Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V tokratni oddaji sta ustvarjalki v fokus vzeli mejo kot prezrto, a zato nič manj odlično turistično zgodbo. Na terenu sta preverili, kakšno je čezmejno sodelovanje na območju občine Podčetrtek in na hrvaški strani reke Sotle, ter kako se Ilirska Bistrica povezuje s hrvaško Kastavščino. Po padcu meje s sosednjo Hrvaško se je namreč v obmejnih občinah odprl neizkoriščen turistični prostor. Nekdanja meja, ki je tekom zgodovine ločevala in povezovala hkrati, postaja danes prostor za ustvarjanje skupnih partnerstev, hkrati pa se odpirajo tudi vrata novi čezmejni turistični destinaciji. Želja turističnih delavcev s terena namreč je, da bi se bolj tesno povezovali tako sobodajalci, gostinci kot tudi ponudniki kmetijskih produktov in aktivnih doživetij tako s slovenske kot hrvaške strani. V oddaji je tako izpostavljen eden bolj originalnih pridelovalcev brinjevca iz vasi Zabiče pri Ilirski Bistrici, ki izstopa po retro kleti v kateri ima shranjene sode z namočenimi brinovimi jagodami, katere vsak dan meša zaradi nenehnega vrenja kvasovk. V oddaji boste tudi izvedeli, zakaj se vas Novokračine imenuje tudi »Dolina ljubavi«. Na hrvaški strani pa več o tradicionalnem povezovanju Ilirske Bistrice z občino Matulji ter o železniški progi Ljubljana-Reka, ki je lani praznovala 150 let in danes predstavlja dragoceno kulturno in tehnično dediščino. Žal pa se izgublja socialna vez, saj domačini vedo povedati, da je njega dni na tej relaciji dnevno vozilo tudi po šest vlakov, danes pa na njej vztraja samo še eden. Na hrvaški strani reke Sotle izpostavljamo gastronomsko ponudbo podeželskega gostišča, ki hrani tudi ostanke Celjskih grofov. Obiskali smo dvorec Miljana in vedno razigrano Kočo pri čarovnici, ki se skriva v gozdu samo kilometer stran od samostana Olimje. V njej tudi po letih dolgo ostaja kvalitetna ponudba za otroke, ki lahko tu vstopijo v svet pravljic in ponovno spoznajo Kekca, Bedanca, Krjavlja, Sneguljčico, Rdečo kapico in druge pravljične like. Obmejni prostor je ravno zaradi zgodovinskega spomina izjemno bogat z originalnimi vsebinami, avtentičnimi produkti, hkrati pa nas uči o multikulturnosti ter o sobivanju kultur, narodov in jezikov. Zato bi morali turistični odločevalci v prihodnje razmisliti o vzpostavitvi čezmejne destinacije, ki bi preko povezovanja in skupnega nastopa na trgu, postopoma trgala tradicionalni tranzit skozi prezrte kraje. Čas je že, da ti kraji presežejo tradicionalni tranzit na poti do Istre, Kvarnerja, Zagreba ali bolj zvenečih turističnih destinacij. Meja je namreč odlična turistična zgodba in ljudje v širšem obmejnem pasu imajo dosti za ponuditi. Samo povezati jih je potrebno na pravi način.
