Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dokumentarni film sledi kratkim zgodbam domačinov z bregov reke Čabranke, ki tvorijo mozaik življenja ljudi daleč od Ljubljane in Zagreba. Tudi po vstopu Hrvaške v Evropsko unijo meja med Slovenijo in Hrvaško ostaja zunanja meja schengenskega območja. Na zemljevidu sveta so meje črte, ki določajo območja oblasti posamičnih držav. Kraja Osilnica in Čabar loči državna meja med Slovenijo in Hrvaško, a povezuje reka Čabranka, ki od Čabra teče proti Osilnici in se izlije v Kolpo. Kdo so ljudje z bregov reke? Tisti, od nekdaj povezani, ker drugače ne bi preživeli. Tisti, ki govorijo podoben jezik. Se poročajo, imajo družine, si nazdravljajo ob rojstvih in žalujejo ob smrtih. Tisti, ki namesto imena domovine raje povedo rodbinsko ime. Bistvo človeka ni vnaprej določeno z višjimi zakoni, naj bodo božji ali naravni, človek je tisto, kar so njegova dejanja. Samo dejanja dokazujejo, kaj je vsakdo od nas v resnici hotel. Dokumentarec sledi kratkim zgodbam ljudi z obeh bregov Kolpe. Filmska podoba je mozaik človeških obrazov, daleč od Ljubljane in Zagreba. V razgaljenem življenju šteje samo to, da smo drug z drugim resnični in si v odnosih ne ustvarjamo pekla. Politične igre moči se vedno dogajajo daleč stran, na parketu navidezne demokracije. V tišini teh oddaljenih krajev se v ljudeh znova vzpostavi stanje, ko v dahu začne vibrirati nerazumljiva in neuničljiva sila, ki ji preprosto rečemo ̶ ljubezen. Danica, Zdenka, Anita, Nataša, Sven, Miha, Lian, Marija … Meja njihovih teles je koža, toda dotikajo se in se poljubljajo. Pri tem niso prav nič patetični. Njihovo je samo tisto, kar sprejmejo za svoje. Neke noči čez reko prideta oče in sin. Pobegnila sta iz Sirije. Njuna država ni več domovina. Bo deček iz Alepa pri nas dobil kozarec mleka?
Serija 25 oddaj kratkega formata #Zelena generacija - Young Village folk, predstavlja zgodbe in dobre prakse mladih, ki nam v EU pridelujejo hrano. Še nekaj korakov do doktorata na Biotehniški fakulteti, končan študij andragogike in skrb za 1000 oljčnih dreves, to je zgodba mlade prevzemnice kmetije Martine Veršnik iz Izole.
Leta 1818 je Luka Čeč odkril notranje dele Postojnske jame in kmalu zatem se je v jami začel tudi organiziran turistični razvoj. Sto let kasneje so jamo prepredli z elektriko in v njej postavili progo, ki je turistom v majhnih vagonih omočila celovit ogled. Do 9.11.2017 je Postojnsko jamo obiskal 38-milijonti obiskovalec, uvrščena je tudi med 30 največjih naravnih čudes sveta. Zgodba Postojnske jame in njena predstavitev širšemu svetu pa je tesno povezana z enim največjih fotografov Evrope ob prelomu dvajsetega stoletja - Rudolfom Brunerjem Dvořákom, ki ga strokovna zgodovina uvršča med začetnike reportažne fotografije. Njegovi posnetki Postojnske jame iz leta 1909 so prvi fotografski ciklus katerekoli jame na svetu. Istega leta je Dvořák zabeležil obisk Maksimiljana Evgena, komajda 14-letnega brata bodočega avstrijskega cesarja Karla I. ter njegove matere Marije Jožefe Saške s spremstvom. Fotografiral je tudi obisk cesarske dvojice Franca I. in njegove žene Karla Avguste, ki sta jamo obiskala na poti iz Ljubljane v Postojno. Dvořák je bil tudi uradni fotograf srbskega kralja Petra I Karađorđeviča. Doslej še ne prikazan nabor štiristotih fotografij Postojnske jame je zaklad brez primere. Zbirka je dragocena iz več razlogov: ker gre za prve posnetke podzemske jame na svetu, ker prikazujejo Postojnsko jamo takšno kot je bila pred opustošenjem med drugo svetovno vojno, hkrati nazorno prikazujejo, kako je bila že pred skoraj sto leti opremljena za oglede turistov (razsvetljava, železnica ipd.), predvsem pa fotografije kažejo mnoge danes drugačne motive. Unikatno fotografsko zbirko negativov na steklenih ploščah je leta 2005 odkupil Muzej novejše zgodovine. Dokumentarni film Simfonija globine je nastal po scenariju in v režiji Igorja Vrtačnika.
