Nov sklic Evropskega parlamenta čaka vrsta izzivov: od spopadanja z gospodarsko nekonkurenčnostjo v primerjavi s Kitajsko, okoljevarstvenih izzivov do spopadanja z izzivi starajoče se družbe. Foto: Reuters

Teh 27 evropskih poslancev, ki bodo mandat nastopili po izstopu Združenega kraljestva, bodo v posameznih državah, ki bodo povečale svoje število evropskih poslancev, izvolili že ta teden, a bodo funkcijo nastopili šele, ko bodo britanski odšli iz parlamenta. Največ poslancev na račun odhoda Britancev bosta pridobili Francija in Španija, vsaka po pet. Tako bodo Francozi v nedeljo izvolili 79 poslancev, Španci pa 59. Na račun brexita bodo število evropskih poslancev okrepile še Italija in Nizozemska (po 3 več), Irska bo imela dva več, po enega poslanca več pa bodo imele Poljska, Romunija, Švedska, Avstrija, Danska, Slovaška, Finska, Hrvaška in Estonija.

Prvi se bodo na volišča v četrtek odpravili Britanci in Nizozemci, dan pozneje bodo volitve na Irskem, na Češkem bodo volivci imeli na voljo dva dneva, poleg petka še soboto, v soboto bodo volitve tudi v Latviji, Malti in na Slovaškem, preostalih 22 držav, med njimi tudi Slovenija, pa bo evropske poslance izbiralo v nedeljo, 26. maja.

Evropske institucije v letošnji kampanji močno poudarjajo pomen dejavne udeležbe v politiki, zato ni presenetljivo, da na različne načine vabijo evropske državljane, da bi oddali svoj glas in tako soodločali o prihodnosti povezave. Pogled na pretekle volitve razkrije, da volilna udeležba pada: na prvih volitvah pred 40 leti se je volitev udeležilo 61,8 odstotka volilnih upravičencev (takrat je imela Unija le devet držav članic), na zadnjih leta 2014 pa je svoj glas oddalo 42,6 odstotka glasov.

V štirih desetletjih se je močno spremenila tudi spolna sestava poslancev: leta 1979 so ženske predstavljale 16,3 odstotka poslancev, v zadnjem sklicu pa 36,9 odstotka. Foto: Reuters

Države imajo različna pravila glede tega, kdo lahko glasuje za evropske poslance: Češka, Irska, Malta in Slovaška tako ne dovoljujejo, da bi na evropskih volitvah glasovali v tujini živeči državljani, v Avstriji in na Malti lahko glasujejo že 16-letniki, v Grčiji pa 17-letniki.

In še nekaj statistike, ki jo je zbral France24: povprečen evropski poslanec je bil star 55 let (podatki veljajo za zadnji sklic parlamenta), pri čemer je bil najmlajši star 28 let (belgijski poslanec Tom Vandenkendelaere), najstarejši pa 90 let (Jean Marie Le Pen).

Krepitev populističnih strank?
Zanimivo je, da je bila zadnja projekcija izidov na evropski ravni pripravljena sredi aprila, torej več kot mesec dni pred volitvami. Izidi bodo tako jasno pokazali, kako učinkovite so bile pri nagovarjanju volivcev stranke zadnji mesec, ki je vedno najbolj intenziven. Po zadnji projekciji bosta največji politični skupini, EPP (180 sedežev) in S & D (149 sedežev), obe oslabeli in dobili precej manj sedežev kot na prejšnjih volitvah in bosta imeli skupaj manj kot polovico vseh sedežev. Na tretjem mestu so liberalci (Alde), ki naj bi osvojili 76 sedežev, evroskeptiki, evropski konservativci in reformisti (ECR) na 4. mestu naj bi osvojili 66 sedežev, svoje sedeže pa naj bi podvojili skupina desnih in evroskeptičnih strank Evropo narodov in svobode (ENF), ki ji tokrat napovedujejo 62 sedežev, kar je skoraj dvakrat več kot leta 2014, ko so dobili 37 sedežev. Sledijo Zeleni (57 sedežev), evropska levica s 46 in evroskeptična Evropa svobode in neposredne demokracije (EFDD) (45 sedežev).

