Skupščina Slovenije je razglasila na plebiscitu sprejeto določitev, da Republika Slovenija postane samostojna država. To se je zgodilo na slavnostnem zasedanju vseh zborov. Za samostojno Slovenijo se je izreklo 95 odstotkov tistih, ki so glasovali, ali 88,5 odstotka vseh glasovalnih upravičencev in predsednik skupščine France Bučar je sporočil: "Ta izid mi omogoča, da slovesno razglasim pred tem visokim zborom, slovensko, jugoslovansko in vso svetovno javnostjo, da se je slovenski narod na temelju trajne, neodtujljive pravice do samoodločbe odločil, da Republika Slovenija postane neodvisna in samostojna država."
26. december je zato razglašen za državni praznik – dan samostojnosti in enotnosti.
Ko po 30 letih brskamo za podrobnostmi tistega časa: ikoničnimi priponkami Moja dežela je naša država, za plebiscitnimi letaki, fotografskimi utrinki tistih dni in še čem, nas pot zagotovo pripelje v Muzej novejše zgodovine Slovenije ali na njihova družbena omrežja in spletno stran.
Kaja Širok, zgodovinarka, raziskovalka zgodovine obmejnega prostora in docentka za področje sodobne zgodovine, Muzej novejše zgodovine Slovenije vodi zadnjih deset let. Pred dnevi pa je ministrstvo za kulturo sporočilo, da bo mesto direktorja za prihodnjih pet let prevzel zgodovinar Jože Dežman, ki je MNZS že vodil v preteklosti. Zamenjava na vrhu MNZS-ja bo torej naslednja v vrsti serijskih menjav vodstev pomembnih nacionalnih kulturnih institucij v zadnjem letu.
Muzej, ki je nastal po drugi svetovni vojni kot muzej narodnoosvobodiltnega boja, se je ob osamosvojitvi Slovenije preoblikoval v muzej zgodovine Slovencev in slovenskega prostora v celotnem 20. stoletju. Če je še pred desetletjem prag tega pomembnega nacionalnega muzeja prestopilo borno število obiskovalcev, je danes vpet v široko mrežo mednarodnih sodelovanj, povezuje se s šolami, nagovarja mlade, postavlja razstave, ki dajejo vpogled na dogodke iz več zornih kotov in osvetljujejo tudi "malenkosti" – posamične predmete, ki pa s pomočjo kustosov povedo širšo zgodbo.
Tudi zgodbo širšega procesa slovenskega osamosvajanja.
Kaj vse iz tega plebiscitnega dne in kampanje pred njim hranite v vašem muzeju?
Najslavnejša muzealija je plakat "Deželi s štirimi milijoni pridnih rok se ni bati prihodnosti", ki se ga marsikateri bralec verjetno še spominja. Gre za izjemno uspešno trženjsko akcijo, ki ji pridružujemo najslavnejšo "Slovenija moja dežela je naša država". Iz slednje hranimo priponko in plakat, pa lepak "Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan" z istim sloganom. Dokumentacijo o takratnem dogajanju in celotno kampanjo bogato dokumentirajo fotografije fotoreporterjev Toneta Stojka, Naceta Bizilja, Tomija Lombarja in novopridobljeni opus mojstra fotografije in fotoreporterja Joca Žnidaršiča. Seveda hranimo tudi osebna pričevanja akterjev in redno pozivamo ljudi, da z nami napišejo delček naše zgodovine z donacijo predmetov in deljenjem osebnih zgodb. Naše zbirke se dopolnjujejo in širijo, veselimo se vsake nove zgodbe in gradiva, ki redno prihaja. Takšne akcije poudarjajo spoštovanje državljanov do muzeja in gradijo obojestransko zaupanje.