Na lepše se vrača na male ekrane. V luči večje promocije kulture in umetnosti predstavljamo ljubljanski festival LUV, ki vabi v goste v prestolnico tudi izven glavne turistične sezone. Kakšne zgodbe skriva Fužinski grad? V katerem izmed ljubljanskih mestnih muzejev se lahko pelješ s starodobnim fičkom? In zakaj je zadnja dežnikarica na Trubarjevi v zadnjih letih postala turistična delavka? V oddaji tudi več o ljudskih pevcih Jezercih, ki ob Cerkniškem jezeru oživljajo že skoraj pozabljeno nesnovno kulturno dediščino. Na avtentični kmetiji odprtih vrat pa smo okušali ščuko narejeno po stoletnem receptu. Ščuka sicer velja za eno najbolj znanih rib Cerkniškega jezera in ima ravno v tem presihajočem jezeru največje drstišče v Evropi. Sicer pa je okoli jezera speljana tudi krožna kolesarska pot poimenovana po ščuki. V oddaji tudi neobičajna zgodba vredna nedeljskega izleta. Na Vogrskem je na turistični ogled postavljen skrivni bunker Pr Barabonu. V nekdanjem svinjaku na več stoletni kmetiji je skozi staro kurišče z dvojnim dnom na katerem so med obema vojnama kuhali za svinje (oziroma prasca kot slikovito rečejo na Goriškem) speljan rov v skrivni sobani. V njih so med drugo svetovno vojno Fornazaričevi (nona Olga in nono Peter) skrivali organizatorje NOB na Primorskem in ravno na Vogrskem je bil septembra leta 1943 ustanovljen Narodnoosvobodilni svet za Primorsko Slovenijo, hkrati pa je ravno tu delovala tudi partizanska tiskarna Ančka 222. Iz skrivnega bunkerja pa sta ustvarjalki pokukali tudi v premalo znan muzej na prostem, ki zadeva zgodovinski turizem prve vojne. Na vojaško tematiko pa se navezuje tudi Muzej sanitete prve svetovne vojne, ki se nahaja v stari mrliški vežici na pokopališču v Renčah. Muzejska zbirka prikazuje delovanje renške vojaške bolnišnice in sanitetni material, s katerimi so zdravili bolne in ranjene vojake v prvi svetovni vojni. Muzej v Renčah sicer ni edini primer, ko se je muzej preselil v prostore mrliške vežice. Muzej Spomni se name v Mirnu, kjer je meja z razdelitvijo pokopališča na dva dela in med dve državi pokazala vso svojo tragičnost, je namreč prav tako postavljen v nekdanji mrliški vežici. Vredno ogleda - domačini namreč radi rečejo, da bomo na koncu vsi odšli “na lepše”.
V tokratni oddaji Na lepše sta ustvarjalki Marjana Grčman in Irena Shyama Hlebš v ospredje postavili devet smučarskih centrov (Krvavec, Vogel, Velika Planina, Cerkno, Golte, Rogla, Kope, Mariborsko Pohorje in Trije kralji), ki so z letošnjo investicijo v skupni višini dobrih 76 milijonov evrov, bogatejši za 11 novih žičniških naprav in številna doživetja, ki niso vezana samo na zimsko sezono, ampak so prilagojena celoletni ponudbi. Gospodarsko ministrstvo je s tem največjim investicijskim ciklom v turizmu v zadnjih petnajstih letih podprlo preobrazbo smučarskih centrov v celoletna gorska središča s poudarkom na športnih aktivnostih ter v kombinaciji z zdravilišči in gastronomijo. Slovenski žičničarji so v pretekli sezono zabeležili 1.200.000 obiskovalcev in približno 17 milijonov prevozov. Na račun novih posodobitev pa se predvideva, da naj bi številka narasla na milijon in pol smučarjev ter 25 milijonov prevozov. Prav tako se pričakuje tudi številne multiplikativne učinke tako za upravljavce in lastnike smučišč kot tudi za lokalno skupnosti in širšo regijo. V oddaji pa vas ustvarjalki vabita tudi na vodeni praznični ogled Tržiča. Vodniki vas popeljejo skozi okrašeno mestno jedro, mimo cerkve svetega Andreja do najstarejšega poslopja v tržiškem mestnem jedru, Kurnikove hiše. Tu bosta že dišala tržiška flika in božični čaj. Izvedeli boste skrivnosti o prazničnih navadah na Tržiškem, srce pa vam bodo ogrele praznične pesmi in kolednice. Nadalje bo pot vodila v cerkev Marijinega oznanjenja, kjer vam pripravljamo posebno presenečenje. Zgodbo o Kristusovem rojstvu boste spoznali v edinstvenih Tekčevih jaslicah, ki sodijo med najlepše dosežke ljudske duhovne kulture. Doživetje boste zaključili z ogledom razstave prazničnih voščilnic avtorja Toneta Kavčiča v Galeriji Atrij.