Po zadnji aprilski projekciji bosta največji politični skupini, EPP in S & D, skupaj dobili manj kot polovico vseh sedežev. Foto: Evropski parlament

Kako kažejo volilne napovedi?
Katere teme so v ospredju letošnje kampanje in kaj kažejo napovedi v petih največjih članicah (vse so predstavljene v infografiki).

Nemčija: Kaže na upad podpore obeh vodilnih strank
Nemške volitve, izmed 1.294 kandidatov na 40 listah bo skoraj 65 milijonov volilnih upravičencev izvolilo 96 poslancev, zaznamujejo dejstva, da na njih prvič po 20 letih ni v ospredju kanclerka Angela Merkel, da so to prve volitve po zveznih volitvah pred dvema letoma, na katerih je koalicija CSU-CDU izgubila velik del svojih volivcev, in da se je v tem obdobju občutno okrepila evroskeptična Alternativa za Nemčijo. Po projekciji Politica naj bi imela med največjimi strankami CDU-CSU 29 sedežev, Zeleni 17, socialdemokrati 15, Alternativa za Nemčijo 12 in Levica 7, preostale stranke pa po nekaj poslancev. Za primerjavo, na zadnjih volitvah je CDU-CSU osvojila 34 sedežev, socialdemokrati 27, Zeleni 11, Levica 7 in Alternativa za Nemčijo 7.

Koalicija CSU-CDU, iz katerih vrst prihaja tudi Manfred Weber, eden od glavnih kandidatov za predsednika naslednje sestave Evropske komisije, v kampanji poudarja predanost evropskim vrednotam in prizadevanjem za stabilnost in mir, zavzema pa se tudi za okrepitev Frontexa in hkrati "nadaljevanje humanitarnega pristopa v begunski politiki", kot je dejal Weber. Na drugi strani protievropski AfD v ospredje postavlja predvsem priseljenska vprašanja in vprašanje varnosti. Precej bolje kot pred petimi leti kaže Zelenim, medtem ko socialisti v zadnjih letih izgubljajo podporo. Okoljevarstvene teme postale pereč problem, o katerem vsakodnevno poročajo mediji in v zavesti ljudi skrb za okolje zavzema čedalje pomembnejšo vlogo, kar utegne še več volivcev prepričati, da podprejo Zelene.

Zanimivosti: Nekdanji grški finančni minister Janis Varoufakis kandidira v Nemčiji, in sicer je nosilec skrajno levega Gibanja za demokracijo v Evropi 2025 (DiEM25), na katerem kandidira tudi hrvaški filozof Srećko Horvat. Nekdanja nizozemska evropska komisarka Neelie Kroes kandidira v Belgiji. Na listi letos ustanovljene proevropske stranke Change UK, ki se zavzema, da bi Združeno kraljestvo ostalo v EU-ju, kandidira Rachel Johnson, sestra nekdanjega britanskega zunanjega ministra Borisa Johnsona, velikega zagovornika brexita. V Belgiji bo kandidiral tudi Francoz Nicolas Barnier, sicer sin glavnega pogajalca EU-ja za brexit Michela Barnierja. V Romuniji se bo za mesto evropskega poslanca potegoval nekdanji premier Moldavije, ki sploh ni članica EU-ja, Iurie Leanca. (vir: STA)

Francija: Zmaga se obeta Nacionalnemu zboru
Francoski volivci bodo 79 poslancev izbrali med 33 listami in 2.607 kandidati. Tesen boj se bije med stranko predsednika Emmanuela Macrona Naprej republika, ki ne skriva svojih ambicij po (še) nadaljnji krepitvi vodstvene vloge Francije znotraj povezave, in skrajnodesničarskim Nacionalnim zborom Marine Le Pen, ki ji zadnje ankete napovedujejo zmago. Macronova izbira za nosilko liste, vodi jo nekarizmatična (takšna je oznaka večine svetovnih medijev) nekdanja ministrica za evropske zadeve Nathalie Loiseau, se je doslej večinoma izkazala za strel v koleno. Če je imel Macron zelo slabo roko pri izbiri nosilke liste, je na drugi strani Marine Le Pen lahko zelo zadovoljna. Komaj 23-letni Jordan Bardella se je doslej izkazal kot zadetek v polno pri pridobivanju glasov vse bolj nezadovoljnih Francozov, predvsem mladih. Kot je poročal Guardian, so ankete pokazale, da Nacionalni zbor podpira 23 odstotkov mladih, starih med 18. in 23. letom.

