Vabljeni k branju povzetka pogovora.

Špela Čadež (1977) je v svetu animacije že od leta 2004. Pravi, da je zašla vanj čisto po naključju. Študirala je grafično oblikovanje na Likovni akademiji v Ljubljani, nato je preko programa Erasmus odšla v Nemčijo, skupaj še z Brino Vogelnik, ki je s svojo mamo že prej ustvarjala animirane filme.

Obe sta bili navdušeni nad kreativnim pristopom na nemški akademiji in tam skupaj ustvarili prvo animacijo (ki je na Filmskem večeru nismo prikazali).

Po diplomi v Ljubljani se je vpisala še na študij na nemški Akademiji medijskih umetnosti, kjer je želela študirati interaktivno oblikovanje. A med študijem ji je postalo dolgčas, ker je ugotovila, da se več ukvarja z matematičnim zapisom kot z likovno formo.

Nato je odšla na seminar animiranega filma, kjer so imeli celodnevno delavnico lutkovnega animiranega filma.

»Takrat sem videla stvari, ki so se mi zdele fantastične. Videla sem, da animirani film ni samo medij za otroke, ampak se lahko z njim pripoveduje zelo lepe zgodbe tudi za odrasle. Naredila sem lutkico, ki je bila profesorju všeč in je rekel, da moram iti z njimi v Annecy (na mednarodni festival animacije). Tam se mi je odprl svet. Spomnim se tega, da mi je bilo fascinantno, kako se vse stvari, ki so me zanimale, zlijejo v eno. Ko sem prišla domov, sem se zelo entuziastično lotila svojega prvega filma, Zasukanec," se spominja Špela Čadež.

Zasukanec (Mate to Measure); 2004, Nemčija, Slovenija (7 min.)
Pri tem filmu je vse delala čisto sama – od kamere, luči do scenografije. V istem letu, kot je bil njen prvi film končan, je bil film tudi uvrščen v tekmovalni program mednarodnega festivala animiranega filma v Annecyju, kar ji je odprlo vrata v ta svet. V času bivanja v Nemčiji je imela domotožje, zato je ta film postavljen v Ljubljano, pa tudi naslov ima tak, da si z njim že Slovenci lomijo jezik.

"Eden od mojih profesorjev mi je rekel, da če delaš animirani film, je treba povedati zgodbo, ki se je drugače ne bi dalo povedati. Ko sem pisala zgodbe, sem se vedno spraševala, kako bi animirani film izkoristila, da podpre neko zgodbo. V tem filmu je bila ideja, kaj se zgodi, če lahko upravljaš stvari le s svojimi mislimi. Ko pa se zaljubiš, te misli ponavadi izgubijo nadzor. To se zgodi tudi glavnemu liku, krojaču.”

Ljubezen je bolezen (Lovesick / Liebeskrank); 2007, Nemčija, Slovenija (9 min.)
Film je nastal s finančno podporo Filmskega centra iz Kōlna, zato je k sodelovanju povabila animatorja, saj je animiranje, če si sam, zelo mukotrpno, še posebej, če moraš poleg vsega razmišljati še o zgodbi, kameri…

"To je bil moj diplomski film, stvari sem imela že zelo “zabetonirane”, saj je potrebno pri lutkovnem animiranem filmu vedeti, ali potrebujemo postaviti celotno sobo, ali je dovolj, da imamo samo en pogled na eno steno. "

Zgodba za ta film je izhajala iz avtoričnih sanj, ki so sledile realnemu dogodku.

V Sloveniji sem obiskala ginekologinjo, ki je z menoj imela takrat zelo resen pogovor, da moram pri 27. letih že razmišljati o otrocih. Jaz pa sem se ravno takrat razhajala s svojim fantom, pa tudi študij v tujini je bil finančno zahteven, zato sem poleg študija imela tudi službo… Takrat sem sanjala, da sem šla k zdravniku in tam so mi rekli: "Ojoj, vi pa imate še vedno prvo srce, to bo pa treba zamenjat." In potem sem v sanjah z zrezanim srcem hodila po umazanih sprejemnih sobah in nisem vedela, kam."

Dogajanje je postavljeno v Slovenijo, saj na stavbi piše Zdravstveni dom Trnovo.

Tako Zasukanec kot Ljubezen je bolezen sta dobila po 13 nagrad.

Marathon, sorežija z Izabelo Plucińsko; 2006-2008, Nemčija (5 min.)
"To je film, ki je najmanj moj," priznava Špela.

Nastal je kot posledica zmage na festivalu, kjer sta s sorežiserko Izabelo Plucińsko zmagali na natečaju in dobili sredstva, da skupaj naredita film.

"Ideja korežije je včasih dobra, večinoma pa ne, ker se morata dva režiserja zelo ujemati. Mislim, da je to težko. Na koncu sem se jaz bolj učila tega, kako ona ustvarja, kako razmišlja."

Napovednik za Far East Film Festival; 2009; Italija, Slovenija (30 sek.)
Ekipa festivala azijskega filma v Udinah je bila, potem ko je videla njena dva filma (Zasukanec in Ljubezen je bolezen), nad Špelo navdušena in jo je zato povabila k izdelavi napovednika za njihov festival.