V tokratni oddaji Na lepše izpostavljamo nočni ogled Sevniškega gradu, kjer se ob soju več kot sto prižganih sveč, odkriva zgodbe nekdanjih žensk, ki so s svojim delovanjem zaznamovale grad tekom stoletij. Obiskali smo prenovljeni Vodovodni stolp v Brežicah, ki za nekaj metrov presega povprečno višino vodovodnih stolpov v svetu, ki znaša 40 metrov. Brežiški stolp kot spomenik tehniške in kulturne dediščine, je celo naveden na seznamu 43 slavnih vodovodnih stolpov na svetu, ki še stojijo v Sloveniji, Kanadi, na Hrvaškem, v Angliji, Združenih državah Amerike, Indoneziji in na Slovaškem. V oddaji tudi zgodba o Mozirskem gaju, ki po avgustovski vodni ujmi, v kateri so utrpeli precej škode, z decembrom znova odprli vrata. Za obiskovalce so pripravili praznično Božično bajko z 1,8 milijona lučkami, ki bodo sijale do 7. januarja. Mozirski gaj so po poplavah s pomočjo gradbene mehanizacije in številnih prostovoljcev očistili mulja in vode, uspeli so popraviti uničeno infrastrukturo, urediti poškodovane sprehajalne steze in na novo zasaditi nekaj cvetličnih gredic. Tudi na letošnji Božični bajki Slovenije se bodo obiskovalci lahko sprehodili med tematskimi vrtovi in v vsakem kotičku parka začutili praznično vzdušje ter skupaj z vodstvom gaja delili tudi hvaležnost, da so jih lahko po avgustovskih katastrofalnih poplavah tako kmalu ponovno povabili v njihov park. Priprave na zimsko sezono so v polnem teku, izbrana slovenska smučišča pa bodo letos prvič zagnala tudi posodobljene naprave. Ekipa Na lepše je obiskala Vogel, kjer so z zadnjo investicijo v kar devet slovenskih smučarskih centrov, financirali gradnjo panoramske krožne kabinske žičnice Zadnji Vogel. S kabinsko žičnico se bo tako letošnjo zimo lahko vozilo do deset ljudi, kar je bistveno več, kot jih lahko prevozi trenutna stara dvosedežnica.
V tokratni oddaji Na lepše se predstavlja Radovljica, kot šolski primer povezovanja v turizmu - tako med občino, Zavodom za turizem in turističnimi podjetniki na najrazličnejših področjih. Točka preloma se je za radovljiški turizem zgodila pred desetimi leti, ko so se gostinci zbrali na kriznem sestanku in postavili temelje za projekt Okusi Radol’ce. Ugotovili so namreč, da bo brez povezovanja vsak gostinec zase životaril, zato se v povezovanje povabili tudi okoliške kmete. Okusi Radol'ce tako letos že deseto leto ponujajo menije po enotni ceni in iz sledljivih sestavin. In če je Radovoljica že dobila svoje mesto, pa je naslednji korak na razvoju okolice, ki je turistično slabo prepoznavna. Begunje z zgodbo Avsenika in Elana, grad Kamen s pohodništvom, Kropo, Kamno Gorico, Lipniško dolino ter romarski turizem Brezja. Gre za mikrolokacije z zelo močnimi lokalnimi zgodbami, ki jih pa je potrebno še ozavestit v očeh obiskovalcev. In če je Radovljica vzoren primer povezovanja pa se na drugi strani Slovenije preohlapno razvija Kras Tu so prešibko povezani turistični ponudniki in kmetje, ponudba je kvalitetna a preveč razpršena in o njej se premalo govori. Ponudniki na terenu želijo večjo vidnost celotnega Krasa ter jasno strategijo, kako se bo na Krasu dolgoročno zapolnilo mrtvo sezono od decembra pa tja do konca marca. Želja po povezovanju pa je tudi na italijanskem krasu, kjer je vinar Benjamin Zidarich izrazil željo po ustanovitvi konzorcija tako slovenskih kot tudi italijanskih vinarjev, da bi zaščitili avtohtono vitovsko grganjo, eno najbolj neizkoriščenih vinskih sort pri nas. V oddaji pa tudi več o nagradi Kristalni Triglav, katero je na nedavnih Dnevih slovenskega turizma prejela Marjana Grčman.
