Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film scenaristke in režiserke Majde Širca je zgodovinski, esejistični in interpretativni pregled boja za pravice žensk v slovenskem prostoru. Avtorica predstavlja ključne dogodke, ki so pomenili premik pri uveljavljanju pravic žensk in enakopravnosti. Zajema boj za ekonomsko neodvisnost žensk in za oblast nad lastnim telesom. Govori o brisanju stereotipov skozi čas, o boju za volilno pravico, za pravico do izobraževanja, dela, enakega plačila, svobodnega odločanja o rojstvu otrok, za civilni zakon in za brisanje družbeno pogojenih razlik. Osvetli vlogo ženskih društev in položaj žensk v procesih družbenega osamosvajanja in ustvarjanja. Obravnava položaj kmečkih žensk in vlogo katoliške cerkve. Pojasni pot do civilnega zakona, spregovori o kontracepciji, menstruaciji , nasilju in kazenski zakonodaji, ki je zaščitila žensko integriteto. Film odstira stereotipe in skozi pronicljiv, pretežno ženski pogled, tke portret današnje družbe in ženske vloge v njem. Gre za prikaz pogumnih, vztrajnih in prevečkrat nevidnih korakov, ki se nam danes mogoče zdijo samoumevni . A na tej poti ni bilo nič danega, ampak mnogo trdo pridobljenega. Dokumentarnemu filmu Ženska je iz dveh petdeset minutnih delov. Drugi del izpostavi vlogo učiteljic, podobo mater, podjetnic, žensk v vojnah in še posebej žensk v socializmu.
Spoznajte youtuberko Vaneso, eno izmed številnih ustvarjalk in ustvarjalcev posnetkov, na katerih lahko poslušamo šepetanje, žvečenje, opazujemo božanje predmetov, pretakanje vode, mečkanje papirja – posnetkov brez prave vsebine, ki pa kljub temu dosegajo tudi večmilijonske in celo več deset milijonske ogléde na spletnih omrežjih. Združuje jih kratica ASMR ali avtonomni senzorični odziv meridijanov.
Reke so največji vir onesnaženja morij s plastiko. Velike evropske reke prinesejo v morja več tisoč milijard delcev mikroplastike na leto, slovenske reke nekaj milijonov. Strokovnjaki ocenjujejo, da bo leta 2025 v morju na vsake tri tone rib ena tona plastike. Če ne bomo ničesar ukrenili, bo leta 2050 v morju že več plastike kot rib. Vsaka sedma riba in prav vsaka školjka v slovenskem morju ima kak delec mikroplastike. Kako onesnažene so slovenske reke z mikroplastiko, kaj se z njo dogaja v rekah in kakšne rešitve za zmanjšanje onesnaženja iščejo znanstveniki?
»Moje stališče do filmske vzgoje je, da gledalec naredi film. Ne režiser. Režiser da samo osnovo, gradivo, gledalec pa naredi film.« Portretni dokumentarni film režiserke Maje Weiss pripoveduje življenjsko zgodbo o filmski pedagoginji in publicistki Mirjani Borčič. Naracija nas popelje na začetek filmske vzgoje na Slovenskem in v čas, ko se je izoblikovalo gibanje za filmsko kulturo. Osnovno vprašanje, na katerega iščejo odgovor tako portretiranka, režiserka kot mnogi danes izpostavljeni slovenski filmski ustvarjalci je, kaj je bistvo vzgoje na tem področju in kako naj bo ta vzgoja zastavljena tudi v družbenem kontekstu. Hkrati se nam razkrivajo tudi mozaične slike o učnih pripomočkih, filmskih klubih, pomembnosti področne vzgoje pri otrocih s posebnimi potrebami pa tudi o tem, kako in zakaj je v Ljubljano prišel sloviti nemški filmski režiser Werner Herzog.
Portret znamenitega arhitekta slovenske moderne arhitekture, prodornega in inovativnega avtorja, je tudi zgodba o usodi njegovih stavb. Savin Sever (1927–2003) sodi med najpomembnejše slovenske arhitekte povojne generacije. Ustvarjal je v dobi, ko se je končal prvi val obnove porušene domovine in je bil čas za optimizem in razmišljanje o prihodnosti kulture bivanja. Načrtoval je objekte za vsakdanjo in splošno rabo: številne različice izjemno domišljene garažne hiše Triplex, garažno hišo na Ambroževem trgu, dve veleblagovnici, Astra in Merkur v Ljubljani, štiri tiskarne (Učne delavnice zavoda za gluho mladino, Tiskarna Mladinska knjiga, Tiskarna Jože Moškrič, Tiskarna Soča v Novi Gorici), Tehnični center AMZS v Ljubljani, vhodni objekt predora Karavanke in številne druge. Vsi ti objekti sodijo med vrhunce slovenske arhitekture. Poleg vrednotenja arhitekturnega opusa in analitične predstavitve procesov dela ter avtorjevih tehnoloških in konceptualnih inovacij se film ukvarja s perečim vprašanjem varovanja in revitalizacije modernistične arhitekture. Prav Severjeve Učne delavnice so boleč primer neustrezne zaščite. Ko je bila dejavnost v njih opuščena, so stavbo – kljub prizadevanju stroke – ob koncu tedna brez dovoljenja podrli, da bi na njenem mestu postavili trgovino. O bolečih vprašanjih valorizacije objektov sodobne slovenske moderne arhitekture v filmu spregovorijo številni na tem področju angažirani strokovnjaki. Savin Sever je umrl kmalu po tistem, ko so podrli njegovo konstrukcijo za Gorenjski sejem v Kranju. Nekaj let zatem so podrli tudi Tiskarno Jože Moškrič. Namesto obeh izjemno fleksibilno načrtovanih in za trgovsko dejavnost zelo primernih objektov so postavili montažne uniformne trgovske centre Hofer, enake kot povsod po deželi. Slovensko arhitekturno dediščino so trgovske korporacije zravnale do tal. Podrli so tudi Stavbo tehničnih pregledov AMZS, Tehnični center AMZS pa je danes do neprepoznavnosti zakrit z oglasnimi panoji. Nekoliko bolje se godi Poslovno trgovskemu kompleksu Astra, ki je bil delno obnovljen, vendar so namesto nekoč odlične veleblagovnice v njem naključni najemniki, njihova dejavnost pa je prepuščena životarjenju. Ohranjena so tudi okna obeh stolpnic z inovativnim prezračevanjem, ki jih je Savin Sever načrtoval leto dni.
Posledice epidemije niso samo zdravstvene, temveč so pogosto povezane tudi z družbenimi spremembami. V tokratni oddaji nas bo zato zanimalo, kako je epidemija covida 19 zaznamovala naš zdravstveni sistem, na katerih področjih življenja je najbolj prizadela mlajšo populacijo in na katerih starejšo ter kaj vse označujemo s terminom sindemija. Več v četrtek ob 17.55 na Prvem.
Reformacija je pomenila velik korak v evropski zgodovini. V devetinštiridesetih letih, kolikor je trajala reformacija na Slovenskem, je izšlo 56 knjig, kar je ogromen dosežek. V fokus oddaje smo postavili Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, najobsežnejši in najnatančnejši zgodovinski slovar kakega obdobja slovenskega knjižnega jezika doslej. Nastajal je več kot štirideset let (kar je za slovaropisje zelo kratko obdobje) in prvi zvezek je pravkar izšel. Gostje: dr. Majda Merše, dr. Andreja Legan Ravnikar, dr. Jonatan Vinkler in dr. Kozma Ahačič. Voditeljica: Nina Jerman
Do leta 2050 bo po ocenah Združenih narodov na Zemlji živelo že 10 milijard ljudi, zato bo eno od ključnih vprašanj, kako nahraniti človeštvo, obenem pa omiliti vpliv intenzivne pridelave hrane na naše okolje. Kakšen bo v prihodnosti sistem oskrbe s hrano in kakšen bo naš jedilnik? Bodo žuželke in meso iz laboratorija del vsakdanje prehrane?
Permakultura je skovanka iz tujih besed PERMAnenten in agriKULTURA. Po slovensko torej trajnostno kmetijstvo. Pa vendar je permakultura več kot samo kmetijstvo. Kaj, lahko preverite v tokratni oddaji Na kratko.
Pohorje ni gosto posuto s slapovi ali šumi, a tu in tam je kakšne, ki je vreden ogleda. Od Padenikove domačije pelje pot po strmini do vode. Od sotočja Velike in Male Polskave nadaljujemo pot in Rotartovega ali Padenikova šuma, ki ga ne moremo zgrešiti. Gre za manjši, a zato nič manj pomemben, zlasti pa lep pohorski šum. Šest metrov visok slap, ki je vklenjen v trdno skalovje. Hidrološko in botanično zaščiteno območje vredno ogleda. Avtor: Dušan Tomažič, slika in režija Sandi Kolarič.
Knjige nas zabavajo, sproščajo, so naše prijateljice, naše zaupnice. Knjige, ki jih beremo, nas oblikujejo. Da so knjige zdravilo za našo dušo, knjižnice pa zdravilišča, so verjeli že stari Grki. Tudi danes se knjiga uporablja za zdravljenje, predvsem težjih stisk, anksioznih in depresivnih motenj, pa raznih odvisnosti. Seznam težav in obolenj, kjer lahko knjiga pokaže svojo moč je dolg, terapija, ki ne uporablja tablet, ampak knjigo, pa se imenuje biblioterapija.
Ali je duševno zdravje v Sloveniji tabu? To se sprašujejo z voditeljico Vido Petrovčič v tokratni oddaji Moje mnenje. Kako bi lahko pomagala država s sistematičnim financiranjem in preventivo na področju duševnega zdravja? Kaj lahko storijo delodajalci? Ali je strokovnjakov specialistov za to področje dovolj?
Dokumentarni esej Vmesni čas je zapis o času, ki si ga nihče ni želel, o času pandemije, ki je spremenila naša življenja na prej in potem. To je filmski pogled na čas med prej in potem. Če bo potem sploh še prišel. Posnetki predstavljajo razmišljanja ljudi v trenutku, ko je bila zaradi koronavirusa v naši življenjski okolici razglašena pandemija. V prvih dneh je snemanje potekalo še v živo, potem samo še po internetu in telefonu, še malo kasneje tako, da so se govorci sami posneli doma in posnetek poslali avtorju filma. Kaj razmišljamo, ko smo v samo izolaciji? Kako se počutimo v času, ki se je še ne tako dolgo nazaj zdel kot slab znanstveno fantastičen film? Nas je strah? Mislimo na prihodnost? Kakšna bo, ko bo enkrat končno prišla? Pričevanja ljudi so različna, nekateri povedo veliko, nekateri zelo malo, večina pričevanj pa je usmerjena v prihodnost, kaj se lahko iz tega vmesnega časa naučimo in kako lahko zaradi tega tudi bolje živimo. O svojih strahovih in upih so razmišljali Patricija Maličev, Miha Šalehar, Maja Novak, Vasko Atanasovski, Lenart Kučić, in številni drugi bolj ali manj znani Slovenci. Dokumentarni film Vmesni čas je melanholična pripoved z elementi humorja. Scenarist in režiser je Dušan Moravec.
Dokumentarni film ostro in neposredno trka na zavest samozadovoljne matice, ujete v institucionalne meje nove države. Jasno, odkrito ter provokativno govori o pomenu manjšin in enotnem kulturnem ter gospodarskega prostora, mimo floskul dnevne politike. Film je nastajal ob spoznanju, da pravzaprav matica bolj potrebuje manjšino kot manjšina matico, če želi obstati. V filmu nastopajo vidne kulturne, prosvetne in gospodarske osebnosti, ki predstavljajo najbolj vitalen in ustvarjalen del slovenskih manjšin in v dialogu s pisateljem in publicistom Miranom Košuto označijo robove in esenco slovenskega ter njihovo prihodnost.
