Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Da je meso postalo nevarno, je krivo najprej in na začetku to, da smo se prenehali z njim ukvarjati tisti, ki ga nameravamo pojesti
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno.
Nasprotno pa so to veseli časi za vegetarijance. Rastlinojedi se režijo na vsa usta, vegani se celo valjajo po tleh od same prešernosti. In na vprašanje, čemu dobra volja, kar vsevprek odgovarjajo: “Saj smo vam rekli!”
Po zadnjih razkritjih o pokvarjenem mesu, ki nam ga dostavljajo na naše jedilnike, je evolucija naredila enega večjih korakov nazaj. Namreč hrano nam je uspelo narediti za sovražnika.
Kot vemo, imamo urad oz. Upravo za varno hrano. Po logiki obstoja urada za varno hrano obstaja tudi nevarna hrana in kot pravi stara modrost: “Če ima urad, tudi obstaja!”
Ker moramo nazaj k osnovam človeške diete, za trenutek pozabimo na poljske veseljake in se spustimo k samemu jedru problema: “Kako je prišlo do tega, da je hrana, spoh pa še meso, postalo nevarno?”
Na začetku je bila vsa hrana varna. Razen sadja. Če bi nad Adamom in Evo bdel urad za varno hrano, kdo ve, kako bi se razpletlo! Vso ostalo hrano pa je za varno naredila mama evolucija. Kar nekaj praljudi in avstralopitekov in človečnjakov, celo kakšen neandertalec je šlo pod rušo, ko je človeški rod selekcioniral hrano in določal, katera je varna in katera je nevarna. Potem pa se nam je v zadnjih letih dvajsetega stoletja zazdelo, da je bila evolucija pri varni hrani površna. In da je nekatera hrana očitno nevarna. Pa smo dobili upravo.
Ampak kako je to potekalo na terenu? Še pomnite tovariši, saj je bil res živopisen prizor. Dvorišča in lope, pa ne le na podeželju, so se prav v tem letnem času šibile od živalskih trupel. Prašiči in govedo, obešeni na kavlje, so kazali svojo notranjost … Piščeta so mrla in glave so se drobile pod noži podivjanih gospodinj, da se je zdelo leto 1789 v Franciji kot piknik. Bil je neverjeten prizor in jasno je bilo, da na pol javne koline postajajo nesprejemljive za vedno bolj občutljivo človeško dušo. Meso, viseče na kavlju, je postalo divjaštvo, meso lično spakirano v stiroporni škatlici je postalo kot civilizacijska norma sprejemljivo. Recimo včasih smo kri z golimi rokami mešali v krvavice, danes je pod koščkom zapakiranega mesa priročno nameščena gobica, ki popivna morebitne moteče sledi sokrvice.
In nekje na tej poti so se uradniki spomnili, kako spraviti pokole stran od oči občutljivih duš, sploh pa od oči nedolžnih otrok. Nekako so se domislili, da so domači mesarji, gospodinje, sosedje in prijatelji toksično okolje za pripravo mesa. Pa so šle koline sledljivo v klavnice. Daleč od oči, daleč od srca. Klavnice so sterilna ustanova pod neprestanim nadzorom in meso je tam dosti bolj na varnem, kot je bilo na domačem dvorišču in v domači garaži. Preselitev klanja v klavnice je temeljilo na sicer nelogični predpostavki, da bo naše meso v klavnicah, kjer z njim ravnajo popolni tujci, bolj na varnem, kot če bi se z njim ukvarjali sami. Ker po neki nekonsistentni logiki so uradniki predvidevali, da z malomarnostjo med kolinami hočemo namerno škodovati sami sebi – mesarji v industrijskih obratih pa tega ne bodo nikoli storili. To misel pa je v celoti ovrgel oni poljski mesar, ko v teniskah in posvinjani majici novinarju pod krinko razlaga (medtem ko izrezuje velik ognojek), da on sicer tega ne bi jedel, za druge mu je pa tako ali tako vseeno.
