Tema, ki je mesece ostro delila stroko in politiko tako sploh ni vzbudila pretirane pozornosti. Tudi zato, ker se resna razprava o težko pričakovanem seznamu v resnici šele začenja. Kljub temu je dovolj očitno, da je vlada Mira Cerarja po pretresih, ki so jih povzročile prodaje Pivovarne Laško, Žita – najbolj pa seveda še nedokončana zgodba o Telekomu, ki je odnesla obrambnega ministra – pritisnila na zavoro. Kar je pričakovano. Koalicija še enega kroga sporov o nacionalni srebrnini ali še ene afere Veberkom ne bi preživela. Seznam podjetij, ki jih bo država prodala, je seveda že v tem trenutku politični kompromis. In če upoštevamo razmerja sil v vladni koaliciji, ga bodo pogajanja, ki se bodo odvijala v prihodnjih tednih, lahko le skrajšala, ne pa podaljšala.

Zavora na prodajnih načrtih vlade kaže, da Cerar po seriji absurdnih ministrskih afer in po pretresih med vladnimi strankami poskuša umiriti politično ozračje. V tem duhu se končujejo tudi pogajanja o paktu stabilnosti. Zadovoljen je znova le Karl Erjavec. Večino ključnih dilem – torej koliko, kje in kako dolgo še varčevati – pa sta SD na eni strani in SMC z Mramorjem na drugi preložila na jesenska proračunska pogajanja.

Toda politični time out je, še preden se je začel, prekinila odločba ustavnega sodišča v primeru Patria. Kratkoročnih političnih učinkov etapna zmaga Janeza Janše sicer ne bo imela. To posredno priznava tudi sam, s tem ko ost svojih napadov usmerja v sodstvo in medije, ne pa (še) v "nelegitimno" vlado, že peto po vrsti od izbruha afere Patria. Eno od njih je, tega vendarle ne gre pozabiti, vodil tudi Janša, a je koalicija razpadla že po enem letu, po množičnih vstajah in po razvpitem poročilu protikorupcijske komisije. Janša krivdo za to, da od leta 2004 ni ponovil volilne zmage, v celoti pripisuje pravosodju, medijem in političnim nasprotnikom v ozadju. Odločbo ustavnega sodišča interpretira kot vrnitev na točko nič, na izhodišče, iz katerega se bo na naslednjih volitvah spet lahko povzpel na vrh izvršne oblasti - čeprav hkrati priznava, da je minila (pre)dolga doba in je "škoda nepopravljiva".

Če se torej v prihodnjih tednih in mesecih v sodni veji oblasti ne bo zgodilo nič – najmanj, kar SDS s podporniki pričakuje, je seveda odstop Branka Masleše – bo tarča vse bolj postajala vlada Mira Cerarja, na čelu s pravosodnim ministrom Goranom Klemenčičem. Začela se bo nova igra prestolov, v kateri se bo koalicija borila za čim daljše obdobje političnega miru, Janševa stran pa za mobilizacijo zvestih in še zlasti pobeglih volivcev pred novimi predčasnimi volitvami.

To bo hkrati tudi začetek resnega preurejanja političnih sil, ki pa še ne bo končano niti po naslednjih volitvah, kadar koli že bodo. Nekaj parlamentarnih strank visi na robu preživetja, hkrati pa znova lahko pričakujemo poskuse novincev. Ti bodo skušali zapolniti prostor, ki ga ankete zajemajo v rubriki "neopredeljeni" in "neodločeni" volivci. Janševa zmaga na ustavnem sodišču je sramežljive poskuse oblikovanja alternative, ki jih je bilo slutiti na desnici, začasno ustavila; ali in kdaj se bodo realizirali, pa bo odvisno od zmožnosti SDS-a, da znova poseže po politični sredini.

Slovenija je sedem let po izbruhu krize še vedno politično in gospodarsko nestabilna država. Oboje je neločljivo prepleteno in vzajemno uničuje možnosti za resen preobrat. Politični triler, ki ga bomo spremljali v prihodnjih mesecih, smo že neštetokrat videli, prekine pa ga lahko le jasno opozorilo državljanov, da novih dilem – ki jih simbolizira tudi spregledani seznam državnega premoženja - ni več mogoče reševati s starimi vzorci. Če ne prej, pa na volitvah. Kadar koli že bodo.