Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Naj bo kužek, naj bo pesek ...

05.02.2019

Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.

Da je meso postalo nevarno, je krivo najprej in na začetku to, da smo se prenehali z njim ukvarjati tisti, ki ga nameravamo pojesti

Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno.

Nasprotno pa so to veseli časi za vegetarijance. Rastlinojedi se režijo na vsa usta, vegani se celo valjajo po tleh od same prešernosti. In na vprašanje, čemu dobra volja, kar vsevprek odgovarjajo: “Saj smo vam rekli!

Po zadnjih razkritjih o pokvarjenem mesu, ki nam ga dostavljajo na naše jedilnike, je evolucija naredila enega večjih korakov nazaj. Namreč hrano nam je uspelo narediti za sovražnika.

Kot vemo, imamo urad oz. Upravo za varno hrano. Po logiki obstoja urada za varno hrano obstaja tudi nevarna hrana in kot pravi stara modrost: “Če ima urad, tudi obstaja!”

Ker moramo nazaj k osnovam človeške diete, za trenutek pozabimo na poljske veseljake in se spustimo k samemu jedru problema: “Kako je prišlo do tega, da je hrana, spoh pa še meso, postalo nevarno?

Na začetku je bila vsa hrana varna. Razen sadja. Če bi nad Adamom in Evo bdel urad za varno hrano, kdo ve, kako bi se razpletlo! Vso ostalo hrano pa je za varno naredila mama evolucija. Kar nekaj praljudi in avstralopitekov in človečnjakov, celo kakšen neandertalec je šlo pod rušo, ko je človeški rod selekcioniral hrano in določal, katera je varna in katera je nevarna. Potem pa se nam je v zadnjih letih dvajsetega stoletja zazdelo, da je bila evolucija pri varni hrani površna. In da je nekatera hrana očitno nevarna. Pa smo dobili upravo.

Ampak kako je to potekalo na terenu? Še pomnite tovariši, saj je bil res živopisen prizor. Dvorišča in lope, pa ne le na podeželju, so se prav v tem letnem času šibile od živalskih trupel. Prašiči in govedo, obešeni na kavlje, so kazali svojo notranjost … Piščeta so mrla in glave so se drobile pod noži podivjanih gospodinj, da se je zdelo leto 1789 v Franciji kot piknik. Bil je neverjeten prizor in jasno je bilo, da na pol javne koline postajajo nesprejemljive za vedno bolj občutljivo človeško dušo. Meso, viseče na kavlju, je postalo divjaštvo, meso lično spakirano v stiroporni škatlici je postalo kot civilizacijska norma sprejemljivo. Recimo včasih smo kri z golimi rokami mešali v krvavice, danes je pod koščkom zapakiranega mesa priročno nameščena gobica, ki popivna morebitne moteče sledi sokrvice.

In nekje na tej poti so se uradniki spomnili, kako spraviti pokole stran od oči občutljivih duš, sploh pa od oči nedolžnih otrok. Nekako so se domislili, da so domači mesarji, gospodinje, sosedje in prijatelji toksično okolje za pripravo mesa. Pa so šle koline sledljivo v klavnice. Daleč od oči, daleč od srca. Klavnice so sterilna ustanova pod neprestanim nadzorom in meso je tam dosti bolj na varnem, kot je bilo na domačem dvorišču in v domači garaži. Preselitev klanja v klavnice je temeljilo na sicer nelogični predpostavki, da bo naše meso v klavnicah, kjer z njim ravnajo popolni tujci, bolj na varnem, kot če bi se z njim ukvarjali sami. Ker po neki nekonsistentni logiki so uradniki predvidevali, da z malomarnostjo med kolinami hočemo namerno škodovati sami sebi – mesarji v industrijskih obratih pa tega ne bodo nikoli storili. To misel pa je v celoti ovrgel oni poljski mesar, ko v teniskah in posvinjani majici novinarju pod krinko razlaga (medtem ko izrezuje velik ognojek), da on sicer tega ne bi jedel, za druge mu je pa tako ali tako vseeno.

Torej da je meso postalo nevarno, je krivo najprej in na začetku to, da smo se prenehali z njim ukvarjati tisti, ki ga nameravamo pojesti. Ker če si sedel na verandi in gledal piščeta, ko se pasejo na aprilskem travniku, verjetno potem junija s sledljivostjo piščančjega mesa nisi imel težav. In kar je še bolj nenavadno: bolj ko se trudimo skrbeti za varnost mesa in hrane na sploh, večje sranje uživamo. Čemu tako?

