Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Da je meso postalo nevarno, je krivo najprej in na začetku to, da smo se prenehali z njim ukvarjati tisti, ki ga nameravamo pojesti
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno.
Nasprotno pa so to veseli časi za vegetarijance. Rastlinojedi se režijo na vsa usta, vegani se celo valjajo po tleh od same prešernosti. In na vprašanje, čemu dobra volja, kar vsevprek odgovarjajo: “Saj smo vam rekli!”
Po zadnjih razkritjih o pokvarjenem mesu, ki nam ga dostavljajo na naše jedilnike, je evolucija naredila enega večjih korakov nazaj. Namreč hrano nam je uspelo narediti za sovražnika.
Kot vemo, imamo urad oz. Upravo za varno hrano. Po logiki obstoja urada za varno hrano obstaja tudi nevarna hrana in kot pravi stara modrost: “Če ima urad, tudi obstaja!”
Ker moramo nazaj k osnovam človeške diete, za trenutek pozabimo na poljske veseljake in se spustimo k samemu jedru problema: “Kako je prišlo do tega, da je hrana, spoh pa še meso, postalo nevarno?”
Na začetku je bila vsa hrana varna. Razen sadja. Če bi nad Adamom in Evo bdel urad za varno hrano, kdo ve, kako bi se razpletlo! Vso ostalo hrano pa je za varno naredila mama evolucija. Kar nekaj praljudi in avstralopitekov in človečnjakov, celo kakšen neandertalec je šlo pod rušo, ko je človeški rod selekcioniral hrano in določal, katera je varna in katera je nevarna. Potem pa se nam je v zadnjih letih dvajsetega stoletja zazdelo, da je bila evolucija pri varni hrani površna. In da je nekatera hrana očitno nevarna. Pa smo dobili upravo.
Ampak kako je to potekalo na terenu? Še pomnite tovariši, saj je bil res živopisen prizor. Dvorišča in lope, pa ne le na podeželju, so se prav v tem letnem času šibile od živalskih trupel. Prašiči in govedo, obešeni na kavlje, so kazali svojo notranjost … Piščeta so mrla in glave so se drobile pod noži podivjanih gospodinj, da se je zdelo leto 1789 v Franciji kot piknik. Bil je neverjeten prizor in jasno je bilo, da na pol javne koline postajajo nesprejemljive za vedno bolj občutljivo človeško dušo. Meso, viseče na kavlju, je postalo divjaštvo, meso lično spakirano v stiroporni škatlici je postalo kot civilizacijska norma sprejemljivo. Recimo včasih smo kri z golimi rokami mešali v krvavice, danes je pod koščkom zapakiranega mesa priročno nameščena gobica, ki popivna morebitne moteče sledi sokrvice.
In nekje na tej poti so se uradniki spomnili, kako spraviti pokole stran od oči občutljivih duš, sploh pa od oči nedolžnih otrok. Nekako so se domislili, da so domači mesarji, gospodinje, sosedje in prijatelji toksično okolje za pripravo mesa. Pa so šle koline sledljivo v klavnice. Daleč od oči, daleč od srca. Klavnice so sterilna ustanova pod neprestanim nadzorom in meso je tam dosti bolj na varnem, kot je bilo na domačem dvorišču in v domači garaži. Preselitev klanja v klavnice je temeljilo na sicer nelogični predpostavki, da bo naše meso v klavnicah, kjer z njim ravnajo popolni tujci, bolj na varnem, kot če bi se z njim ukvarjali sami. Ker po neki nekonsistentni logiki so uradniki predvidevali, da z malomarnostjo med kolinami hočemo namerno škodovati sami sebi – mesarji v industrijskih obratih pa tega ne bodo nikoli storili. To misel pa je v celoti ovrgel oni poljski mesar, ko v teniskah in posvinjani majici novinarju pod krinko razlaga (medtem ko izrezuje velik ognojek), da on sicer tega ne bi jedel, za druge mu je pa tako ali tako vseeno.
