Zgodba o Federerjevem naskoku na peščeni grand slam je dobro dokumentirana. Na višku svojih moči, med letoma 2004 in 2007, je osvojil 11 od 16 možnih grand slamov. Vedno se mu je zataknilo le v Parizu. Trikrat je bil v tem najbolj dominantnem obdobju njegova zadnja ovira Rafael Nadal. Ta mu je v finalu 2008 zadal najhujši poraz, prepustil mu je le štiri igre.

Potem je prišlo leto 2009. Leto, ko je Robin Söderling pariškemu kralju zadal edini poraz. Dvoboj, ki kazi njegovo skoraj brezmadežno statistiko na Rolandu Garrosu: 67 dvobojev, 66 zmag. Če bi uporabil boksarski žargon, od tega je bilo 54 KO - tolikokrat je namreč slavil v nizih s 3:0.

Že dolgo je jasno, da je Nadal peščeni kralj. Na tej podlagi je v seriji ATP nastopil na 69 turnirjih, zadnji dan pa je v zrak dvignil kar 45 pokalov! Na najpočasnejši podlagi ima torej zastrašujočo statistiko 318 zmag in 24 porazov (93 odstotkov zmag). V oči pa še bolj bode peščena statistika v dvobojih na tri dobljene nize (ob Rolandu Garrosu so to še obračuni v Davisovem pokalu, pred leti pa običajno tudi finali večjih turnirjev): 90 dvobojev - 89 zmag. Za edina izjemo je poskrbel prav prej omenjeni Söderling.

Zdaj ima Nadal v Parizu že devet zmag. S tem je postavil rekord po številu zmag na enem samem turnirju.

Nadalov recept je dobro znan: brutalni udarci z ogromno rotacije potisnejo nasprotnika daleč od osnovne črte, stalno nabijanje srka atome energije. V dvobojih na dva dobljena niza morda nekako še gre, na tri nize pa se rezervoar tekmecev prej ali slej izprazni. To je v nedeljo občutil tudi Đoković, ki je na začetku zadnjega niza ob igrišču bruhal.

Nadal je sicer po dvoboju priznal, da je bil tudi sam nekajkrat izjemno utrujen in je komaj hodil, a pri njegovi igri se to nikakor ni poznalo. V svojem devetem pariškem finalu še zdaleč ni prikazal svojega najboljšega tenisa, a bil je izjemno konstanten. Vročina in čas ga nista vrgla iz ritma, zaključek drugega niza pa je Đokovića povsem iztiril, cena pa je bila visoka - zaradi nezbranosti je naredil nekaj začetniških napak in tretji niz je bil hitro izgubljen.

V trenutkih, ko se je obračun usodno prelomil, je Srb nekajkrat povsem nemočno zrl na del tribun, ki so ga zapolnili člani njegove ekipe. Nemočen izraz, ki je govoril "s čim sem si pa to zaslužil". Skupaj s tekmeci se lahko tolaži z vsaj enim dejstvom. Še dobro, da polovica grand slamov poteka na trdi podlagi in ne na pesku ...

Rafael Nadal bi najbrž v tem primeru že postal igralec z največ osvojenimi grand slami. Zdaj za Rogerjem Federerjem, še vedno najboljšim igralcem v zgodovini teniške igre, zaostaja le še za tri naslove (17:14). Ga bo kdaj ujel? Še po vsakem pariškem finalu sem zapisal, da bo moral Španec za kaj takega osvojiti še kakšno lovoriko več, ki ne izhaja iz Pariza. O tem sem še vedno prepričan.