Se je hitro prepoznala pomembnost zbiranja gradiva? Kar je bilo za tisti čas običajno in vsakdanje, že danes predstavlja neki pomemben in dragocen spomin, ki ga je treba ohraniti … Vaša kustosinja Nataša Strlič je pred časom za MMC poudarila, da je izziv muzealstva prav to, da v pravem trenutku ugotoviš, kateri predmeti bodo čez 30, 50, 100 let povedali zanimivo zgodbo in muzeološko predstavili pomemben zgodovinski dogodek ali proces.
Vsekakor. Dobrega kustosa odlikuje prav ta lastnost, da zna v pravem trenutku zbirati in dokumentirati gradivo, ki bo pozneje prepoznano kot opomnik časa in pomemben pripovedovalec naše dediščine. Bistveni so širina kustosa in njegovo zavedanje pomembnosti dogodkov ter natančno dokumentiranje pridobljenih predmetov ali fotografij. K interpretaciji dediščine pristopamo kot profesionalci, ki se zavedajo omenitev lastne subjektivnosti, pomena etike dela in pasti časovnih (re)interpetacij istih dogodkov. S spremljanjem medijskega in političnega diskurza hitro ugotovimo, kako lahko isti dogodek variira v interpretaciji in čustvenem naboju, novem ovrednotenju oseb ter potiskanju v pozabo drugih. Kustosova naloga je opredeliti in razumeti zanke pomenov časa in novih pisanj spominov.
Kako v muzeju odberete gradivo za prikaz? Nekaj ga imate iz obdobja osamosvajanja ves čas na ogled v stalni zbirki, hkrati pa pripravljate tudi občasne tematske razstave.
Dobro delo sloni na dobri strategiji in jasnih ciljih dela zavoda. Zdi se, da v muzeju kdaj prehitevamo dogodke in gradimo spomine nanje v trenutku, ko se dogajajo. Naj ponazorim misel z razstavo "Naša jeza je brezmejna" legendarnega fotoreporterja Toneta Stojka, ki je zdaj na ogled na muzejski ploščadi. Razstavo na temo demonstracij smo začeli pripravljati leta 2018 in si nismo predstavljali, da bo letos postala del našega vsakdana. Razstavo smo tako dopolnili s sedanjimi dogodki. V letu 2020 smo načrtovali počastitev dogodkov stoletnice koroškega plebiscita in tridesetletnice plebiscita za samostojno Slovenijo. Začeli smo pogovore s takratnimi akterji, v pripravi nastajanja nove razstave v letu 1991. Žal je epidemija covida-19 velik del načrtovanih dogodkov in izvedbo razstav preprečila. Kljub zaprtju smo v muzeju postavili razstavo o plebiscitu in podoživljanju veličastne decembrske noči leta 1991. Zdelo se nam je pomembno, da bi bila ob morebitnem sproščanju ukrepov ta razstava na voljo za ogled, in tako se je zgodilo prejšnjo soboto. Za vse obiskovalce, ki ne morejo do muzeja, je virtualna različica razstave na ogled na naši spletni strani.
Kaj o osamosvajanju države sprašujejo obiskovalci? K vam v običajnih časih prihajajo različni ljudje in skupine: od šol, društev, seveda veliko tujih obiskovalcev, pa tudi verjetno do posameznikov s kakšnim specifičnim zanimanjem. Vas kdo kdaj preseneti?
Nobena ciljna skupina nima istih potreb in ne istih pričakovanj. Če se omejimo na domače obiskovalce, jih moramo ločimo generacijsko – generacija, ki je spremljala proces osamosvajanja države in ga v svojem odraslem življenju tudi doživela, išče popolnoma drugačne podatke in predvsem emocije kot mlajše skupine, na primer osnovnošolci. Te potrebe mora muzej razumeti in jih izpolniti. Ob tem ne smemo pozabiti na pričakovanja tujcev, ki spoznavajo kompleksno zgodovino naše države. Razumeti morajo okoliščine razpada nekdanje države, veličastnost trenutka nastanka nove države in vse dogodke, ki so privedli do razumevanja družbe, v kateri živimo danes. Pri nastajanju razstav poleg predmetov redno vključujemo osebne zgodbe. Pričevanja so pomemben graditelj razstav, saj izzovejo emocionalni naboj, ki ga obiskovalec skozi razstavo želi podoživeti. Muzej je prostor čustev in predočenj različnih pogledov na iste dogodke. Vsaka razstava je izziv, vsako delo na posameznem obdobju je kompleksno, a kustos je tisti, ki mora material znati uporabiti, valorizirati in mu dati emotivno-interpretativno moč.