Torej da je meso postalo nevarno, je krivo najprej in na začetku to, da smo se prenehali z njim ukvarjati tisti, ki ga nameravamo pojesti. Ker če si sedel na verandi in gledal piščeta, ko se pasejo na aprilskem travniku, verjetno potem junija s sledljivostjo piščančjega mesa nisi imel težav. In kar je še bolj nenavadno: bolj ko se trudimo skrbeti za varnost mesa in hrane na sploh, večje sranje uživamo. Čemu tako?
Kapitalizem nas hoče prepričati, da je stvar v ceni. Če bomo jedli poceni meso, bo to meso ne le nekakovostno, temveč tudi nevarno. Če bomo za meso plačali več, bo z višjo ceno prišla tudi varnost. In so nas dobili, kjer smo najbolj občutljivi – pri otrocih. Da ne bomo jedli poljskih packarij, bomo zdaj pripravljeni plačevati več, ker bo naraščaj zaupan slovenski hrani. Edino kar človeka bega, je v zadnjih petindvajsetih letih nič kolikokrat kršen stereotip o načelni poštenosti slovenskega človeka. V deželi, kjer je manipulatorjev in prevarantov več kot kjerkoli drugje, je odmik od uvoza in priseganje na slovensko pesek v oči; spomnimo se le slovenskosti slovenskega medu.
Mogoče na koncu predlog za varno prehrano naših otrok: če jih bomo, vsaj tiste mesojede, podučili, da je v še tako oglatem in do neprepoznavnosti obdelanem grižljaju meseka kravica ali pujsek ali piščanček, bomo storili šele prvi korak k izgubljeni resnici o naši hrani.
Kajti danes se novinarsko vprašanje: “Ali vemo, kaj jemo?” nanaša na varno oziroma nevarno hrano. V bistvu pa bi se moralo “ali vemo kaj jemo?” nanašati na to, ali ima rogove, ali ušesa, ali rilec, ali rep, ali perje ali ščetine. In tako naprej.
747 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Da je meso postalo nevarno, je krivo najprej in na začetku to, da smo se prenehali z njim ukvarjati tisti, ki ga nameravamo pojesti
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno.
Nasprotno pa so to veseli časi za vegetarijance. Rastlinojedi se režijo na vsa usta, vegani se celo valjajo po tleh od same prešernosti. In na vprašanje, čemu dobra volja, kar vsevprek odgovarjajo: “Saj smo vam rekli!”
Po zadnjih razkritjih o pokvarjenem mesu, ki nam ga dostavljajo na naše jedilnike, je evolucija naredila enega večjih korakov nazaj. Namreč hrano nam je uspelo narediti za sovražnika.
Kot vemo, imamo urad oz. Upravo za varno hrano. Po logiki obstoja urada za varno hrano obstaja tudi nevarna hrana in kot pravi stara modrost: “Če ima urad, tudi obstaja!”
Ker moramo nazaj k osnovam človeške diete, za trenutek pozabimo na poljske veseljake in se spustimo k samemu jedru problema: “Kako je prišlo do tega, da je hrana, spoh pa še meso, postalo nevarno?”
Na začetku je bila vsa hrana varna. Razen sadja. Če bi nad Adamom in Evo bdel urad za varno hrano, kdo ve, kako bi se razpletlo! Vso ostalo hrano pa je za varno naredila mama evolucija. Kar nekaj praljudi in avstralopitekov in človečnjakov, celo kakšen neandertalec je šlo pod rušo, ko je človeški rod selekcioniral hrano in določal, katera je varna in katera je nevarna. Potem pa se nam je v zadnjih letih dvajsetega stoletja zazdelo, da je bila evolucija pri varni hrani površna. In da je nekatera hrana očitno nevarna. Pa smo dobili upravo.