Dali so mi popolnoma odprte roke, a precej malo časa, samo 3 tedne, da lahko naredim napovednik v svojem stilu, kakor koli si želim.”

Takrat je sodelovala z Žigo Lebarjem, on je zgradil scenografijo, sama pa je izdelala lutke.

Last Minute, sorežija z Marino Rosset; 2010, Nemčija, Slovenija (2 min.)
"To je bil projekt, ki je bil narejen zelo na hitro, bolj za zabavo kot zares."

Zaradi referenc iz Nemčije je morala porabiti denar, zato se je odločila, da bo naredila eksperiment. S sorežiserko Marino sta začeli brez trdno začrtanega skripta, samo z idejo, da Špela animira senco lutke, ki postane dvodimenzionalna, Marina, ki prihaja iz sveta risane animacije, pa je s kredo risala na tablo.

Boles, 2013; Nemčija, Slovenija (13 min.)
Boles je njen prvi film, financiran tudi s pomočjo Slovenskega filmskega centra.

"Ko sem bila prvič na razgovoru na SFC, so mi povedali, da noben slovenski producent ne bo razumel, zakaj potrebujem tako veliko denarja za tako malo minut. Zato sem se obrnila na kolege, ki so imeli zavod, ki je bil narejen kot platforma, da se ne prijavljaš kot fizična oseba.

Ob prijavi se mi je zdelo, da če sem imela filme po vseh svetovnih festivalih in če sem prejela okoli 30 nagrad, da to vendarle nekaj šteje, pa sem vseeno dobila odgovor, da animiranih filmov za odrasle nihče ne potrebuje in da naj začnem početi kaj drugega."

Kljub vsemu pa so vztrajali in po nekaj letih vendarle dobili sofinanciranje.

Scenarij je nastal po literarni predlogi zgodbe Maksima Gorkija, Her Lover, a se je oddaljil od originalne zgodbe in se je bolj približal mediju animiranega filma.

Lutke iz silikona je izdelal Žiga Lebar.

Produkcija tega filma je bila zelo naporna, "saj sem pričakovala sina, jaz pa sem postavljala luči in kamero, bilo pa je tudi psihično naporno, ker smo morali film končati v dveh letih."

Boles je prejel 50 nagrad in bil predvajan na več kot 300 različnih festivalih.

Nočna ptica (Nighthawk); 2016, Slovenija, Hrvaška (9 min.)
Scenarij je nastal na podlagi zapisa v časopisu Delo, kjer je bila zgodba o pijanem jazbecu, ki se je prenajedel fermentiranega sadja.

Film predstavlja preobrat v novo tehniko animacije, kjer sicer še vedno nastopajo lutke, vendar so te narisane.

"Animiram jih na mizi, ki ima več nivojev stekel in s tem, ko so različno oddaljene od kamere, imajo tudi različno neostrino. Prvič sem to tehniko uporabila pri celovečernem filmu Metoda Pevca, Lahko noč, gospodična."
Film mojstrsko pokaže vožnjo pijanega jazbeca skozi noč in njegov pogled na cesto.
"V času priprave na film, smo se z obema animatorjema, Matejem Lavrenčičem in Zarjo Menart, odpeljali na lokalno cesto in jo snemali. Ugotovili smo, da je treba v filmu ustvarjati globinsko neostrino, zato smo se domislili, da smo pod kamero dali steklo, na katerega smo namazali vazelin, da se potem svetloba lomi. Za snemanje smo uporabili še stekleno posodo za lazanjo, ki sem jo dala pred lečo in jo malo premikala in cesta se je transformirala."

Eden lepših komplimentov, ki ga je prejela v zvezi s tem filmom, je bil, ko je nek znan avtor računalniške animacije pristopil k njej in jo vprašal:"Kako ste pa to naredili, kateri filter ste uporabili?", ona pa je odvrnila: "malo vazelina in posodo za lazanjo!"

Animirani napovednik pred 5. sezono nadaljevanke Orange is the new black - Unraveled; 2018, ZDA (5 min.)
K projektu jih je povabila agencija v Londonu, predstavili so jim svojo idejo in bili izbrani.
Material za lutke je iz filca, ki ga je izbrala zato, ker je filc dostopen, poceni, hitro narejen. Pazniki pa so kot nekakšne bejzbol palice.

Napovednik je ustvarjala ekipa 12 sodelavcev, ves čas je bil na setu tudi kamerman Mitja Ličen. Snemali so na dveh setih vzporedno, od 2 do 3 scene na dan.

"Ko sem komaj končevala lutke, so mi jih že grabili iz rok za snemanje. Narediti je bilo treba 22 scenografij, 23 lutk in skoraj 5 minut animacije v samo mesecu in pol."

Preko tega projekta ustvarjanja za globalno korporacijo, Špela priznava, da je "spoznala, da se je treba boriti, da ustvarjamo lastne stvari, ker samo s tem bomo ohranjali svojo kulturo in ne bomo izpolnjevali samo neke tuje želje."


Špela sedaj pripravlja nov projekt, z naslovom Steakhouse, ki ima družbeno zahtevno tematiko: psihično nasilje za štirimi stenami.