Ali veste, da je ime Slovenj Gradec nekoč nosilo drugo naselje kot v našem času, da je njegova srednjeveška zgodovina povezana s slavnimi evropskimi osebnostmi in da danes nosi naziv Mesto glasnik miru? Ponaša se z izjemno dragoceno kulturno dediščino, z izstopajočo župnijsko cerkvijo sv. Elizabete in pomembnimi zbirkami Koroškega pokrajinskega muzeja in Koroške galerije likovnih umetnosti. O kulturnem življenju mesta nekoč in danes smo se pogovarjali s kustosom Markom Košanom, medičarsko obrt so predstavili člani družine Perger, slišali pa bomo tudi samospev najslavnejšega domačina skladatelja Huga Wolfa.
Kovačičevo pisanje je od nekdaj veljalo za “sumljivo”, in sicer tako v (ne)ideološkem kot tudi strukturno-formalnem smislu. Šele v 21. stoletju, malo pred pisateljevo smrtjo leta 2004, je Kovačičev opus doživel temeljito revizijo in se vzpostavil kot vrhunski opus. Njegova knjiga Prišleki, roman v treh knjigah, je v bistvu romansirana avtobiografija z elementi zgodovinopisja. O nenavadni in samosvoji strukturi romana smo se pogovorimo z dr. Gašperjem Troho, ki smo ga vprašali, kako roman obravnava različne ideologije, od predvojne starojugoslovanske, medvojne fašistične in povojne komunistične. Sledil je pogovor z Mitjo Čandrom, založnikom, ki je Kovačičeve Prišleke, sicer izšle leta 1984, izdal v prenovljeni izdaji leta 2018.
Niso ne živali ne rastline – lahko pa živijo tako na rastlinah kot v živalskem telesu. Trenutno poznamo nekaj več kot 100.000 vrst teh organizmov, ki so pravzaprav ustvarili pogoje za življenje na kopnem in celo vzgojili prve kopenske rastline. Ta nenavadna bitja tvorijo kraljestvo gliv.
Karel Destovnik - Kajuh je bil pesnik mehkega srca in izostrenega čuta za vse vrste krivic, predvsem pa svobodna ptica, kakršna je tudi kanja, po kateri je dobil vzdevek. Karel Destovnik - Kajuh (1922–1944) je bil pesnik, prevajalec in narodni heroj. Socialno čuteč človek, upornik in že v rani mladosti preganjan zaradi širjenja komunističnih idej. Ob napadu na Jugoslavijo se je takoj pridružil narodnoosvobodilnemu boju. Prve ljubezenske pesmi je posvetil Mariji Medvedovi, svoji prvi veliki ljubezni, z njo sta si izmenjala čudovita ljubezenska pisma, ki so končno na voljo tudi bralcem. Pred odhodom k partizanom se je navezal na Silvo Ponikvar, njegove zadnje pesmi pa je po nareku in spominu, s strojem na kolenih natipkala Marta Paulin - Brina, še ena lepotica, ki je zaznamovala življenje tega izjemnega pesnika. Zadnja njegova zbirka pesmi je izšla v osemintridesetih izvodih, množične izdaje, ki so jo načrtovali v diviziji, pa Kajuh ni dočakal. Za njim je ostal blokec, v katerega je še ena ženska roka zapisala zadnjo njegovo pesem, a je žal ta stran iztrgana. Avgusta 1943 je Kajuh iz Ljubljane odšel k partizanom, postal je vodja kulturniške skupine XIV. udarne divizije. 22. februarja 1943 zvečer je hišo, v katero so se zatekli partizani, napadla nemška patrulja. Kajuha so ubili prvi streli iz sovražnikovih pušk.
