Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Živele so nekoč mravlje, ki so bile strašansko pridne. V starem votlem hrastu sredi travnika na robu temnega gozda so si postavile veliko mravljišče, ki je imelo toliko majhnih sobic, kolikor je bilo mravelj. Sredi mravljišča je bila dvorana, v kateri je na svojem prestolu sedela kraljica in skrbela, da je delo potekalo tako, kot je prav. Celo poletje so se mravlje vsako jutro odpravile na travnik, kjer so do mraka pridno nabirale travne bilke, nosile na kup dišeče cvetne lističe, kopale iz zemlje užitne koreninice in v želodove kapice nabirale sladki cvetni nektar. Ko je začelo sonce zahajati, so si naložile nabrano na hrbte in se v ravni vrsti odpravile nazaj domov. Nabrane dobrote so spravljale v veliko shrambo, da bi imele tudi pozimi kaj jesti...
Nekega jutra v Ki-Ki-Dojev gozd prileti čuden ptič – Superdo. Našemljen je v stilu super-herojev in leti s pomočjo škornjev na reaktivni pogon. S pomočjo nevarne goljufije in priliznjenega šarma povsem osvoji srca gozdnih prebivalcev. Zdi se, da je Princ Ki-Ki-Do postal povsem odveč v lastnem gozdu.
Robotek Boti se znajde sredi travnatega skalovja. Opazi požrešnega Teptavka, ki lomasti naokrog in hrusta skale. Z Botijem zgrmita v jamo. Požrešni Teptavko pohrusta tudi vse kristale z jamskih zidov in na koncu še Botija. Od preobilice hrane rigne, in Boti je spet prost.
Nekoč se je Volk odločil, da bo za svojo bajto zasadil velik vinograd. Ampak velik vinograd zahteva veliko dela in tako je poklical lisico in zajca, da bi mu pomagala zasaditi trto. Lisica in zajec sta res prišla. Zajec je takoj prijel kramp v roko in začel kopati, lisica pa se je zmrdovala in vzdihovala in nikakor ni hotela poprijeti za delo. Namesto tega je ves čas razmišljala o veliki skledi medu, ki jo je imel volk spravljeno za bajto. “Poslušaj, botrček, ali slišiš, kako me kličejo?” je naenkrat vprašala lisica. “Kdo te kliče? Jaz nič ne slišim,” ji je odgovoril volk. “H krstu me kličejo, za botrico bom. Grem, pa pridem hitro spet nazaj! Še opazila ne bosta, da me ni bilo.” To je rekla lisica, volk je pokimal, zajec pa je bil kar tiho in je naprej kopal jarek za trto.
V Ki-Ki-Do-jevem gozdu pritiska strašna zima. Zato dobrosrčna pujsa Rozi prezeblim živalim plete topla oblačila. Oblačila pa so prevelika, premajhna, ali neprimerna, da so živali v njih povsem nemočne. V gozdu nastane tako velika zmeda, da mora posredovati celo Princ Ki-Ki-Do. Princ Ki-Ki-Do s pomočjo zvestih komarjev Tineta in Bineta najde salomonsko rešitev. Neprimerna oblačila razparajo. Iz vse volne pujsa Rozi naplete velikansko preprogo iz nje pa naredijo tako velik šotor, da v njem najdejo toplo zavetje vse živali. Srečne živali Ki-Ki-Do-ju zapojejo božično hvalnico, on pa se le skromno prikloni in odet v sveže spleteni gromozanski šal odleti v sončni zahod.
Nekoč je živela veverica, ki bi se strašansko rada omožila. Visoko v drevesni krošnji si je v duplini naredila lep domek. V kot je naložila lešnike in orehe, da bi imela z možem kaj jesti, tla je prekrila s skuhim listjem in travo, da bi jima bilo mehko, potem pa se je postavila na vejo pred duplino in se začela razgledovati naokoli za snubci. Tam blizu je živel jež, ki mu je bila veverica všeč. Vsak dan ji je nosil sveža jabolka in jih zlagal pod njeno duplino na gozdna tla, da bi videla, kako zelo jo ima rad. “Če se vzameva, boš dober z mano?” ga je vprašala veverica. “Bom,” ji je odgovoril jež. “Mi boš nosil jabolka vsak dan tudi še potem, ko bova že poročena?” “Jasno,” je rekel jež. “In nikoli ne boš jezen name, tudi če bom kdaj sitna?” “Ah, kje pa. Jaz sploh ne bi mogel biti jezen nate,” ji je odgovoril jež. “Prav,” je rekla veverica. In začele so se priprave na poroko...
