Poziv Simonitiju: Prisluhnite stroki in začnite delovati v dobro področja, ki ga predstavljate

Sodelujoči so podrobneje pojasnili vsakega od problemskih sklopov, ki so jih navedli v pismu, v katerem so opozorili na problematične poteze ministrstva, ki ogrožajo živo kulturo, kulturno dediščino, strokovnost in avtonomnost delovanja organov odločanja in kulturnih ustanov.

Javno pismo in odziv ministrstva lahko v celoti preberete tukaj:
- Javno pismo ministru za kulturo
-
Odziv ministrstva na javno pismo institucij in posameznikov

Beti Žerovc se je v uvodu dotaknila načina komuniciranja ministrstva z javnostjo in dejavnimi na področju kulture. Tudi na njihovo zadnje pismo se je ministrstvo že odzvalo in kot običajno s presojo, da se podpisniki opirajo zgolj na pavšalne informacije, ki jih posredujejo mediji, ministrstvo pa je tisto, ki daje pravilne strokovne presoje.

Vlada sprejela osnutek interventnega zakona PKP 6

Zanikanje težav, zastranjevanje in zakrivanje dejstev
O težavah samozaposlenih v kulturi je spregovoril režiser in avtor Jure Novak, sicer tudi podpredsednik Društva gledaliških režiserjev ter član dveh komisij za uprizoritvene umetnosti NVO in javnih zavodov na ministrstvu za kulturo. Po njegovih besedah se ministrstvo na vse pobude kulturnikov odziva na tri načine: zanika težave, zastranjuje in zakriva dejstva. Tudi v zadnjem odzivu glede samozaposlenih je bilo tako. V kulturi je samozaposlena približno tretjina vseh delavk in delavcev, v drugih panogah je samozaposlenih okoli 10 odstotkov. 70 odstotkov tistih, ki imajo status samozaposlenega v kulturi, ima temu statusu pridruženo pravico do plačila prispevkov. Po predlanski raziskavi jih je že tako ali tako približno četrtina živela pod pragom revščine, ukrepi za zajezitev epidemije pa so to stanje še bistveno poslabšali. Po besedah Simonitija ministrstvo letno plača 10 milijonov za prispevke samozaposlenih, Novak pa ob tem opozarja, da je šlo lani za plače zaposlenih na ministrstvu (tukaj niso vključeni organi v sestavu) 6 milijonov evrov.

"Milo rečeno nerazumno, neprofesionalno in konec koncev tudi nezakonito"

1400 ljudi s področja kinematografije ne more opravljati svojega dela
O neizpolnjevanju pogodbenih obveznosti do slovenskega filma in težavah, ki izhajajo iz tega, je spregovoril režiser in scenarist Matevž Luzar. Po njegovih besedah se je slovenski film letos znašel v najhujši krizi v vsej svoji zgodovini. Stanje na področju kinematografije je posledica zastoja finančnih sredstev, ki jih je v proračunu za leti 2019 in 2020 sprejela prejšnja vlada, v rebalansu za leto 2020 pa potrdila sedanja. Gre za to izplačila na podlagi že podpisanih pogodb med Slovenskim filmskim centrom (SFC) in producenti v letih 2018 in 2019, ki jih je za potrditev na vladi pripravilo ter potrdilo tudi ministrstvo za kulturo.

Zaradi popolne blokade slovenskega filma 1400 ljudi, ki delajo na področju kinematografije, ne more opravljati svojega dela – ne le zaradi epidemije, temveč tudi zaradi nespoštovanja pogodb. Na vladi čaka na potrditev 33 različnih filmskih projektov, med katerimi niso samo slovenski filmi, temveč tudi mednarodne koprodukcije, zaradi česar lahko slovenski filmarji izgubijo vso kredibilnost na mednarodnem področju, ki so jo gradili čez leta, je še opomnil Luzar.

Ministrstvo za kulturo "deložira" nevladne organizacije, ki pa Metelkove 6 "ne nameravajo zapustiti"

Aroganten in avtokratski način izseljevanja nevladniega sektorja
O Metelkovi 6, kjer so organizacije, ki legalno in legitimno delujejo na tem naslovu že več kot 20 let, pred kratkim prejele poziv ministrstva za kulturo, naj te prostore v treh mesecih zapustijo, je spregovorila Majda Širca, nekdanja ministrica za kulturo, ki se je s prenovo Metelkove 6 soočala v svojem mandatu. Izpostavila je, da ministrstvo na tako aroganten in avtokratski način postavlja na cesto nevladni sektor, ki že tako dolgo deluje tam, ker jim je ta očitno moteč.

