Avtorice najboljših treh kratkih zgodb so Iva L. Novak, zmagovalka Manka Kremenšek Križman in Polona Campolunghi Pegan. Foto: Adrijan Pregelj

»V pritličju je avtomat za kavo. Pritisnem na tipko za macchiato, rad ga ima.
Povzpnem se v drugo nadstropje, levi trakt. Na sredi hodnika stoji ob steni moder
kavč. Nasproti kavča so bela vrata s črno ploščico. Številka dve. Očetova soba.
Potrkam. Ko vstopim, me vedno stisne. Ker je prostor majhen, tri krat pet metrov in
ker v njem bivajo trije moški.« je zapisala Manka Kremenšek Križman v letošnji prvonagrajeni kratki zgodbi.

Zmagovalna zgodba letošnjega Arsovega natečaja za najboljšo kratko zgodbo Dva tisoč petsto besed Manke Kremenšek Križman je avtobiografska. Foto: Adrijan Pregelj

Strokovno komisijo so sestavljali Andrej E. Skubic, Ana Geršak in Gregor Podlogar. Izbor zmagovalne zgodbe so pospremili takole: »Prvonagrajena zgodba Dva tisoč petsto besed (šifra: 1931) na jedrnat, razmeroma minimalističen način ujame trenutek med hčerjo in ostarelim očetom, v katerem se razkrije bistvo njunega odnosa, ko 'napoči skrajni čas'

Drugo nagrado je dobila Polona Campolunghi Pegan s kratko zgodbo V avtobusu nas je bilo kakih osem (Šifra: Spominčica338), tretjo pa Iva L. Novak z zgodbo O bližini (Šifra: Taro).

Komisija je izbrala dodatne štiri zgodbe za odkup; to so Okrušena skodelica Teje Močnik (šifra: Matura), Pod točko razno Jaša Lorenčiča (šifra: 4. nadstropje), Vlomilec Vida Šteha (šifra: RdečiRevir84) in TV Plus za Kum Petra Rezmana (šifra: Kanal3).

Avtorica prvonagrajenae zgodbe Dva tisoč petsto besed Manka Kremenšek Križman z generalnim direktorjem RTV Slovenija Igorjem Kaduncem. Foto: Adrijan Pregelj

Občutek za odlične zgodbe
Pisateljica zmagovalne zgodbe Manka Kremenšek Križman piše že več kot 15 let. V svojih zgodbah v ospredje postavlja psihologijo človeških odnosov, snov pa zajema iz opazovanja življenja. Doslej je napisala tri zbirke kratkih zgodb in zbirko pravljic, nedavno pa je na več slovenskih založb poslala svoj prvi roman z naslovom Tujci. Z letošnjo zgodbo Dva tisoč petsto besed je na Arsovem anonimnem natečaju zmagala drugič, štirikrat pa je v preteklih letih s svojimi kratkimi zgodbami prejela drugo nagrado; na natečaju sodeluje od leta 2001.

Da jo »zanima dialog človeka s človekom«, je pisateljica povedala Ani Rozman v intervjuju za program Ars.

Spoštovana gospa Manka Kremenšek Križman, zgodba Dva tisoč petsto besed obravnava ganljiv odnos med ostarelim očetom in hčerko, ki ga obiskuje v psihiatrični ustanovi. Kako je nastajala ta zgodba, od kod vzgib zanjo?
Ta zgodba je povsem avtobiografska. Odvijala se je dve leti nazaj. V njej zelo realistično opisujem to, kar se je dogajalo. Jaz in moj oče, moji obiski v psihiatrični bolnišnici, moj oče je bil namreč določeno obdobje depresiven, čakal je na operacijo hrbtenice. To je zelo na kratko. Ti stavki so se potem mirno izlivali iz mene brez posebnih razmišljanj o zadevi.

Tudi sicer snov za svoje zgodbe črpate iz avtobiografskih elementov?
Ja. V vseh zgodbah, ki so dobile priznanje, so avtobiografske črte. Očitno mi ta realistični slog oziroma realistično dogajanje okrog mene ustreza, tukaj se najbolj znajdem. Tukaj je ta presežek, ki ga dosežem, poznavanje snovi kot take, ki jo tudi sama doživljam.

Zelo blizu vam je tudi literarna forma kratke zgodbe. Izdali ste že tri zbirke kratkih zgodb, pa zbirko pravljic. Kako se znajdete v tej formi, kaj vam pomeni?
Kratka forma je po svoje izziv, ker moraš v zelo kratki obliki, na treh straneh, povedati bistvo, doseči neko razpoloženje oziroma občutenje, ki se bralca dotakne. Za dolge tekste moraš sedeti, torej traja, lahko bi rekli, da gre za osemurni delovnik. Pri kratkih zgodbah to, vsaj zame, ni potrebno, čeprav jih potem seveda oblikujem, dodelujem, ampak to so vendarle neki utrinki. Samo utrinki. Ni potrebno določati karakterjev, moraš ujeti samo neki tok, neko občutenje.

Tokrat ni prvič, da ste sodelovali na našem natečaju, na njem redno in uspešno sodelujete že več kot 15 let. Večkrat ste bili tudi zelo visoko nagrajeni. Kaj vam pomenijo nagrade?
Vzpodbudo vsekakor. Zelo sem vesela, ko izvem za rezultat. Potem to seveda malce izzveni, sčasoma in z leti še toliko bolj, ker vsaka stvar je samo enkrat prvič …

Ko sem brala nekatere vaše nagrajene zgodbe, sem opazila, da v številnih izmed njih dajete glas prezrtim oziroma manj vidnim predstavnikom družbe. Bi lahko rekli, da je to rdeča nit vaših likov?
Zagotovo. Zdi se mi, da se te stvari, ki so mejne, na primer bolezen in smrt, prej dotaknejo; zgodba, ki se vrti okrog tega, prej pride do nekega bistva v nas, zato mi je to verjetno toliko bolj v izziv.

Tudi sicer vaše zgodbe v ospredje postavljajo človeške odnose, tudi to vas zanima kot pisateljico?
Ja. Psihologija me zanima. Zanima me dialog človeka s človekom, zagotovo.

Intervjuju v celoti lahko prisluhnete na tej povezavi.

Na spodnjih fotografijah pa še nekaj utrinkov s sinočnje Arsove noči v stari Ljubljani.

Občinstvo je pred razglasitvijo najboljših kratkih zgodb in njihovih avtoric prevzemala Marina Martensson; spremljal jo je Big Band RTV Slovenija. Foto: Adrijan Pregelj
Pred razglasitvijo najboljše kratke zgodbe je nastopil tudi Goran Bojčevski z Big Bandom RTV Slovenija. Foto: Adrijan Pregelj
Multiinstrumentalist Boštjan Gombač z Big Bandom RTV Slovenija. Foto: Adrijan Pregelj
3. program Radia Slovenija - program Ars vsako leto na Nočeh v stari Ljubljani pripravi veliko svojega pestrega programa. Foto: Adrijan Pregelj

Vir fotografij: Adrijan Pregelj, RTV Slovenija