Zato sem bil še toliko bolj presenečen, ko se je pred časom name obrnil novinar Toni Cahunek, ki je v sklepni fazi snemanja dokumentarnega filma o športnih stavah. Ker bi v film rad vključil tudi eksperiment samih stav, mi je predlagal: "Na šport se dobro spoznaš, to je tvoja služba. Dal ti bom 50 evrov, en mesec stavi, kakor želiš in znaš, pa bova videla, kje boš končal." In tako sem se za mesec dni prelevil v "stavca poznavalca športa, brez izkušenj s stavami", kamor me je Toni za potrebe svojega filma kvalificiral.

Kot matematik imam približen občutek, kako deluje sistem dolačanja stavnih kvot. Glede na to, da sem v medijih le redko zasledil novice o propadlih stavnih hišah, je jasno, da velik del zaslužka ostane stavnim hišam. Kar ne pomeni nič drugega, da je večina stavcev prav gotovo v minusu. Tako sem si za osnovni cilj postavil, da ne zapravim vsega denarja do konca eksperimenta. "Nekje med 30 in 70 evri," je bila tudi moja prvotna napoved o končnem stanju.

Pred začetkom sem si postavil pravila v imenu discipline: stavil bom največ na dva dogodka dnevno, in to le na tiste, ki jih dobro poznam, najprej tenis ter Ligi NBA in NHL. Začel sem sila sramežljivo, skorajda bojazljivo s samo tremi evri, ki sem jih po prepričljivo dobljenem prvem nizu Ernestsa Gulbisa (6:1) v osmini finala Rima vložil na zmago Rafaela Nadala. Ker je Španec zadnja leta sinonim za pesek, so kvote pred tekmo na njegovo zmago mizerno nizke, po slabem začetku pa je zrasla na (za Nadala) zavidljivo kvoto 1,5. Vsakih nekaj minut sem nervozno pogledoval na svoj telefon, kako se giblje izid. Po dveh urah muk, odvzemov servisov in številnih preobratov je Nadal le zmagal in mi prinesel prvih 150 centov! Res velik zaslužek za vso živčnost, ki mi jo je pri tem povzročil.

V svetu stav je dobro znana besedna zveza "začetniška sreča", s čimer lahko opišem svoje prve stavne dneve. Od prvih devetih napovedi okrepljenih z vloženim denarjem, se jih je uresničilo kar osem. S pravilnimi napovedmi se je večala tudi moja samozavest, s tem pa tudi vložek na posamezno stavo. Ko je Grega Žemlja v 1. krogu Düsseldorfa povsem pričakovano ugnal Davida Goffina (kvota je bila po mojem mnenju nerealno visoka - kar 3,0), sem po dobičku 20 evrov prvič prebil mejo 100 evrov.

Drugi teden je bil soliden, pričakovano so prišle tudi zgrešene stave, a ob koncu tedna sem bil še vedno na solidnem stanju 90 evrov. Sledilo je obdobje, ki ga lahko z eno besedo opišem kot mrk. Stanje, v katerem sem povsem izgubil disciplino in začel staviti na dogodke, o katerih nisem vedel dovolj, da bi nanje stavil v "treznem stanju". Kar naenkrat sem se ujel, da sem v živo začel staviti tekme hrvaškega košarkarskega prvenstva (handicap), francoskega nogometnega prvenstva (over/under) in kvalifikacijske dvoboje v snookerju (na igralce, ki jih sploh nisem poznal). V petih urah sem položil 11 stav in v petih urah sem zapravil ves dobiček prvih petih dni, s čimer sem strmoglavil na 40 evrov.

Sredina stavnega obdobja ni bila pretirano boljša, v času discipline sem žel nekaj uspeha, a ob pestrem dogajanju Roland Garrosa sem se spet ujel, da stavim v živo na dvoboje manj znanih igralk. Trikrat sem bil povsem na dnu, ko sem vložil zadnje evre in čakal na odgovor, ali ostajam v igri. Na srečo sem vselej ostal v igri.

Trenutek streznitve sem doživel na pošti, kjer sem se zagledal v starejšega moškega, ki je kupoval srečke, jih s kovancem drgnil in se z minimalnim dobičkom vračal na okence, kjer je vedno znova kupoval nove srečke. Po večkratnih ponovitvah, ki so trajale deset minut, je ostal brez vsega in jezno odšel. Zadelo me je kot strela iz jasnega, z impulzivnimi stavami v živo sem bil povsem enak, na slepo sem kupoval srečke, upal na dobitek in ves dobiček takoj vložil naprej, na koncu pa sem ostal praznih rok.

Po resetiranju glave sem na mesto prvega pravila vrnil disciplino, spet sem se osredotočil na svoje močne športe, pri stavah sem nekajkrat tudi povezal dogodke, začel pa sem staviti tudi na dogodke v trenutkih, ko je moji prvotni napovedi kazalo slabo. Na primer: v polfinalu Roland Garrosa med Nadalom in Novakom Đokovićem si nisem upal izbrati zmagovalca, bil pa sem zelo prepričan, da bo dvoboj trajal vsaj štiri nize. Ko je Nadal dobil prvi niz, v drugem pa povedel z brejkom prednosti, se mi je zdela zelo varna napoved, da bo Srb skupaj osvojil vsaj 15 iger. Na tak način sem se vrnil na zeleno vejo, od 11 stavnih dogodkov sem jih zadel kar deset in eksperiment končal na 209 evrih.

Česa sem se naučil? Vsaj v mojem primeru je bil temelj uspeha disciplina, disciplina in disciplina. Brez nje se človek hitro spremeni v žival in začne divje staviti po občutku. Občutek pa je voda na mlin stavnih hiš. Naslednji pomembni element je sreča, brez nje bi se moj eksperiment hitro klavrno končal. Dobiček na športnih stavah je kot arhitektura: zelo dolgo časa lahko gradiš svojo stavbo, porušiš pa jo lahko z enim samim zamahom (hkrati pa ustvariš še veliko luknjo).

Nazadnje pa moram priznati, da sem stavil brez pritiska uspeha. Ob nastanku filma sem spoznal kar nekaj žalostnih zgodb (naključni primer), v katerih so se ljudje stav lotili zaradi želje po zaslužku, ki bi omogočal vskodnevno preživetje. In pogosto so ostali brez vsega. Kaj si torej mislim o stavah? Bi jih priporočil? Odsvetoval? Vse je v rokah posameznika. Odgovornega posameznika. Stave so razvedrilo, a imajo "klasično" zanko: kaj hitro se lahko spremenijo v odvisnost.