Ljudi, ki delujejo na Metelkov 6, po njenih besedah ministrstvo najbrž obravnava kot dediče civilnopravnih organizacij, ki so bile ob vzpostavljanju države zaslužne za vzpostavitev vrednot, ki smo si jih ob osamosvojitvi zastavili. Vlada pa si želi postaviti tako rekoč svoje spomenike oziroma vzpostaviti svoje vrednote na ta način, najočitnejši primer je odločitev za osnovanje Muzeja osamosvojitve. Sklenila je, da tovrstno čiščenje kulture v smislu, kdo je vreden naziva kulturnika in kdo ga ni, ki se dogaja na vseh področjih od kadrovskega do samozaposlenih, je absolutno nedemokratično in škodljivo.

Več kot 200 organizacij nasprotuje izselitvi najemnikov z Metelkove 6

Delujoči na Metelkovi 6 stavbe ne nameravajo zapustili
O Metelkovi 6 je govoril tudi Iztok Šori, sociolog in direktor Mirovnega inštituta, ki ima sedež na tem naslovu. Po njegovih besedah je po tem, ko jih je ministrstvo obvestilo o izselitvi prav na dan druge razglasitve epidemije, so delujoči v tej stavbi ministrstvu poslali predlog sporazuma. Predlagali so, da bi med obnovo stavbe ostali v svojih prostorih, saj menijo, da jih ministrstvo ne more preprosto izseliti. Na ministrstvu so se odzvali s povabilom na sestanek konec meseca, na katerem bi se pogovorili o nadaljnjih korakih. Po Šorijevih besedah je tudi govora o tem, da bi jim zagotovili nadomestne prostore, vendar je ključno sporočilo delujočih na Metelkovi 6, da stavbe ne bodo zapustili. Prostori so bili najprej izborjeni konec 80. let, nato so bili v začetku naslednjega desetletja s sklepom vlade namenjeni prav nevladnemu sektorju. Dejal je, da gre za edino tako stavbo v Sloveniji, ki jo država namenja tovrstnim organizacijam.

Meče vlada nevladnike z Metelkove, da bo dobil prostor prirodoslovni muzej?

Poudaril je, da so tudi v Prirodoslovnem muzeju pravzaprav presenečeni nad tem, da bi se to stavbo namenili temu muzeju, saj so jih po besedah direktorice šele po naznanjeni izselitvi sedanjih uporabnikov obvestili o tej nameri, pa tudi idejne zasnove tega še ni videla. Dejal je še, da jim prav tako niso bili predočeni nobeni dokazi o tem, da naj bi bila stavba nevarna. Kljub slabemu stanju zunanjosti stavbe, so pisarne dobro vzdrževane. Ministrstvo je trdilo, da naj nekateri ne bi plačevali obratovalnih stroškov, vendar jih je nato na laž postavil upravnik zgradbe SPL. To pa ni bila edina manipulacija ministrstva v javnosti, povezana z Metelkovo 6. Šori je prepričan, da je ministrstvo med svoje prioritete uvrstilo napad na nevladne organizacije, v katerih delujejo vrhunski ustvarjalci tudi v evropskem merilu.

Vključevanje predstavnikov ministrstva v strokovne komisije
O spreminjanju Pravilnika o strokovnih komisijah na ministrstvu za kulturo je spregovorila Kaja Kraner, samozaposlena v kulturi ter članica strokovnih komisij za samozaposlene in za vizualne umetnosti na ministrstvu. Najprej se je predstavila ključne problematične točke novega pravilnika. Po novem bi se število članov komisij zmanjšalo na tri do pet s sedanjih pet do sedem. Nadalje naj bi se v komisije vključevalo predstavnike ministrstva, v primeru tričlanske komisije bi v njej bila do dva predstavnika ministrstva. Komisije se nadalje ne bi več oblikovale na podlagi javnega razpisa, temveč na podlagi povabila ministra. Posredno se zmanjšuje avtonomnost komisij na podlagi zmanjšanja njihove številčnosti in predvidenega načina imenovanja, zmanjšuje se tudi zagotavljanje demokratičnosti.

Asociacija nasprotuje predlogu kulturnega ministrstva glede komisij

Glede problematike permanentnega naraščanja števila samozaposlenih, ki jo je poudaril tudi minister v svojem odzivu, je dejala, da to nima opravka z nižanjem standardov strokovnih komisij, kot trdi minister, temveč gre za širši strukturni problem. Ta problem sega vse od makroperspektive do rasti kreativnih ekonomij v zahodnih urbanih kontekstih, od t. i. nove globalne delitve dela do prejkone mikroproblematike manjšanja t. i. tradicionalnih zaposlitev v javnem sektorju predvsem za generacijsko mlajše kulturne delavce, gre torej za neprostovoljno prekarizacijo na področju kulture.