Torej da je meso postalo nevarno, je krivo najprej in na začetku to, da smo se prenehali z njim ukvarjati tisti, ki ga nameravamo pojesti. Ker če si sedel na verandi in gledal piščeta, ko se pasejo na aprilskem travniku, verjetno potem junija s sledljivostjo piščančjega mesa nisi imel težav. In kar je še bolj nenavadno: bolj ko se trudimo skrbeti za varnost mesa in hrane na sploh, večje sranje uživamo. Čemu tako?
Kapitalizem nas hoče prepričati, da je stvar v ceni. Če bomo jedli poceni meso, bo to meso ne le nekakovostno, temveč tudi nevarno. Če bomo za meso plačali več, bo z višjo ceno prišla tudi varnost. In so nas dobili, kjer smo najbolj občutljivi – pri otrocih. Da ne bomo jedli poljskih packarij, bomo zdaj pripravljeni plačevati več, ker bo naraščaj zaupan slovenski hrani. Edino kar človeka bega, je v zadnjih petindvajsetih letih nič kolikokrat kršen stereotip o načelni poštenosti slovenskega človeka. V deželi, kjer je manipulatorjev in prevarantov več kot kjerkoli drugje, je odmik od uvoza in priseganje na slovensko pesek v oči; spomnimo se le slovenskosti slovenskega medu.
Mogoče na koncu predlog za varno prehrano naših otrok: če jih bomo, vsaj tiste mesojede, podučili, da je v še tako oglatem in do neprepoznavnosti obdelanem grižljaju meseka kravica ali pujsek ali piščanček, bomo storili šele prvi korak k izgubljeni resnici o naši hrani.
Kajti danes se novinarsko vprašanje: “Ali vemo, kaj jemo?” nanaša na varno oziroma nevarno hrano. V bistvu pa bi se moralo “ali vemo kaj jemo?” nanašati na to, ali ima rogove, ali ušesa, ali rilec, ali rep, ali perje ali ščetine. In tako naprej.
747 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Da je meso postalo nevarno, je krivo najprej in na začetku to, da smo se prenehali z njim ukvarjati tisti, ki ga nameravamo pojesti
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno.
Nasprotno pa so to veseli časi za vegetarijance. Rastlinojedi se režijo na vsa usta, vegani se celo valjajo po tleh od same prešernosti. In na vprašanje, čemu dobra volja, kar vsevprek odgovarjajo: “Saj smo vam rekli!”
Po zadnjih razkritjih o pokvarjenem mesu, ki nam ga dostavljajo na naše jedilnike, je evolucija naredila enega večjih korakov nazaj. Namreč hrano nam je uspelo narediti za sovražnika.
Kot vemo, imamo urad oz. Upravo za varno hrano. Po logiki obstoja urada za varno hrano obstaja tudi nevarna hrana in kot pravi stara modrost: “Če ima urad, tudi obstaja!”
Ker moramo nazaj k osnovam človeške diete, za trenutek pozabimo na poljske veseljake in se spustimo k samemu jedru problema: “Kako je prišlo do tega, da je hrana, spoh pa še meso, postalo nevarno?”
Na začetku je bila vsa hrana varna. Razen sadja. Če bi nad Adamom in Evo bdel urad za varno hrano, kdo ve, kako bi se razpletlo! Vso ostalo hrano pa je za varno naredila mama evolucija. Kar nekaj praljudi in avstralopitekov in človečnjakov, celo kakšen neandertalec je šlo pod rušo, ko je človeški rod selekcioniral hrano in določal, katera je varna in katera je nevarna. Potem pa se nam je v zadnjih letih dvajsetega stoletja zazdelo, da je bila evolucija pri varni hrani površna. In da je nekatera hrana očitno nevarna. Pa smo dobili upravo.
