David Moyes je v nedeljo z zmago v superpokalu slavil šele prvo trenersko trofejo v elitni konkurenci. Edina preostala lovorika prihaja iz sezone 1999/2000, ko je bil s Preston North Endom prvak tretje lige. Je izjemno spoštovan med svojimi kolegi, ki so ga kar trikrat (2003, 2005, 2009) izglasovali za trenerja leta v Angliji. V tej statistiki je boljši le njegov predhodnik Alex Ferguson (4). Foto: EPA
David Moyes je v nedeljo z zmago v superpokalu slavil šele prvo trenersko trofejo v elitni konkurenci. Edina preostala lovorika prihaja iz sezone 1999/2000, ko je bil s Preston North Endom prvak tretje lige. Je izjemno spoštovan med svojimi kolegi, ki so ga kar trikrat (2003, 2005, 2009) izglasovali za trenerja leta v Angliji. V tej statistiki je boljši le njegov predhodnik Alex Ferguson (4). Foto: EPA
Swansea City
Pred časom je bilo mogoče brati predloge, da bi se oba velikana iz Glasgowa priključila elitni angleški nogometni ligi. V sezoni 2013/2014 pa se je skoraj 'neslišno' pripetilo, da bosta prvič v zgodovini elitne angleške lige v njej zaigrala dva kluba iz Walesa. Swanseaju (ki je lani celo osvojil ligaški pokal) se je namreč pridružil še Cardiff City. Foto: EPA
Robert Koren
Slovenske barve bodo v novi sezoni branili Robert Koren (kapetan Hulla), Etien Velikonja (Cardiff), Gregor Zabret (Swansea) in Haris Vučkić (Newcastle). Foto: robert-koren.com

Za to so krive predvsem spremembe na trenerskih klopeh. Sila redko se zgodi, da trenerje zamenjajo klubi, ki so zadnje prvenstvo končali na prvih treh mestih. Vzroki za menjavo so zelo različni: od upokojitve (Alex Ferguson, Manchester United), neuspeha (Roberto Mancini, Manchester City) pa do izteka pogodbe (Rafa Benitez, Chelsea).

Njihove menjave pa pričajo o različnih filozofijah, ki jih gojijo omenjeni klubi, ki so od sezone 2004/2005 pobrali prav vse naslove državnega prvaka. Rdeči vragi očitno želijo vztrajati pri delu na dolgi rok, o čemer priča podpis šestletnega sodelovanja z Davidom Moyesom. 50-letni Škot je kar 11 let deloval v Evertonu in ga s sorazmerno majhnim proračunom vedno držal tik pod vrhom. Njegov nos za mlade talente in gradnja uspešnih ekip sta bila dovolj, da sta prepričala United, da je naravni Fergusonov naslednik. Ampak ali je to dovolj, da bo tudi uspešen? Moyes je dober arhitekt, a za zdaj ima velik minus - nikoli ni bil zmagovalec. Z Evertonom je izgubil obe najpomembnejši tekmi - zadnji krog kvalifikacij za Ligo prvakov (2005) in finale FA-pokala (2009). Nihče ne ve, kaj pričakovati od Uniteda, ki ima pravzaprav enako igralsko zasedbo kot lani, ko je zlahka osvojil 20. naslov državnega prvaka. Negotovost se kaže tudi v prestopnem roku, v katerem Moyes (za zdaj) zaman lovi kakovostnega vezista.

Zgodba pri Manchester Cityju je ravno nasprotna. Če njihovi sosedi skupaj z Arsenalom verjamejo v delo na daljši čas, "šejki" terjajo takojšen uspeh, v nasprotnem primeru se mora trener posloviti. Mancini je svojim delodajalcem obljubil naslov prvaka v prvih treh letih, a čeprav ga je na klubske police (na katerih se je v zadnjih desetletjih nabiral zgolj prah) prinesel že v drugi sezoni, se je moral po slabši tretji sezoni posloviti. Na njegovo mesto je sedel Manuel Pellegrini. 59-letni Čilenec je večino kariere deloval v Južni Ameriki, na tej strani luže pa je dokaj uspešno treniral v Španiji (Villarreal, Real Madrid, Malaga). Pellegrini je novinec v otoškem nogometu, kar je njegov največji "naravni" minus.

Chelsea je v tej filozofiji (veliko denarja in takojšen uspeh) nekaj let izkušenejši kot Manchester City. Vrnitev Joseja Mourinha na Stamford Bridge zato govori tretjo zgodbo: ne obstaja veliko vrhunskih trenerjev, ki bi bili pripravljeni ugrizniti v ta kruh. Ta je sprva sladek, a glavni pek Roman Abramovič ob neuspehih hitro poskrbi, da se na kruhu pojavi plesen. Portugalec je v svoji prvi triletni avanturi osvojil kar šest lovorik, a je moral zapustiti klub. Njegovi nasledniki v podobi Guusa Hiddinka, Carla Ancelottija, Roberta di Mattea in Beniteza so jih skupaj sedem (med drugim tudi Abramovičev sen v podobi Lige prvakov), a nihče ni v dovoljšni meri zadovoljil apetitov Rusa, ki odpira pipico v denarnice zaposlenih.

Omenjene spremembe so priložnost, da trojico težkokategornikov ujamejo klubi iz ozadja. A zdi se, da imajo Arsenal, Liverpool in Tottenham dovolj svojih težav, da bi izničili zaostanek, ki izvira predvsem iz kakovosti igralskega kadra.

Razmerja lahko spremenijo tudi menjave v igralskem kadru, ki se bodo do 1. septembra prav gotovo še pripetile. Predvsem gre za morebiten prestop Wayna Rooneyja iz Manchester Uniteda v Chelsea. Rdeči vragi z Robinom van Persiejem dobro vedo, da tovrsten nakup pomeni dvojno korist - lastna okrepitev in oslabitev neposrednega tekmeca za naslov (res pa je, da Arsenal zadnja leta nikoli ni bil prav resen igralec v boju za naslov prvaka, pa naj mi Tomaž in Manica Ambrožič, Matjaž Krajnik ter Tamara Pocak oprostijo za to izjavo). Presenetilo bi me, če bi bil Rooney septembra še del Unitedove družine. 27-letni napadalec je že lani govoril o morebitnem odhodu, po prihodu Moyesa, s katerim se je pred leti znašel pred sodiščem, pa se njegov odhod zdi skoraj neizogiben.

Če bi stavil na naslov prvaka, bi zato evro položil na Chelsea. V vsakem primeru pa sem prepričan, da nas čaka izjemno razburljivo prvenstvo, ki ima najširšo kakovost v elitnih evropskih ligah. V Španiji in Nemčiji sila redko vidite, da bi klubi iz druge polovice lestvice lahko premagali tiste s samega vrha, v Angliji je to verjetneje, kar daje tej ligi le še dodatno draž.