Po zadnjih javnomnenjskih raziskavah (Politico) je v vodstvu Nacionalni zbor, ki naj bi imel 22 sedežev, Macronovo gibanje 21, republikanci pa 12. Na zadnjih volitvah je takrat še Nacionalna fronta (zdaj Nacionalni zbor) dobila 24 sedežev, republikanci so jih imeli 20, socialisti pa 13 (obe stranki sta doživeli občuten padec, Macronove stranke pa takrat še ni bilo).

V ospredju kampanje v Franciji so gospodarske teme in skrb za okolje. Macronovo proevropsko gibanje se med drugim zavzema za minimalno plačo, ki bi bila odraz nakupne moči v posamezni državi, uveljavitev digitalnega davka za velika podjetja, da bi zajezili davčne utaje, za razvoj čiste energije in prevoza bi namenili en trilijon evrov, ustanovili pa bi tudi evropsko podnebno banko, ki bi neposredno financirala projekte zelene rasti. Na področju migracijske politike se zavzema za okrepitev obmejnih organov in nadzora v schengenskem območju. Na drugi strani se Nacionalni zbor med drugim zavzema za "ekonomsko domoljubje", krepitev državne kmetijske politike na račun evropske in ponovno
vzpostavitev mejnega nadzora v državah članicah ter končanje nezakonitega priseljevanja. Med predlogi je tudi ukinitev Evropske komisije.

Združeno kraljestvo: Po vseh dramah še na volišča
Britanci so bili zaradi brexita v ospredju evropske politike več kot leto dni. Po vseh zapletih do brexita marca ni prišlo, zaradi nedogovora glede nadaljnjih pogajanj pa je, čeprav zelo nerada, britanska vlada 7. maja le potrdila, da bodo tudi Britanci sodelovali na evropskih volitvah. Na volišča bodo šli prvi v povezavi v četrtek in izbrali 73 poslancev, ki bodo funkcijo opravljali do brexita. Ko bo Združeno kraljestvo zapustilo povezavo, bodo prenehali opravljati svojo funkcijo.

V zdajšnjem sklicu parlamenta so imeli največ, po 18 sedežev, laburisti in konservativci, sledila jim je stranka Brexit, ki jo je ustanovil nekdanji vodja protievropske stranke UKIP in najglasnejši glasnik brexita Nigel Farage s 14 sedeži, šest poslancev je bilo neodvisnih, UKIP (ki je sicer na volitvah 2014 osvojil največ sedežev ‒ 24) je imel po ustanovitvi Brexita tri poslance, preostale stranke in liste pa so imeli po tri, dva ali enega poslanca. Vprašanje, kako nadaljevati proces brexita, ki je popolnoma razklal britanske politike, igra ključno vlogo tudi v kampanji. Številni zato volitve vidijo kot nekakšen referendum o tem, ali naj vendarle zapustijo EU ali ne.

Zadnje javnomnenjske raziskave so sicer pokazale, da se je velik delež volivcev, tako tistih, ki so podpirali konservativce premierke Therese May, kot tistih, ki so podpirali laburiste pod vodstvom Jeremyja Corbyna, odločilo, da svoj glas nameni drugi stranki. Največ podpore naj bi na ta račun pridobila Nigel Farage in njegova evroskeptična stranka Brexit, ki naj bi prevzela večino glasov konservativcev. Da bodo raje glasovali za drugo stranko, se je, kot navaja spletna stran Europe Elects, odločila tudi kar polovica volivcev laburistov, ki so se odločili, da bodo raje glas namenili proevropskim Zelenim, liberalcem in Change UK. Stranka Brexit naj bi tako osvojila 26 sedežev, laburisti naj bi jih imeli 14, liberalnodemokratska stranka 12, konservativna stranka 7, Zeleni 5, preostali pa po dva in en sedež.