Kar nas privede do nedavnega sklepa vlade, da želijo ustanoviti muzej osamosvojitve. Osamosvojitev ni bila enkraten naključni dogodek, temveč proces vsaj desetletij. Pred dnevi so ministra za kulturo in dolgoletnega kolega z oddelka za zgodovino njegovi kolegi zgodovinarji s Filozofske fakultete v Ljubljani pozvali, naj o novem muzeju odpre javno razpravo. Se je kaj takšnega po vašem vedenju že začelo? Gre namreč za obdobje, ki se mu vaš muzej posveča zadnjih 30 let.
Javne razprave še ni bilo in jo pričakujem. Pozdravljam pobudo kolegov z oddelka za zgodovino, saj se mi zdi pomembno, da se o temi opredeli stroka, in ne politika. Dogodki osamosvajanja so stari tri desetletja, velik del takratnih mladih politikov je danes še vedno na političnem parketu. O tako pomembni temi se ne razpravlja brez stroke, profesionalnega ovrednotenja obdobja in na podlagi podanih dejstev. Časovna (ne)distanca in to, da je te dogodke velik del prebivalstva doživel, pa lahko tako omejujeta kot bogatita razumevanja takratnega časa. Postavljanje novih muzejev terja vključevanje muzealske stroke in nabor znanj, ki niso samoumevna, saj gre za širino interpretacije in spremljanje smernic po svetu. V zadnjih desetletjih se je stroka na svetovni ravni precej spremenila, obogatila in spustila k sebi tudi druge vede, da ji pri njenem poslanstvu pomagajo. Javna razprava se mi zdi pomembna tudi zato, ker se v javnosti poraja vedno večji dvom, na kakšen način bodo zgodbe osamosvajanja predstavljene in kaj bo rdeča nit pripovedi. Kje je ekipa muzealcev – kustosov, kdo je kurator in kdo recenzenti? Postavljanje novega muzeja ni preprosto delo, zahteva večletne izkušnje in mrežo domačih in tujih strokovnjakov, ki bodo znali temo in vsebino primerno ovrednotiti. Tak kader ne zraste v enem političnem mandatu.
Ustanavljanje muzejev ni nekakšna hipna stvar – to lahko vidimo tudi pri muzeju športa, ki so ga s sklepom ustanovili, zdaj pa se že leta zatika pri vprašanju financiranja, pristojnosti, namena, pomena in podobno. Kako je poskrbljeno za vaše financiranje?
Muzej športa je najbolj emblematičen primer težave ustanavljanja, financiranja in neumeščanja muzejev v javni prostor. Muzej pokriva izjemno tematiko, s katero se vsak državljan identificira, saj smo narod, ki živi s športom in zelo čustveno doživlja zmage naših šampionk in šampionov. Ta tema je dejavnik močne nacionalne identifikacije in grajenja kolektivnega ponosa, hkrati pa je muzej že leta odrinjen, v prostorih, ki jih nihče ne pozna in ne ve zanje. Ima sposoben mladi kader velikega potenciala, ki pa nima priložnosti, da bi lahko postavljal razstave in opravljal svoje poslanstvo. Gre za spiralo, ki ne kaže rezultatov, in to je velika škoda. Res pa je, da se vsi muzeji, ne glede na to, ali je ustanovitelj država ali občina, v zadnjem desetletju srečujemo s hudim pomanjkanjem financiranja in velik del pokrivamo skozi lastna sredstva, ki jih pridobimo na trgu. To je letos še toliko bolj pereče, saj teh sredstev nismo mogli pridobiti, a moramo vseeno pokriti stroške, ki so del rednega obratovanja. Pri nekaterih muzejih je to lažje, pri drugih težje. Če bomo imeli še eno takšno leto kot letošnje, ko ne bo dovolj lastnih sredstev in financer ne bo mogel zagotavljati razlik, bodo muzeji šli v rdeče številke. Zato je toliko bolj problematično, da odpiramo nov muzej, še posebej ob delu in nalogah, ki jih opravlja Muzej novejše zgodovine Slovenije.
Glede na to, da hranite kar nekaj simbolno pomembnih t. i. prvih predmetov iz časa nastanka samostojne države – bi lahko zahtevali od vas, da jih predate drugemu muzeju?
O novem muzeju, njegovem nastanku in zbiralni politiki nimamo nobenih podatkov, nihče ni vzpostavil stika z nami ali o tem uradno obvestil. Res je, da je velika večina pomembnih predmetov tega obdobja shranjena pri nas in tako je tudi prav, saj smo nacionalni muzej XX. stoletja. V času tranzicije in preoblikovanja naše ustanove je bilo pomembno, da so nas institucije, društva in posamezniki prepoznali kot zaupanja vreden muzej, ki hrani in nadgrajuje kolektivni spomin naše države. Predmeti še vedno prihajajo in prav je tako. O tem, kakšen je namen novega muzeja glede na zbirke, ki se hranijo v našem muzeju, ne vemo ničesar. Vprašanje, ali lahko od nas zahtevajo muzealije, ni namenjeno nam, temveč ustanovitelju. Tu velja poudariti, da nacionalni muzeji sodelujemo redno in je izposoja predmetov običajna. Muzej novejše zgodovine Slovenije tudi redno sodeluje z vsemi muzeji v Sloveniji, velika večina se na nas tudi obrne pri pripravi razstav ali za sodelovanje pri svojem delu. Vprašanje stalne postavitve v novem muzeju predmetov, ki jih naš muzej predstavlja na stalni razstavi, pa je seveda na mestu.
Večkrat slišimo rek, da zgodovino pišejo zmagovalci – hkrati se je v zgodovinopisju v zadnjem stoletju s francosko strukturalno šolo zgodil velik preboj s popisovanjem družbene zgodovine, v kateri je v središču t. i. mali človek, kjer se na neki dogodek, dogajanje ali fenomen pogleda iz različnih zornih kotov, z interdisciplinarnim povezovanjem. Kako se lotiti tega v okviru tako pomembne in prelomne teme, kot je osamosvojitev države? Poslušamo govore o enotnosti naroda, a hkrati se zadnja leta bije tudi močan boj za način interpretacije takratnih dogodkov.
Pred tridesetimi leti se je največji boj revizionizma kresal na temah druge svetovne vojne in povojnega obdobja. Seveda je bilo nujno razčistiti preteklost, odpirati tabuizirane teme in v zgodovino umestiti ljudi, ki jih je povojna oblast izbrisala. Zgodbe, ki so bile potisnjene v pozabo, izkušnje, ki niso dobile svojega mesta v kolektivnem spominu in so živele v ranah generacije družin. Družba je tu terjala odgovore. V zadnjem desetletju so te teme prišle v sekundarno fazo, saj je v ospredje prišel boj za interpretacijo spomina na dogodke slovenskega osamosvajanja. Tako iz političnih diskurzov kot medijskih objav lahko ugotovimo, da gre ekskluziven, selektiven in predvsem izključevalen proces, še posebej v odnosu do tistih, ki danes ne delijo istih političnih prepričanj. Ne gre za nobeno novost – v vseh državah sveta se politično poskuša izpostaviti en del zmagovite zgodovine in potisniti v pozabo drugega. Z ustanovitvijo in organizacijo takšnih hiš spomina, kot je muzej, pa te zgodbe pridobijo močnejšo vrednost in emocionalni naboj. Na kakšen način interpretirati zgodovino, je stvar zgodovinarjev. Resnic je vedno toliko, kolikor je ljudi, ki se dogodkov spominjajo. Katere resnice bodo prišle v šolske učbenike, katere bodo predstavljene na razstavah, pa je vprašanje, na katerega v zadnjem času bolj odgovarja politika kot stroka. Kot rečeno, ne gre nacionalno zgodbo, temveč za prakse, ki jih spremljamo po vsem svetu. Muzeji, ki se odpirajo in znova zapirajo, učbeniki, ki se pišejo na novo, diskreditacija tistih, ki ne pristajajo na enozvočne interpretacije zgodovine.
Vi ste v dveh mandatih vodenja muzeja ta muzej močno vpeli tudi v mednarodne tokove, imate projekte sodelovanja s sorodnimi muzeji in institucijami v tujini, tudi na MMC-ju smo se vam pridružili pri mednarodnih projektih V iskanju svobode in Izza zidov. Slovenska zgodovina se zagotovo ni odvijala neodvisno od širše evropske, kar pomeni, da so takšna povezovanja zelo smiselna in tudi nujna. Kaj bi morda izpostavili kot tisti najvrednejši prispevek takega širšega pogleda?
Muzej novejše zgodovine Slovenije je nacionalni biser. V preteklosti je bil velikokrat namenjen potrjevanju enozovočnih interpretacij zgodovine in potrebam politike, kar se je kazalo v majhnem obisku in nezanimanju javnosti za razstave, ki jih je hiša pripravljala. Pred desetimi leti je letni obisk štel okoli 5.000 ljudi, danes so te številke sedemkrat višje. Gostujemo doma in v tujini, pripravljamo več razstav letno in s temami vstopamo neposredno v šole. Redno gostimo tuje in domače študente na praksi, udeležujemo se domačih in mednarodnih konferenc in smo letno dejavni v mednarodnih projektih, ki jih financira EU. Čeprav imamo manj financ za program kot pred desetimi leti, smo prenovili večji del stalne razstave, odprli stalno postavitev na gradu Rajhemburg in odprli državne depoje v okviru Parka vojaške zgodovine v Pivki. Poskrbeli smo za prepoznavnost fototečnega oddelka in valorizacijo izjemnih slovenskih fotoreporterjev. Ne zaostajamo za mednarodno primerljivimi muzeji, prav nasprotno, z njimi sodelujemo. Največji izziv muzejev, ki se ukvarjajo z 20. stoletjem, je ta, da lahko postanejo pripovedovalci vseh zgodb in to počnemo. Že dolgo ne pripovedujejo več le selektivnih zgodb o ljudeh, dogodkih in krajih, temveč skozi osebna pričevanja in vključevanja povsem vsakodnevnih predmetov gradimo skupni kolektivni spomin in predstavljamo kompleksnost našega časa. Smo panj zgodb, ki gradi čebelnjak nacionalnega kolektivnega spomina. Ni rečeno, da se z vsemi zgodbami strinjamo, je pa nujno, da jih razumemo in jih znamo na pravi način interpretirati. Interpretacija pa ne more sloneti na vnaprej določenih merilih, kdo je junak, kdo je žrtev in kdo izbrisan v pozabo. Zadnje čase smo priča predvsem interpretacijam zgodovine, ki ločujejo, ki ljudi razdelijo v nad- in podskupine in na neprimeren način skupnost delijo. To ni stvar stroke in to ni način, po katerem muzeji 21. stoletja delujemo. Naše poslanstvo je znati razumeti in tolmačiti etične, razredne, politične, družbene in kulturne izzive ter jih ovrednotiti v preseganju osebnih omejitev in zadržkov.
Leto 2020 je že na sploh težko leto za vse, seveda tudi za vas. Načrti so se drastično spremenili, kot ste že povedali. Obiskovalci ne morejo fizično do vas. Pred kakšen izziv takšna situacija postavi muzej, ki brez obiskovalcev seveda ne živi?
Zanimivost te krize je edinstvena situacija, v kateri smo se znašli vsi muzeji globalno. Ni bilo dobrih in slabih praks, vsi muzeji smo se morali povezati, začeti iskati rešitve skupaj. V našem muzeju smo hitro reorganizirali in izvedli vse razstave, a razumljivo številke fizičnega obiska niso enake. Zdelo se nam je pomembno, da muzej kot eden izmed aktivnih členov naše družbe ponudi alternativne možnosti sodelovanja in povezovanja družbe. Zato je naše okno v svet postala naša spletna stran. Čeprav nimamo sredstev za izvedbo kakovostnih virtualnih sprehodov čez razstave, smo te realizirali in so na ogled na spletni strani. Začeli smo programe za šolske skupine, pripravljali skupaj z učitelji različne teme, začeli smo snemanje muzejskega podkasta, v katerem smo na moderen način poskusili približati ljudem zgodbe iz muzeja in naše delo v izolaciji. Na začetku krize smo izvedli natečaj stripov, v katerem smo mlade vabili, da z nami delijo svoje zgodbe, hkrati smo začeli akcijo Bodi pričevalec tega časa, znotraj katere zbiramo zgodbe o življenju v času novega virusa. Gre za novo zbirko, ki bo svojo vrednost šele pridobila.
Verjetno bo to obdobje tudi pomemben del stalne razstave čez nekaj desetletij. Zbiranje materiala in arhiviranje ste torej že začeli?
Smo. Kustosi morajo spremljati družbene procese in vključiti novo gradivo, še posebno ko govori o nevsakdanjih časih. Pomembno je bilo, da smo se obrnili v občinstvo in uporabnike, prenovili naše spletne strani in vsem omogočili, da lahko čim hitreje pridejo do informacij. Kultura ni bila nikoli tako dostopna kot v prvem valu epidemije, kulturne organizacije pa nikoli tako pripravljene sodelovati. V drugem valu, ki pa je za sabo potegnil tudi druge tako politične kot ekonomske posledice, se je vse spremenilo.
V tem letu – še pred nastopom trenutne vlade in tudi zdaj – se ob vseh hitrih spremembah zaradi svetovne pandemije na hitro menjujejo tudi vodstva v pomembnih kulturnih ustanovah, spreminjajo se ustanovni akti, da želeni kandidati dobijo možnosti. Stroka opozarja in protestira, a za zdaj ni uspeha. Če so pred 30 leti vodilni iskali podporo javnosti za politične odločitve, kaj bi si morda želeli v teh časih?
Želela bi si, da bi v tej krizi, ki ni samo zdravstvena, znali odločevalci prisluhniti ljudem in ljudje gojili več zaupanja do institucij, ki bi morale zagotavljati spoštovanje človekovih pravic, demokratičnih vrednot in skrbi za vse državljane. Seveda si želim, da kultura znova dobi mesto, ki ji v procesu državotvornosti našega naroda pripada, in ne da spremljamo njeno razvrednotenje. Kultura je nespodbitno graditelj te države in sedanja situacija ni nikomur v ponos. Odločevalci so se zaprli v slonokoščene stolpe, kjer se dnevno preigravajo kvote, odstopi in menjave. Ustvarjalci smo ostali sami, v spremljanju novic in tvitov, ki so sporočeni pozno v noč in brez nobenih analiz realnih stanj na področju potreb v kulturi. Kaj si želim? Boljše čase za kulturo in predvsem spoštovanje našega dela. Še vedno smo tu in naša vrata so odprta.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje