Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gozdovi pokrivajo 60 odstotkov Slovenija in predstavljajo naše največje naravno bogastvo. Upravljati občutljivi ekosistem pa ni preprosto. Nekatere stvari so samoumevne do bolečine. Stvari, na katerih neposredno temelji obstoj človeka na planetu so zaradi samoumevnosti potisnjene v kot človekovega zanimanja. Pričujoči dokumentarni film ima željo povedati zgodbo o gozdu, temu prvaku samoumevnosti ter njegovo preteklost, sedanjost in prihodnost. Problem z gozdom je na načelni ravni za Slovence dokaj preprost. Gozda imamo veliko in takšnega, da se zanj ne zanimamo preveč. Smo tretja država po gozdni površini v Evropi, ena izmed najbolj gozdnatih na planetu. Da nekaj, kar je samoumevno, ni vredno obravnave, je znano že od časov Rimljanov. Tako je gozd deležen ali prenapete pozornosti ob naravnih nesrečah, besnih spopadov ob njegovem lastninjenju ali suhoparnim predstavitvam stroke. Avtorji dokumentarca ga želijo predstaviti kot živo, zapleteno, prečudovito in predvsem nenehno spreminjajočo se tvarino. Gozd je zmagovalec v nečem kar modno imenujemo obnovljivi naravni viri. Slovenci pa imamo znotraj gozdnega vesolja tudi enkratno zgodbo, prispevek, ki je prav tako fascinanten, kot je tudi neznan. K dobičku usmerjena gozdarska teorija govori o gozdu, kot samo-obnavljajočemu se naravnemu viru in gozdarska praksa tej tezi natančno sledi. Danes je prevladujoča tehnika evropskega, celo svetovnega gozdarstva, ustvarjanje ogromnih golosekov, ki jih po eksploataciji ponovno pogozdujejo in po naslednjem rastnem ciklu zopet posekajo. V Sloveniji pa se je že na samem začetku organiziranega gozdarjenja, v ogromnih gozdovih grofa Auersperga na Kočevskem zgodil nenavadne premik. Tamkajšnji gozdarji so pričeli s heretičnim gozdarjenjem, po katerem iz gozda odstranjujejo in v nadaljnjo predelavo pošiljajo le izbrana drevesa in s tem vzdržujejo v gozdu naravno ravnovesje, saj se gozd obnavlja sam in posegi v smislu pogozdovanja praktično niso potrebni. To metodo je gozdarska stroka branila stoletje in pol in je še danes splošno priznana doktrina, ki jo na slovenskem imenujemo sonaravno gozdarjenje. Zgodbo o tem fenomenu, ki ga počasi odkrivajo tudi drugod po Evropi in ki se ga k nam hodijo učiti najbolj napredni gozdarji iz vsega sveta, pripovedujemo v pričujočem dokumentarcu. Gozd ni samoumeven in je razmišljanje o njem potrebno vsaj v tolikšni meri, kot so razmišljanja o ostalih velikih ekosistemih.
Skrivnostna, kontradiktorna osebnost partizana, pisatelja in disidenta oživi v portretu, ki razkriva njegovo literaturo in življenje. Za nami je stota obletnica rojstva enega najpomembnejših slovenskih pisateljev dvajsetega stoletja. Vitomil Zupan ni bil le izjemen in vsestranski ustvarjalec – pisal je romane, pesmi, drame, scenarije, znanstvena dela s področja filozofije in psihologije, temveč tudi markantna figura slovenskega kulturnega in družbenega prostora. Bil je izrazito svobodomiseln, zato je prihajal v navzkrižje z vsemi, ki so ga skušali disciplinirati. Osrednjo pozornost je vzbujal s svojo partizanščino in povojnim disidentstvom. Zupan je ob Lojzetu Kovačiču tisti slovenski pisatelj, katerega literatura je tesno povezana z njegovim življenjem. Dokumentarni portret skuša v petindvajsetih slikah – strelih (poklon Menuetu za kitaro in aluzija na Zupanovo življenjsko zgodbo ter filozofijo) ne le rekonstruirati v marsičem pustolovsko življenjsko zgodbo, ampak tudi aktualizirati teme, ki jih je Zupan vztrajno razvijal, od svobodnjaštva, vitalizma do nebrzdane erotike in specifičnega moralizma.