Kapitalizem nas hoče prepričati, da je stvar v ceni. Če bomo jedli poceni meso, bo to meso ne le nekakovostno, temveč tudi nevarno. Če bomo za meso plačali več, bo z višjo ceno prišla tudi varnost. In so nas dobili, kjer smo najbolj občutljivi – pri otrocih. Da ne bomo jedli poljskih packarij, bomo zdaj pripravljeni plačevati več, ker bo naraščaj zaupan slovenski hrani. Edino kar človeka bega, je v zadnjih petindvajsetih letih nič kolikokrat kršen stereotip o načelni poštenosti slovenskega človeka. V deželi, kjer je manipulatorjev in prevarantov več kot kjerkoli drugje, je odmik od uvoza in priseganje na slovensko pesek v oči; spomnimo se le slovenskosti slovenskega medu.

Mogoče na koncu predlog za varno prehrano naših otrok: če jih bomo, vsaj tiste mesojede, podučili, da je v še tako oglatem in do neprepoznavnosti obdelanem grižljaju meseka kravica ali pujsek ali piščanček, bomo storili šele prvi korak k izgubljeni resnici o naši hrani.

Kajti danes se novinarsko vprašanje: “Ali vemo, kaj jemo?” nanaša na varno oziroma nevarno hrano. V bistvu pa bi se moralo “ali vemo kaj jemo?” nanašati na to, ali ima rogove, ali ušesa, ali rilec, ali rep, ali perje ali ščetine. In tako naprej.


Zapisi iz močvirja

747 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Naj bo kužek, naj bo pesek ...

05.02.2019

Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.

Da je meso postalo nevarno, je krivo najprej in na začetku to, da smo se prenehali z njim ukvarjati tisti, ki ga nameravamo pojesti

Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno.

Nasprotno pa so to veseli časi za vegetarijance. Rastlinojedi se režijo na vsa usta, vegani se celo valjajo po tleh od same prešernosti. In na vprašanje, čemu dobra volja, kar vsevprek odgovarjajo: “Saj smo vam rekli!

Po zadnjih razkritjih o pokvarjenem mesu, ki nam ga dostavljajo na naše jedilnike, je evolucija naredila enega večjih korakov nazaj. Namreč hrano nam je uspelo narediti za sovražnika.

Kot vemo, imamo urad oz. Upravo za varno hrano. Po logiki obstoja urada za varno hrano obstaja tudi nevarna hrana in kot pravi stara modrost: “Če ima urad, tudi obstaja!”

Ker moramo nazaj k osnovam človeške diete, za trenutek pozabimo na poljske veseljake in se spustimo k samemu jedru problema: “Kako je prišlo do tega, da je hrana, spoh pa še meso, postalo nevarno?

Na začetku je bila vsa hrana varna. Razen sadja. Če bi nad Adamom in Evo bdel urad za varno hrano, kdo ve, kako bi se razpletlo! Vso ostalo hrano pa je za varno naredila mama evolucija. Kar nekaj praljudi in avstralopitekov in človečnjakov, celo kakšen neandertalec je šlo pod rušo, ko je človeški rod selekcioniral hrano in določal, katera je varna in katera je nevarna. Potem pa se nam je v zadnjih letih dvajsetega stoletja zazdelo, da je bila evolucija pri varni hrani površna. In da je nekatera hrana očitno nevarna. Pa smo dobili upravo.

Ampak kako je to potekalo na terenu? Še pomnite tovariši, saj je bil res živopisen prizor. Dvorišča in lope, pa ne le na podeželju, so se prav v tem letnem času šibile od živalskih trupel. Prašiči in govedo, obešeni na kavlje, so kazali svojo notranjost … Piščeta so mrla in glave so se drobile pod noži podivjanih gospodinj, da se je zdelo leto 1789 v Franciji kot piknik. Bil je neverjeten prizor in jasno je bilo, da na pol javne koline postajajo nesprejemljive za vedno bolj občutljivo človeško dušo. Meso, viseče na kavlju, je postalo divjaštvo, meso lično spakirano v stiroporni škatlici je postalo kot civilizacijska norma sprejemljivo. Recimo včasih smo kri z golimi rokami mešali v krvavice, danes je pod koščkom zapakiranega mesa priročno nameščena gobica, ki popivna morebitne moteče sledi sokrvice.

