Sproščujoče nočno glasbeno doživetje z najnovejšimi posnetki Evroradia.

Ponovitev. Predvajamo skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.

Na programu Ars vas v novi dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.

Osrednja jutranja informativna oddaja Druga jutranja kronika prinaša analizo najaktualnejšega nočnega dogajanja, predvsem pa napoveduje teme, ki bodo zaznamovale dan.

Pregled aktualnih glasbenih dogodkov.

Na programu Ars vas v novi dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.

Interpretacija pesmi ali lirskega zapisa domačih ali tujih književnih ustvarjalcev.

Na programu Ars vas v novi dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.

Za Štiri grobijane je značilno dvoje kontrastov - bufoneskni in lirski; prvega odslikava oblastnost večine moških ter navidezna vdanost žensk, ton drugemu pa daje čustveni odnos Luciette in Filipetta.

Čeprav je César Franck posegel na skoraj vsa področja glasbenih zvrsti, je danes v zgodovino glasbe zapisan predvsem kot avtor izjemnih simfoničnih in komornih del. V tej in v prihodnji oddaji se bomo bolj posvetili nekaterim vrhuncem skladateljeve komorne ustvarjalnosti. Poslušali bomo skladbo Andatino quietoso ter Preludij, koral in fuga v h-molu.

Alojz Srebotnjak: Kraška suita

Risto Savin: Sonata za violončelo in klavir, op. 22

Pavel Mihelčič: Štiri ljudske pesmi za sopran in orkester

Predvajamo skladbe raznolikih zvrsti iz različnih obdobij. Skladbe iz arhiva Radia Slovenija izvajajo slovenski izvajalci: solisti, komorni glasbeniki in ansambli ter simfonični orkestri.

Martin Pollack je avstrijski novinar, pisatelj in prevajalec, ki pa je prek svojih prednikov po očetovi strani, ki so živeli v Laškem, povezan s Slovenijo. Rodil se je malo pred koncem druge svetovne vojne v Bad Hallu v Gornji Avstriji. Študiral je slavistiko in vzhodnoevropsko zgodovino. Do leta 1998 je bil dopisnik in urednik revije Spiegel, nato pa se je povsem posvetil pisanju. V slovenščini ga poznamo po knjigi Smrt v bunkerju, v kateri se je soočil z zgodbo svojega očeta, člana gestapa in SS, odgovornega za množične poboje in likvidacije na Slovaškem in v Galiciji, ter reportažnih esejih Kontaminirane pokrajine, o območjih v vzhodni in osrednji Evropi, ki jih »zastrupljajo« neoznačena grobišča množičnih pobojev. V lani objavljenem zgodovinskem delu Ženska brez groba; poročilo o moji teti opisuje življenjsko zgodbe svoje pratete Pauline Bast - Drolc, s Slovencem poročene Nemke, ki je po vojni umrla v improviziranem taborišču na gradu Hrastovec, pokopana pa je neznano kje. Pisatelj kljub prizadevanjem o Pauline, ki nikoli ni podlegla velikonemškemu duhu nacizma, ne izve veliko, do potankosti pa dokumentira zgodbo njenih sorodnikov, prepričanih nacionalsocialistov. Kruta ironija usode je bila, da je prav 70-letna Pauline postala žrtev povojne oblasti, medtem ko so drugi sorodniki svoja prepričanja ohranili tudi po koncu vojne. Pisatelj in dokumentarist Martin Pollack je bil za svoje delo o zamolčanih poglavjih med- in povojne zgodovine večkrat nagrajen, tudi z avstrijsko državno nagrado za kulturno publicistiko. Knjiga je v slovenskem prevodu Jerneje Jezernik pravkar izšla pri Celjski Mohorjevi družbi. Z Martinom Pollackom se je pred dnevi po telefonu pogovarjala Staša Grahek.

Oddaja prinaša izbor posnetkov slovenskih opernih pevcev. Pripravlja jo urednik za operno glasbo Dejan Juravić.

V oddajah Po belih in črnih tipkah – veliki pianisti in mojstri klavirske igre pozornost do konca leta namenjamo redkeje izvajanim biserom iz velikanske zakladnice klavirskih del. Tokrat smo za vas izbrali Moschelesov "Drugi klavirski koncert", ki ga bosta izvedla pianist in dirigent Howard Shelly ter Tasmanski simfonični orkester, 1. in 2. zvezek klavirskega ciklusa "Lutke" Bohuslava Martinuja v izvedbi Emila Leichnerja in štiri iz niza "Šestih klavirskih skladb, op. 7" Josefa Suka - izvedla jih bo Margaret Fingerhut.

Vas zanima aktualno dogajanje? V Dogodkih in odmevih, osrednji popoldanski informativni oddaji, vam ponujamo poročila, analize in komentarje ključnih aktualnih dogodkov tekočega dne – tako s področja politike kot gospodarstva, zdravstva, šolstva, kulture in športa. Vsak dan ob 15.30 na Radiu Slovenija.

Pisalo se je leto 1968 ... svet se je dvignil na noge in pisal zgodovino. Tudi pri nas. O zgodbah ljubljanskega študentskega gibanja med letoma 1964 in 1974 lahko beremo v zborniku z naslovom 1968: čas upora, upanja in domišljije, ki je izšel pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Predstavili bomo tudi prevod cikla romanov Patrick Melrose. Britanski pisatelj in novinar Edward St Aubyn ga je napisal na podlagi svojih življenjskih izkušenj, ob odraščanju ob hudih otroških travmah. Njegovo delo je doživelo televizijsko priredbo in bilo nominirano za Bookerjevo in Guardianovo nagrado.

V tokratni oddaji predstavljamo Lana Medena, ki je ob prejemu Škerjančeve nagrade ljubljanskega konservatorija lani prejel vabilo za arhivno snemanje v našem studiu.
Za snemanje je izbral Boutryjev Divertimento in delo Insekti Marijana Mlakarja, ki ju je posnel s pianistko Iren Seleljo. Poleg teh del boste v oddaji lahko slišali tudi pogovor z glasbenikom, v katerem bo sam predstavil svojo glasbeno pot in povedal kaj več o skladbah, ki jih je posnel.

Lan Meden je svojo glasbeno pot začel na glasbeni šoli Frana Gerbiča v Cerknici, kjer ga je poučeval Jernej Šmalc, po šestih letih pa je svoje glasbeno izobraževanje nadaljeval na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani v razredih Leva Pupisa in Jana Gričarja. Svoje glasbeno znanje poleg tega izpopolnjuje še na številnih seminarjih tako po Sloveniji kot tudi v tujini pri priznanih profesorjih, kot so Arno Bornkamp, Claude Delangle, Vincent David, Lars Mlekusch, kvartet saksofonov SIGNUM in drugi.
Poleg tega je bil uspešen tudi na tekmovanjih za mlade glasbenike, recimo na TEMSIGU, na mednarodnem tekmovanju Woodwind & Brass v Varaždinu ter na tekmovanju European Saxophone Forum na Poljskem, rad pa tudi nastopa. Kot solist, kot solist z orkestrom, kot komorni glasbenik ali pa član orkestra. Kot boste lahko slišali, mu ni tuje niti nastopanje oziroma arhivno snemanje v studiu.

Na kaj pomislite, ko slišite ali preberete ime Selma Lagerlöf? Na njen mladinski roman Čudovito popotovanje Nilsa Holgersona? Na njen roman Gösta Berling? Na Nobelovo nagrado? Na njeno stransko vlogo v romanu Milana Dekleve z naslovom Telo iz črk? Seveda so vsi ti odgovori legitimni, toda obstaja velika verjetnost, da boste, potem ko boste prebrali njen roman Cesar Portugalije, ob njenem imenu pomislili prav na ta roman. Zakaj? Ker je odlična miniatura v najboljšem pomenu besede. Ker pisateljica pripoveduje zelo preprosto, učinki njene pripovedi pa so še kako sugestivni. Ker pripoveduje o preprostem človeku, ki mu postavi spomenik. Ker sicer pripoveduje o enem človeku, toda hkrati ustvari celo galerijo še kako človeških likov. Ker … Naslovni junak romana (pisateljica ga sicer označi za pripoved) je preprosti dninar Jan, pripoved pa se začne v drugem desetletju dvajsetega stoletja. Jan živi svoje življenje kot tlako brez veselja, radosti vse do trenutka, dokler se ne zgodi največji čudež v njegovem življenju – njegova žena Katrin rodi hčerko Klaro Gullo. Nekdo, ki je bil prej nergač, nejevoljnež in kar je še podobnih oznak, se spremeni od nog do glave. Njegova hči postane smisel njegovega življenja, središče njegovega vesolja, svetloba dne in vir navdiha. Poglavja, v katerih pisateljica pripoveduje o Janovi ljubezni do hčerke, so antološka hvalnica očetovstvu. Toda pisateljica se ne zadovolji s premočrtno pripovedjo, ampak psihološko verjetno razvije tudi temno stran očetove ljubezni do hčerke. Več o enem izmed najlepših prevodnih romanov iztekajočega se leta bo v oddaji Izšlo je v pogovoru z Markom Goljo povedala prevajalka in avtorica spremne besede Mita Gustinčič Pahor. Nikar ne zamudite.

V današnji oddaji bomo predvajali posnetke z recitala Chopinove in Lisztove glasbe, ki je bil 18. avgusta letos v sklopu Festivala Radovljica. Mlada španska pianistka Rosalía Gómez Lasheras se v glasbi obeh skladateljev zgleduje po posnetkih Lisztovih učencev in drugih sledovih, ki jih je pustil Lisztov izvajalski slog. Od prve nagrade na tekmovanju fundacije za mlade pianiste v Amsterdamu leta 2013 izvaja recitale in nastopa kot solistka z orkestri po vsej Evropi, v Rusiji in Združenih državah Amerike, a se je med študijem na Nizozemskem in v Baslu začela zanimati tudi za starejšo glasbo. Že vrsto let raziskuje zgodovinsko izvajalsko prakso romantične glasbe in zgodovinska glasbila.

Voltaire, s pravim imenom François-Marie Arouet, se je rodil leta 1694 v Parizu. Bil je sin premožnega notarja, ki mu je omogočil dobro srednješolsko izobrazbo pri jezuitih, pa vendar se je odpovedal nadaljnjemu študiju prava in raje pohajal po salonih bogate pariške aristokracije ter razkazoval svoj dar za humor in književnost. Zaradi ostrih kritik se je zameril dvoru, zato je moral večkrat v izgnanstvo. Voltaire je bil filozof, vendar je bolj znan kot satirični pisec in družbeno-politični kritik, ki se je zavzemal za popolno svobodo, s tem pa že nakazoval na prihajajočo francosko revolucijo. Velik del svojega ustvarjanja je namenil napadom na Cerkev in zavzemanju za strpnost med ljudmi.
Roman Kandid ali optimizem (1759) je nastal kot ostra satira na metafizični optimizem nemškega filozofa Leibniza. Voltaire ob dogodivščinah mladega Kandida in njegovih srečanjih z različnimi ljudmi predstavlja tudi tedanja temeljna razmišljanja o obstoju zla. A Kandid ni le pripoved o Kandidu in njegovih doživljajih ter preglednica tedanjih osrednjih filozofskih teorij o zlu, ampak tudi predstavitev Voltairovih osebnih stališč.

Prevajalec: Oton Župančič
Režiser: Marko Sosič
Interpret: Aleš Valič
Produkcija RAI-Radio Trsta A, 1999

Interpretacija pesmi ali lirskega zapisa domačih ali tujih književnih ustvarjalcev.

V oddaji Za en bokal muzike bomo slišali posnetke pesmi iz Nadiške doline, torej iz Benečije, ki sta jih leta 1975 v radijski oddaji predstavila Zmaga Kumer in Pavle Merku.