Paulina, Anja, Jurij in Sergej. Zaznamovali so jih različni dogodki, zaradi katerih so odrasli hitreje kot večina njihovih vrstnikov. Jurij je pri štirinajstih letih odšel od doma v Španijo, svojim košarkarskim sanjam naproti, pozneje mu je pri trinajstih letih sledil brat Sergej. Paulina je bila uporniška najstnica, ki je zanosila pri šestnajstih letih, Anji pa je pri isti starosti življenje na glavo obrnila diagnoza rak. O strahovih, boju, uporništvu, odločitvah, odraščanju, ciljih, življenju pripovedujejo tako sami kot njihovi bližnji, o zgodnjem odraščanju pa razmišljata tudi psihologinja in psihiatrinja. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Marko Naberšnik
Dogodek v mestu Gogi predstavlja vrh slovenskega ekspresionističnega gledališča. Napisal ga je Slavko Grum, leta 1901 rojeni Dolenjec, po poklicu zdravnik, ki je snov za svojo dramo v marsičem črpal tudi iz Freudove psihoanalize. O izrednem pomenu ekspresionističnega gledališča smo se pogovarjali z režiserjem Draganom Živadinovim, ki nam je pred sliko izvirne Gogine scene osvetlil vpliv scenografije na vsebino drame, o tem, kako je bilo delati priredbo Goge, pa smo v temnih globinah gledališča razpravljali z dramaturginjo Evo Mahkovic.
V letih 1942 in 1943 je Mussolinijeva vojska mnoge Slovenke in Slovence internirala v italijanska fašistična taborišča. Spomin na te dogodke je potisnjen v pozabo tako doma kot na tujem, poznavanje fašizma pa popačeno. Posledično so storilci obravnavanih vojnih zločinov ostali nekaznovani. Intimna pričevanja nekdanjih internirancev in njihovih svojcev razkrivajo globino, s katero kratenje človekovih pravic, poniževanje in razčlovečenje zarežejo v posameznika in narod. Poleg preživelih osvetlijo in osmislijo zgodovinske dogodke slovenski in italijanski zgodovinarji ter psihoanalitik. Dokumentarni film Strah ostane je poskus razumevanja, kako vojna in internacija predrugačita človeka in kako opredeljujeta narod. Ker raziskav o vojni, povojni travmi in medgeneracijskem prenosu travme v Sloveniji ni, kot skupnost malo vemo o tem. Iz tujih raziskav je znano, da se vojna travma zareže v nevrobiologijo naslednjih generacij in se izraža v nasilju, osebnostnih motnjah, odvisnostih, samomorilnosti, političnem diskurzu in tudi v samopodobi ljudi. Izhodišče za nastanek dokumentarnega filma je fotografsko-dokumentarna razstava Zadnji pričevalci, avtoric, novinarke Saše Petejan, fotografinje Mance Juvan in zgodovinarke Urške Strle. Avtorske fotografije Juvanove, na katerih so še redki živeči interniranci, so narekovale vizualno podobo filma. Ritem mu dajejo prikazi likovnih del, nastalih v fašističnih taboriščih, ki jih hranijo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani. Namen dokumentarnega filma je ohranjanje zgodovinskega spomina na fašistična taborišča in na internacijo. Hkrati spodbuja refleksijo o vplivu travmatičnih izkušenj na posameznika in na družbo.