Ampak kako je to potekalo na terenu? Še pomnite tovariši, saj je bil res živopisen prizor. Dvorišča in lope, pa ne le na podeželju, so se prav v tem letnem času šibile od živalskih trupel. Prašiči in govedo, obešeni na kavlje, so kazali svojo notranjost … Piščeta so mrla in glave so se drobile pod noži podivjanih gospodinj, da se je zdelo leto 1789 v Franciji kot piknik. Bil je neverjeten prizor in jasno je bilo, da na pol javne koline postajajo nesprejemljive za vedno bolj občutljivo človeško dušo. Meso, viseče na kavlju, je postalo divjaštvo, meso lično spakirano v stiroporni škatlici je postalo kot civilizacijska norma sprejemljivo. Recimo včasih smo kri z golimi rokami mešali v krvavice, danes je pod koščkom zapakiranega mesa priročno nameščena gobica, ki popivna morebitne moteče sledi sokrvice.
In nekje na tej poti so se uradniki spomnili, kako spraviti pokole stran od oči občutljivih duš, sploh pa od oči nedolžnih otrok. Nekako so se domislili, da so domači mesarji, gospodinje, sosedje in prijatelji toksično okolje za pripravo mesa. Pa so šle koline sledljivo v klavnice. Daleč od oči, daleč od srca. Klavnice so sterilna ustanova pod neprestanim nadzorom in meso je tam dosti bolj na varnem, kot je bilo na domačem dvorišču in v domači garaži. Preselitev klanja v klavnice je temeljilo na sicer nelogični predpostavki, da bo naše meso v klavnicah, kjer z njim ravnajo popolni tujci, bolj na varnem, kot če bi se z njim ukvarjali sami. Ker po neki nekonsistentni logiki so uradniki predvidevali, da z malomarnostjo med kolinami hočemo namerno škodovati sami sebi – mesarji v industrijskih obratih pa tega ne bodo nikoli storili. To misel pa je v celoti ovrgel oni poljski mesar, ko v teniskah in posvinjani majici novinarju pod krinko razlaga (medtem ko izrezuje velik ognojek), da on sicer tega ne bi jedel, za druge mu je pa tako ali tako vseeno.
Torej da je meso postalo nevarno, je krivo najprej in na začetku to, da smo se prenehali z njim ukvarjati tisti, ki ga nameravamo pojesti. Ker če si sedel na verandi in gledal piščeta, ko se pasejo na aprilskem travniku, verjetno potem junija s sledljivostjo piščančjega mesa nisi imel težav. In kar je še bolj nenavadno: bolj ko se trudimo skrbeti za varnost mesa in hrane na sploh, večje sranje uživamo. Čemu tako?
Kapitalizem nas hoče prepričati, da je stvar v ceni. Če bomo jedli poceni meso, bo to meso ne le nekakovostno, temveč tudi nevarno. Če bomo za meso plačali več, bo z višjo ceno prišla tudi varnost. In so nas dobili, kjer smo najbolj občutljivi – pri otrocih. Da ne bomo jedli poljskih packarij, bomo zdaj pripravljeni plačevati več, ker bo naraščaj zaupan slovenski hrani. Edino kar človeka bega, je v zadnjih petindvajsetih letih nič kolikokrat kršen stereotip o načelni poštenosti slovenskega človeka. V deželi, kjer je manipulatorjev in prevarantov več kot kjerkoli drugje, je odmik od uvoza in priseganje na slovensko pesek v oči; spomnimo se le slovenskosti slovenskega medu.
Mogoče na koncu predlog za varno prehrano naših otrok: če jih bomo, vsaj tiste mesojede, podučili, da je v še tako oglatem in do neprepoznavnosti obdelanem grižljaju meseka kravica ali pujsek ali piščanček, bomo storili šele prvi korak k izgubljeni resnici o naši hrani.
Kajti danes se novinarsko vprašanje: “Ali vemo, kaj jemo?” nanaša na varno oziroma nevarno hrano. V bistvu pa bi se moralo “ali vemo kaj jemo?” nanašati na to, ali ima rogove, ali ušesa, ali rilec, ali rep, ali perje ali ščetine. In tako naprej.
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
Neveljaven email naslov