Kamen je središče kraške pokrajine, stoletja so ga generacije garaških Kraševcev obdelovale kot gradbeni material in temelj preživetja. Zgodbo o kamnolomih pripoveduje kraški kamnosek Gabrijel Jeram, ki je v svojem domu v Štorjah na Krasu zbral zavidljivo zbirko kamnin iz različnih vaških jav - kamnolomov, jih metodično uredil in vrisal na zemljevid Krasa. Teh je čez 120 in predstavljajo največjo zbirko kamnin Krasa pri nas. Zbral je tudi vsa kamnoseška orodja, ki jih je uporabljal on in njegovi predniki in napisal etimološki slovar vseh izrazov, ki so jih uporabljali v kamnoseštvu. Spoznali bomo kako je Kras nastal, zapuščene vaške jave in večje kamnolome na Krasu – od Lipice, Povirja, Repentabora, Nabrežine do kraške arhitekture, ki daje svojevrsten pečat tej magični pokrajini. Nadkamnosek Gabrijel pravi: Kamen kot kamen ne pomeni nič. Moraš ga obdelati in mu vdihniti dušo, da oživi!
Bistvo svojega in vsakega pesnjenja je Strniša poimenoval vesoljska zavest. V predgovoru k zbirki Vesolje jo je opredelil takole: "To je zavedanje, da je takó Zemlja kot vsaka najmanjša stvar na nji od nekdaj samo del vsega vesolja ..." Z Draganom Živadinovim, umetnikom, ki je dejansko poletel v vesolje, se bomo pogovarjali o tem, kako drugače razumemo vesolje, potem ko nam ga je Strniša upesnil, o specifiki Strniševih pesniških oblik pa se bomo pogovarjali s pesnikom in verzologom dr. Borisom A. Novakom.
Z dokumentarnim filmom „Vojne igre“ se podajamo v zakulisje uprizarjanja zgodovinskih bitk, kontroverznega hobija članov društva Triglav. S kolegi iz cele Evrope se neobremenjeno poigravajo z uniformami različnih armad v poustvarjanju in doživljanju zgodovine. Ne manjka bizarnih in absurdnih situacij, začinjenih s specifičnim humorjem. Do ideologij vzpostavijo distanco,zvezda je lahko partizanska, sovjetska, ameriška ali židovska. Kljukasti križ je zgolj del zgodovinske uniforme in predmet zbirateljstva militarij. Vsekakor pogled, ki vzpostavlja neobremenjeno distanco in je zelo aktualen za današnjo politično situacijo. Gre za obravnavo večplastne teme, ki skozi spremljanje treh glavnih likov (partizanskega komandanta, nemškega komandanta in predsednika društva) omogoča globlji vpogled v njihov način razmišljanja. Film gledalcu dopušča, da si sam ustvari mnenje o motivih in vzgibih ljudi, ki se ukvarjajo s to dejavnostjo. Snemanje je potekalo več kot leto dni na različnih lokacijah z velikim finalom – veliko bitko na Vojskem nad Idrijo. Med pripravami na bitko smo se s člani društva odpravili tudi v Belgijo na srečanje z zbiratelji iz različnih držav, kar temi doda širšo evropsko perspektivo. Režiser in scenarist Žiga Virc je slovenski javnosti znan po filmu „Trst je naš!“ s katerim je bil 2010 nominiran za oskarja („Academy Award“) za najboljši študentski tujejezični film.
Dokumentarni film FERI o Feriju Lainščku, enem najplodovitejših in priznanih slovenskih književnikov. V ospredje postavlja bistvo njegove ustvarjalnosti, ki jo zaznamujejo predanost ljubezni, panonska pokrajina z reko Muro, prijateljstvo z Romi, prepletanje magičnega in realnega sveta ter vztrajno iskanje odgovorov na temeljna bivanjska vprašanja. V filmu so posamezni izseki iz njegovega življenja povezani z ustvarjanjem pesmi o demonih. Kot se sprašuje Feri: Kam šli so demoni, in kdo se tam vroče golote dotika. Zato so prikazani tako pohodi v fantazijski svet, v katerem vladajo magična bitja noči in usodna ruleta, kot osamljenost ustvarjalca, ki jo prekinjajo srečanja s prijatelji, postavljanje kipa sove na domačem vrtu, obisk romskega naselja, pripovedovanje zgodb, ribarjenje ob Muri, sprehodi po ravnici, obujanje spominov na otroštvo in koncert s pevko Ditko, s katero Feri v zadnjem obdobju intenzivno sodeluje. Ditka nazadnje zapoje uglasbeno pesem Demoni. Toda ali so bili s tem demoni, s katerimi se je spopadal pesnik, za vedno premagani, ali pa se bo kolo rulete znova zavrtelo, ko bo ustvarjal novo delo. Dokumentarni film Feri je plod avtorskega sodelovanja med scenaristko Cvetko Bevc, režiserjem Primožem Meškom in direktorjem fotografije Andrejem Lupincem.
