Pričevanje Alojza Tekavca z Vidovske planote o tem, kako so mu partizani ubili očeta Antona v domači hiši aprila 1942, ima izjemno zgodovinsko vrednost, saj nam ponuja verodostojen vpogled v začetke revolucionarnega nasilja nad civilnim prebivalstvom mesece pred pojavom protipartizanskih enot.
Protirevolucionarni upor so povzročili prav umori civilistov, v tem primeru župana pri Sv. Vidu Antona Tekavca. Sedaj že pokojni pričevalec Alojz Tekavec natančno opiše tragedijo, ki je prizadela njegovo družino, ko je partizanska leteča patrulja s španskim borcem Stanetom Semičem -Dakijem na čelu na domači peči prerešetala očeta, ki je bil takrat župan pri Sv. Vidu. 11-letni Alojz je zbežal iz hiše in videl na vogalu stati domačega terenca, ki je morilsko skupino pripeljal pred njihovo hišo. Tisto noč je Dakijeva skupina načrtovala umor petih družinskih očetov, doma pa so dobili tri in vse tri pokončali. Naslednji dan je slovensko partizansko vodstvo Dakijevi leteči patrulji kot priznanje za uspešno izvedene umore podelilo naziv "proletarska udarna patrulja", člani pa so lahko na kapah poleg rdečih zvezd nosili tudi srp in kladivo. Okruten revolucionarni akt, ki je bil uvod v izbruh nasilja in množične umore civilnih oseb, tudi celih družin in romskih skupnosti, v naslednjih tednih do danes ni doživel moralne obsodbe naslednikov komunistične partije – danes Socialnih demokratov – niti Zveze borcev za vrednote NOB.
Županu Tekavcu, enako kot tudi drugim pobitim, namreč nikoli niso sodili ali jim česarkoli dokazali. Za umor se jim je zdelo dovolj, da so mislili drugače. Zgodba se na svoj način seli v današnji čas, saj tudi partizanskih morilcev nihče nikoli ni prijavil ali jim odvzel časti.
Tako je Stane Semič - Daki, ki je kot prvi slovenski partizan postal narodni heroj že leta 1943, še vedno deležen te časti, kar daje misliti, da je njegovo početje v skladu z vrednotami NOB.
V nadaljevanju pričevanja Alojz Tekavec iskreno in kritično oriše tragedijo, ki je tudi pozneje med vojno prizadela njihovo družino in še veliko drugih. Po umoru župana so se domači fantje z orožjem uprli partizanom, ti pa so kot talke zajeli njihove sestre. Pričevalec omeni tudi umor Vidovskega župnika Karla Žužka tik pred italijansko ofenzivo poleti 1942. Ko je italijanski okupator po streljanju partizanov vdrl v vas, ni bilo nikogar, ki bi se postavil za nedolžne domačine, ki so množično postali žrtve maščevalne italijanske vojske.
Povojno obdobje ni prineslo olajšanja. Komunistična oblast se je okrutno maščevala tistim, ki so se, čeravno iz samoobrambe, uprli revoluciji. Preživeli Tekavčevi so bili preganjani po komunističnih koncentracijskih taboriščih, a so s trdno vero in vztrajnostjo obstali
in spet zaživeli na svoji kmetiji v Tavžljah. Nasilje, ki so ga doživeli, jih je neizbrisno zaznamovalo.
Alojz Tekavec je svoje pričevanje izpovedal že leta 2016, z dogovorom, da bo objavljeno po njegovi smrti. Poslovil se je 31. marca 2021 in nam zapustil travmatično pričevanje, ki je prava učna ura slovenske polpretekle zgodovine, brez katere težko razumemo sedanjost.