Imenovanje muzejske direktorice brez ustrezne strokovne izobrazbe
O neupoštevanju strokovnih kriterijev in delovnih referenc pri menjavi vodstev ključnih nacionalnih ustanov na področju kulture bo govoril etnolog in kulturni antropolog Božidar Jezernik. V uvodu se je dotaknil odziva ministrstva na javno pismo glede nestrinjanja z imenovanjem direktorjev nacionalnih kulturnih institucij, ki se jih po njegovih besedah imenuje enega za drugim. Ministrstvo v svojem odzivu na to pravzaprav sploh ni odgovorilo, zgolj izpostavilo je dolžino mandata direktorice Moderne galerije, kar pa ni v nobeni povezavi s tem, na kar so opozorili v javnem pismu.

Etnološka združenja ne podpirajo izbire nove direktorice SEM-a

Opomnil je, da je bila v tem tednu v Etnografskem muzeju na mesto direktorice imenovana oseba, ki je po izobrazbi arhitektka, v ustanovnih aktih muzeja pa piše, da mora direktor oziroma direktorica imeti ustrezno strokovno izobrazbo. Po njegovem mnenju obstaja možnosti, da lahko od na tak način postavljene nove direktorice pričakujemo, da bo skrbela, da bo ta muzej deloval politično korektno na liniji politike, ki jo je postavila na to funkcijo, in bo delovala kot nek cenzor. Po njegovem mnenju je tovrstno imenovanje dober dokaz, da je za vodilna mesta v muzejih in v nacionalnih galerijah treba izbirati strokovnjake, ki imajo znanja z ustreznih področij. Le na tak način se lahko zagotovi, da bodo te institucije delovale tako, da bodo služile namenu, zaradi katerega so bile ustanovljene in za katerega namenjamo zelo veliko sredstev.

Mandati muzejskih direktorjev in črpanje evropskih sredstev
Umetnica, sicer samozaposlena v kulturi in med drugim nekdanja vodja Škuca Alenka Pirman se je posvetila temi pridobivanja evropskih sredstev na področju kulture. Uvodoma je izpostavila vprašanje, ali obstaja korelacija med mandati direktorjev nacionalnih muzejev in uspešnostjo črpanja evropskih sredstev. To vprašaje je pomembno, saj letos v sedmih od 13 nacionalnih muzejev, kolikor jih je v Sloveniji, izteče mandat direktorjev. Osredotočila se je na program Ustvarjalna Evropa, ki je eden izmed možnih virov za evropska sredstva, vendar pa gre za edini nadnacionalni program EU-ja, ki je izrecno namenjen sofinanciranju kulture. V okviru tega programa pa je sofinanciranje pogojeno z mednarodnim mreženjem, kjer mora sodelovati od tri do 11 ali celo več partnerskih organizacij. Kar devet slovenskih nacionalnih muzejev je na različne načine sodelovalo v tem programu.

Novi direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje je Bogo Zupančič

Glede omenjene korelacije med mandati direktorjev nacionalnih muzejev in uspešnostjo črpanja evropskih sredstev je izpostavila štiri primere (MAO, MG+MSUM, SEM in MNZS). Pri vseh štirih primerih lahko po njenih besedah z veliko gotovostjo zatrdimo, da je sodelovanje pri evropskih projektih pri njih pomembno ne le zaradi črpanja sredstev, temveč tudi zaradi strateške usmeritve v relevantno mednarodno sodelovanje. Zato je to sodelovanje tudi tako rekoč vtkano v njihovo osnovno dejavnost, sicer delovanje teh muzejev ne bi bilo vzdržno, Evropski projekti so namreč med drugim zelo zahtevni, tako administrativno, strokovno, koordinacijsko, kot tudi kadrovsko.

Za konec je poudarila, da je pri teh štirih muzejih na delu tudi enormen socialni kapital sposobnosti nadnacionalnega povezovanja, ki prek direktorja pride tudi do same institucije. Ta socialni kapital pa je izjemno pomemben, da se lahko smiselno sodeluje na mednarodni ravni. Za konec je izpostavila SEM, kjer beležijo kontinuiteto pri obeh predhodnih direktoricah in se je s tem tudi sama institucija zelo dobro vzpostavila v mednarodnem merilu. Izrazite korelacije med mandati direktorjev in uspešnostjo črpanja evropskih sredstev so vidne tudi v primeru MAO-ja in MNZS-ju, saj se je pri obeh začelo sodelovanje na evropski ravni s prihodom novega direktorja.

