Leta je ni bilo na spregled. Povratniška albumska epizoda mistične norveške pop pevke se zdi od nekje že dodobro znana, a hkrati še vedno tako tuja in oddaljena. Po čudnem naključju se Annie v Cederamo ne vrača po pravljičnih sedmih, pač pa po epskih sedemnajstih letih. Res velja posebej opozoriti, da čutno elektro-popevkarico kreativna vnema in predvsem visoko kultiviran občutek za minimalistično pripovednost ni zapustila. Kariera Annie, glasbenice iz Bergna, tako kot njena osebna zgodba, beleži več prepadov. Po drugi plati pa so izrazi številnih naslednic, ki so prevzele in nadgradile Annienino skandinavsko pop žlahnost, kljub njihovim zaznavnim komercailnim uspehom (Lykke Li, Aurora, Sigrid itd.), še vedno tam, koder jih pop umetnica zdaj delujoča v Berlinu, zlahka ujame. Kot da je Annie vseskozi tu. Ali še drugače. Če je bila Robyn pionirka spogledljivega severnjaškega elektro pop podžanra, je Annie kot sodobnica in tudi sodelavka eklektičnega house pogona Röyskopp svojo poetiko delno izvila tudi iz trip-hopa in iz zgodnje techno-pop mode. Resda nas album Dark Hearts na nekaj mestih pušča na samotnem brezpotju, a tej ljubki in malenkost tudi apokaliptični songovski zbriki to še kako pristoji.