Italija: Po preobratu na domačem zdaj še na evropskem podiju
Italijanski volivci bodo izbrali 76 evropskih poslancev. V zadnjem mandatu jih je imela največ, 31, Demokratska stranka, s čimer je bila za nemško CSDU-CDU celo druga najštevilčnejša (državna) stranka nasploh v parlamentu, in največja v Naprednem zavezništvu socialistov in demokratov (S & D). Sledile so Berlusconijeva Naprej, Italija (17), Gibanje petih zvezd Luigija Di Maia (13) in Salvinijeva Liga (7). Ker so se karte na domačem političnem prizorišču močno premešale, na lanskih volitvah so zmagale populistične stranke, demokrati pa so bili šele tretji, bo zdaj sestava italijanskih poslancev precej drugačna. Najbolje kaže do EU-ja zelo kritični Ligi Mattea Salvinija, ki naj bi imela 25 sedežev, Gibanje petih zvezd 19, demokrati 18, Naprej, Italija 7, preostale stranke pa po nekaj.

Kot smo večkrat poročali, si Salvini po volitvah želi oblikovati evropsko povezavo skrajno desnih strank, v kateri bi bila tudi francoski Nacionalni zbor, nemška Alternativa za Nemčijo in avstrijski svobodnjaki (postavlja se vprašanje, kako bo afera z avstrijskim svobodnjakom Heinzem-Christianom Strachejem vplivala na izid volitev), Salvini pa si želi tudi stranko madžarskega premierja Viktorja Orbana Fidesz, ki je sicer članica doslej vladajoče Evropske ljudske stranke (EPP). Po zadnjih evropskih volitvah je bila sicer ustanovljena nova skupina Evropa narodov in svobode, ki združuje desničarske evroskeptike, največ članov pa ima iz vrst francoskega Nacionalnega zbora (prej znanega kot Nacionalna fronta). Salvini je jasen pri izražanju vizije drugačne Evrope, kot pravi, želi oblikovati "novo Evropo". Pričakovano je v ospredju kampanje v Italiji vprašanje nezakonitega priseljevanja, a za same volivce je, kot kažejo podatki ankete, ki jo je izvedel možganski center European Council on Foreign Relations, še bolj ključno vprašanje nezaposlenost.

Španija: Sanchez želi vidnejšo vlogo
Med glavnimi španskimi strankami naj bi španski socialisti po napovedih osvojili 17 sedežev, Ljudska stranka in Državljani po 10, ter Podemos 8 (preostalo so manjše stranke s po nekaj sedeži). Pred tedni znova izvoljeni španski premier (socialist) Pedro Sanchez ne skriva apetitov, da bi Španija v prihodnje igrala vidnejšo vlogo v evropski politiki. Pri tem ni jasno, kako se bodo končala prizadevanja Katalonije za samostojnost.

Kot je Sanchez poudaril na nedavnem vrhu v Sibiu, bi morala "Španija odigrati odločilno vlogo v prihodnji Evropski komisiji." Srečanje je izkoristil tudi za predstavitev stateške agende za prihodnjih pet let, v katerem se med drugim zavzema, da se evropski proračun po brexitu ne bi zmanjšal, hkrati pa poziva h krepitvi socialne dimenzije EU-ja, da bi Unija krepila svojo legitimnost. Kot poroča Reuters, so v ospredju tudi podnebne spremembe, med drugim je v agendi navedena zahteva, da bi skupaj s sedmimi drugimi državami članicami zahtevali, da bi vsaj četrtino EU-proračuna namenili za boj proti podnebnim spremembam. Španska vlada za Junckerjevega naslednika na čelu Evropske komisije podpira Franza Timmermansa. Kot poroča Reuters, naj bi se Sanchez računal, da bo, če bo Timmermans v boju za položaj predsednika komisije, Josep Borrel, vodja španskih socialistov imenovan za podpredsednika komisije.

O novem razmerju moči že v torek
Že dva dni po sklepnem dnevu volitev bo v Bruslju izredni vrh, na katerem bodo države članice pretresale povolilno dogajanje in razpravljale o novi porazdelitvi moči v evropskih institucijah.