Ekipa Na lepše je raziskovala, kako se turizem razvija v nekoč popolnoma izpraznjenih Abitantih. Ta najbolj odmaknjena vasica koprske občine je bila avgusta 1987 razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena in je vpisana v register kulturne dediščine. Nekoč je v vasi živelo okoli sto petdeset ljudi in tudi do sto dvajset glav živine, od katere je bilo odvisno življenje v vasi. Vsako leto so med drugim pridelali dobrih petsto hektolitrov vina, predvsem refoška, ki je veljal za eno od najboljših vin primorske regije. Druga svetovna vojna je vas zelo osiromašila, saj so prebivalci hranili kar tri vojske. V zadnjih letih pa vas tudi z različnimi dogodki ponovno začenja živeti. V samostanu in galeriji Kostanjevica na Krki ponujajo skozi delavnice grafičnega tiska in tako ohranjajo kulturno dediščino. Namig za jesensko rekreacijo predstavlja kompleks rovov pod Sveto Goro, ki predstavljajo edinstven in razvejan kompleks vojaške infrastrukture, katere so v živo skalo izkopali vojaki avstro-ogrske vojske, ki so se med letoma 1915 in 1917 na tem območju spopadali v dvanajstih bitkah Soške fronte. Za konec pa še ne čisto turistična zgodba o Mokrem potoku. Kočevarski vasici, ki je položena globoko v kočevske gozdove, na rob gozdnega rezervata. Mokri potok je bila mešana vas s slovensko-nemškimi prebivalci, kar je bil tudi razlog, da jo v Roški ofenzivi leta 1943 niso porušili. So jo pa zato z vojsko zravnali kasneje, ko je bil Mokri potok del varovanega in zaprtega širšega območja Kočevske Reke. V zadnjih desetih letih se je v Mokrem potoku oblikovala samozadostna vasica, ki jo je čisto na novo zgradila skupina ljudi, združena pod okriljem zadruge Mokri Potok. Zgodovina vasi se je začela na novo pisati leta 2013, z odkupom parcel ob Občine Kočevje. In tako je iz zaraščenega ter nekultiviranega prostora, kjer je bilo nekdaj posejanih 18 kmetij, nastala eko vasica 5-ih hiš in 18-ih prebivalcev. Njihov koncept ekološke gradnje, naravne pridelave hrane, z rabo obnovljivih virov energije, recikliranjem in čim manjšem ekološkemu odtisu, pa se želi v prihodnje odpirati tudi turizmu.
V tokratni oddaji Na lepše več o promociji kulturne dediščine v turizmu, na primerih, ko spomeniško zaščitene hiše postanejo sodobni turistični objekti in s tem kultura dobi, ne le stavbarsko, temveč tudi novo, živo vsebinsko vlogo. Ekipa je obiskala Golnarjevo viničarijo v pomurski vasi Sovjak, kjer ohranjajo stiskanje jabolk na tristo let stari leseni preši. Drugi primer žive kulturne dediščine je Klet in muzej Brumen. Obnovljena cimprača z letnico 1757, ometana z ilovico in primesmi slame, najdemo ob prleških vinogradih v kraju Koračica. Gospodar Anton Brumen je ob brunarici zasadil potomko najstarejše trte na svetu iz mariborskega Lenta, domačija pa predstavlja primer uspešne zgodbe o celoviti prenovi. Kot dokaz temu, je bil objekt uvrščen v izbor 17 najuspešnejše prenovljenih objektov kulturne dediščine v državi. V duhu kulturne dediščine smo v dolenjski vasi Podbočje obiskali Lovra Jurečiča, ki predstavlja novi val mladih kovačev. Lovro na roko kuje nože, med drugim se lahko pohvali tudi z naročilom za Ano Roš. V oddaji tudi o produktu Black Hole Trail, ki je bil na nedavnih Dnevih slovenskega turizma nagrajen s priznanjem Sejalec finalist. Ekipa oddaje Na lepše pa je obiskala tudi Črno na Koroškem, ki se po avgustovskih poplavah apokaliptičnih razsežnosti, že počasi odpira turizmu. Center Črne je v celoti saniran, prav tako so v bližnjih manjših hotelih že skoraj povsem odpravili posledice ujme.
