Srbski glasbeni kritik Branimir Lokner o neverjetni količini glasbenih izdaj v Sloveniji.

Miha Mazzini je v svojih Siolovih kolumnah ugotavljal, da v Sloveniji vsak dan izide nov roman. Narod pisateljev da smo!

Po Ljubljani se je v zadnjih letih namnožilo razstavnih prostorov in razstav, da je nemogoče vse spremljati.

Pred tedni smo na televiziji gledali ameriško komedijo (?), v kateri je Justin Long srednješolec, ki mu ni uspel prodor na katero od uveljavljenih visokih šol. Zato ustanovi svojo. Njegov kolidž je v začetku samo 'smoke screen' za starše, ki hočejo videti sina študenta. Učni načrt je velik hec, profesorji so vsi po vrsti, ki učijo whatever. Ampak pride mladina, ki hoče na kolidž. In stvar postane nekako resnična. Na koncu imajo zaslišanje pred akreditacijsko komisijo. Zdi se, da bodo 'suits' vso stvar zaustavili, pa vendar jim pustijo delati naprej. Tako je tudi prav.

Ampak z lahkoto si zamislimo drugi del filma: z našega 'kolidža' pridejo 'diplomiranci'. Hočejo službe, položaj v družbi, denar. Denar, položaj in službe je treba nekako zaslužiti. Problem je v tem, da so se na kolidžu naučili zdraviti zemljo, vrtnariti, lenariti, čečkati, rezbariti, sedeti v tišini itd. Postali so 'sodobni umetniki'.

In družba ne bo posebej nagrajevala ljudi za 'dela', ki jih radi opravljamo in zmoremo prav vsi. Na tej točki ideologija brezmejne svobode trči ob nujnosti.

Hej, hoteli ste svobodo! Pa jo imejte. Vaša svoboda, da počnete ali proizvajate kar koli, je omejena s svobodo drugih, da tega ne kupijo.

Potem sledi tretji del filma, 'neoliberalna' verzija: naši 'umetniki' se povežejo z agresivnimi oglaševalci in kuratorji, ki jih razglasijo za genije. Sales go through the roof!

In tretji del, 'socialistična' verzija? Naši diplomiranci se agresivno povežejo z državo, ki v nadaljevanju financira njihove projekte.

Rezultat je v obeh primerih bolj ali manj enak: neskončna količina banalne umetniške krame, ki se dela, da je nekaj več. Sicer ste pa opazili, da v obeh primerih omenjam agresijo.

Resolucija? Hm … Pevka Sinead O'Connor v Guardianu svetuje mladim nadobudnim glasbenikom, naj si najdejo pravo službo. Nasvet je smiseln samo na prvi pogled. Živimo v svetu, kjer je proizvodnja svega i svačega pa tudi proizvodnja 'realnih' stvari, kot so špageti, kolesa, računalniki, telefoni dosegla absurdne razsežnosti. Pejte delat! Da bo torej v prenapolnjenem svetu še več majčk, avtomobilov, iphonov itd.? Zakaj že zadnje čase omenjajo deflacijo? Smo že v območju nekakšne singularnosti?