Zmagovalec jubilejne 100. dirke po Franciji Chris Froome se je v dveh letih prebil iz popolne anonimnosti do statusa najbolj popolnega cestnega kolesarja na svetu. Foto: EPA
Zmagovalec jubilejne 100. dirke po Franciji Chris Froome se je v dveh letih prebil iz popolne anonimnosti do statusa najbolj popolnega cestnega kolesarja na svetu. Foto: EPA
Gledalci
Dvom o poštenosti športa morda še nikoli ni bil tako velik, a gledalci vseeno radi obiskujejo velike športne dogodke. Foto: EPA

Lance Armstrong, ki je na Dirki po Franciji v Pariz kar sedemkrat prikolesaril v rumeni majici, je januarja priznal uporabo dopinga, zaradi česar so mu nato odvzeli vse zmage. Američan je takrat še navrgel, da ob prelomu stoletij pač ni bilo mogoče zmagovati brez nedovoljenih poživil in da so to počeli praktično vsi najboljši.

Zdaj je jasno, da se v tem primeru ni lagal. Komisija francoskega senata je prejšnji teden po obsežni raziskavi razkrila, da je na francoski pentlji leta 1998 eritropoetin zlorabilo kar 18 kolesarjev, med njimi tudi prvi in drugi v Parizu Marco Pantani in Jan Ullrich, tretjeuvrščeni Bobby Julich je pristal na listi "sumljivih kolesarjev", a je Američan dvom razblinil kar sam, saj je lani priznal uporabo dopinga.

Na zadnjih 18 Dirkah po Franciji so le štirje kolesarji, ki so najhitreje opravili s tritedensko dirko, nad katerimi ne visi senca dopinškega prekrška: Carlos Sastre (2008), Cadel Evans (2011), Bradley Wiggins (2012) in Chris Froome (2013). Na drugi strani pa črni seznam sestavljajo: Bjarne Riis (1996), Ullrich (1997), Pantani (1998), Armstrong (1999-2005), Floyd Landis (2006) ter Alberto Contador (2007 in 2009-2010). Prvi trije so ostali tudi uradni zmagovalci, zadnja trojica pa je ostala brez naslova (Contadorju so sicer odvzeli le zmago leta 2010).

Četverica čistih prihaja iz zadnjega obdobja, zaradi česar bi lahko sklepali, da se kolesarstvo vendarle pobira iz svojega črnega obdobja, da si je očistilo gnojne rane in vstopa v čisto in pošteno obdobje. A mogoč je tudi drugačen sklep, ki temelji na dvomu: kaj pa, če so ti zmagovalci (spet) le korak pred protidopinškimi agencijami in so v resnici prav enaki goljufi? Skeptiki pri tem poudarjajo letošnjega zmagovalca in njegov neverjetno hiter čas vzpona na Mont Ventoux, ki se lahko primerja z dosežki Armstronga, uradnega goljufa.

Chris Froome je bil po nepozabni zmagi, ki jo je dosegel na "plešastem velikanu", deležen skepse novinarjev in neprijetnih vprašanj, zato je pogovor s sedmo silo v jezi predčasno končal. Njegovo nezadovoljstvo je razumljivo, a dvom bo zaradi "grehov očetov" pri njem in vseh naslednjih zmagovalcih Toura ostal še precej let, dokler ne bodo prestali tudi testa časa in bo precej zanesljivo, da zdaj pa res živimo v času čistega športa.

Ampak ali se bo to res zgodilo? Dvomim, močno dvomim. Ne dvomim toliko o Froomu, ampak o samem športu in njegovi logiki, ki je že zdavnaj pozabil na Coubertinove ideale, saj se je razvil v gospodarsko panogo, kjer svojo vlogo pri pretakanju denarja (ne)hote opravljajo tudi preštevilni gledalci (ki so v primeru Toura) v milijonih preplavili francoske ulice, in mediji, ki z velikimi besedami "kujemo epske dosežke" v nepozabno in neponovljivo zgodovino športa.