Znani režiser Mitja Okorn nam subtilno odstira osebne, pretresljive zgodbe posameznikov, ki so preboleli covid 19 in še vedno čutijo posledice dolgotrajne bolezni. Katera od čustvenih izpovedi bi bila lahko tudi naša, morda prodajalca sadja v soseski, nogometaša v sosednji stolpnici ali pa mimoidočega, ki ga srečujemo na ulici. Znani in manj znani obrazi ne bodo nikogar pustili ravnodušnega, vsak pa bo njihove pripovedi doživljal po svoje. Kot pravi Okorn, je moral prepričati najprej sebe, da je lahko povedal njihove zgodbe – zgodbe resničnih ljudi: »Preden sem se odločil za sodelovanje, sem se moral o bolezni in njenih posledicah prepričati sam in ugotoviti, ali je cepljenje sploh dobra ideja, pametna izbira. Zato sem želel dobiti informacije iz prve roke, se pogovoriti s prebolevniki, njihovimi najbližjimi in zdravstvenim osebjem, ki je za njih skrbelo. To so njihove zgodbe.«
Zakaj velja Simon Jenko za pesnika Sorškega polja? “Če je Prešeren pisal visoko poezijo za izbrance in nas skušal približati zahodni Evropi, je Jenko preprostejši, bolj ljudski pesnik," pravijo literarni zgodovinarji, katerih pogled nam bo osvetlil slovenist in zgodovinar ddr. Igor Grdina. Dolga stoletja je bila Jenkova pesem Naprej (zastava slave) neuradna slovenska himna, danes pa je himna Slovenske vojske, a danes Jenkov spomin ohranja tudi nagrada za najboljšega slovenskega pesnika. Z Jenkovo nagrajenko Veroniko Dintinjano se bomo pogovarjali o tem, kaj pomeni danes pisati poezijo.
Vsaka generacija mladih se je v času Jugoslavije staršem in oblastem upirala po svoje, z glasbo in na zabavah, od jazza in punka do rocka. Je bil punk bolj revolucionaren od rocka? Je bilo bolj nevarno poslušati jazz ali plesati tržačana? So bili mladi v šestdesetih bolj pogumni od ostalih generacij mladih? Je narodno zabavna glasba punk današnjega časa? To je le nekaj vprašanj, ki jih avtor dokumentarnega filma ''Revolucionarne zabave naših mladosti'' Zvezdan Martič postavlja ljudem, ki so osebno ustvarjali ali spremljali dogajanje v različnih povojnih obdobjih. Pregled različnih mladosti začne po drugi svetovni vojni, ko so mladi obnavljali porušeno domovino in ga konča v obdobju interneta, ki sedanjo mlado generacijo dela najbolj drugačno od predhodnih. Ob tem v veliki meri uporablja bogato arhivsko gradivo TV Slovenija, ki gledalca slikovno in z izjavami takratnih akterjev preseli v različna obdobja naše polpretekle in novejše zgodovine. Vsaka generacija je imela svoje značilnosti in najbolj pogosto se je upor staršem in oblastem, dogajal na zabavah. In oblast je to vedela. Zato je UDBA nadzorovala glasbenike, ki so igrali jazz, varuhi družbe so prekinjali ''pohujšljive'' plese. Dolgolase rokerje so metali iz šol, punkerje so zapirali. V novi državi so prišle nove vrednote, osrednje mesto v medijih je dobila narodno zabavna glasba. V dokumentarnem filmu sodelujejo številni glasbeniki (Kameleoni, Buldožer, Pankrti, Šank rock, Ali En, Modrijani, N'Toko, Koala Voice…), glasbeni uredniki, promotorji, managerji in drugi in delijo z gledalci svoje spomine, predvsem pa analizirajo takratna obdobja in jih primerjajo z današnjim časom. Avtor filma je Zvezdan Martič.
Ime je ena izmed najpomembnejših besed v življenju posameznika. In že v antiki so vedeli, da se v imenu skriva tudi pomen. Katere razlikovalne prvine pa so poleg imen v antiki še uporabljali in kdaj so naši predniki začeli zapisovati priimke? S kakšnim namenom so jih uvedli in kako so jih dobivali? Vse to nas bo zanimalo v oddaji Na kratko!
V egipčanskih grobnicah so našli več tisoč let stara semena žit. Ko so jih posejali, je iz njih zrasla rastlina. A kaljivost je le ena od lastnosti kakovostnega semena, ki je osnova za dobro letino. Toda pridelovanje semen je zahtevnejše od pridelovanja rastlin za prehrano, zato v Sloveniji in po svetu primanjkuje semen. Kako z modernimi postopki pridelujemo in obdelujemo semena?
Roman Zmote dijaka Tjaža je ključen za Lipušev preboj med velike slovenske avtorje. Izšel je leta 1972 in v slovensko literaturo vpeljal svojevrsten notranji monolog. Roman je sarkastična zgodba o tem, kako se mladostnik znajde v primežu represivne vzgoje internata, ki ga do te mere stre, da stori samomor. Z ravnateljem Rihardom Režkom se pogovorimo o tem, ali se je vzgoja v današnjem internatu spremenila v primerjavi s tisto iz 20. stoletja. Zmote dijaka Tjaža sta leta 1982 v nemščino prevedla Peter Handke in Helga Mračnikar in mu s tem dala tudi mednarodno veljavo. O travmatični izkušnji pisanja v jeziku, ki je lastnemu sosedu tuj, saj je tujec, obenem pa odtujen tudi domači zemlji, ki je del tujine, sprašujemo dr. Silvijo Borovnik, strokovnjakinjo za literaturo koroškega zamejstva.
Raznolikosti življenjskih oblik pravimo biodiverziteta. Strokovnjaki že leta opozarjajo, da ta upada, torej da se raznolikost zmanjšuje. Ampak zakaj je to sploh pomembno, kakšen je pomen biodiverzitete in zakaj je nujno, da jo ohranimo? Več v seriji Na kratko!
Neverjetna zgodba o ženski, katere življenje so zaznamovali revolucija, vojna, taborišče, danes pa nima niti groba. Avtor Zvezdan Martić. V dokumentarnem filmu avtor prepleta osebno zgodbo s celjskega pokopališča s kratko zgodovino dvajsetega stoletja in tudi danes aktualnim pogumom in uporništvom posameznika in družbe. Ko je Hermina Seničar še mladoletna ostala brez staršev, jo je pot vodila v tovarno, kjer je hitro spoznala krivice in neenakosti, težko življenje delavstva in še posebej žensk. Vključila se je v organizirano delavsko gibanje, med prvimi odšla v partizane in bila po izdaji deportirana v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Po vsem hudem, kar je pretrpela, od stavk, nacizma, partizanstva, izdaj, zaporov in taborišč, smrti tovarišev, soborcev, sojetnikov, je morda najhuje to, da je sedaj pozabljena. Kako je živela, je imela tudi zasebno življenje, družino? Kako povedati zgodbo o življenju ženske, ki nima niti groba? Avtor dokumentarnega filma Zvezdan Martić je mesece preživel po arhivih in muzejih v iskanju dokumentov in ljudi, ki bi jo poznali ali vedeli kaj o njej. Nastala je tragična, a hkrati ganljiva pripoved o najbolj viharnem obdobju v človeški zgodovini, o velikih dogodkih, ki so jih ustvarjali majhni ljudje. Pri ustvarjanju dokumentarnega filma so med drugim sodelovali snemalec Aleš Živec, montažer Matjaž Jankovič, oblikovalec grafične podobe Matjaž Celič, scenarij in režija pa sta delo Zvezdana Martića.
Minimalna ideja, uresničena kar se da minimalno, je dala ime umetnostni smeri v 60. letih 20. stoletja. V Sloveniji lahko vanjo štejemo umetnike tako imenovanega neokonstruktivizma. Minimalno se je iz umetnosti in literature kmalu razširilo tudi na druga področja našega življenja tudi na ulice mest, kjer že zunanjost stavb kaže minimalistični rek – »manj je več«. Za marsikoga pa minimalizem postaja način življenja. V prid kakovostnejšemu življenju pa se lahko odrečemo ne samo stvarem, ampak tudi nenehnemu stiku z najrazličnejšimi informacijami.
Dušan Pirjevec je eden najpomembnejših slovenskih literarnih teoretikov. Njegov pogled na književnost je omogočil izvirno slovensko recepcijo eksistencialne filozofije, obenem pa v premislek o literaturi vpeljal sodobne miselne tokove, med drugim fenomenologijo in strukturalizem. Pirjevčeva predavanja so bila legendarna in množično obiskana; kdo vse jih je obiskoval in kako so vplivala na študente iz sedemdesetih let, v "Pirjevčevi" predavalnici povprašamo Dušana Merca, predsednika DSP. Pirjevčevo življenje je močno zaznamovala tudi partizanska problematika in za marsikoga je bila njegova vojna vloga kontroverzna, kar nam bo osvetlil komparativist dr. Boris A. Novak.
Zasavje je bilo nekoč najbolj industrializirano področje Slovenije s prevladujočim delavskim prebivalstvom, kar je dajalo pečat in usmerjalo razvoj osrednjega zasavskega mesta, Trbovelj. Oddaja bo gotovo izstopajoča, saj bo predstavila zlasti industrijsko dediščino premogovništva in rudarstvo, ki je kar dvesto let oblikovalo tako urbanizacijo kraja kot način življenja, po zaprtju rudnikov pa Trbovlje iščejo novo identiteto. Pogled na domače mesto bo predstavil arhitekt Gvido Burja, spomnili pa bomo tudi dela kiparja Stojana Batiča in slikarja Marija Preglja, ki sta s svojimi likovnimi umetninami delavske Trbovlje tudi umetniško oplemenitila.
Serija 25 oddaj kratkega formata #Zelena generacija - Young Village folk, predstavlja zgodbe in dobre prakse mladih, ki nam v EU pridelujejo hrano. Miha Kobal razvija svoj projekt pridelave česna, čebule in krompirja na slikoviti Šentviški planoti. Študij elektrotehnike v Ljubljani ga ni odvrnil od ideje da v domači vasi Ponikve nadaljuje svojo prihodnost. Miha pozimi sodeluje tudi v projektu pogozdovanja, že od nekdaj pa je zapriseženi športnik in učitelj smučanja. Lotil se je tudi obnove starih objektov , kjer načrtuje tudi turistično dejavnost.
Hema Krška je živela okoli leta 1000 in je bila pomebna osebnost srednjega veka in priljubljena svetnica. Doma je bila najverjetneje v Pilštanju na Kozjanskem, umrla pa je v Krki na Koroškem, zato slovenske in avstrijske kraje povezuje Emina romarska pot. Z ekipo smo odkrivali njeno življenje in delo ter obiskali tako Kozjansko kot Krko na Koroškem. V Krki je veličastna stolnica, ki sodi med najpomembnejše avstrijske kulturne spomenike, v njej pa je tudi Hemin grob, kamor so nekdaj množično romali Slovenci. Pred skoraj tridesetimi leti pa je ta kraj obiskal tudi papež Janez Pavel II.
Izraz Stockholmski sindrom prvič opišejo leta 1973 ob ropu banke v Stockholmu, kjer so storilci za nekaj dni zajeli 4 bančne uslužbence za talce. V nasprotju s pričakovanji zajeti uslužbenci ugrabitelje branijo in proti njim ne želijo pričati. Z izrazom Stockholmski sindrom tako opisujemo kompleksna stanja, ko se žrtev hudih travmatskih dogodkov čustveno naveže na povzročitelje in ravna drugače, kot bi sicer okolica od nje pričakovala.
Plastika je lahek, trpežen in poceni sintetični material, ki ima izjemno dolgo dobo trajanja. A vse te odlike pomenijo tudi, da plastika povzroča enega največjih okoljskih problemov današnjega časa. Samo v Evropi na leto izdelamo več kot 65 milijonov ton plastike, 30 milijonov ton pa je vsako leto zavržemo. Recikliramo manj kot tretjino vse plastike, preostalo kopičimo na odpadih, zažigamo ali pa ostane v okolju – v naravi.
Četudi nas učijo, da je treba literarno delo ločevati od njegovega avtorja, pri nekaterih pisateljih to preprosto ni mogoče. Tak je tudi Vitomil Zupan, ki se ga držijo legende o škandalozni seksualnosti in kompulzivnem odnosu do žensk. Z Ifigenijo Simonović smo se pogovarjali o tem, kakšen je bil odnos med Zupanovim življenjem in delom, zanimalo pa nas je tudi, kakšen bi bil odnos do Zupana danes in kako na interpretacijo njegovega dela vpliva gibanje Jaztudi in vzpon politične korektnosti. Po Zupanovem romanu je bil posnet tudi film Nasvidenje v naslednji vojni, v katerem glavnega junaka Berka igra Metod Pevec. Z njim smo se pogovorili o spominih na snemanje in o tem, kako je bilo igrati tako kontroverznega junaka.
Dokumentarni film sledi kratkim zgodbam domačinov z bregov reke Čabranke, ki tvorijo mozaik življenja ljudi daleč od Ljubljane in Zagreba. Tudi po vstopu Hrvaške v Evropsko unijo meja med Slovenijo in Hrvaško ostaja zunanja meja schengenskega območja. Na zemljevidu sveta so meje črte, ki določajo območja oblasti posamičnih držav. Kraja Osilnica in Čabar loči državna meja med Slovenijo in Hrvaško, a povezuje reka Čabranka, ki od Čabra teče proti Osilnici in se izlije v Kolpo. Kdo so ljudje z bregov reke? Tisti, od nekdaj povezani, ker drugače ne bi preživeli. Tisti, ki govorijo podoben jezik. Se poročajo, imajo družine, si nazdravljajo ob rojstvih in žalujejo ob smrtih. Tisti, ki namesto imena domovine raje povedo rodbinsko ime. Bistvo človeka ni vnaprej določeno z višjimi zakoni, naj bodo božji ali naravni, človek je tisto, kar so njegova dejanja. Samo dejanja dokazujejo, kaj je vsakdo od nas v resnici hotel. Dokumentarec sledi kratkim zgodbam ljudi z obeh bregov Kolpe. Filmska podoba je mozaik človeških obrazov, daleč od Ljubljane in Zagreba. V razgaljenem življenju šteje samo to, da smo drug z drugim resnični in si v odnosih ne ustvarjamo pekla. Politične igre moči se vedno dogajajo daleč stran, na parketu navidezne demokracije. V tišini teh oddaljenih krajev se v ljudeh znova vzpostavi stanje, ko v dahu začne vibrirati nerazumljiva in neuničljiva sila, ki ji preprosto rečemo ̶ ljubezen. Danica, Zdenka, Anita, Nataša, Sven, Miha, Lian, Marija … Meja njihovih teles je koža, toda dotikajo se in se poljubljajo. Pri tem niso prav nič patetični. Njihovo je samo tisto, kar sprejmejo za svoje. Neke noči čez reko prideta oče in sin. Pobegnila sta iz Sirije. Njuna država ni več domovina. Bo deček iz Alepa pri nas dobil kozarec mleka?
Serija 25 oddaj kratkega formata #Zelena generacija - Young Village folk, predstavlja zgodbe in dobre prakse mladih, ki nam v EU pridelujejo hrano. Še nekaj korakov do doktorata na Biotehniški fakulteti, končan študij andragogike in skrb za 1000 oljčnih dreves, to je zgodba mlade prevzemnice kmetije Martine Veršnik iz Izole.
Neveljaven email naslov