Nekoč je živel zajec, ki je znal strašansko hitro teči. Na svojo hitrost je bil zelo ponosen in kadar se mu je le ponudila priložnost, je tej ali oni živali, ki je ravno prišla mimo, rekel: “Jaz sem najhitrejši zajec na svetu!” In potem se je zapodil po cesti, da so se za njim dvigovali veliki oblaki prahu. Nekega dne je zajes srečal ježa. “Jaz sem najhitrejši zajec na svetu,” mu je rekel. Jež, ki je imel dovolj njegovega bahanja, mu je odgovoril: “Že mogoče, da si najhitrejši med zajci, ampak mene, ježa, pa vendarle ne premagaš.” Zajec se je zakrohotal in rekel: “Tebe da ne bi mogel prehiteti? Saj si vendar ena najpočasnejših živali v gozdu!” “Če ne verjameš, potem bova tekmovala,” mu je odgovoril zajec. “Jutri ob zori me počakaj na robu tistele njive. Bova videla, kateri od naju bo prej prišel na drugo stran.”...
Sredi gozda je v majhni koči živela majhna šivilja. Imela je sina edinca. Nekega toplega pomladnega dne je sedela na klopi pred hišo in šivala. Otrok je spal v zibki zraven nje. Nenadoma je šivilja zaslišala kako se v gozdu za njenih hrbtom lomijo veje. Nekaj velikanskega je lomastilo v njeno smer. Odložila je šivanje in dvignila pogled, da bi videla kdo gre. V tistem trenutku je iz gozda prilomastil velikanski medved. Prihlačal je do šivilje. Dvignil je sprednjo taco in ji jo je položil v naročje. Šivilja je videla, da je v šapo zaboden velikanski trn. Medved se ji je zasmilil. Vzela je šivanko in trn izdrla. Ko je bil trn zunaj, se je medved odvrnil od šivilje in stopil proti zibki. Mati je v strahu planila proti otroku. Dvignila ga je iz zibke in se stisnila k steni. Medved je pograbil prazno posteljico in z njo vred izginil nazaj v gozd. Hvaležnost pa taka, je pomislila šivilja in tolažila prestrašenega otroka. Še preden je tisti večer padlo sonce za obzorje, se je iz gozda spet zaslišal hrup. Šivilja je dvignila glavo in videla medveda, ki se je vračal z zibko. Stisnila je otroka k sebi in je čakala kaj bo. Medved je prišel do šivilje in odložil posteljico tja, od koder jo je vzel, nato se je obrnil in odhlačal nazaj v gozd. Ko se je šivilja približala zibelki, je od presenečenja vzkliknila. Posteljica je bila polna sladkih hrušk.
Živel je volk, ki je imel strašansko rad novotarije. Prvi v gozdu je imel televizor. Prvi je imel HiFi. Prvi je imel računalnik, sesalnik, sintesajzer znaMke Zorg in fotoaparat s širokokotnim objektivom. Nekega dne je odšel volk v mesto in v izložbi zagledal motor. Čisto nov in bleščeč ga je gledal izza stekla. A za volka je bil predrag. Zato je sklenil, da bo čez poletje delal pri gozdnih živalih in tako zaslužil za motor. Celo poletje se je volk udinjal pri živalih. Lisici je pomival posodo, za veverico je nabiral lešnike, ježevki je pometal pred bajto in nežni srnici je čuval zarod. Ko je prišla jesen, je imel dovolj denarja, da si kupi motor, pa še čelado za povrh.
Na visokem dimniku v gnezdu se nekaj premika, mali štrk bo prvič zletel v svet. Na svoji poti se srečno izogne vsem nevarnostim in si najde nekaj za pod zob. Najlepše pa se zgodi, ko sreča lepe oči štorklje.
Ema in njen mlajši bratec Maks si dolgočasno nakupovanje v trgovskem centru popestrita z domišljijsko igro o Povodnem možu. Dogodivščina prevrednoti njun odnos do potrošništva, poveže ju v tesnem zavezništvu in prinese spoznanje, da se najvrednejših stvari v življenju ne da kupiti.
Sredi pomladne livade, spodaj v rovu, se mali krtek rodi. Kmalu se nauči nabirati hrano in izogniti plenilcem, da lahko preživi. Odrasel pa najraje z lepo samičko čas preživi.