Serija 25 oddaj kratkega formata #Zelena generacija - Young Village folk, predstavlja zgodbe in dobre prakse mladih, ki nam v EU pridelujejo hrano. Brata Mitja in Matjan Žgajner sta iz majhne kmetije, ki jo je podedovala njuna mama, razvila projekt ki ju je pripeljal do najboljših kuharskih mojstrov v Sloveniji. S farmo kuncev in avtohtonih krškopoljskih prašičev, ter s predelavo v odlične mesne izdelke, sta ustvarila delovni mesti tudi za svoji ženi. Družinsko podjetje se uspešno razvija in raste.
V oddaji Profil Tina Šrot gosti novogoriška plesna umetnika Nastjo Bremec Rynia in Michala Rynio, ki sta si od leta 2009 pod imenom MN Dance Company ustvarila mednarodno odmevno plesno-koreografsko kariero.
Pred sto leti je več žensk rodilo deset in več otrok kot pa enega samega, medtem ko se število edink in edincev danes vztrajno povečuje. In to ne samo na Kitajskem, kjer je vrsto let veljala politika enega otroka, temveč tudi na Zahodu, kjer bo vsak četrti otrok odrasel brez bratov in sester. Evropa se stara, živimo v času poudarjenega individualizma in narcisizma, zato je avtorja Žigo Valetiča, ki ima tudi sam izkušnjo edinstva, zanimalo, do kakšne mere so edinci vplivali na podobo današnjega sveta, kje so razlogi, da jih je vedno več in ali dejansko držijo vsi stereotipi o njih. Film nam pokaže šest portretov naključno izbranih posameznic in posameznikov, od otroka do starostnika, o njih pa spregovorijo tudi njihovi starši, prijatelji in ostali sorodniki. Skozi lahkotne družinske orise vidimo, kaj je za edince značilno v različnih življenjskih obdobjih, v partnerstvu, delu in prijateljstvu, kakšna so njihova notranja protislovja, kako gledajo na svet in na medčloveške odnose. Film postreže z nekaj statistike, vendar ne ponuja hitrih zaključkov, temveč odpira polje razmisleka in interpretacijo prepušča gledalkam in gledalcem. Portretiranci prihajajo iz vse Slovenije, večinoma so to ljudje iz »sosednje ulice«, med katerimi se znajdeta tudi mariborska pevka Bilbi ter ljubljanski igralec Demeter Bitenc. Zlasti Bitenc in pa avtorjev ded, ki sta že presegla devetdeset let, nam fenomen edincev osvetlita tudi zgodovinsko, skozi preobrazbe minulega stoletja. Filmska premiera pa je postavljena prav v čas obeleževanje mednarodnega tedna družin.
Pred epidemijo novega koronavirusa, ki jo doživljamo letos, je naše kraje prizadelo kar nekaj večjih pojavov bolezni, ki so med prebivalstvom zahtevale velik davek. V oddaji predstavimo tri največje in najbolj smrtonosne – kugo, kolero in špansko gripo. Sredi 14. stoletja je po Evropi kosila smrtonosna epidemija kuge, do sedaj najbolj nalezljiva bolezen, ki je bila usodna za tretjino tedanjega prebivalstva, korenito pa je spremenila tudi tok evropske zgodovine... Nihče ni bil varen pred njo - ne cerkveni dostojanstveniki, ne kralji in kraljice, ne meščani ne siromaki in ne otroci. Učenjaki so za strašno epidemijo videli več razlogov: posebno postavitev planetov, pokvarjen zrak zaradi gnilobe, slabega in nezdravega vremena in stoječih voda; po drugih razlagah naj bi kugo s pomočjo hudiča širile čarovnice, najbolj pa se je uveljavila razlaga, da je bolezen šiba božja kot kazen in opomin, naj se ljudje spreobrnejo. Danes kugo občasno zasledimo v Aziji, delih Afrike in Amerike, v Evropi pa ne več. Za zdravljenje uporabljajo antibiotike, obstaja pa tudi cepivo. Kolera je zelo kužna infekcijska bolezen, pri kateri je vir okužbe ponavadi onesnažena voda in je v Evropo prišla iz Indije v prvi polovici 19. stoletja predvsem zaradi povečanja prometa in trgovskih stikov. Na Kranjsko so jo predvsem zanesle vojaške čete, ki so prehajale čez to ozemlje. Sprva so za preprečevanje širjenja okužb