Ampak kako je to potekalo na terenu? Še pomnite tovariši, saj je bil res živopisen prizor. Dvorišča in lope, pa ne le na podeželju, so se prav v tem letnem času šibile od živalskih trupel. Prašiči in govedo, obešeni na kavlje, so kazali svojo notranjost … Piščeta so mrla in glave so se drobile pod noži podivjanih gospodinj, da se je zdelo leto 1789 v Franciji kot piknik. Bil je neverjeten prizor in jasno je bilo, da na pol javne koline postajajo nesprejemljive za vedno bolj občutljivo človeško dušo. Meso, viseče na kavlju, je postalo divjaštvo, meso lično spakirano v stiroporni škatlici je postalo kot civilizacijska norma sprejemljivo. Recimo včasih smo kri z golimi rokami mešali v krvavice, danes je pod koščkom zapakiranega mesa priročno nameščena gobica, ki popivna morebitne moteče sledi sokrvice.
In nekje na tej poti so se uradniki spomnili, kako spraviti pokole stran od oči občutljivih duš, sploh pa od oči nedolžnih otrok. Nekako so se domislili, da so domači mesarji, gospodinje, sosedje in prijatelji toksično okolje za pripravo mesa. Pa so šle koline sledljivo v klavnice. Daleč od oči, daleč od srca. Klavnice so sterilna ustanova pod neprestanim nadzorom in meso je tam dosti bolj na varnem, kot je bilo na domačem dvorišču in v domači garaži. Preselitev klanja v klavnice je temeljilo na sicer nelogični predpostavki, da bo naše meso v klavnicah, kjer z njim ravnajo popolni tujci, bolj na varnem, kot če bi se z njim ukvarjali sami. Ker po neki nekonsistentni logiki so uradniki predvidevali, da z malomarnostjo med kolinami hočemo namerno škodovati sami sebi – mesarji v industrijskih obratih pa tega ne bodo nikoli storili. To misel pa je v celoti ovrgel oni poljski mesar, ko v teniskah in posvinjani majici novinarju pod krinko razlaga (medtem ko izrezuje velik ognojek), da on sicer tega ne bi jedel, za druge mu je pa tako ali tako vseeno.
Torej da je meso postalo nevarno, je krivo najprej in na začetku to, da smo se prenehali z njim ukvarjati tisti, ki ga nameravamo pojesti. Ker če si sedel na verandi in gledal piščeta, ko se pasejo na aprilskem travniku, verjetno potem junija s sledljivostjo piščančjega mesa nisi imel težav. In kar je še bolj nenavadno: bolj ko se trudimo skrbeti za varnost mesa in hrane na sploh, večje sranje uživamo. Čemu tako?
Kapitalizem nas hoče prepričati, da je stvar v ceni. Če bomo jedli poceni meso, bo to meso ne le nekakovostno, temveč tudi nevarno. Če bomo za meso plačali več, bo z višjo ceno prišla tudi varnost. In so nas dobili, kjer smo najbolj občutljivi – pri otrocih. Da ne bomo jedli poljskih packarij, bomo zdaj pripravljeni plačevati več, ker bo naraščaj zaupan slovenski hrani. Edino kar človeka bega, je v zadnjih petindvajsetih letih nič kolikokrat kršen stereotip o načelni poštenosti slovenskega človeka. V deželi, kjer je manipulatorjev in prevarantov več kot kjerkoli drugje, je odmik od uvoza in priseganje na slovensko pesek v oči; spomnimo se le slovenskosti slovenskega medu.
Mogoče na koncu predlog za varno prehrano naših otrok: če jih bomo, vsaj tiste mesojede, podučili, da je v še tako oglatem in do neprepoznavnosti obdelanem grižljaju meseka kravica ali pujsek ali piščanček, bomo storili šele prvi korak k izgubljeni resnici o naši hrani.
Kajti danes se novinarsko vprašanje: “Ali vemo, kaj jemo?” nanaša na varno oziroma nevarno hrano. V bistvu pa bi se moralo “ali vemo kaj jemo?” nanašati na to, ali ima rogove, ali ušesa, ali rilec, ali rep, ali perje ali ščetine. In tako naprej.
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič
Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Neveljaven email naslov