In nekje na tej poti so se uradniki spomnili, kako spraviti pokole stran od oči občutljivih duš, sploh pa od oči nedolžnih otrok. Nekako so se domislili, da so domači mesarji, gospodinje, sosedje in prijatelji toksično okolje za pripravo mesa. Pa so šle koline sledljivo v klavnice. Daleč od oči, daleč od srca. Klavnice so sterilna ustanova pod neprestanim nadzorom in meso je tam dosti bolj na varnem, kot je bilo na domačem dvorišču in v domači garaži. Preselitev klanja v klavnice je temeljilo na sicer nelogični predpostavki, da bo naše meso v klavnicah, kjer z njim ravnajo popolni tujci, bolj na varnem, kot če bi se z njim ukvarjali sami. Ker po neki nekonsistentni logiki so uradniki predvidevali, da z malomarnostjo med kolinami hočemo namerno škodovati sami sebi – mesarji v industrijskih obratih pa tega ne bodo nikoli storili. To misel pa je v celoti ovrgel oni poljski mesar, ko v teniskah in posvinjani majici novinarju pod krinko razlaga (medtem ko izrezuje velik ognojek), da on sicer tega ne bi jedel, za druge mu je pa tako ali tako vseeno.

Torej da je meso postalo nevarno, je krivo najprej in na začetku to, da smo se prenehali z njim ukvarjati tisti, ki ga nameravamo pojesti. Ker če si sedel na verandi in gledal piščeta, ko se pasejo na aprilskem travniku, verjetno potem junija s sledljivostjo piščančjega mesa nisi imel težav. In kar je še bolj nenavadno: bolj ko se trudimo skrbeti za varnost mesa in hrane na sploh, večje sranje uživamo. Čemu tako?

Kapitalizem nas hoče prepričati, da je stvar v ceni. Če bomo jedli poceni meso, bo to meso ne le nekakovostno, temveč tudi nevarno. Če bomo za meso plačali več, bo z višjo ceno prišla tudi varnost. In so nas dobili, kjer smo najbolj občutljivi – pri otrocih. Da ne bomo jedli poljskih packarij, bomo zdaj pripravljeni plačevati več, ker bo naraščaj zaupan slovenski hrani. Edino kar človeka bega, je v zadnjih petindvajsetih letih nič kolikokrat kršen stereotip o načelni poštenosti slovenskega človeka. V deželi, kjer je manipulatorjev in prevarantov več kot kjerkoli drugje, je odmik od uvoza in priseganje na slovensko pesek v oči; spomnimo se le slovenskosti slovenskega medu.

Mogoče na koncu predlog za varno prehrano naših otrok: če jih bomo, vsaj tiste mesojede, podučili, da je v še tako oglatem in do neprepoznavnosti obdelanem grižljaju meseka kravica ali pujsek ali piščanček, bomo storili šele prvi korak k izgubljeni resnici o naši hrani.

Kajti danes se novinarsko vprašanje: “Ali vemo, kaj jemo?” nanaša na varno oziroma nevarno hrano. V bistvu pa bi se moralo “ali vemo kaj jemo?” nanašati na to, ali ima rogove, ali ušesa, ali rilec, ali rep, ali perje ali ščetine. In tako naprej.


16.11.2021

Varna hrana

Pretekle dni, prav v času, ko je Evropska agencija za varno hrano dodala na seznam kobilice, je v Ljubljani potekal evropski simpozij hrane. Ker mesec november je najbolj kulinarični mesec – ali kako že. Bili bi kratkovidni in nenasitni, če bi razcvet kulinarike, ki mu na Slovenskem sledimo zadnjih nekaj let in je vrh doživel z obiskom Michelinovih degustatorjev, označili za snobizem. Zanimanje za hrano, njeno čaščenje in raziskovanje je civilizacijska odlika, a žal se festivalski krožniki dramatično razlikujejo od slovenskega hranljivega vsakdana.


09.11.2021

Test očetovstva

V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.


02.11.2021

Glasgow tours

Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.


26.10.2021

Svinjarije

Redko se zgodi, da državni organi prosijo za pomoč našo cenjeno radijsko hišo. A med dokazovanjem avtentičnosti pogovora med ministrom Andrejem Vizjakom in poslovnežem Bojanom Petanom, ki naj bi ga oba moža vodila pred 14 leti, so se odgovorni obrnili tudi na našo hišo. Kje, če ne na nacionalnem radiu, se res popolnoma spoznamo na zvočne posnetke.


19.10.2021

Kraljestvo za promocijo!

Zdaj ko so odgovorni, prizadeti in vpleteni imeli teden dni časa, da pojasnijo zmešnjavo, v kateri se je znašla naša država, smo prišli na vrsto tudi mi. Svobodni strelci in v luno javkajoči nakladači. Pri tem seveda mislimo na škandale, ki sta jih zagrešila predsednik države in predsednik vlade. Predsednik vlade je zmerjal vse po spisku, predsednik države pa je na Instagramu "spoilal", po slovensko: razkril vsebino najnovejšega Jamesa Bonda. Človek ne ve, kaj je hujše.