Muzej, zamišljen na temelju ahistoričnih nacionalističnih fantazij
O potrebah po ustanovitvi Muzeja osamosvojitve Slovenije je kot prvi spregovoril zgodovinar Rok Stergar. Na muzeje se je najprej ozrl kot njihov obiskovalec, nato pa še kot nekdo, ki se ukvarja s študijami nacionalizma. Čeprav se mu ideja osnovanja nekega novega muzeja v osnovi ne zdi slaba, meni, da načrtovani Muzej osamosvojitve Slovenije dejansko slaba ideja. Glede tega je kot prvo izpostavil, da imamo v Sloveniji že precej gosto mrežo muzejev – od specializiranih do lokalnih in nacionalnih. Kot smo lahko slišali v predstavitvi Alenke Pirman, so mnogi izmed njih močno mednarodno vpeti ter so pomembni raziskovalni in izobraževalni centri. To nikakor niso zgolj razstavišča, čeprav nekateri delujejo s precej skromnimi proračuni. Sredstva, ki jih država namerava nameniti načrtovanemu muzeju, so v primerjavi z njihovimi zneski, ogromna. Četudi ministrstvo trdi, da gre za dodatna sredstva, menim, da bi bilo bolje ta denar nameniti obstoječim muzejem – tudi tistim, ki obravnavajo obdobje demokratizacije, razpada Jugoslavije in slovenske osamosvojitve, kar si vsekakor zasluži muzejsko obravnavo in je je tudi že doživelo. Omenil je, da je denimo v MNZS-ju tem temam namenjenega precej prostora.

Ministrstvo: K ustanovitvi muzeja osamosvojitve nas zavezuje plebiscit iz leta 1990

Sredstva je po njegovem bolj smiselno nameniti tem obstoječim instititucijam, saj kot povedano to niso zgolj razstavišča, muzej potrebuje depoje, ljudi s specialističnim znanjem za določeno področje in to vse obstoječi muzeji že imajo. Novi muzej s tovrstno ekspertizo, ki se v teh institucijah nabira tudi več desetletij, ne bi razpolagal. Izpostavil je še omenjeno pomembnost vzpostavljenih mednarodnih povezav, saj gre za nekaj, za kar si je treba prizadevati skozi mnoga leta. Kot drugi argument, zakaj je vzpostavitev načrtovanega muzeja slaba ideja, je kot nekdo, ki se ukvarja s študijami nacionalizma, navedel opažanje, da je zamišljen kot muzej slovenskega primordialiazma kot spomenik nekemu ahistoričnemu nacionalističnemu branju zgodovine. Opomnil je, da smo se v slovenskem zgodovinopisju tega v zadnjih letih precej naveličali oziroma smo se od tega precej oddaljili, za kar obstajajo še kako dobri razlogi. Tako branje zgodovine je v svetovnem merilu kurioziteta, je nekaj, česar ni mogoče več jemati resno. Novi muzej je po njegovem zamišljen prav na temelju takšnih ahistoričnih nacionalističnih fantazij, kolikor lahko sklepamo iz do zdaj podanih informacij o načrtovanem muzeju.

Vlada prerazporedila denar za ustanovitev Muzeja osamosvojitve Slovenije

Kot je bilo mogoče prebrati v medijih, je ministrstvo v svoji obrazložitvi napovedalo, da bo muzej "spomin na dogodke, ko smo Slovenci uresničili sanje naših prednikov, ki so za državno samostojnost skozi leta represije tujih vladarjev tudi umirali". Nadalje je bilo napovedano še, da bo muzej slavil tudi "boj Slovencev za narodno suverenost v zadnjih stoletjih". Opomnil je, da sta obe trditvi ahistorična konstrukta, ki sta nevarna, saj obujata nevaren nacionalistični diskurz, posledice katerega smo lahko opazovali tudi pri nas in v naši soseščini, pa tudi v Evropi in po svetu.

Naj za zgodovino poskrbijo muzeji in zgodovinarji
Glede ideje o ustanovitvi Muzeja osamosvojitve Slovenije je direktorica Muzeja narodne osvoboditve v Mariboru in predsednica Skupnosti muzejev Slovenije Aleksandra Berberih Slana za konec spomnila, da imamo v Sloveniji vsaj tri muzeje novejše zgodovine (v Ljubljani, Mariboru in Celju), ki se ukvarjajo z istim obdobjem. Zato je tudi ona predlagala, da bi se sredstva raje namenilo drugim muzejem. Po njenem bi bilo bolje, če bi za zgodovino poskrbeli muzeji in zgodovinarji, je sklenila Aleksandra Berberih Slana.