Slovenija je imela (oz. ima) v finančnem obdobju od 2007 do 2013 na voljo 4,1 milijarde razvojnih sredstev. Projekti morajo biti končani do 31. decembra 2015. Po tem datumu imajo naložbeniki še leto dni, da jih dokončajo, a s svojim lastnim denarjem. Če leta 2016 projekti še vedno ne bodo končani, bo treba denar vračati. Foto: BoBo
Slovenija je imela (oz. ima) v finančnem obdobju od 2007 do 2013 na voljo 4,1 milijarde razvojnih sredstev. Projekti morajo biti končani do 31. decembra 2015. Po tem datumu imajo naložbeniki še leto dni, da jih dokončajo, a s svojim lastnim denarjem. Če leta 2016 projekti še vedno ne bodo končani, bo treba denar vračati. Foto: BoBo
Vodovod
Največ sredstev programa krepitve regionalnih razvojnih možnosti (približno ena tretjina) je namenjenih izgradnji in obnovi vodovodov ter izgradnji čistilnih naprav in kanalizacijskega omrežja. Foto: BoBo
Denar, ki so ga občine že vrnile
Denar iz evropskih skladov, ki so ga morale vrniti občine. Foto: Jure Brankovič
Zemljevid občin
V Sloveniji je 212 občin, veliko je tudi precej majhnih, z manjšimi proračuni, zato si velikih evropskih projektov ne morejo privoščiti. Foto: MMC RTV SLO
Denar
Zaradi diskriminatornih pogojev v javnih razpisih Evropska komisija grozi z zamrznitvijo skoraj 530 milijonov evrov, ki bi jih morala kot povračila za že izvedene projekte do konca leta nakazati v slovenski proračun. Foto: BoBo
Evropski denar zavrnjen - zaradi žiga

Z njimi se gradijo ceste, vodovodi, kanalizacija in druga infrastruktura, z njimi se krepita turistična ponudba in gospodarski položaj, z njimi se obnavljajo šole, gradijo urgentna središča in podobno. Praktično ni občine, ki ne bi kakšnega projekta izpeljala s pomočjo evropskih sredstev - predvsem, ko gre za regionalne razvojne programe.

Najbolj pa so na tem področju dejavne občine Maribor, Slovenska Bistrica in Celje v vzhodnoslovenski regiji ter Kranj, Koper in Komen v Zahodni Sloveniji, pojasnjujejo na ministrstvu za gospodarstvo, ki deluje kot posrednik za sredstva za regijski razvoj - ravno v okviru tega programa namreč najpogosteje za sredstva zaprosijo lokalne skupnosti (občine).

V okviru programa krepitve regionalnih razvojnih možnosti je bilo v finančnem obdobju od 2007 do 2013 največ sredstev (približno ena tretjina) namenjenih izgradnji in obnovi vodovodov ter izgradnji čistilnih naprav in kanalizacijskega omrežja, še pravijo na ministrstvu.

Zakaj država in občine, predvsem pa župani med seboj, ne znajo sodelovati pri pripravi dobrih projektov za evropski denar in jih potem tudi pregledno voditi?

O neuresničenih priložnostih lokalne samouprave in zapletih pri črpanju evropskega denarja bodo govorili v predvolilnem soočenju predstavnikov strank. Voditelja: Dejan Ladika, Manica Janežič Ambrožič.

Če ni denarja, ni razpisov - in ni evropskega denarja
Slovenija pa kljub temu še vedno zaostaja, ko gre za črpanje evropskih sredstev. Razlogi za to so različni - od tega, da je za izvedbo enega projekta potrebnih vsaj 15 odstotkov svojega lastnega denarja, ki ga predvsem manjše občine nimajo - vsaj, ko gre za res velike projekte -, do (iz tega ali onega razloga) ponesrečenih poskusov črpanja sredstev, zaradi česar morajo nato občine denar vračati (če ga sploh lahko), kar pomeni, da jim zmanjka tudi za nove naložbe. Najbolj razvpiti pa so primeri, ko "zataji" država oz. pristojna ministrstva, ki lokalnim skupnostim bodisi ne pomagajo z obljubljenimi sredstvi bodisi ne nakažejo denarja, do katerega so občine na podlagi projektov upravičene in ki ga nato posameznemu ministrstvu "povrne" Bruselj.

