Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.

Da je meso postalo nevarno, je krivo najprej in na začetku to, da smo se prenehali z njim ukvarjati tisti, ki ga nameravamo pojesti

Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno.

Nasprotno pa so to veseli časi za vegetarijance. Rastlinojedi se režijo na vsa usta, vegani se celo valjajo po tleh od same prešernosti. In na vprašanje, čemu dobra volja, kar vsevprek odgovarjajo: “Saj smo vam rekli!”

Po zadnjih razkritjih o pokvarjenem mesu, ki nam ga dostavljajo na naše jedilnike, je evolucija naredila enega večjih korakov nazaj. Namreč hrano nam je uspelo narediti za sovražnika.

Kot vemo, imamo urad oz. Upravo za varno hrano. Po logiki obstoja urada za varno hrano obstaja tudi nevarna hrana in kot pravi stara modrost: “Če ima urad, tudi obstaja!”

Ker moramo nazaj k osnovam človeške diete, za trenutek pozabimo na poljske veseljake in se spustimo k samemu jedru problema: “Kako je prišlo do tega, da je hrana, spoh pa še meso, postalo nevarno?”

Na začetku je bila vsa hrana varna. Razen sadja. Če bi nad Adamom in Evo bdel urad za varno hrano, kdo ve, kako bi se razpletlo! Vso ostalo hrano pa je za varno naredila mama evolucija. Kar nekaj praljudi in avstralopitekov in človečnjakov, celo kakšen neandertalec je šlo pod rušo, ko je človeški rod selekcioniral hrano in določal, katera je varna in katera je nevarna. Potem pa se nam je v zadnjih letih dvajsetega stoletja zazdelo, da je bila evolucija pri varni hrani površna. In da je nekatera hrana očitno nevarna. Pa smo dobili upravo.

Ampak kako je to potekalo na terenu? Še pomnite tovariši, saj je bil res živopisen prizor. Dvorišča in lope, pa ne le na podeželju, so se prav v tem letnem času šibile od živalskih trupel. Prašiči in govedo, obešeni na kavlje, so kazali svojo notranjost … Piščeta so mrla in glave so se drobile pod noži podivjanih gospodinj, da se je zdelo leto 1789 v Franciji kot piknik. Bil je neverjeten prizor in jasno je bilo, da na pol javne koline postajajo nesprejemljive za vedno bolj občutljivo človeško dušo. Meso, viseče na kavlju, je postalo divjaštvo, meso lično spakirano v stiroporni škatlici je postalo kot civilizacijska norma sprejemljivo. Recimo včasih smo kri z golimi rokami mešali v krvavice, danes je pod koščkom zapakiranega mesa priročno nameščena gobica, ki popivna morebitne moteče sledi sokrvice.

In nekje na tej poti so se uradniki spomnili, kako spraviti pokole stran od oči občutljivih duš, sploh pa od oči nedolžnih otrok. Nekako so se domislili, da so domači mesarji, gospodinje, sosedje in prijatelji toksično okolje za pripravo mesa. Pa so šle koline sledljivo v klavnice. Daleč od oči, daleč od srca. Klavnice so sterilna ustanova pod neprestanim nadzorom in meso je tam dosti bolj na varnem, kot je bilo na domačem dvorišču in v domači garaži. Preselitev klanja v klavnice je temeljilo na sicer nelogični predpostavki, da bo naše meso v klavnicah, kjer z njim ravnajo popolni tujci, bolj na varnem, kot če bi se z njim ukvarjali sami. Ker po neki nekonsistentni logiki so uradniki predvidevali, da z malomarnostjo med kolinami hočemo namerno škodovati sami sebi – mesarji v industrijskih obratih pa tega ne bodo nikoli storili. To misel pa je v celoti ovrgel oni poljski mesar, ko v teniskah in posvinjani majici novinarju pod krinko razlaga (medtem ko izrezuje velik ognojek), da on sicer tega ne bi jedel, za druge mu je pa tako ali tako vseeno.

Torej da je meso postalo nevarno, je krivo najprej in na začetku to, da smo se prenehali z njim ukvarjati tisti, ki ga nameravamo pojesti. Ker če si sedel na verandi in gledal piščeta, ko se pasejo na aprilskem travniku, verjetno potem junija s sledljivostjo piščančjega mesa nisi imel težav. In kar je še bolj nenavadno: bolj ko se trudimo skrbeti za varnost mesa in hrane na sploh, večje sranje uživamo. Čemu tako?

Kapitalizem nas hoče prepričati, da je stvar v ceni. Če bomo jedli poceni meso, bo to meso ne le nekakovostno, temveč tudi nevarno. Če bomo za meso plačali več, bo z višjo ceno prišla tudi varnost. In so nas dobili, kjer smo najbolj občutljivi – pri otrocih. Da ne bomo jedli poljskih packarij, bomo zdaj pripravljeni plačevati več, ker bo naraščaj zaupan slovenski hrani. Edino kar človeka bega, je v zadnjih petindvajsetih letih nič kolikokrat kršen stereotip o načelni poštenosti slovenskega človeka. V deželi, kjer je manipulatorjev in prevarantov več kot kjerkoli drugje, je odmik od uvoza in priseganje na slovensko pesek v oči; spomnimo se le slovenskosti slovenskega medu.

Mogoče na koncu predlog za varno prehrano naših otrok: če jih bomo, vsaj tiste mesojede, podučili, da je v še tako oglatem in do neprepoznavnosti obdelanem grižljaju meseka kravica ali pujsek ali piščanček, bomo storili šele prvi korak k izgubljeni resnici o naši hrani.

Kajti danes se novinarsko vprašanje: “Ali vemo, kaj jemo?” nanaša na varno oziroma nevarno hrano. V bistvu pa bi se moralo “ali vemo kaj jemo?” nanašati na to, ali ima rogove, ali ušesa, ali rilec, ali rep, ali perje ali ščetine. In tako naprej.