V uvodu nam pripovedovalec predstavi mamo ježevko, ki ravno koti zadnjega od treh mladičev. Ko so ježki dovolj veliki, jih mama odpelje na prvi “lov” po gozdu. Pod lubjem so skriti slastni črvi, gosenice, deževniki in ježki prvič v življenju s polnimi usti mlaskajo gozdne dobrote. Enega med njimi pa smrček zapelje stran od družine proti slastni gobi … Ježek, ki je našel svojega prvega gobana, se znajde v nevarnosti. Nad njim se pojavi velika senca sove, ki išče nekaj za pod zob. Ježek se prestrašen zvije v klobčič in se spretno odkotali v zeleno grmovje. Sova s kremplji poskuša ježka izvleči iz grmovja, a ker ji to ne uspe, odleti proč. Ježek si močno oddahne, utrujen zazeha in se zakoplje v kup jesenskega listja. Preko timelaps efekta jež postane precej večji, ter bodice na hrbtu so postale večje in temnejše. Prvič iz brloga odkoraka odrasel Jež, ko se vanj kot strela iz jasnega, zaleti ježevka zavita v klobčič. Ko Jež odpre oči se v prikupno Ježevko zaljubi in srečna se skupaj odkotalita v zeleno grmovje.
Vse je pripravljeno na noč čarovnic. Krokar dolbe še zadnjo bučo, medtem ko Koyaa že sladko spi. Sredi noči ga potopljenega v sen zbudi odeja, ki ga odkrije. Ne pusti se motiti in se pokrije nazaj, a odeja ne odneha. Prime jo z obema rokama, toda odeja ga s sunkom potegne iz postelje, da vzleti skupaj z njo. Z rokami vstran lovi ravnotežje na leteči odeji, dokler ga ta ne vrže na tla. Koyaa se ne zaveda, da ima to noč odeja za bregom še marsikaj ...
V uvodu nam pripovedovalec predstavi kraljico matico, ki leže jajčeca v vsako celico posebej. Ko mama matica zapusti celice, se iz jajčec izležejo male in zelo lačne ličinke. Ličinke gomazijo po celici in brez predaha jedo vse kar jim čebele sproti prinesejo. Ko ličinke žerke postanejo dovolj velike, postanejo bube. Naenkrat se čebelja buba znajde v nevarnosti. Nad njo se pojavi senca velikega sršena, ki v panju išče nekaj za pod zob. V strahu se trese in grize si usta, ko čebelji roj delavk prileti in z močnim mahanjem s krili, sršena iz čebelnjaka prepodi. Preko timelaps efekta se tudi buba spremeni v odraslo čebelo. Čebela se skobaca iz kokona in razpre pomečkani krili. Prvič odleti nad travnik poln cvetočih sadnih dreves in cvetlic, kjer se napoji s slastnim nektarjem. Ravno takrat pa mimo prileti prikupen trot, v katerega se čebela zaljubi. Skupaj nato odletita v sončno nebo.
Gospod in gospa Bober prenavljata svoje bivališče in razpadajoči jez. Na pomoč jima nesebično priskoči pujsa Rozi in kmalu sezidajo ogromozanski jez. Voda zalije vsa bivališča gozdnih živali in poplavi celo Ki-Ki-Do-jev stolp. Zdaj je čas za akcijo!
Pri Krtovih praznujejo rojstni dan. Mali Krtek dobi za darilo svoj prvi kramp. Veselje je neizmerno in Krtek ga nemudoma preizkusi. Vendar mladostna vnema ne pozna meja in razrita tla kmalu ogrozijo življenje v gozdu. Moral se bo vmešati Princ Ki-Ki-Do.
Koyaa pred hišo končuje z barvanjem železnega stola. Ob tem opazi, da je z modro barvo popackal kanto za smeti. Želi pobrisati madež, a ga ob tem še bolj razmaže. Odloči se, da bo z modro pobarval kar celo kanto, toda kanta se ne pusti. Suvereno se odpelje na svojih koleščkih stran od Koyee, pri tem pa poje še časopisni papir, s katerim Krokar gradi novo ptičjo hišico. Koyaa začudeno opazuje dogajanje, ob tem pa že tuhta, kako jo ukaniti.
V Ki-Ki-Dojevem gozdu se na begu pred brezobzirnim lovcem skriva čudno bitje – prestrašeni dolgovrati Noj. Ker pujsa Rozi ne uspe ubraniti Noja pred Lovcem je nujno posredovanje Princa Ki-Ki-Doja. Vendar Ki-Ki-Doja zadane uspavalni naboj in sladko zaspi. Vse kaže, da bo Noj preostanek življenja prebil za zapahi …
Lovro si kopalno kad napolni z vodo. Žalosten strmi v kapljice, ki polzijo iz pipe. Nenadoma v njem oživi spomin na dan, ko je z dedkom prvič lovil ribe.
Neveljaven email naslov