Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Natanko tri desetletja po prvem trgovalnem sestanku je borza na Slovenskem bolj kot ne obrobni igralec slovenskega tržnega gospodarstva. Ljubljanska borza je bila prva izmed vseh “menjalnic” vrednostnih papirjev, ki so nastale v (nekdanjih) socialističnih in komunističnih državah. Ponašala se je z najboljšo infrastrukturo, doživela izjemne vzpone in padce. Akterji borzništva pri nas so prepričani, da bi bile posledice svetovne finančne krize na slovenskem gospodarstvu precej manjše, če bi se država in podjetja bolj opirala na organiziran (in s tem bolj transparentno informiran) trg vrednostnih papirjev in manj na banke. Smo na pragu nove krize kaj bolje pripravljeni na to? In zakaj imamo Slovenci 20 milijard prihrankov raje na bančnih računih kot v delnicah in obveznicah? Odgovarjamo s sprehodom skozi arhiv 30 let kapitalskega trga na Slovenskem in s pogledi akterjev njegovega razvoja.
Smrt britanske kraljice Elizabete II. je nemudoma postala svetovni medijski dogodek. V oddaji bomo povzeli domače in svetovne odzive po osmem septembru, ko je monarhinja umrla in se je začela vladavina njenega sina Karla III. Obenem pa so se začele priprave na njen pogreb v Westminstrski opatiji 19. septembra, ki se ga bodo udeležili številni svetovni voditelji.
»Videl boš, kar drugi ne vidijo. Slišal boš, kar drugi ne slišijo. Čutil boš, kar drugi ne čutijo. Iskal boš, kar ni bilo nikoli izgubljeno." Tako je zapisal Joža Vršnik, po domače Robanov Joža (1900-1973), ki je tako kot nihče drug znal videti, slišati in čutiti naravo in vse, kar ga je obdajalo v Robanovem kotu. Svoja doživetja, zgodovino kraja, pregovore in razne zanimivosti je zapisal v kratkih zgodbah. Objavljal jih je v različnih časopisih, po njegovi smrti pa jih je v knjižno obliko uredila dr. Zmaga Kumer. Ker je bil Joža zelo zadržan, je javnosti ostalo pravzaprav neznano, kako je do objave zgodb sploh prišlo. Njegov prvi učitelj je bil dedek Sinje Zemljič Golob, ki je Robanovega Jožo spodbujal k pisanju in tudi k objavljanju zgodb v periodičnem tisku. Sinja ga je zelo dobro poznala in kasneje je obdelala njegove zgodbe v diplomski nalogi etnografske smeri ter poskrbela, da je SAZU njegove zvezke z rokopisi tudi odkupil. Nekatere zgodbe seveda niso bile objavljene. Joža ni zaupal hitremu napredku in se je vedno boril, da bi Robanov kot ostal tak, kot je še danes. Čeprav se nikoli ni poročil, je zapisal: »Moja samotna pota, bilo jih je veliko, pa vsa se strnejo v eno samo lepo pot, pot veselja in tihe sreče.«
To so ljudje, brez katerih ne more nobena župnija in nobena cerkev. Mežnarji ali cerkovniki. Čeprav so v ozadju, je njihovo delo zelo odgovorno in pomembno in jim ne pušča prostega časa. Je obveznost in hkrati poklicanost. Šest zgodb mežnarjev in mežnaric nam odpre nov pogled na poklic ali bolje rečeno način življenja v različnih župnijah po Sloveniji. Ti mežnarji pa niso zgolj cerkovniki, so veliko več. Scenaristka: Katja Stamboldžioski Režiserka: Ita Obersnu
19. september 1981 je na prav poseben način zaznamoval slovenski prostor in cistercijanski samostan Stična na Dolenjskem postavil v središče mlade vere. To je dan prvega Srečanja slovenskih študentov in mladine, ki se je skozi desetletja razvil v celodnevni festival Stična mladih, z namenom »prebujati mlade, da vstanejo in hodijo za Kristusom«. Izkušnja skupnosti in bližine Boga že štiri desetletja vsako tretjo soboto v septembru privablja na tisoče mladih.
Ko jesen trka na vrata in dozorevajo pridelki pridnih rok, se na kmetih začenjajo opravila, ki obujajo številne iskrive spomine. Od prve ljubezni, petja in pripovedovanja šal, do nagajivosti med plesom. In čeprav je šlo za garaško delo, so se marsikje veselili časa, ko se je zbrala vsa vas in so po domovih pospravili, kar je podarila narava. Svojevrsten kmečki praznik je bil tudi ličkanje koruze. Še pred desetletji je bilo to najpomembnejše jesensko kmečko opravilo, pa tudi veselje za staro in mlado. Danes skoraj pozabljeni običaj so obudili domačini v Dogošah in polepšali jesenski večer.