še zapirali meje, vendar pa, ker se je to izkazalo za preveč radikalno zaščitno sredstvo, ki je bilo neučinkovito in drago, hkrati pa je uničevalno delovalo na lokalno gospodarstvo, so jih v Habsburški monarhiji v naslednjih epidemijah opustili. Pandemija španske gripe, ki je ves svet prizadela v letih 1918–1920 in je zaradi nje umrlo skoraj 5 odstotkov prebivalstva – med 50 in 100 milijoni ljudi, v kolektivnem spominu živi kot ena od najhujših bolezni, ki so kadarkoli prizadele človeštvo. V različnih sodobnih zapisih se pogosto pojavlja kot metafora za umiranje in za katastrofo, ki je zdesetkala človeško populacijo in ki je terjala več življenj kot prva svetovna vojna. Vendar pa lahko to v splošnem široko poznano pandemijo, presenetljivo, v zgodovinopisju označimo za »slona v sobi«, ki ga dolgo nihče ni opazil. S špansko gripo so se zgodovinarji po svetu resno začeli ukvarjati šele leta 1998. Skozi oddajo nas vodi zgodovinarka dr. Katarina Keber, raziskovalka zgodovine socialne medicine z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU. Scenaristka oddaje je Tatjana Markošek, režiser, Franc Arko.
Je Martin Krpan res živel? Je bil doma na Vrhu pri Sv. Trojici na Pivškem ali Bloškem? Je res tihotapil sol? In zakaj je ta pošteni švercar, kot sam sebe v filmu opiše Krpan, postal tako priljubljen? Martin Krpan ni samo literarni junak Levstikove pripovedke iz leta 1858, temveč tudi narodni junak, ki ima za Slovence še danes simbolni pomen. Novodobni Krpani so sicer drugačni, v marsičem pa še vedno tipično slovenski. Je Krpan danes rešitev ali problem, junak ali antijunak? Močnega, pogumnega, pametnega in zvitega Martina Krpana na njegovih poteh v filmu s svojimi razmišljanji spremljajo tako domačini kot strokovnjaki s področij književnosti, zgodovine, etnologije, ekonomije in prava. Scenarij: Milica Prešeren, režija Primož Meško.
Če smo se kot otroci naučili kupovati ljubezen svojih staršev s pridnostjo, bomo tudi kot odrasli pri vseh ljudeh poskušali narediti vse, kar je v naši moči, da bi jim ustregli. Vzroki za izgorelost se namreč razvijejo v prvih letih življenja. V začetnih fazah se navzven ne prepozna kot motnja. Poznejši simptomi pa se prekrivajo s simptomi drugih duševnih motenj. Tudi zato strokovnjaki še danes nimajo jasne in natančne definicije izgorelosti. Strinjajo pa se, da gre za stanje telesne, čustvene in mentalne izčrpanosti, ki se pojavi kot posledica sovplivanja osebnostnih in okoljskih dejavnikov. Raziskave kažejo, da približno tretjina ljudi v sebi nosi močno izraženo vsaj eno od štirih osebnostnih lastnosti, ki vodijo v izgorelost. Za to so ti ljudje čustveno ranljivejši za stres. Težje postavljajo in varujejo svoje meje in sebe vrednotijo po dosežkih. T. i. kandidat za izgorelost je tisti, ki je preobčutljiv za kritiko. Enako ogrožen je tisti, ki ne zmore reči ne in je nezmožen sprejeti zavrnitev, ker ga je strah, da bo izgubil ljudi, če ne bo izpolnil njihovih pričakovanj. Izgorelost ogroža tudi tiste, ki prevzemajo nase vso odgovornost, celo za stvari, na katere objektivno nimajo nikakršnega vpliva. Taki ljudje se tudi pred medosebnimi odnosi, v katerih se ne znajdejo najbolje, umikajo v pretirano delo. V procesu izgorevanja posamezniki kljub bolezni pogosto vztrajajo na delovnem mestu. Svetovna zdravstvena organizacija že opozarja, da postaja izgorelost ena od glavnih poklicnih bolezni 21. stoletja. Izgorelost je mogoče uspešno zdraviti. A je za trajno odpravljanje težav potrebna več letna psihoterapija. Nevroznanstvene raziskave namreč potrjujejo, da možgani potrebujejo najmanj štiri leta, da zgradijo dovolj novih povezav, da lahko dosežemo trajne spremembe v strukturi osebnosti.
“Tako idejno bogatega in stilno dovršenega dramskega besedila nismo slišali že od Cankarja dalje,” je po krstni predstavi Antigone ugotavljal profesor Vladimir Kralj. Smoletove Antigone se ne uprizarja prav pogosto, čeprav ob natančnejšem prebiranju preseneča aktualnost Smoletovega besedila, ki ga je leta 2010 uprizoril režiser Jaka Andrej Vojevec. In kaj se zgodi s pieteto, ko pokojnika ni? Razumevanje Smoletove Antigone so ključno zaznamovali dolgo zamolčani zgodovinski dogodki, vezani na drugo svetovno vojno. O tej temi je tekel pogovor s filozofinjo dr. Spomenko Hribar v okolju ljubljanskega Navja.
Serija 25 oddaj kratkega formata #Zelena generacija - Young Village folk, predstavlja zgodbe in dobre prakse mladih, ki nam v EU pridelujejo hrano. V Evropski uniji je le 5,6% kmetov, ki so mlajši od 35 let. Kdo nam bo v prihodnje prideloval hrano? Tanel je na estonskem otoku Saarema v nekdanjem solhozu zagnal projekt reje ekoloških jajc. Investicijo je začel prav v času ko je epidemija covid 19 zajela tudi estonski otok. Tanel je ponosen, da je projekt izpeljal kljub veliko težavam, s čimer je dokazal da je podjetnik, ki se ne pusti ustaviti. Ekološka jajca iz otoka Saarema so že po letu dni postala prepoznavna blagovna znamka.
Kultni slovenski film Na svoji zemlji je v letu 2018 obeleževal 70-letnico nastanka. Prebivalci Baške grape – »živega spomenika filma« - krajev, kjer je bila posneta večina filma in so v teh desetletjih spomine na snemanje spremenili v materializirano dediščino (spomenik filmu, spominska soba, tematska pot), se zavedajo, da v goste vabijo zadnje žive pričevalce pionirskega filma. Projekt Filmoljubje je rastel z željo osrednjega avtorja Slavka Hrena, da bi osvetlil turbulentni čas in razmere po koncu 2. svetovne vojne, ko je dozorela ideja, da bi Slovenci posneli svoj prvi celovečerni igrani film.
Integracija je večplasten koncept. Slovar slovenskega knjižnega jezika jo opredeljuje kot povezovanje posameznih enot, delov v večjo celoto oziroma združevanje. Družboslovne vede integracijo razumejo kot osnovni družbeni proces, ki sploh omogoča obstoj družbe. Človek je namreč družbeno bitje. V družbenih in medijskih pogovorih pa se pojem integracije danes povezuje predvsem z migranti in njihovim vključevanjem v novo družbeno okolje. Kako lahko različni ljudje z različnimi sistemi vrednot živijo skupaj? Enega samega, univerzalnega in učinkovitega modela integracije ni. Vsaka družba, vsaka politika mora najti svojega. Nekaj smo jih našli tudi v oddaji Na kratko.
Neveljaven email naslov