Dvanajsti Koncert v Komornem studiu bo izvedla tolkalka Petra Vidmar, izjemna glasbenica mlajše generacije, ki je redna članica in solistka Simfoničnega orkestra Radiotelevizije Slovenija in hkrati docentka za tolkala na ljubljanski Akademiji za glasbo. Petra Vidmar se je najprej učila igrati klavir pri profesorici Jožici Prus na Glasbeni šoli Marjana Kozine v Novem mestu. Glasbeno izobraževanje je tam nadaljevala na tolkalih pri profesorju Miru Tomšiču, nato pa na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani pri profesorju Jerneju Šurbku. Na Akademiji za glasbo v Ljubljani je študirala tolkala pri profesorju Borisu Šurbku in kot študentka prejela tri Prešernove nagrade. Junija 2012 je diplomirala s posebno pohvalo za odličnost in z diplomskim koncertom napolnila veliko dvorano Kulturnega centra Janeza Trdine v Novem mestu. Udeležila se je številnih seminarjev in poletnih šol pri svetovno priznanih tolkalistih, kot so Nebojša Jovan Živković, Ivana Bilić, Katarzyna Mycka, Eriko Daimo, Eric Sammut, Svet Stoyanov, Rainer Roemer, Raymond Curfs in Giovani Caruso. Že kot študentka je igrala v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija, kjer je od septembra 2015 redna članica in solistka orkestra. Po zelo uspešno končanem študiju na Akademiji za glasbo je postala asistentka na oddelku za tolkala, danes pa je tam profesorica docentka za tolkala. Izvajalsko sodeluje tudi z drugimi orkestri, kot so Orkester Slovenske filharmonije, Big band RTV Slovenija, Orkester SNG Opera in balet Ljubljana, Orkester Slovenske vojske, Policijski orkester, Pihalni orkester Krka, Camerata Medica in drugi. Petra Vidmar kot komorna glasbenica igra v duu XyloCorda s kitaristom in lutnjarjem Izidorjem Erazmom Grafenauerjem, s katerim predstavlja predvsem slovensko glasbo za kitaro in marimbo, in v kvartetu tolkalcev Tetrakis s Katarino Kukovič, Vitom Opeko in Matevžem Bajdetom, sodeluje tudi z drugimi odličnimi slovenskimi glasbeniki. Kot mentorica za tolkala vodi tolkalce na mednarodnem Orkesterkampu in je članica žirije TEMSIG in Bistrički Zvukoli. Kot solistka je nastopala s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, Policijskim orkestrom, Pihalnim orkestrom Akademije. Kot navdušena izvajalka sodobne glasbe je med študijem in pozneje prvič izvedla vrsto skladb slovenskih skladateljev, kot so Leon Firšt, Iztok Kocen, Alenja Pivko Kneževič, Matija Marčina, Ernest Miklič, Marjan Peternel, Uroš Rojko, Anže Rozman in Vito Žuraj. Na solističnem recitalu bo predstavila pester izbor glasbe za marimbo - šest skladb, nastalih od petdesetih let 20. stoletja, ki so jih za marimbo napisali Keiko Abe, Marjan Peternel, Walter Mertens, Eric Sammut po skladbi Sergeja Prokofjeva, Paul Lansky in Nebojša Jovan Živković, poslušajte pa tudi pogovor z umetnico. Urednica prenosa koncerta je Tjaša Krajnc.

Cikel klavirskih skladb Perzijske ure op. 65 je ena bolj znanih glasbenih stvaritev Charlesa Koechlina. Ustvaril ga je leta 1919 po navdihu knjige Proti Isfahanu francoskega pisatelja in popotnika Pierra Lotija. V njej je opisal potovanje v perzijsko mesto Isfahan, ki stoji v središču Irana. Koechlin je ustvaril razpoloženjsko glasbo, počasno in zasanjano.

Na današnji dan se je istega leta kot pesnik Prešeren rodil Anton Martin Slomšek, slovenski škof, pisatelj, pesnik, pedagog, ki ga je papež Janez Pavel II. proglasil za blaženega. Slomšek je bil domoljub, predan skrbi za slovenski jezik, njegov največji, zgodovinski dosežek pa je bila premestitev sedeža škofije iz Št. Andraža v Maribor. V njenem okviru je združil skoraj vse štajerske Slovence.
Slomšek je veliko pisal. Verjetno so najbolj znane njegove pesmi, marsikatera je ponarodela, pisal je povesti za otroke, pa vzgojno-poučna dela. Prav posebno pozornost si med njimi zasluži delo Blaže in Nežica v nedeljski šoli, napisano leta 1842. Knjiga je namenjena poučevanju v nedeljskih šolah. Se pravi, da je ob zgodbi o dveh osirotelih otrocih, ki ju nedeljska šola usmeri v znanje in življenjsko srečo, v knjigi najti tudi učno gradivo in didaktične zgodbe. V zadnjem poglavju Človek si sam srečo seje v izvirnem Slomškovem zapisu, starinskem, seveda, pa vendar popolnoma razumljivem za današnje uho, se zgodba Blažeta in Nežice srečno konča.