Pohorje ni gosto posuto s slapovi ali šumi, a tu in tam je kakšne, ki je vreden ogleda. Od Padenikove domačije pelje pot po strmini do vode. Od sotočja Velike in Male Polskave nadaljujemo pot in Rotartovega ali Padenikova šuma, ki ga ne moremo zgrešiti. Gre za manjši, a zato nič manj pomemben, zlasti pa lep pohorski šum. Šest metrov visok slap, ki je vklenjen v trdno skalovje. Hidrološko in botanično zaščiteno območje vredno ogleda. Avtor: Dušan Tomažič, slika in režija Sandi Kolarič.
Goričko je gričevnat svet na severovzhodnem koncu Slovenije, znan kot slabo razvita, revna in neprivlačna pokrajina. V 60-tih letih 20. stoletja je postalo Goričko prizorišče številnih mladinskih delovnih akcij, ki so pokrajini prinesle asfalt, vodo in elektriko, v 70-tih pa gradnje vikendov. V resnici pa se ni nič spremenilo do prihoda Angležev, ki v zadnjih letih množično kupujejo stare domačije. Zdaj angleška skupnost šteje več kot 500 ljudi, kar je spremenilo kmečko strukturo Goričancev. Kaj o vplivu Angležev mislijo kmetje, umetnostni zgodovinarji, politiki in cerkvene oblasti? In kaj pravijo Angleži, kaj jih je pravzaprav prineslo na ta oddaljeni košček zemlje?
V tem šolskem letu je 170 let dopolnila ena najbolj markantnih stavb v Mariboru, Prva gimnazija. Mogočna zgradba, ki so jo postavili le v dveh letih, je v svoji bogati zgodovini spisala kup zanimivih zgodb. Kakšni zakladi se skrivajo v šolski knjižnici, kako se je iz dolgoletnega sna prebudila znamenita ura in koga predstavljajo kipi, ki s strehe že 170 let zrejo na trg?
Vodiška Johanca je bila revno dekle iz Vodic, ki se je pretvarjala, da krvavi iz Kristusovih ran, zato so k njej ljudje romali molit. Romali so od blizu in od daleč, glas o njej se je širil med ljudmi, da gre za čudež. Resnico je razkril ljubljanski mesar, ki je povedal, da Johanca pri njem vsak teden kupi volovsko kri. Svetništvo med Slovenci ni na posebno dobrem glasu, kar gre morda pripisati tudi razkritju najbolj znamenite prevarantke, Vodiške Johance, ki je zaradi domnevnih čudežev v Vodice privabljala množice ljudi. Zgodaj osirotela Ivana Jerovšek je leta 1913 poskrbela za veliko senzacijo, saj je uprizarjala Kristusovo trpljenje, krvavela po celem telesu in trdila, da lahko vzpostavi stik z umrlimi. Dokumentarni feljton scenaristke in režiserke Špele Kuclar razkriva nenavadno zgodbo Ivane Jerovšek od začetkov njene svetniške slave do ponižujočega konca, ko je izginila izpred oči javnosti.
Ivan Hribar, ta pokončni mož in načelni slovenski rodoljub, je zagotovo najbolj znan ljubljanski župan v zgodovini slovenske prestolnice. Ljubljana se je poklonila svojemu znamenitemu županu s postavitvijo spomenika ob Ljubljanici, v kateri je leta 1941 – v protest italijanski okupaciji mesta – prostovoljno našel smrt. V dokumentarnem filmu se Hribar izkaže kot župan, politik, gospodarstvenik, nestor slovenskega bančništva, pisatelj in prevajalec. Z igranimi prizori so predstavljeni ključni trenutki njegovega življenja. Še preden je postal župan, se je kot član mestnega sveta zavzemal za izgradnjo vodovoda in kanalizacije in tako postavil temelje, da je Ljubljana »iz dolge vasi postala mesto«. Ko je Ljubljano konec devetnajstega stoletja prizadel hud potres, je za 14 let prevzel županovanje. Z denarno pomočjo cesarja ter iznajdljivostjo je Hribar obnovil mesto, da je postalo narodno središče, tudi z ustanovitvijo slovenskih šolskih in kulturnih ustanov. Dosegel je, da je Ljubljana dobila slovenske ulične napise, bančne ustanove, spomenike in zelene površine. Scenaristka je Živa rogelj, režiser Primož Meško.
24. junij 1991: priprave na slovesnost ob razglasitvi samostojnosti so na vrhu. Postalo je jasno, kakšni bodo državni simboli Slovenije. Slovesnost bo očitno lahko potekala po scenariju, ki je v ključnem trenutku predvideval dvig nove slovenske zastave in spust stare. 25.junij 1991: Vse poteka bolj ali manj po načrtih, množice ljudi se zbirajo na nekdanjem Trgu Revolucije. Napetost tik pred začetkom prireditve je vse večja. 20 minut pred začetkom slovesnosti pa se izkaže, da bo morda ključni trenutek - dvig nove zastave- odpovedan.
Neveljaven email naslov
