Številni so deportirani brez vsakega razloga, povedo jim, da je njihovi dokumenti niso več veljavni in jih lepo odpeljejo nazaj v Afganistan. Naziv Afganistanec v Iranu uporabljajo kot žaljivko.

Družine povratnikov izobražujejo, usposabljajo in jim pomagajo na različne načine. Ne tolerirajo otroškega dela. Imajo dovolj denarja, da družine prepričajo, naj otroke namesto na delo na cesto začnejo pošiljati v šolo. Za razliko od večine drugih organizacij, ki povratnikom zagotovijo le šotor nad glavo, za ostalo pa jih ne skrbi, skušajo delovati celostno.

S to organizacijo je sodelovala tudi Slovenija. Zelo cenijo tudi delo nekaterih Slovenk, ki so prišle pomagat pri usposabljanju v Herat. Za delo v taki organizaciji bi moral biti usposobljen, velikokrat pa se zgodi, da imajo v Afganistanu na razpolago precej bolj usposobljene ljudi od teh, ki pridejo tja kot "strokovnjaki" iz tujine.

V Afganistanu je po podatkih mednarodne komisija za nadzor nad korupcijo, ki ji predseduje Drago Kos, za gradbeno dovoljenje potrebno premagati kar 497 birokratskih ovir, za gradbeno dovoljenje za poslovne namene pa kar 602. Po nekaj dneh Afganistanci niso dobili vtisa, da bi bilo glede tega v Sloveniji kaj bistveno boljše. Ponekod v Heratu so nad uličnimi svetilkami postavljene sončne celice. Koliko časa bi pri nas potrebovali za kaj takega? A bolj kot vse sončne celice v Afganistanu potrebujejo mir.

Polnoletnica, ki je preživela leto in pol zapora za mladoletnike v Heratu, mi pripoveduje svoje izkušnje o tem, kako »lepo« je v tej ustanovi. Imajo razne delavnice, vsi so zelo prijazni. Razen ene ženske, ki so jo dekleta klicala "Mati noči".