Kako se po avgustovskih poplavah razvija turizem na Solčavskem? Zakaj je domačija Šturmajce primer dobre prakse, kako oživljati kulturno dediščino? Hodili smo po Risovi poti na Kočevskem.
V novembrskem duhu smo obiskali pozabljene katakombe v Malečniku. Kakšna pogrebna kulturna dediščina se skriva na mariborskem pokopališču Pobrežje? Spomnili smo se umrlih vojakov v nemški kostnici v Tolminu, ki so padli na bojiščih ob Soči v 12.Soški bitki. Domačini v goriških vaseh nad Kanalom pa so posebej za oddajo Na lepše obujali avtentične pogrebne običaje in mrliške pesmi.
Kam se turistično razvija Kozjanski park skupaj z Gradom Podsreda? Kako so v Soteski Vintgar omejili prekomeren turistični obisk in zakaj je Grad Rajhenburg primer dobre prakse, kako na podeželju avtentično oživljati grajske vsebine?
Obiskali smo Loško dolino, kjer produkt opazovanje rjavega medveda v naravi, postaja najbolj prepoznaven element njihove turistične ponudbe. Iščete samotne kotičke? Potem se v tem letnem času odpravite na ribolov na Kočevsko jezero ali pa obnovite svoje veščine preživetja v naravi. V oddaji pa tudi o varni odpravi visokogorja, ki je tudi v tem pozno jesenskem času močno obiskano.
V tokratni oddaji izpostavljamo kolesarske produkte v prezrtih delih Ilirske Bistrice in Bele krajine, kjer je ekipa posnela še zadnje letošnje trgatve. V deželi ne gre brez belokranjskega folklornega utripa, kulturne zapuščine Tonija Gašperiča in posebnega produkta Osnovna šola Brihtna glava v Radovici pri Metliki, kjer se čas zavrti nazaj v 50. leta 20. stoletja. Kolesarjenje v Ilirski Bistrici pa predstavlja odkrivanje neznanega in je hkrati tudi veliko presenečenje, saj divji in gozdnati prostor skriva preko 500 kilometrov poti za turne kolesarje in več kot 300 kilometrov tematskih kolesarskih poti, ki peljejo po sledovih Rapalske meje in vojne vihre, mimo gradov in pomnikov zgodovine, vse do avtentičnih sadjarjev in žganejkuhov v Brkinih. Ekipa oddaje Na lepše je za snemanje izbrala traso, ki po gorskih in mestoma tudi manj utrjenih italijanskih poteh vodi iz vasi Bač na Veliko Milanjo in naprej na razgledni hrib Kozlek, ki ga domačini imenujejo tudi “kočanski Triglav”. V oddaji tudi zgodba o legendarni lokalni jedi »krompir u zevnici«, ki pa se jo, žal, ne dobi na praktično nobenem meniju lokalnih gostiln. Ekipa pa je obiskala tudi manj znani muzeju starih koles v vasi Bač pri Ilirski Bistrici, kjer Frane Tomšič, med domačini znan kot Puškin - na skrbno urejenem podstrešju nekdanjega skednja - hrani zavidljivo zbirko starodobnih koles za različne sorte obrti in poklicev z vso pripadajočo opremo.
Neveljaven email naslov