Kaj je prav in kaj narobe? Kako se odločamo, ko smo soočeni z moralnimi vprašanji in moralnimi dilemami? Kaj storiti, ko ni pravega odgovora? Kaj je moralno? Ob pomoči filozofov dr. Vojka Strahovnika in dr. Blaža Zabela ter psihiatra Mirana Možine, odgovore iščemo v oddaji Na kratko: Morala.
Gozdovi pokrivajo 60 odstotkov Slovenija in predstavljajo naše največje naravno bogastvo. Upravljati občutljivi ekosistem pa ni preprosto. Nekatere stvari so samoumevne do bolečine. Stvari, na katerih neposredno temelji obstoj človeka na planetu so zaradi samoumevnosti potisnjene v kot človekovega zanimanja. Pričujoči dokumentarni film ima željo povedati zgodbo o gozdu, temu prvaku samoumevnosti ter njegovo preteklost, sedanjost in prihodnost. Problem z gozdom je na načelni ravni za Slovence dokaj preprost. Gozda imamo veliko in takšnega, da se zanj ne zanimamo preveč. Smo tretja država po gozdni površini v Evropi, ena izmed najbolj gozdnatih na planetu. Da nekaj, kar je samoumevno, ni vredno obravnave, je znano že od časov Rimljanov. Tako je gozd deležen ali prenapete pozornosti ob naravnih nesrečah, besnih spopadov ob njegovem lastninjenju ali suhoparnim predstavitvam stroke. Avtorji dokumentarca ga želijo predstaviti kot živo, zapleteno, prečudovito in predvsem nenehno spreminjajočo se tvarino. Gozd je zmagovalec v nečem kar modno imenujemo obnovljivi naravni viri. Slovenci pa imamo znotraj gozdnega vesolja tudi enkratno zgodbo, prispevek, ki je prav tako fascinanten, kot je tudi neznan. K dobičku usmerjena gozdarska teorija govori o gozdu, kot samo-obnavljajočemu se naravnemu viru in gozdarska praksa tej tezi natančno sledi. Danes je prevladujoča tehnika evropskega, celo svetovnega gozdarstva, ustvarjanje ogromnih golosekov, ki jih po eksploataciji ponovno pogozdujejo in po naslednjem rastnem ciklu zopet posekajo. V Sloveniji pa se je že na samem začetku organiziranega gozdarjenja, v ogromnih gozdovih grofa Auersperga na Kočevskem zgodil nenavadne premik. Tamkajšnji gozdarji so pričeli s heretičnim gozdarjenjem, po katerem iz gozda odstranjujejo in v nadaljnjo predelavo pošiljajo le izbrana drevesa in s tem vzdržujejo v gozdu naravno ravnovesje, saj se gozd obnavlja sam in posegi v smislu pogozdovanja praktično niso potrebni. To metodo je gozdarska stroka branila stoletje in pol in je še danes splošno priznana doktrina, ki jo na slovenskem imenujemo sonaravno gozdarjenje. Zgodbo o tem fenomenu, ki ga počasi odkrivajo tudi drugod po Evropi in ki se ga k nam hodijo učiti najbolj napredni gozdarji iz vsega sveta, pripovedujemo v pričujočem dokumentarcu. Gozd ni samoumeven in je razmišljanje o njem potrebno vsaj v tolikšni meri, kot so razmišljanja o ostalih velikih ekosistemih.
Neveljaven email naslov