Na ministrstvu za gospodarstvo sicer ocenjujejo, da so pri zastopanju občin pri potegovanju za evropska sredstva relativno uspešni - stremijo namreč k 100-odstotnemu črpanju, kar jim, sodeč po poročilu za obdobje od 2007 do 2013 kar dobro uspeva. V vseh programih črpanja evropskih sredstev je bilo namreč podpisanih za 92,41 odstotka sredstev pogodb, pri čemer pa je treba poudariti, da vsi od več kot 5.000 projektov, ki jih je Bruselj podprl v tem obdobju, še niso končani - rok za to je do konca leta 2015 -, prav tako pa še zdaleč niso predložili vseh računov Evropski komisiji, ki nato povrne denar v proračun.

Ob koncu lanskega leta je bilo tako iz Bruslja izplačanih za dobrih 60 odstotkov zagotovljenih sredstev (samo v letu 2013 je EU izplačal okoli 500 milijonov evrov). Tudi predsednik Skupnosti občin Slovenije Anton Štihec je v nedavnem pogovoru za MMC ocenil, da je Slovenija relativno uspešna, ko gre za črpanje bruseljskega denarja.

Birokracija, večni slovenski križ
A kljub ne tako zelo slabim (pa tudi ne ravno dobrim) statističnim podatkom v občinah s postopki, povezanimi s pridobivanjem evropskih sredstev, niso zadovoljni. Vrstijo se opozorila, da je sistem preveč birokratski, da se država ni sposobna odzivati hitro. Podobno je že nekajkrat ocenilo Evropsko računsko sodišče, ki je v svojih revizijah večkrat poudarilo, da so postopki pri nas prezapleteni, trajajo predolgo in da se pojavljajo sicer manjše, a vseeno nedopustne napake - izmed sedmih januarja letos revidiranih projektov sta bila tako le dva popolnoma brezmadežna, pri dveh pa so našli manjše postopkovne napake, povezane z javnimi razpisi.

Pred dnevi je sledil še en udarec: Evropska komisija znova opozorila Slovenijo, da so njene uredbe diskriminatorne in v neskladju z bruseljskimi, sploh ko gre za programe razvoja infrastrukture. Po slovenskih pogojih so namreč lahko nadzorniki gradenj le gradbeni inženirji ... Posledica: Služba vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko mora pregledati več kot 300 projektov, Bruselj pa grozi z zamrznitvijo skoraj pol milijarde evrov izplačil.

Ni dober kar vsak žig
Tudi Štihec opozarja podobno: "Birokracija, dolžina postopkov, ravnanje odločevalcev, ki bi morali biti v službi tistih, ki projekte pripravljajo, in ne proti njim, so večinoma razlogi, ki najbolj vplivajo na uspešnost črpanja evropskih sredstev." Televizija Slovenija je izbrskala še eno tako zgodbo: Na občini Izola so ostali brez obljubljenih evropskih sredstev, ker so uporabili za pristojno ministrstvo preveč sodobno poštno pot - namesto klasičnega poštnega žiga so si drznili uporabiti poštno črtno kodo.

Štihec ob tem opozarja tudi na problematičen zakon o javnem naročanju, ki po njegovem mnenju "prej zavira in draži, kot pa vpliva na transparentnost izbire". Sam postopek prijave za evropska sredstva, vključno z javnim naročanjem, je sicer pogosto kamen spotike - župani opozarjajo, da je tog in birokratski, na ministrstvu pa odgovarjajo, da je sistem "zastavljen v skladu s slovensko zakonodajo".

Ministrstvo že spremenilo zahtevo: projekti zdaj odobreni le, če imajo gradbeno dovoljenje
Ob tem pa priznavajo, da so od začetka črpanja evropskih kohezijskih sredstev, namenjenih krepitvi regionalnih programov, že morali spremeniti eno izmed odločilnih zahtev: pred leti namreč ob prijavi na razpis ni bilo treba predložiti nič drugega kot idejno zasnovo. Postopki za npr. pridobitev gradbenega dovoljenja so stekli šele, ko je Bruselj sredstva že odobril. A zdaj je to drugače, pojasnjujejo na MGRT-ju. Zdaj je v okviru regijskih projektov ob prijavi treba predložiti pravnomočno gradbeno dovoljenje. "Tega na začetku res nismo zahtevali, vendar se je izkazalo, da je zaradi drugih okoliščin nujno, da je projekt pred pripravo pripravljen do te faze, saj je tveganje, da se ne izvede, preveliko," priznavajo.

Tudi Robert Smrdelj, predsednik Združenja občin Slovenije, poudarja, da so bili razpisi pogosto krivi za neskladje med idejno zasnovo projekta in dejansko izvedbo: "Po pravilih Evropske unije se projekti lahko odobrijo tudi na podlagi idejnih načrtov, torej brez gradbenega dovoljenja. Izvajalec po odobritvi projekta pridobi gradbeno dovoljenje. Pri nas je težava, ker zelo radi spreminjamo pravila igre in v času, ko so izvajalci že izbrani in je idejni projekt odobren, spreminjamo uredbe ipd. Tako pogosto ni bilo mogoče pridobiti gradbenega dovoljenja tako, kot je bilo predvideno v razpisu."

Bruslja ne zanimajo razlogi za nepravilnosti - le denar
Projektov, kjer se je zapletlo zaradi birokracije (navadno slovenske, pa tudi bruseljske), sicer ni malo. V zadnjem času odmeva skupek spornih primerov porabe bruseljskega denarja, zaradi katerih Evropska komisija zahteva vračilo: prenova železniške proge Maribor-Hodoš, kjer Evropska komisija naložbeniku očita oviranje konkurence; gradnja optičnega omrežja v občinah Ormož, Sežana in Mokronog-Trebelno, kjer trdijo, da je med izgradnjo država spremenila odločilno uredbo in tako "poskrbela" za neskladje z zakonodajo, ministrstvo pa jim očita, da so sklepali anekse k pogodbam in tako močno podražili projekt (kaj je res, bo očitno povedalo sodišče); gradnja mariborske medicinske fakultete, kjer se je zapletalo že vse od gradbenega dovoljenja; in bolnišnica Murska Sobota, kjer pa napake sicer priznavajo, a so zaprosili za obročno odplačevanje že prejetih sredstev - težava je le v tem, da pristojno ministrstvo sploh ne ve, ali to lahko odobri.

Ne le nepravilnosti, ampak tudi goljufije
Na ministrstvu za gospodarstvo medtem ugotavljajo, da se največkrat težave pojavljajo pri javnih razpisih - občine neupravičeno sklepajo anekse za dodatna dela, vodijo popolnoma neustrezen postopek (npr. sklenejo toliko aneksov, da "prebijejo" mejo 20.000 evrov), spreminjajo merila in/ali razpisno dokumentacijo pri javnih naročilih ali pa določijo takšna merila, da je jasno, da ciljajo na točno določenega (pro)izvajalca oz. izdelek, ali pa goljufajo: pri knjigovodstvu, ko podajajo napačne izračune, uveljavljajo neupravičene stroške, dvakrat uveljavljajo iste stroške itd.

Ko trpijo nedolžni
Včasih pa gre vse, tako kot je treba, pa se vseeno zaplete: primer obnove Osnovne šole Adama Bohoriča v Brestanici. Na javnem razpisu so za energetsko obnovo izbrali najugodnejšega ponudnika - novomeškega gradbinca Begrad, ki pa je, kot se je izkazalo pozneje, ponudil precej prenizko ceno. Po enem mesecu izvajanja del je Begrad pogodbo enostransko prekinil, saj mu ni uspelo zagotoviti bančne garancije za izvedbo del - Begrad je trdil, da je kriva Občina Krško, ki naj bi slabo pripravila projekt. Pozneje se je izkazalo, da podjetje ni plačilno sposobno, julija je šla v stečaj hčerinska družba, v sredo pa še matična. Občini pa ni preostalo drugega, kot da sredi del poišče novega izvajalca, kar je postopek seveda zavleklo, tako da brestaniški učenci zdaj nabirajo znanje v začasnih prostorih.

Razvoj občin s pomočjo evropskih sredstev je tako pogosto dvorezen meč: medtem ko marsikateremu kraju (predvsem na podeželju) ta denar omogoča, da se razvija in modernizira, se pogosto zgodi tudi, da že sicer obubožane lokalne skupnosti zaradi nepremišljenih, nedodelanih ali pa zgolj površno pripravljenih projektov Bruselj močno udari po prstih. Pa ne pozabimo: vmes je še slovenska država. In številna zasebna podjetja, ki dobro služijo s pripravo projektov - za napake pa seveda odgovarjajo naložbeniki in občine.

Evropski denar zavrnjen - zaradi žiga