12.10.2021

V vsa mobilna omrežja

Danes se še za minuto ali dve ozrimo na veliko mašo evropske politike, ki se je združena zbrala na Brdu. Menda smo bili pred nekaj dnevi priča največjemu zunanjepolitičnemu dogodku, ki ga je do zdaj organizirala Slovenija. Dogodek so pospremile odprte nebeške trombe in glasbena spremljava piščalk ter ragelj, a vse, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati, ni drugega kot uspeh – kot se spodobi za vrhunec našega predsedovanja Svetu EU.


05.10.2021

Kordone v kondome

O čem drugem kot o protestih. Napovedanih, nenapovedanih, prijavljenih, neprijavljenih, nasilnih, miroljubnih, mobilnih in statičnih. Množičnih in tistih individualnih. Protesti so postali naš vsakdan, kar je za zaspano demokracijo, kot je Slovenija, vsaj nenavadno, če že ne neverjetno.


28.09.2021

Komunisti prihajajo

Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, ne ve nihče.


21.09.2021

Ko po tebi hrastov brod…

Danes pa nekaj o jadranskem lobiranju. Kot vemo, predsednika vlade zvijajo v parlamentu, ker so na dan prišli fotografski posnetki, kako uživa na lobistovi jahti, ki križari nekje ob jadranski obali. V zagovor sta tako predsednik vlade kot tudi lobist povedala, da sta se srečala slučajno, da se skoraj ne poznata – celo ne marata se in kako sta samo malo poklepetala, medtem ko je jahta počela to, kar jahte počnejo. Delala vtis.


14.09.2021

Petnajst božjih zapovedi

Danes pa nekaj družbenomoralne vzgoje z osnovami verouka.


07.09.2021

Erazem predjamski

Danes pa nekaj o pravkar končani "bitki na Kolodvorski", ki bo prav gotovo pomemben prispevek v zgodovini slovenske bojaželjnosti. Najprej moramo precej resignirano ugotoviti, kako niti zasedbe televizij niso več, kar so bile! Včasih si potreboval šibko južnoameriško ali afriško demokracijo, dva tanka – enega za predsedniško palačo in enega za RTV, pa je bila država tvoja. Predvsem pa si potreboval ducat polkovnikov. Danes pa za zasedbo RTV-ja zadostuje že major.


31.08.2021

Samo Malo Cukra

S prihodom prvih hladnih dni tudi v naši skromni oddaji začenjamo z vročo politično jesenjo. Kar ni le simbolna napoved. V hladnih dneh, ko si mnogi ne bodo mogli privoščiti ogrevanja, nas bo grela politična misel. Mnogokrat nam bo ob politiki toplo pri srcu, še večkrat nam bo postalo vroče.


24.08.2021

Živalska farma

Toliko se je nabralo čez poletje, da se moramo vsakdana lotiti takoj in z vso ihto. Ker sumimo, da zmerjanje pod Triglavom še ni povsem končano, bomo psovke med oblastjo in civilno družbo ignorirali. "Nad dva tisoč metrov ni greha," so se strinjali Janša in protestniki, preden so se zmerjali z izrazoslovjem, zaradi katerega morajo v dolini starši v šolo. Razen tega se bo po naših informacijah dialog nadaljeval.


13.07.2021

Dolgo, vroče poletje.

Kaj je najvrednejše, kar smo se naučili iz kriznih časov in kaj bi bilo modro vzeti v nove krizne čase?


06.07.2021

Stati in cepetati

Slovenska gospodinjstva te dni dobivamo državno pošto. Ali gre za potrdila o cepljenju, ali za vabila na referendum, najbolj bogato darilo pa je bila knjižica z naslovom: "Stali smo in obstali!" Gre za knjižico, ki nas spominja na slavno preteklost in še kot tiskovina zaokrožuje slovesnosti ob trideseti obletnici osamosvojitve. Ker smo v naši oddaji bolj piškavi mnenjski voditelji, se bomo ustavili le pri nekaj najbolj očitnih konotacijah knjižice.


29.06.2021

Klasična filologija koronavirusa

Na začetku poletja pa, preden se poslovimo, nekaj najnovejših epidemioloških nasvetov. Vse, kar je v povezavi z virusom, je zapleteno. Od testiranja do potrdil za cepljenje. Ampak da so svetovne zdravstvene oblasti zadevo zapletle do konca, so poskrbele s poimenovanjem različic virusa po grški abecedi.


22.06.2021

Izštevanka

Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.


15.06.2021

Ovadi me nežno

Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.


08.06.2021

Turki so v deželi že

Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.


01.06.2021

"Hola Venezuela!"

Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"


Stran 7 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov