladi moramo uloviti krivca. Ga upleniti in nagačiti. Preveč je bilo trpljenja, preveč odpovedovanja, preveč čustev, preveč prelitega črnila in veliko preveč smrti, da bi epidemija lahko minila brez krivca. Kljub temu da bo iskanje strastno, da bodo mediji šli za vroče žemlje, da bodo padale glave in rastli novi preroki, ni pričakovati, da bomo krivca našli. Mi bomo trdili, da so krivi Oni, Oni bodo trdili, da smo krivi Mi. Najprej in na začetku: kdo so Oni? Oni so politične in gospodarske elite, institucije države, organi v sestavi in združenje navijačev vsega naštetega. Mi smo pa Mi.
Danes pa pomembna novica iz znanosti. Na grozo vladajoče elite bomo govorili o literarni zgodovini. Danes vam premierno odkrivamo, mogoče ne najpomembnejšo ali največjo, vsekakor pa najbolj trpežno oziroma najbolj obstojno figuro slovenske zgodovine: odkrivamo vam Karla Velikega Slovenskega
Nova realnost je končno zavzela še zadnjo trdnjavo stare normalnosti, ki je seveda ekonomsko propagandni program. "Reklame" po domače. Kar nenadoma so se pojavile reklame za izdelke, ki še nikoli prej niso napadli naših polic, src in denarnic. Recimo vitamin "D" se je v sodobnih reklamah iz sorazmerno anonimnega vitamina prelevil v vladarja vitaminskega cesarstva!
Minister, ki ima na skrbi devetdeset odstotkov vašega življenja, vam mora, če se želite poročiti, za to izdati primerno potrdilo.
Povsem neideološko gledano imamo le eno resnično dobro politično kratico, ki je seveda "DEMOS!" Kratica, ki opravlja svojo osnovno dolžnost kratice, hkrati pa je tudi sama po sebi nosilec mogočne simbolne sporočilnosti. Žal se Demos – tudi kot kratica – ni obdržal. In danes imamo torej KUL, ki bi želel vsaj zveneti, če ne že biti cool.
Čemu današnji politiki komunicirajo z nami znotraj 280-znakovnega univerzuma?
Mnogo poslušalcev, pa tudi državljanov na sploh se čudi, nekateri se celo razburjajo nad valom zamenjav, ki je zalil našo družbeno stvarnost. Zamenjave so ob koronavirusu druga najbolj popularna tema trenutka, po našem svetem prepričanju pa bi mu morale v medijskih objavah stati ob boku. Piše: Marko Radmilovič
Če danes laž poskušaš prodati kot resnico, kako naj vemo, da jutrišnja resnica ne bo laž?
Danes pripravljamo odgovor za vse tiste, ki se sprašujete, kam je vrag odnesel šalo. Po temeljiti analizi opozoril stroke na eni strani in na drugi strani po analizi ravnanja javnosti, sploh pa po reakcijah vladajočih, smo se prvi prikopali do odgovora na usodno vprašanje "kam je vrag odnesel šalo".
Pozdrav s komolcem ima nekaj resnih pomanjkljivosti, ki jih bomo na tem mestu razčlenili. Piše: Marko Radmilovič.
Najprej se je treba spoprijeti z barvami. So tri, pogojno štiri, s tem da je ena drugačna.
"Stolpomanija", ki smo ji priča v Sloveniji, bo sicer prinesla turiste in dobiček, odnesla pa še zadnja mesta absolutnega miru …
Dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo in to povsem konkretno: iz gozdov nepridipravi kradejo drevesa.
Tokrat o razvejanem sindikalnem gibanju, ki je zajelo našo državo. Najprej se je oglasil sindikat poštnih delavcev. Povedali so, da so proti ukinjanju poštnih poslovalnic. Potem se je oglasil sindikat policistov Slovenije. Povedali so, da imajo dovolj, da jih žalijo in šikanirajo. Oboje je seveda letelo na slovensko vlado. Oziroma na gospodarsko in notranje ministrstvo. Ko smo že mislili, da gre za reden tedenski sindikalni izbruh, se je oglasil še sindikat nemških ovčarjev. Na tiskovni konferenci so potožili, da si ne znajo predstavljati sveta brez poštarjev in policajev. In ker vemo, da vlada ne upošteva ne poštnega in ne policijskega sindikata, obstaja možnost, da bo prisluhnila vsaj nemškim ovčarjem. Do neke mere je neverjetno, kako so se zakleti nasprotniki združili v branjenju dostojanstva vseh vpletenih. In še bolj neverjetno je, kako lahko nemški ovčarji razumejo koncept sobivanja in soodvisnosti v družbi, vlada pa ga ne more.
Neveljaven email naslov